Prikaz objav z oznako Založba Učila. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako Založba Učila. Pokaži vse objave

ponedeljek, 7. januar 2019

O Indijcu, ki se je s kolesom peljal vse do Švedske, da bi tam znova našel svojo veliko ljubezen, Per J. Andersson

Naslov pričujočega romana je, v prevodu, dolg kot pot, ki jo je opravil Indijec Pikej, ko se je s kolesom odpravil iz New Delhija do Borasa, na jugu Švedske. Tam živi Lotta, njegova velika ljubezen. In ja, za vse je bila "kriva" astrološka napoved. 😎

Vsebinsko je roman razdeljen na tri dele. V prvem delu spoznamo Pikeja in njegovo družino. Živijo sredi džungle, ob reki, na vzhodu Indije. Družina spada na dno kastnega sistema in kaj to pomeni, je mali Pikej spoznal, ko je začel hoditi v šolo. V učilnici ni smel sedeti med ostalimi učenci, sedel je na verandi in skozi odprta vrata poslušal učitelja. Če se je koga dotaknil, se je ta takoj odpravil do bližnjega zajetja vode in se začel mrzlično umivati. Tudi učitelj je imel zanj poseben način kaznovanja. Da se ne bi umazal z dotikom nižje kaste, je vanj od daleč metal ostre kamne. Adijo pamet. Kaj lahko naredi človek človeku 😟

Kljub ponižanju in trpljenju, ali pa ravno zaradi tega, se je odpravil v dobrih 1000 km oddaljen New Delhi, na Visoko šolo za umetnost. Dobil je štipendijo, kajti v tistem času je Gandi prepovedal diskriminacijo ljudi, ki so do tedaj spadali v nižjo kasto in ti so se lahko vpisali tudi na višje šole. Tudi tu ni šlo tako kot bi moralo. Nekaj časa je dobival štipendijo, nato pa je poniknila kot, da si jo je nekdo prisvojil. Pikej je bil odličen risar portretov. Risal je s svinčnikom in zelo hiter je bil. Tako je zaslužil nekaj denarja za preživetje.

Pikeju se je življenje spremenilo, ko je spoznal Švedinjo Lotto. Lotta je vedno sanjala o obisku Indije, kamor se je končno odpravila z bratom in dvema prijateljema ter z njunim majhnim otrokom. Na več tisoč kilometrov dolgo pot so se odpravili kar z avtom. Pikej je bil navdušen nad Lotto in spraševal se je ali je to tisto dekle, ki so jo omenili vedeževalci ob njegovem rojstvu. Napovedali so, da se bo poročil z belopolto žensko, ki ne bo iz njegovega kraja pa tudi iz njegove države ne in živela bo v velikem gozdu. To zadnje je bilo skupno obema. 😎

Lotta se je s svojo družbo vrnila na Švedsko, Pikej pa je čedalje bolj hrepenel po njej. Čez eno leto se je odločil, da se bo odpravil na Švedsko in to kar s kolesom. To popotovanje je popisano v zadnjem delu knjige. Spoznamo tako imenovano hipijevsko pot, kajti v sedemdesetih letih 20. stoletja je bil obisk Indije za mlade ljudi, skoraj obvezen. Na tej poti se je marsikaj zgodilo, toda Pikej je vse težave premagoval z dobroto, srčnostjo, z veseljem je pomagal drugim in zelo hitro je znal navezati stik s tujci. Njegov svinčnik in skicirka pa sta tudi delala čudeže. Vse to je pripomoglo, da mu ni bilo treba celotne poti prekolesariti. Našli so se dobri ljudje in mu podarili vozovnice za vlak.

Per J. Andersson
O Indijcu, ki se je s kolesom peljal vse do Švedske, da bi tam znova našel svojo veliko ljubezen

Naslov izvirnika: New Delhi-Boras
Prevod iz nemščine: Petra Anžlovar

Založba Učila, Tržič, 2017
299 strani



Odlomek, stran 55:
'Kadar so učenci prekršili šolski red, jih je učitelj tepel z bambusovo palico, toda Pikej ni bil nikoli tepen, saj učitelj ni hotel omadeževati palice, s katero bi lahko nečistost prenesel na druge učence. Za Pikeja si je izmislil drugačno kazen. Postaviti se je moral na verando in zapreti oči. Potem se je učitelj umaknil nekoliko stran od njega in ga obmetaval z manjšimi, ostrimi kamni, ki so na koži zapekli in puščali za seboj grde modrice. 
Pikej je učitelja preklinjal, hkrati pa vdan v usodo razmišljal, kar mu je povedala mama, da je življenje zunaj doma pač takšno. Tako ravnajo z ljudmi kot je on. Proti temu se ne da nič narediti.'

Pozitivne misli iz knjige:

'Veseli bi morali biti,da nam je uspelo priti do tu, in se ne vznemirjati zaradi stvari, ki so se že zgodile. Kaj pa lahko pri tem spremenimo?' (str. 80)

'Poskušaj uživati življenje.'

'Postaneš lahko kar hočeš, če si le želiš.'


Per J. Andersson se je rodil 29. marca 1962. na Švedskem. Je novinar, pisatelj in bloger. Zaljubljen je v Indijo in večkrar tudi obišče. (wikipedija)








sreda, 2. januar 2019

Paulo Coelho, Vohunka

V Braziliji rojeni pisatelj, Paulo Coelho, je v drobnem romanu Vohunka, opisal predvsem zadnji del življenja Mate Hari, ki jo skoraj vsi poznamo kot vohunko. Pa je bila res?

Biografija, Mata Hari
Coelhov roman Vohunka se začne na koncu. Mata Hari, plesalka in kurtizana, je obsojena na smrt. Obtožili so jo vohunstva, celo dvojnega vohunstva. Vohunila naj bi za Nemčijo in za svojo novo domovino Francijo, v kateri je preživela večino svojega odraslega življenja.

Mata Hari se je rodila 7. avgusta 1876, kot Margaretha Zelle, v nizozemskem mestu Leeuwardn. Želela si je bolj svobodnega življenja in zdelo se ji je, da ga lahko dobi samo s poroko. Leta 1895. se je poročila s precej starejšim častnikom in z njim živela v takratni nizozemski koloniji Vzhodna Indija, ki je bila pod nizozemsko oblastjo od leta 1800. Od leta 1942. je to Indonezija z otokom Java, ki je eden najbolj poseljenih otokov na svetu. Tu je kasnejša Mata Hari rodila dva otroka, deklico in dečka. Oba sta končala zelo žalostno. Dečka je umorila ljubosumna "prijateljica", ko je imel samo nekaj let. Deklica, ki je kasneje živela z očetom pa je pri 21-ih letih umrla za posledicami možganske kapi.

Življenje na otoku je bilo za Margaretho prava katastrofa. Tako družinsko kot tudi družabno. Ko se je družina preselila na Nizozemsko, je izkoristila prvo priložnost, zapustila hčer in moža ter pobegnila v Francijo.

Pariz ji je prinesel novo, drugačno življenje in novo ime. Rodila se je Mata Hari. Postala je plesalka, bila je kurtizana, živela je na visoki nogi, kot temu rečemo. Vse za lepe obleke, denar in moč. Živela je življenje kot si ga je vedno želela.

Toda, marsikatero življenje ima tudi svojo kruto in temačno stran in Mata Hari jo je doživela v najhujši obliki. Obtožili so jo vohunstva in jo obsodili na smrt. Ves čas, ko je bila zaprta v pariškem zaporu je zatrjevala, da je nedolžna in upala na pomilostitev. Priznala je, da je od Nemcev dobila denar, vendar jim ni nikoli izdala prav nobene zaupne informacije. Žal pa pravica v času vojne ni enaka pravici v času, ko vlada ljubi mir. Obsodba je bila izvršena 15. oktobra 1917.


Paulo Coelho
Vohunka

Naslov izvirnika: A espia
Prevedla: Katja Mikelj

Založba Učila, Tržič, 2016
188 strani

Kraj in čas dogajanja:
Nizozemska vzhodna Indija (Indonezija), Pariz, Berlin
konec 19. stoletja do leta 1917





Odlomek iz knjige Vohunka:

'Vitka in visoka nas z elegantno gibkostjo divje zveri in vihrajočimi črnimi lasmi zapelje v čarovnijo.
Najbolj ženstvena med vsemi ženskami, ki s svojim telesom piše stihe neznane tragedije.
Na tisoče oblin in gibov, ki se do potankosti zlijejo s tisoč različnimi ritmi.'



Odlomek iz knjige Vohunka:

'Potem bom spregovorila o svojem plesanju - še dobro, da imam nekaj fotografij, na katerih je razvidna večina plesnih figur in oblačil, ki sem jih nosila. V nasprotju s tem, kar so govorili kritiki, ki me na odru nikoli niso zares razumeli, sem se med plesom preprosto osvobodila ženske, kakršna sem bila običajno, in vse, kar sem imela, ponudila Bogu. Prav zato sem se tako zlahka razgaljala, saj v tistem trenutku nisem bila nič, ne jaz, ne moje telo; bila sem le gibi, ki govorijo z vesoljem.'


Počitniško branje: In dobila je krila, Sue Monk Kidd

sreda, 15. marec 2017

Jean-Luc Bannalec, Na koncu sveta

Kriminalka francoskega pisatelja Jeana-Luca Bannaleca, je na momente tudi turistično - kulinarični vodnik po čudoviti francoski Bretanji.


Jean-Luc Bannalec
Na koncu sveta
Komisar Dupin razreši četrti primer

Naslov izvirnika:
Bretonischer Stolz
Prevod: Maruša Mugerli Lavrenčič

Založba Učila, Tržič, 2017
344 strani


Roman Na koncu sveta lahko beremo, v prvi vrsti, kot kriminalko, lahko pa je tudi turistično, kulinarični vodnik 😃
Odlomek iz knjige: "Pot je tu prešla v strmo stezo med grčavimi hrasti, ki so ravno začenjali brsteti. Ozki, kamniti poti sta čez čeri vodili do morja, videti je bilo nagnjene glogove grme in posamezne pinije, predvsem pa živo rumeno košeničico. V teh dneh se je bujno razcvetela, pokrajina je bila posuta z velikimi, sršečimi, košatimi pikami. Za košeničico pa se je raztezal širok, živo modro zelen pas, Atlantski ocean, niti sto metrov stran. In nad njim kristalna modrina. Svetloba je bila malone nenaravna."

In v tej idilični, mirni pokrajini, se na parkirišču znajde moško truplo. Odkrije ga starejša gospa, ki se tu vedno sprehaja s svojim kužkom. Če smo bolj natančni, je truplo odkril kuža. Toda, medtem ko gre gospa Bandol obvestit policijo, truplo skrivnostno izgine. Da je skrivnost še večja poskrbi dež, ki odplakne morebitne sledi. Komisar Georges Dupin, ki so ga pred petimi leti nagnali iz Pariza, na konec sveta, pod čemer je bila mišljena slikovita, idilična Bretanja, kljub vsemu verjame, da je gospa res našla truplo. Pričnejo s preiskavo in kaj hitro odkrijejo še eno truplo. Identiteta moškega jih pripelje na Škotsko. Kasneje ugotovijo, da sta oba prišla skupaj od tam.


Kaj sta Škota počela v Bretanji? Je šlo za vojno med lastniki gojišč ostrig? Bretonske ostrige so najboljše in jedli so jih po vsem svetu. Dupin jih ni maral. Mogoče pa ni šlo za ostrige, mogoče je šlo za čisto nekaj drugega. Komisar Dupin se stalno vrača h gospe Bandol, ki se vsakokrat spomni kakšne nove podrobnosti. Njun pogovor ponavadi spremlja kakšna kulinarična pojedina, kot so veliki koščki svežih pokrovač z malo smetane in finimi drobtinami v veliki školjčni lupini. Poleg sodi tudi obvezen kozarček dobrega bretonskega vina.
"Pitje vode v Bretanji ni uživalo dobrega slovesa, iz zdravstvenih razlogov. Bretonci so govorili, da povzroča rjo" 😎 (citat iz knjige)
Ni dvoma, da bo komisar Dupin uspešno rešil tudi svoj četrti primer. Razplet je zelo zanimiv. Če koga zanima, naj prebere knjigo, jaz sem že pošteno lačna 😉


Prvi trije primeri komisarja Dupina

ponedeljek, 6. marec 2017

Jean-Luc Bannalec, Neznani Gauguin in Nemirno morje in Belo zlato

Tri kriminalke, francoskega pisatelja Jean-Luc BannalecaNeznani Gauguin in Nemirno morje pa še Belo zlato, so ravno pravšnji za počitniško branje. Dogajanje je umeščeno na slikoviti polotok Bretanja, na severozahodu Francije, ob Atlantskem oceanu. Sledimo komisarju Dupinu, ki je bil "izgnan" iz Pariza, v to oddaljeno provinco, bogu za hrbtom. Tako vsaj mislijo Parižani, Dupin pa vse bolj spoznava to čudovito pokrajino ob morju in vse bolj uživa v njenih naravnih lepotah in v vseh morsko, kulinaričnih dobrotah, ki jih nudi.


Jean-Luc Bannalec
Neznani Gauguin

Založba Učila, 2015
272 strani

Prvi primer komisarja Dupina.

V idiličnem, slikarskem mestecu Pont Aven, v Bretanji, najdejo umorjenega lastnika butičnega hotela. Hotel in mesto sta znana meka slikarskih navdušencev. Še posebej pa slikovita pokrajina, s svojimi griči, polji, travniki in gozdovi. Prednica starega hotelirja, je gostila številne slavne slikarje, med njimi tudi Paula Gauguina.

Kdo bi lahko umoril 91-letnega hotelirja? Komisar Dupin izloči štiri možne storilce. Pokojnikov sin, neuspešen podjetnik, ki trguje z medom pa upokojeni učitelj in predsednik turističnega društva, kateremu je umorjeni kar precej doniral. Tu je še prijatelj in prijateljica, že dolga leta zaposlena v hotelu, s katero je imel tajno razmerje. Vsi so omenjeni v oporoki in prav vsak od njih bi lahko bil morilec.

Ob opisih idilične pokrajine in slastne kulinarike, bi se človek z največjim veseljem takoj odpravil v Bretanjo. Toda še prej moramo najti morilca. Je eden izmed štirih naštetih ali je kdo povsem drugi? In kaj ima pri vsem tem znameniti francoski slikar, Paul Gauguin, ki je v tem mestecu, konec 19. stoletja ustanovil tudi slikarsko šolo, Ecole de Pont-Aven?






Jean-Luc Bannalec
Nemirno morje

Naslov izvirnika: 
Bretonische Brandung
Založba Učila, 2015
316 strani

Drugi primer komisarja Dupina

Na otočju Glenan, natančneje, na največjem otoku arhipelaga, z imenom Le Loc'h, najdejo tri trupla. Na nenaseljenem otoku je samo staro pokopališče, razvaline nekdanjega samostana in ostanki tovarne. Kako so se trupla znašla tu, saj ni nobenih ostankov barke ali jadralnih desk?

Komisar Dupin, ne more prav dolgo uživati v tem morskem raju, s kristalno čistim morjem in plažami, obloženimi s koralnim peskom pa ob slastnem jastogu, da o okusnih škampih, niti ne govorimo. Čaka ga težko delo, ki ga je potrebno opraviti, v morskih sladkostih bo užival pozneje.

Komisar Dupin izve za velika trenja, ki so se dogajala na otokih, med tistimi, ki so hoteli otoke spremeniti v množičen turizem in tistimi, ki so hoteli ta morski raj ohraniti neokrnjenega tudi za naslednje rodove. Med akterji drastičnih sprememb je bila tudi trojica umorjenih. Jih je hotel kdo na tak način ustaviti in kdo?

Na otočju, se je zaradi neugodnih vetrov in vremenskih razmer, že od nekdaj zgodilo kar nekaj brodolomov in na dnu morja so se skrivali številni zakladi, ki so jih iskali potapljači. Je bil to razlog umorov? Je trojica našla zaklad, ki ga je hotel še nekdo drug? Kaj pa Pomorski inštitut in raziskovalci, ki so svoje izsledke prodajali? Pa korupcija, napihnjeni turistični načrti, pogoltnih posameznikov! Vprašanj več kot dovolj. Komisar Dupin še nekaj časa ne bo užival ob jastogu in drugih morskih sadežih, toda na koncu bo tudi to prišlo in užitek bo še večji.




Jean-Luc Bannalec
Belo zlato

Naslov izvirnika: Bretonisches Gold
Založba Učila, 2015
304 strani

Komisar Georges Dupin, se na prošnjo prijateljice in novinarke Lilou Breval, odpravi v soline, kjer naj bi si ogledal sumljive modre sode. Soline sicer niso v njegovem delovnem območju, toda za prijatelje se je treba potruditi. Med vožnjo je razmišljal o bretonskem morskem listu, zlato zapečenem na soljenem maslu in kozarcu hladnega belega vina. Na hitro si bo ogledal sode, potem pa se bo odpravil na morsko pojedino, ki si jo je zamislil.


Načrt je dober, toda do uresničitve bo preteklo kar nekaj časa. V solinah je nekdo streljal na komisarja, ga ranil v ramo in ušel. Čez nekaj časa najdejo truplo novinarke, ki je očitno pri svojem raziskovanju modrih sodov, naletela na nekaj, kar jo je stalo življenja.

Sol ali belo zlato je od nekdaj strateškega pomena. Tudi tu se bijejo bitke med solinarji, kooperanti in upravljavci solin. Po vseh dogodkih, za komisarja Dupina, postane preiskava osebna. Ker ni na svojem območju, preiskujeta skupaj s komisarko Rose. Morata odkriti kje so ti modri sodi in kaj je v njih. Morata najti tudi morilca, saj novinarka ni edina žrtev.

Kaj pa če sodi in umori niso povezani s soljo, s čim pa so!



sobota, 1. oktober 2016

Michel Bussi, Letalo brez nje

Prizorišče letalske nesreče je gora Terrible, v pogorju Jura, na francosko švicarski meji. Zgodilo se je 23. decembra 1980. Na letalu sta bili dve dojenčici in eno najdejo živo ...


Michel Bussi
Letalo brez nje

Naslov izvirnika:
Un avion sanselle
Prevajalka: Maja Lihtenvalner

Založba Učila, 2016
428 strani

Kraj dogajanja: Diepp (obmorsko mesto na severu Francije), Pariz, gora Terrible (francosko švicarska meja), Turčija


Letalo, polno potnikov, ki so se vračali s počitnic v Turčiji je, 23. decembra 1980, strmoglavilo na gori Terrible, v pogorju Jura, na francosko švicarski meji.

V hudi nesreči, so vsi potniki umrli, skoraj vsi, saj je eden od gasilcev, nedaleč stran od razbitin letala, našel dojenčka oziroma dojenčico. Bila je podhlajena, a po nekem čudežu, je bila vendarle živa. Prepeljali so jo v bolnišnico in ji tako rešili življenje.

Dokaj hitro se je v bolnišnici pojavil bogati industrialec Leonce de Carville, ki je trdil, da je mala dojenčica njegova vnukinja, Lyse-Rose, hčerka njegovega edinega sina. O tem ni nihče dvomil, vse dokler se ni oglasil še en dedek, Pierr Vitral, ki se je s svojo ženo preživljal s potujočo trgovino z vaflji in je tudi želel videti svojo vnukinjo Emile Vitral. In tu se zadeva začne zapletati. Kdo je preživela dojenčica? Izkaže se, da sta bili v letalu dve družini z dojenčkom, toda iz katere družine je preživela dojenčica!

Med družinama se prične pravi boj, medijsko podprt in odmeven. Da bi bilo vse skupaj še bolj brano, so ga mediji predstavljali kot boj bogatih proti revnim. France Prešeren bi rekel, ne boj, mesarsko klanje. Sodnik je razsodil, da je dojenčica Emilie Vitral.

Mathilde de Carville se s sodbo ne more sprijazniti. Najame zasebnega detektiva Grand Duca, ki naj bi za bogato plačilo, natančno raziskal in našel kakšen dokaz, ki bi potrdil, da je mala deklica njihova. Časa ima na pretek, do dekličine polnoletnosti. In prav na zadnji dan, ko njegova bogato plačana pogodba poteče, Gran Duc, ob pogledu na objavo v starem časopisu, reši primer. Zdaj ve čigava je deklica.


Odlomek iz knjige, Letalo brez nje:
"Pred kratkim je bral zgodbo o nekem tipu, enem najuglednejših violinistov na svetu, imel je rusko ime, ki si ga ni zapomnil; nekega lepega dne je prišel v dvorano podzemne železnice, se namestil in več ur igral violino. Brez reklame, brez uradne napovedi si je meni nič tebi nič izbral mesto na hodniku in vzel violino v roke. Vsak večer je polnil dvorane po vsem svetu, ljudje so se pulili za vstopnice, ki so se prodajale po več sto frankov, da bi ga prišli poslušat, tistega dne na hodniku podzemne železnice pa se skoraj nihče ni ustavil in mu prisluhnil." (str.231)


Michel Bussi je francoski pisatelj detektivskih romanov. Rodil se je 29. aprila 1965. v mestu Louviers, Eure, na severu Normandije. (Wikipedia)

četrtek, 18. avgust 2016

Slepa ulica, Louise Doughty

Ena nepremišljenost ti lahko postavi življenje na glavo in ga popolnoma spremeni. Prav to se je zgodilo znanstvenici in genetičarki Yvonne Carmichael.



Louise Doughty
Slepa ulica

Naslov izvirnika: Apple Tree Yard
Prevod: Amanda Mlakar


Založba Učila, 2014
383 strani

Kraj dogajanja: London, Velika Britanija
Čas dogajanja: sedanjost


Yvonne Carmichael je odlična znanstvenica, strokovnjakinja za genetiko. Raziskuje, piše, predava, njeno mnenje zelo cenijo tudi v britanskem parlamentu, kamor je večkrat povabljena kot svetovalka.




Yvonne je stara 52 let. S svojim življenjem je zadovoljna, tako na strokovnem kot na privatnem področju. Ima moža, ki je prav tako znanstvenik  in dva odrasla otroka, ki živita na svojem. Z možem sta ostala sama v hiši na obrobju Londona in se predajata svoji znanstveni vnemi. Dobro se razumeta, njun zakon traja še iz študentovskih let. Manjše pa tudi večje razprtije znata uspešno rešiti.

Nekega dne pa se, kot je v kriminalkah navada, to idilično življenje konča. V parlamentu se Yvonne zaplete v pogovor s simpatičnim moškim. Ko jo ta vpraša, če si želi videti kapelo v kleti, Yvonne sprejme. Ogled s popolnim neznancem, se konča s strastnim seksom, ki se je tudi v naslednjih dneh večkrat ponovil. Umirjeno življenje se spremeni v razvratno, pregrešno poželenje, kajti skrivnostnež je navdušen nad seksom, na odprtem. Park, slepa ulica, karkoli, samo da je poredno, tvegano in adrenalinsko.

Ko ima hudič mlade, jih ima več na kupu. Tako je tudi Yvonne doživela fizični in spolni napad od na videz mirne in prijazne osebe. Videz velikokrat vara. Prijazen moški je bil njen sodelavec. Na zabavi sta se prijetno in sproščeno pogovarjala v skupini ljudi, ki so bili na zabavi. Končalo se je peklensko, kajti umirjeni sodelavec je pokazal svojo izkrivljeno naravo. Kar se ji je zgodilo, jo je močno zaznamovalo. Vanjo se je naselil strah. A ne strah pred neznanci, temveč strah pred prijaznimi znanci.

Kaj se ji je zgodilo,  je zaupala svojemu ljubimcu. Ta adrenalinski človek pa je ukrepal po svoje in oba sta se kaj hitro znašla na zatožni klopi. V sodni dvorani pa padajo tančice, ena za drugo in skrivnosti prihajajo na dan. Le kako se bo vse to končalo!





Drugi sin, Alexander Soderberg


nedelja, 7. avgust 2016

Nikoli nismo prosili za krila, Vanessa Diffenbaugh

Zgodba matere samohranilke, ki se nekoliko pozno spopade z vzgojo in življenjem svojih dveh otrok, a takrat toliko bolj silovito. Ji bo uspelo!

Vanessa Diffenbaugh
Nikoli nismo prosili za krila

Naslov izvirnika: We newer asked for wings
Prevod: Primož Trobevšek

Založba Učila, 2016
349 strani

Kraj dogajanja: Kalifornija, San Francisco

Letty je otrok priseljencev. Njena starša sta prišla iz Mehike in se, v iskanju boljšega življenja, naselila v Kaliforniji, na obrobju San Francisca.

Bila je priden otrok, kot šolarka pa marljiva in uspešna. Vse dokler se ni zgodila ... ljubezen. Wes in Letty sta bila sošolca, oba zagnana učenca in neizmerno zaljubljena. Ambiciozni Wes se pripravlja za študij medicine. Odšel bo na medicinsko fakulteto in tega se zelo veseli.

Toda, "nesreča" nikoli ne počiva. Letty je zanosila, ker pa je vedela kako močno si želi Wes medicinske izobrazbe, mu tega ni povedala. Rodila je sina Alexa. Zanj je skrbela njena mama, Letty pa je opravljala več služb hkrati, da je lahko preživljala otroka, starša pa še širšo družino v Mehiki, kajti navada je bila taka, da si moral skrbeti tudi zanje. Ob vsem tem delu pa Letty rodi še hčerko Luno.

Nekega dne pa se Lettyin oče odloči, da se bo vrnil v Mehiko in mama gre seveda za njim. Letty ostane sama s 15-letnim Alexom in malo Luno. Sprva je šokirana in panična, saj za otroka nikoli ni skrbela in tega ne zna. Kako bo živela sama z njima, kako bo skrbela zanju, kako bo vse to zmogla!

Slovenija, J.Primorska


Nikoli nismo prosili za krila, je zgodba o samohranilki, ki pozno začne skrbeti za svoja otroka, saj je zanju prej skrbela njena mati. Spremljamo zgode in nezgode iz družinskega življenja ter boj matere, da bi svoja otroka usmerila na pravo pot. Letty ima svoja otroka rada in trudi se uspeti na vse možne načine. Na srečo je tu tudi prijateljica Sara in sodelavec Rick, ki sta ji v veliko pomoč. Pojavi se tudi Wes, nesrečen, ker mu ni povedala za njunega sina. Njegova nesreča je kratkotrajna, saj je njegovo delo zelooo pomembno in odpravlja se v Južno Afriko reševat svet. Njegov pozno najdeni sin pa je itak v dobrih rokah. Življenje je tudi tako.

narava








torek, 26. julij 2016

Moje življenje v pasjih šapah, Wendy Hilling

Pretresljiva, resnična zgodba o hudi in redki bolezni, še bolj pa je to vesela in optimistična zgodba o življenju s pasjimi pomočniki.


Wendy Hilling
Moje življenje v pasjih šapah

Naslov izvirnika: My life in his paws

Založba Učila, 2016
281 strani

Kraj dogajanja: Devon, Velika Britanija
Čas dogajanja: sedanjost
Zvrst: resnična zgodba

Wendy Hilling se je rodila z redko, težko in neozdravljivo kožno boleznijo. Imenuje se bulozna epidermoliza. Bolezen pri kateri je koža izredno občutljiva na vsak močnejši dotik ali udarec, ob katerem nastanejo boleči mehurji.

Resnična zgodba v pričujoči knjigi pa ne govori toliko o bolezni, bolj je zgodba o pasjih pomočnikih, ki so Wendy pomagali in ji še pomagajo, da je njena kvaliteta življenja boljša. S pomočjo izurjenega psa je bolj samostojna, s tem pa tudi bolj samozavestna.

Pes, ki tako nesebično in zvesto pomaga Wendy, je pasme zlati prinašalec. To pasmo obožuje že od otroških let. Njen prvi pomočnik je bil najdenček Monty, drugi pa prav tako zlati prinašalec Ted, ki je k Wendy prišel že kot mladič. Urila ga je predvsem sama in s pomočjo Canine Partners, ki v Veliki Britaniji uri pse pomočnike. Slednji tudi preveri kaj vse pes zmore in na koncu mu dodelijo vijolično oprsnico, s katero lahko pes svojega človeka spremlja povsod. Delo psa redno spremljajo in ko ta z leti določena dela neha opravljati, ga čaka upokojitev, največkrat v kakšni rejniški družini, toda ne pri Wendy. Pri njej, njeni kužki ostanejo do konca pa četudi je potrebno spremeniti pravila.

Tedi je igriv, vesel in prijazen kuža, pravi zlati prinašalec pač. Svojo Wendy spravlja v smeh in dobro voljo, vendar pa opravlja tudi resna dela. Z Wendy nakupuje v supermarketu, s polic jemlje blago, ki mu ga pokaže, na blagajni pa s sprednjima tacama skoči na pult in izroči blagajničarki denarnico. Ni potrebno posebej poudariti, kako tak pasji prizor vpliva na okolico. Vsi "pasjeljubci" so razneženi in radi bi Teda pobožali. To seveda ni priporočljivo, kajti pes pomočnik mora biti osredotočen na osebo, ki ji pomaga in komunicirati samo z njo. Za razliko od psov terapevtov, ki morajo biti prijazni do vseh ljudi, morajo biti "mečkabilni", kot so pri nas, meni zelo ljube, Tačke pomagačke.

Knjiga Moje življenje v pasjih šapah je zgodba o pasjem pomočniku, ki svoje delo opravlja z veseljem in veliko ljubeznijo, je zgodba odločne, trmaste in nepopustljive Wendy, ki se junaško spopada s svojo boleznijo in svojimi omejitvami, a s pomočjo Teda in obojestranskega zaupanja in ljubezni je vse za malenkost lažje.

Tačke pomagačke



Počitniško branje: