Prikaz objav z oznako Založba Sanje. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako Založba Sanje. Pokaži vse objave

torek, 27. oktober 2020

Amerikanka, Chimamanda Ngozi Adichie

 

Nigerijska pisateljica Chimamanda Ngozi Adichie, se je v obsežnem romanu Amerikanka, lotila kar nekaj tem, ki so vseskozi aktualne. Migracije, rasizem, ameriški in neameriški črnci, Barack Obama in predsedniške volitve v Ameriki, življenje v Nigeriji pa tudi ljubezni ne manjka v pričujočem romanu.

Okvir obravnavanih tem je ljubezen med Ifemelu in Obinzejem. Živita v revnejšem predelu Lagosa. Skupaj sta že iz šolskih dni in skupaj sanjarita, kako bosta odšla na študij v obljubljeno deželo Ameriko. 

Ifemelu uspe dobiti vizum in delno štipendijo za pokritje stroškov študija. Zelo nerada se odpravi na pot brez ljubljenega fanta, toda Obinze ne uspe pridobiti ameriške vize kljub večkratnem poskusu. 

Dokaj hitro je Ifemelu spoznala, da oboževana Amerika ni to o čemer sta z Obinzejem sanjala. Za bivanje je potrebovala dodaten denar, toda službe nikakor ni dobila. Končno se ji je nasmehnila sreča in dobila je delo varuške pri premožni družini. Tudi s stanovanjem ni bilo nič lažje. Z denarjem je bila tako na tesnem, da je nepremišljeno sprejela nespodobno ponudbo teniškega trenerja. Dobila je denar a gnus in sram jo je oddaljil od fanta. Ni ga več klicala, ni odgovarjala na njegove klice in elektronska sporočila. Sram je bil prevelik.

Čez čas se je Ifemelu umirila in začela svoje ameriško življenje. Ob študiju, službi in družbi, je začela pisati svoj blog z naslovom "Rasna vprašanja ali nenavadna opažanja neameriške črnke o črnskosti v Ameriki".  V blogu je malo pozitivnih stvari. Piše o rasizmu, za katerega pravi, da je stvar moči bele skupine in v Ameriki so belci tisti, ki imajo moč. (stran 343)  

Ifemelu je bila pri svojem delu uspešna. Tudi finančno si je opomogla. Imela je nekaj razmerij, a vseeno je čutila, da to ni to. V Ameriki je bila nesrečna. Po petnajstih letih se je odločila zapustiti Ameriko in se vrniti v Nigerijo. Njeni prijatelji in sorodniki so mislili, da se šali. Vrnila se je in med drugimi srečala tudi svojo ljubezen. Kljub letom, ki so minila, je v njunih očeh še vedno tlela iskra ljubezni. A Obinze je bil poročen in imel je majhno hčerkico zaradi katere je vztrajal v zakonu, ki si ga ni želel. Jima bo uspelo premostiti vse težave in po toliko letih končno zaživeti skupaj 💗
Srednjeveško okno v Radovljici


Chimamanda Ngozi Adichie

Amerikanka

Naslov izvirnika:

Americanah

Prevod:

Gabriela Babnik

Založba Sanje, Ljubljana, 2014

494 strani


Alexa in drugi gostje in morda celo Georgina, vsi so razumeli beg pred vojno, pred tiste vrste revščino, ki zdrobi človeško dušo, vendar ne bi razumeli potrebe ubežati pred zatiralsko otrplostjo, ko nimaš izbire. Ne bi razumeli, zakaj so se ljudje, kot je on, ki jim med odraščanjem ni ničesar manjkalo, vendar so vseeno čutili nezadovoljstvo, ki so bili od rojstva naučeni, da gledajo onstran, ki so bili prepričani, da se prava življenja zgodijo nekje drugje, zdaj odločili početi nevarne stvari, samo da bi odšli, čeprav ni nihče od njih stradal, ali bil posiljen, ali za seboj pustil požgane vasi, bili so zgolj lačni izbire in varnosti.  (Odlomek iz knjige, stran 291)

Vsi različni, vsi enakopravni 💜


petek, 07. avgust 2020

David Brooks, Pogovor

         
Krajši roman z naslovom Pogovor, je delo avstralskega pisatelja in profesorja književnosti Davida Brooksa. Napisal je zanimivo zgodbo o dveh neznancih, ki se srečata zgolj po naključju in se zapleteta v dolg pogovor, kot bi se poznala že od nekdaj.

On je Stephen Mitchell, petdesetletni Avstralec. Trenutno z družino živi v Parizu in obožuje francosko književnost. V Trst je prišel na poslovni pogovor, po izobrazbi je elektro inženir. 

Ona je Irena Rizzoli, pol mlajša Italijanka. Trenutno živi in dela v Torinu. Za avtomobilsko industrijo prevaja kataloge in podobne stvari. V Trst je prišla na obisk k prijateljici. 

Cela zgodba oziroma pogovor se odvija v restavraciji, na Trgu enotnosti - Piazza Unita v Trstu. Če ne bi bilo nenadnega sunka vetra, ki je prevrnil njegov kozarec vina in odpihnil razglednico, ki jo je hotel poslati sinu, se ne bi nikoli zapletla v pogovor. Tako pa ga je ona povabila za svojo mizo kjer je ostal ves večer. 

Njun pogovor se je razvijal ob odlični lokalni hrani, kjer sta uživala in okušala testenine, ročno izdelane njoke iz špinače in krompirja, ocvrte bučne cvetove, solato, različne sire, popečeno zelenjavo kot prilogo. In seveda dolce, brez sladice ne gre, nikakor. Jaz sem že lačna. 😊 

Pogovor je trajal več ur in ob modrovanju in filozofiranju, sta dobro hrano pridno zalivala z odličnim teranom. Tako kot je bila raznolika hrana, je bile raznolike tudi teme, ki sta jih načenjala. Od splošnih do povsem intimnih. Branje te tako pritegne, da se ti zdi, da tudi sam sediš v restavraciji ob monumentalni Mazzolenijevi fontani na velikem trgu ob morju.
                               
Trg enotnosti - Piazza Unita, Fontana štirih celin



David Brooks
Pogovor

Naslov originala:
The Conversation

Prevod:
Barbara Skubic

Založba Sanje, Ljubljana, 2014
159 strani





"Ime trga se je neprestano spreminjalo. Kakor pogovor, sem nekoč slišala nekoga reči. Zelo natančno mi je bilo razloženo, ko sem prvič prišla sem. Izvorno je bil Trg svetega Petra - nekoč je bila tam na sredi cerkev, se mi zdi - potem je postal Veliki trg in tako se je imenoval skozi vse devetnajsto stoletje. Trg edinosti je postal šele ob združitvi Trsta z Italijo leta 1918. Potem ne spomnim se, kdaj, nekoliko pozneje - je postal Piazza Francesco Giuseppe, in potem ko se je mesto po kratki okupaciji Tita in obdobju ameriške in britanske administracije združilo z Italijo, je bil spet spremenjen v Trg enotnosti."
(Odlomek iz knjige, stran 140)

Trst, Trd enotnosti - Piazza Unita




ponedeljek, 29. julij 2019

Viewegh Michal, Primer nezveste Klare

detektivski romanRoman češkega pisatelja Michala Viewegha, Primer nezveste Klare, govori predvsem o nezvestobi, kot nam pove že naslov pa tudi o prijateljstvu in medsebojnih odnosih.

V detektivsko agencijo, v Pragi, ki je najboljša za raziskovanje nezvestobe, pride uspešen pisatelj Norbert Černy. Pod pretvezo, da želi raziskovati za svoj najnovejši roman o nezvestobi. Kaj kmalu se izkaže, da je bil to samo izgovor. Norbert je bolestno ljubosumen na svojo dvajset let mlajšo partnerko Klaro in želi, da detektiv Denis razišče ali ga dekle res vara.

Po nekaj srečanjih in pogovorih, ko izpraznita kar nekaj steklenic kvalitetnega vina, postaneta moška, ki mimogrede varata na veliko, prijatelja. Denis in sodelavka Nina se lotita dela. Sprva nič ne kaže, da je Klara, dvajsetletna študentka sinologije, nezvesta. Toda, samo sprva. V nekem motelu jo zalotita s svojim profesorjem. V želji, da bi obvaroval svojega novega prijatelja, mu Denis dogodek prikrije. Njegovo poročilo govori, da je Klara ena sama zvestoba. 😊

Zadovoljen, a kot vedno malce sumničav, Norbert Klari podari potovanje na Kitajsko, ki jo tako zelo obožuje. Prav tako nagrado da tudi Denisu, ki rad potuje. Mimogrede pa bo še malo popazil na Klaro, drugače povedano, še vedno bo vohunil za njo in poročal. A zadeve se zapletejo, ko se opazovalec in opazovanka zbližata in ko tudi detektive zasledujejo detektivi, ki niso prav nič sočutni.  😎



Michal Viewegh
Primer nezveste Klare

Naslov izvirnika:
Pripad neverne Klary

Prevod:
Nives Vidrih

Založba Sanje, Ljubljana, 2010
207 strani





"Veste, koliko danes stane poroka, kot se šika? Obleka iz Pariza, briljantna prstana, pojedina za dvesto ljudi? Enih štirideset jurjev je v primerjavi s tem mala malica."
Prvotno sem ga nameraval vprašati, tako kot vprašam vsakega klienta, če ve, kako bo ukrepal, ko bo zvedel resnico - ampak s svojo pripombo mi je v bistvu posredno odgovoril.
Če se bo izkazalo, da ga Klara vara, se ne bo poročil z njo.
(Odlomek iz romana, stran 57)


Michal Viewegh, češki pisatelj, se je rodil 31. marca 1962. v Pragi. Nekoč učitelj, danes uspešen pisatelj leposlovja. V svojih romanih se na duhovit pa tudi ironičen način loteva medsebojnih odnosov.

ponedeljek, 11. marec 2019

Ernesto Che Guevara, Motoristov dnevnik

Zapisi s popotovanja po Latinski Ameriki, mladega Ernesta Guevare, ko še ni bil tisti znameniti revolucionar Che, ampak mladi in brezskrbni avanturist.

V knjigi Motoristov dnevnik, Ernesto Che Guevara, v kratkih zgodbah, kronološko opisuje svoje potovanje po Latinski Ameriki. Na pot se je odpravil s svojim prijateljem Albertom Granado. Sprva sta potovala na motorju, ki je poleg njiju prevažal še njuno prtljago. Preobremenjen in star motor se je zato večkrat pokvaril, pogosto pa sta oba z motorjem vred zgrmela po tleh, kar opisuje na duhovit način. Pri pogostih padcih je bila velika sreča, da sta ostala nepoškodovana. Motor sta imenovala Vsemogočni, toda vsemogočnost ni trajala dolgo. Motor je zdržal slabo tretjino načrtovane poti, nato pa sta bila odvisna od dobre volje voznikov tovornjakov in svojih nog, saj sta prepešačila kar precej kilometrov.

Mlada avanturista, Ernesto Guevara de la Serna (študent zadnjega letnika medicine) in Alberto Granado (biokemik), sta od decembra 1951. do 26. julija 1952. prepotovala velik del Latinske Amerike: Argentina, Čile, Peru, Kolumbija in Venezuela,  Na pot sta se odpravila z namenom, da obiščeta bolnišnice za zdravljenje gobavosti pa tudi, da si ogledata kako živijo ljudje izven Argentine. Ob tem nista pozabila na vse naravne in kulturne znamenitosti, ki sta jih odkrivala na svoji obsežni poti.

Kljub temu, da se je Ernesto rodil v meščanski družini, v kateri mu ni manjkalo nič, če odštejemo napade astme, ki so ga spremljali od drugega leta naprej, je že kot mlad fant opazil izkoriščanje in zatiranje delavcev. Tudi na tej poti sta prijatelja spoznavala težke delovne in zdravstvene pogoje delavcev v rudnikih bakra. Delavci so bili slabo in neredno plačani. Umrljivost je bila zelo velika, odgovarjal pa ni nihče. Bolnišnice so bile ponekod brezplačne, toda slabo opremljene in s premalo osebja. Primanjkovalo je šol ... in še in še. In tako so bili postavljeni temelji za rojstvo Che-ja, ki je kljub ženi in petim otrokom, življenje posvetil revoluciji in prizadevanju za družbene spremembe in boljše življenje "malih" ljudi.

Le kaj bi imel Che povedati danes 😎

 Ernesto Che Guevara
Motoristov dnevnik

Naslov izvirnika:
Notas de Viaje: Diario en Motocicleta

Prevod:
Urša Červ in Tina Malič

Založba Sanje, Ljubljana, 2009
205 strani

"Socialna raven ljudi v Čilu je nižja kakor v Argentini. K temu je treba prišteti še slabe plače, ki se izplačujejo na jugu, majhno število delovnih mest in malo pomoči, ki jo oblasti ponujajo delavcem (kljub temu pa je ta še vedno večja, kot tiste v severnem delu Južne Amerike), zato se v Argentino valijo pravcate trume Čilencev v iskanju sanske dežele zlata, ki jo je prebivalcem zahodne strani Andov uspela prikazati sposobna politična propaganda. Na severu delavce v rudnikih bakra, solitra, žvepla, zlata ipd. bolje plačajo, a življenje je veliko dražje. Na splošno primanjkuje veliko potrošnega blaga, ki je najbolj potrebno, poleg tega pa so podnebne razmere v gorah zelo težke. Spominjam se sugestivnega zmigovanja z rameni, s katerim je vodja rudnika Chuquicamata odgovoril na moja vprašanja o odškodnini, ki jo je treba plačati družinam deset tisoč ali več delavcev, ki so pokopani na lokalnem pokopališču."
(Odlomek iz knjige, stran 109/110)