Prikaz objav z oznako francoska književnost. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako francoska književnost. Pokaži vse objave

ponedeljek, 16. maj 2022

David Foenkinos - Delikatno


Založba Totaliteta
Kratki roman z naslovom Delikatno, ki ga je napisal francoski pisatelj David Foenkinos in zanj dobil Goncourtovo nagrado za književnost, je zgodba o partnerski sreči in je zgodba o žalosti in upanju.

Nathalie je zelo rada brala, bila je pridno dekle in kot pravi pisatelj, 'skozi mladostništvo je šla brez pretresov, vedno čez prehode za pešce'. Bila je tudi preudarna. Zavedala se je, da bo z navdušenjem za literaturo težko našla zaposlitev. Zato se je odločila za študij ekonomije in se zaposlila v komerciali. Tudi tam ji je šlo odlično od rok.

Francois je bil navdušen tekač. Zaposlen je bil v finančnem sektorju in literatura, takšna in drugačna, mu ni bila prav blizu.

Nekega dne, kako pravljično, se Nathalie in Francois slučajno srečata na pločniku. Nenavadno, a slučaj je vodil do "kofetkanja" in pogovorov, ki so oba navduševala. Par se je poročil in sedem let, pravljično število, živel srečno in zadovoljno. Ona je brala in delala, on je delal in tekel. A nekega dne se je tek slabo končal in tudi pravljica se je končala na najbolj krut način.

Francois je bil nepreviden pri prečkanju ceste, zbil ga je avto in končal je v bolnišnici kjer je čez nekaj časa umrl, ne da bi se zbudil iz kome. Nathalie je neutolažljiva. Ne more verjeti in dojeti kaj se je zgodilo. Njeno življenje je prazno in tudi v knjigah težko najde tolažbo. 

V podjetju je poleg nadležnega direktorja zaposlen deloven in marljiv fant, Markus. Šved se zdi bolj depresiven in prestrašen kar se tiče medsebojnih odnosov a odlikuje ga smisel za humor. V Nathalie je zaljubljen od takrat, ko jo je prvič zagledal. A ona že nekaj let žaluje za svojim možem in je nedostopna za kakršna koli zbližanja. Ali pa je mogoče že čas, da se to spremeni. V začudenje vseh, se Nathalie in Markus vse bolj zbližujeta. Le kako se bo to končalo. 😊

Roman Delikatno je zanimiv tudi po nenavadnih vložkih. V kratkih poglavjih izvemo marsikaj. Kdo so bili zmagovalci na svetovnem prvenstvu v sestavljanju puzzla; nekaj neumnih pregovorov, ki se ves čas uporabljajo; kaj vse bi ustvaril John Lennon, če ne bi umrl leta 1980 ... in še veliko drugega.

Ocena: 4/5 



David Foenkinos
Delikatno

Naslov izvirnika:
La delicatesse

Prevod:
Mimi Tukarić Podkrižnik
Katarina Vidmar Knafeljc

Založba Totaliteta, Ljubljana, 2019

192 strani





'Dopoldne je šel Markus k avtomatu za kavo. Opazil je, da se mu sodelavci umikajo. Počutil se je kot Mojzes pred Rdečim morjem. Prispodoba je morda pretirana, toda treba je razumeti kontekst. Markus, najbolj nevpadljiv in nezanimiv med zaposlenimi, lahko bi rekli kar nihče, je v manj kot enem dnevu začel hoditi z eno od najlepših žensk v podjetju, če ne celo z najlepšo (in da ne bi nič pokvarilo njegovega junaškega podviga, je bila ta ženska sicer tako rekoč neodzivna na zapeljevanje) in šel na večerjo s šefom. Zjutraj so ju celo videli, kako sta skupaj prišla v službo, kar je še začinilo govorice.' (Odlomek iz knjige Delikatno - David Foenkinos, stran 153)

Labod na tivolskem bajerju. S kopnega čuva svojo labodko 💜







sreda, 16. junij 2021

Michel Bussi - Črni lokvanji

 

Založba Učila, Tržič
Kriminalka z umetniškim navdihom. Dogaja se v Normandiji, v slikoviti francoski vasici Giverny, ki jo pozna skoraj ves svet. V njej je živel sloviti francoski slikar, impresionist Claude Monet. Tu so več desetletij nastajale njegove slike z motivi za katere je sam ustvaril vrtove z lokvanji, rastlinjaki in japonskim mostičkom na majhnem jezercu. Monetovi vrtovi so še danes prava atrakcija za turiste.

V tej impresionistični idili, mnogo let po Monetovi smrti, najdejo v potoku moško truplo. Umorjeni je bil Jerome Morval, uspešni očesni zdravnik z ordinacijo v Parizu. V Givernyju, kjer je odraščal, je imel eno najlepših hiš. Imel je tudi dve strasti, lepe slike in lepe ženske. Njegova žena Patricia je vedela za obe. 

Zgodbo nam pripoveduje 84-letna ženska, ki živi s svojim nemškim ovčarjem Neptunom, v štirinadstropnem stolpu, ki je središče nekdanjega mlina. S stolpa je čudovit razgled daleč naokoli. Stanovalka je zato z vsem vaškim dogajanjem zelo dobro seznanjena. 

In ja Neptuna imajo vsi radi in tudi on obožuje vse vaščane. Še najraje ima otroke in vsak dan zvesto čaka prod vaško šolo, da bo lahko tekal z njimi. Še najraje ima enajstletno Fanette, ki je nadarjena slikarka. Učiteljica edinega razreda vaške šole Stephanie jo spodbuja, da se prijavi na nagradni natečaj z bogatimi nagradami. Fanette se z vso strastjo vrže na slikanje Monetovih lokvanjev. Ves čas jo spremljajo sošolci, med njimi tudi Vincent, ki je že kar malo obseden s slikarko v nastajanju.

Umor raziskuje novopečeni inšpektor Serenac z ekipo. Ugotovijo, da se je leta 1937. zgodil enak umor, na istem mestu. Serenac je skoraj prepričan, da je morilec bolestno ljubosumen mož vaške učiteljice, v katero se je zagledal tudi sam. 

V romanu nastopa množica oseb v različnih časovnih obdobjih, ki jih pripovedovalka vseskozi preskakuje. Na koncu ugotovimo ... aja, ne smem povedat. 😊 In kaj imajo z vsem tem slavni Monetovi lokvanji? Zelo dobra kriminalka, ki nas vodi po idiličnem Monetovem Givernyju. Z veseljem bi ga obiskala.

Ocena: 4,5/5

Nemški ovčar v ZOO Ljubljana


Michel Bussi
Črni lokvanji

Naslov izvirnika:
Nympheas noirs

Prevod:
Maja Lihtenvalner

Založba Učila, Tržič
336 strani






"Theodore Robinson je bil ameriški slikar. Najbolj znan impresionist pri nas v Združenih državah. Edini ameriški slikar, ki se je tesno spoprijateljil s Claudom Monetom. Drugih se je Monet izogibal kot kuge. Robinson je v Givernyju ostal osem let ... Naslikal je celo svatbo Monetove najljubše pastorke, Suzanne, ko se je poročila z ameriškim slikarjem Theodorjem Butlerjem. In prav to je čudno, Fanette, neka druga od njegovih najslavnejših slik predstavlja isti prizor, ki ga slikaš ti ..."  (Odlomek iz knjige, stran 63/64)

Lokvanj v ljubljanskem parku Tivoli


Michel Bussi - Letalo brez nje


ponedeljek, 5. april 2021

Andre Gide - Ozka vrata

 

Klasična Beletrina
Francoski pisatelj in Nobelov nagrajenec za književnost, Andre Gide, je svoj roman Ozka vrata, napisal na začetku 20. stoletja. Izdali so ga leta 1908. 

Jerome Palissier je že v otroških letih svoje počitnice preživljal pri stricu v Normandiji. Ta je bil poročen s kreolko Lucile, s katero sta imela dve hčerki in sina. Ničkaj bogaboječa Lucile, je kljub trem otrokom, zapustila svojo družino in zbežala z mlajšim ljubimcem. Njeno pravo nasprotje je bila najstarejša hči Alissa, ki je osrednji lik romana Ozka vrata.

Jerome in Alissa se zaljubita, a njuna ljubezen je nenavadna. Alissa je tista, ki njuno zaroko in poroko kar naprej odlaga. Leta minevajo, Alissa živi v domači hiši v Le Havru. Z mislimi je vseskozi pri Jeromu, ki je medtem odslužil vojaščino, končal šolanje in prepotoval številne dežele. Videvata se bolj malo, zato pa so njuna pisma pogosta in obširna.

A tudi pisma sčasoma zamrejo. Alissa se nikakor ne more znebiti misli na svojo ubežno mater. Noče biti niti približno taka kot je bila ona. Knjige, ki jih je prebirala sama ali z Jeromom, ki so bogatile njeno malo knjižnico, je sčasoma umaknila. Nadomestila jih je s svetimi podobicami, njena glavna literatura je poslej Sveto pismo. Vse bolj živi v prepričanju, da je pot ki jo uči Gospod tako ozka, da po njej ne moreta stopati dva drug ob drugem. Umakne se od družine in Jeroma, a to se ne konča dobro.

Ocena: 4/5


Botanični vrt, Ljubljana. Narava se prebuja

Andre Gide
Ozka vrata

Naslov izvirnika:
La porte etroite

Prevod:
Božo Vodušek

Založba Beletrina, Ljubljana, 2020

Zbirka Klasična Beletrina

144 strani




'Tisto jutro sem se začudi, ko na zidu nad njeno posteljo nisem več zagledal dveh velikih posnetkov Masacciovih slik, ki sem ji jih prinesel iz Italije. Ravno sem jo hotel vprašati, kaj se je zgodilo z njima, ko sem nehote pogledal tik zraven na polico, kjer so ponavadi stale njene najljubše knjige. Ta mala knjižnica je nastajala počasi, deloma iz knjig, ki sem ji jih podaril, deloma iz tistih, ki sva jih skupaj prebirala. Nenadoma sem opazil, da so vse te knjige manjkale in so bile zamenjane z neznatnimi nabožnimi, prav vsakdanjimi delci, ki jih je mogla, kakor sem upal, le zaničevati. Ko sem tisti hip pogledal kvišku, sem opazil Alisso, kako se je smejala - da, opazovala me je in se smejala.'
(Odlomek iz knjige, stran 93)

Ljubljana, Šišenski hrib, podlesna vetrnica

Andre Gide, francoski pisatelj in Nobelov nagrajenec, se je rodil v Parizu, 22. novembra 1869. Umrl je 19. februarja 1951. prav tako v Parizu. Leta 1947. je dobil Nobelovo nagrado za književnost. 

nedelja, 7. marec 2021

Guillaume Musso - Skrivno življenje pisateljev


Glavni lik romana Skrivno življenje pisateljev, ki ga je napisal francoski pisatelj Guillaume Musso, je Nathan Fawles. Zelo znan francosko ameriški pisatelj je napisal tri zelo odmevne in dobro prodajane romane. Zaslovel je že s prvim. Kljub temu, da ga je sprva zavrnilo kar štirinajst založb. Vztrajnost se izplača. 😎

Kljub velikemu uspehu se je pisatelj pri petintridesetih letih odločil, da ne bo več pisal. Preselil se je v hišo na otoku Beaumont (mimogrede, otok je izmišljen) in kar osemnajst let živel samotno življenje, ki ga je delil s svojim zvestim zlatim prinašalcem Broncom. 

Marsikdo se je spraševal zakaj se je nekoč tako navdušen bralec in uspešen pisatelj tako spremenil in osamil na vrhuncu svoje kariere.

Izogibal se je novinarjev in oboževalcev. Vse dokler ni nekega dne na otok prišla novinarka Mathilde Monney in ga s prevaro obiskala v njegovi vili. To, da h njemu ni prišla kot novinarka, je bilo pisatelju kaj hitro jasno. Mathilde je Nathana obtožila, da je ubil njeno družino. Toda resnica je bila zanjo še bolj kruta kot je že bila. Izvedela je, da je živela v laži. Njena družina je bila idealna samo na zunaj. Oče je bil zdravnik in humanitarec, v praksi pa je bil vse kaj drugega. 

Zgodba nas popelje tudi na ozemlje nekdanje Jugoslavije, v Bosno, na Kosovo, kjer je divjala vojna in kjer so ubili Nathanovo veliko ljubezen, pa vse do Albanije kjer naj bi se med vojno na Balkanu ukvarjali z odvzemom organov vojnim ujetnikom.

Napeta in srhljiva pripoved od prve do zadnje strani.

Ocena 5/5



Guillaume Musso

Skrivno življenje pisateljev

Naslov izvirnika:

Le vie secrete des ecrivains

Prevod:

Špela Žakelj

Založba Meander, Izola, 2021

189 strani


'Živiš kot zombi, sam in odrezan od drugih. Ves dan si v pižami in si uničuješ oči pred zaslonom, vmes pa ješ hladno pico in se pogovarjaš z izmišljenimi osebami, zaradi katerih nazadnje znoriš. Vse noči ščiješ kri, da obdelaš en stavek, česar tri četrtine tvojih povprečnih bralcev sploh ne bo opazilo. To je pisateljsko življenje.'  (Odlomek iz knjige, stran 25)



petek, 19. junij 2020

Laetitia Colombani, Kita

Založba Učila, družbeni roman, ženski roman
Krajši roman Kita, francoske avtorice Laetitie Colombani, sestavljajo tri življenjske zgodbe treh žensk. Med seboj se ne poznajo. Vsaka živi svojo zgodbo, v različnih delih sveta. A neka malenkost jih poveže in vsako posebej osreči, ne da bi one za to vedele.

Smita živi na severu Indije, v mestu Badlapur, zvezna država Utar Pradeš. Smita je poročena, ima tudi malo hčerkico Lalito. Njena družina spada v najnižjo in najbolj zaničevano kasto daliti, Opravljajo najbolj umazana dela za mizerno plačilo ali nekaj plesnivega riža. Odloči se, da bo njena hči hodila v šolo, da ne bo opravljala umazanih del. Toda že prvi dan v šoli se mala upre učitelju, ki jo je določil za čiščenje učilnice. Smita vzame usodo v svoje roke. Z Lalito zbežita. S kolesom, peš, z avtobusom in vlakom. Njun cilj je dva tisoč kilometrov oddaljeni Čenaj, kjer upata na boljšo prihodnost. Še prej se ustavita v svetišču Tirupati do katerega se vzpneta po kar 3600 stopnicah. V zahvalo za svojo novo usodo, darujeta svoje lepe lase. Edino kar sta še imeli.

Giulia je dvajsetletno dekle, ki živi v Palermu, na Siciliji. Navdušena bralka in redna obiskovalka knjižnice, je tudi spretna izdelovalka lasulj v očetovi delavnici. V knjižnici spozna indijskega priseljenca s katerim se zbližata. Ko se oče ponesreči in pristane v bolnišnici, prevzame Giulia vodenje delavnice. Na svojo veliko grozo ugotovi, da je delavnica tik pred stečajem saj ima velike dolgove. Kaj bo z njeno družino in kaj z zaposlenimi. Kemal ima idejo. Ker je v Italiji čedalje težje priti do naravnih las, predlaga da jih uvozita iz Indije. Tam imajo las v izobilju. Jima bo uspelo rešiti delavnico, družino in zaposlene pred bankrotom?

Sarah živi v Montrealu, v Kanadi. Stara je štirideset let, je samozavestna in uspešna odvetnica ter družabnica v odvetniški pisarni. Njen dan je načrtovan do minute natančno. Je mati samohranilka. Ima hčerko in dvojčka z dvema moškima. Od obeh se je ločila, z obema pa je v dobrih odnosih, tudi zaradi otrok. V njeno uspešno in srečno življenje udari bolezen. Rak. Sarah hodi na obsevanje in svojo bolezen skriva pred sodelavci. A oni za skrivnost izvejo. Razširijo njena tesna sodelavka, ki ji je najbolj zaupala. Namesto pomoči in podpore, so sodelavci, ki so ji še pred kratkim lezli, da na rečem kam, Sarah izključili iz delovanja pisarne. Saj s tem ji samo pomagajo, bolna je in ne zmore vseh odvetniških naporov, a ne 😠 Sarah pade v depresijo in več dni ne vstane iz postelje. A na srečo se odloči živeti. Zase, za otroke, ne bo se kar tako vdala. Kupi si lasuljo in z visoko dvignjeno glavo se poda v boj z boleznijo, za življenje. Go girl 😊


Slovenija
Rododendron v Tivoliju
Laetitia Colombani
Kita

Naslov originala:
La tresse

Prevod:
Špela Žakelj

Založba Ućila, Tržič, 2020
224 strani



'Smita se je skrivaj smehljala ob svoji zmagi. Tako zelo si je želela, da bi se njena mati borila zanjo, tako zelo si je želela prestopiti šolski prag, sedeti med drugimi otroki. Se učiti brati in šteti. Toda to ni bilo mogoče, saj Smitin oče ni bil tako dober mož, kot je Nagaradžan, ampak je bil vzkipljiv in nasilen. Tepel je ženo, tako kot to počnejo vsi tukajšnji možje. Pogosto je govoril: "Ženska ni enakovredna moškemu, ampak mu pripada. Njegova lastnina je, njegova sužnja. Podrediti se mora njegovi volji." Njen oče bi zagotovo raje rešil kravo kot pa ženo.'



Laetitia Colombani se je rodila leta 1976. v Bordeauxu, v Franciji. Je igralka, scenaristka, režiserka in zdaj tudi pisateljica. Roman Kita je njen prvenec.

ponedeljek, 25. november 2019

Ljubimca - Maria Matray in Answald Kruger

Ljubezensko-zgodovinski roman
Ljubimca je naslov romana, ki govori o ljubezni dveh slavnih ljudi. Slavna sta bila že za časa njunega življenja. Eden je zelo slaven tudi danes, drugi malo manj.

Zgodba je ljubezenska pa tudi zgodovinska. Izvemo marsikaj o nemirnem političnem in družbenem življenju v prvi polovici 19. stoletja. Spoznamo tudi celo plejado, še danes znamenitih slikarjev, skladateljev in pisateljev. Če naštejem samo nekaj njih: skladatelj Franc Liszt, slikar Delacroix, pisatelji Balzac, Victor Hugo, Alexander Dumas ...

Ja, res je, sama moška imena. Tako si je tudi glavna junakinja v pričujočem romanu, za uspeh in možnost objavljanja, morala nadeti moško ime. Pisateljica George Sand, je bila v resnici baronica Aurore Dudevant (1804-1876). Njen ljubimec pa je bil nihče drug kot slavni skladatelj in klavirski virtuoz Frederic Chopin (1810-1849).

Ljubimca in umetnika sta si bila po značaju zelo različna. Mogoče je le nekaj resnice na tem, ko pravijo, da se nasprotja privlačijo. Chopin je bil nekaj let mlajši, redoljuben, uglajen estet z velikim odporom do sprememb. Bil je poljski emigrant, ki se je zaradi političnih nazorov pa tudi zaradi večjih možnosti napredovanja v glasbeni karieri, najprej ustavil na Dunaju, potem pa je bolj stalen dom našel v Parizu, kjer ga je "odkrila" tudi George Sandova.

Baronica Dudevant je bila močna ženska, kadila je kot Turki, rada se je oblačila v moška oblačila, zelo jo je jezila neenakopravnost med spoloma, spremembe pa je naravnost oboževala. Navduševala se je nad socialisti, za katere je bila v nekem trenutku prepričana, da bodo svet spremenili na bolje. Bila je ločena, s sinom in hčerko je živela na gradu Nohant, nedaleč od Pariza. Kot vsi, ki nekaj dajo nase, je imela tudi stanovanje v Parizu, saj je bila prisotnost na koncertih, opernih in gledaliških predstavah skoraj obvezna, drugače te lahko še pozabijo. 😊

Sandovo je Chopin očaral s svojim virtuoznim igranjem in na vsak način ga je morala spoznati, kar ji je s težavo tudi uspelo. Bolehen, jetični glasbenik in energična pisateljica z moškim imenom sta se čedalje bolj zbliževala in Chopin se je preselil na njen grad Nohant. Toda ljubezen ne traja prav dolgo. Sprva ljubeča Sandova se je naveličala svoje prepogoste vloge negovalke in Chopina zapusti. Avtorja knjige jo opisujeta kot neutrudno ljubimko, ki z lahkoto menja partnerje. Ko je zaljubljena, je do konca predana razmerju, vendar pa ljubezen kaj kmalu zamre in čas je za nove tovrstne podvige.

V kolikšni meri je bila baronica Dudevant oziroma George Sand, res takšna kot jo opisujeta avtorja romana Ljubimca pa velja preveriti tudi v njeni avtobiografiji, Zgodba mojega življenja




Maria Matray
Answald Kruger
Ljubimca

Naslov originala:
Die Liebenden George Sand und Fredetic Chopin

Prevod:
Breda Pugelj

Založba Obzorja Maribor, 1985
319 strani




"Čeprav so le redkokdaj opazili, da je ženska, vendarle ni moglo biti drugače, kot da je polagoma vedno več ljudi vedelo, kdo se skriva za čednim mladeničem s temno poltjo in vranje črnimi gostimi lasmi. Ampak to je bilo George popolnoma vseeno. Nasprotno. Zdelo se ji je pomembno, da ljudem pokaže, kako se namenoma ne meni za tako zelo različne meje, ki določajo, kaj je dovoljeno moškim in kaj ženskam. Te meje je, kot je George vedno znova zatrjevala, določila spoloma zlagana družba, ona pa se je z vso zagnanostjo lotila naloge, da jih podre."
(Odlomek iz knjige, stran 74)



nedelja, 20. oktober 2019

353. člen kazenskega zakonika, Tanguy Viel

Moderni roman, 353. člen kazenskega zakonika, ki ga je napisal francoski pisatelj Tanguy Viel, ima zelo moderno, novodobno in tudi aktualno zgodbo. V ospredju je velika gradbena prevara, v kateri so opeharili male ljudi, jim vzeli denar za stanovanja, ki jih niso nikoli zgradili pa tudi denar so veselo zapravili za svoje luksuzne potrebe. In kar je najhujše, tem sleparjem se je zdelo, da ne delajo nič narobe. 😎

Zgodba je napisana večplastno in s časovnimi preskoki. Začne se z najdbo trupla v morju. Gre za Antoina Lazeneca, ki je opetnajstil številne prebivalce Bresta in jih pahnil v revščino. Pripoveduje jo osumljenec umora, ki je z utopljencem skupaj ribaril, Martial Kermeur, sodniku, ki ga zaslišuje. Kermeur je bil oskrbnik starega gradu in parka, s čudovitim pogledom na morje, v francoski Bretanji. Pred vhodom v park je bila manjša hiša v kateri je živel z ženo in sinom. Ko je ta odšla, sta v hiški ostala sama s sinom. 

Na ta čudoviti a zanemarjeni in zapuščeni stari grad, je vrgel oko nepremičninar, gradbenik in bog vedi kaj še vse, Antoin Lazenec. Ljudem je pompozno predstavil veliki projekt s stanovanji in kopališkim centrom, parkom, da o razgledu na morje niti ne govorim. Izkaže se, da je podli slepar. Od obljubljenega je ostal samo pogled na morje. Opeharjeni so bili delavci arzenala, ki so jih odpustili in so dobili kar lepo odpravnino. Nekateri so si kupili čoln in z njim ribarili, precej pa jih je nasedlo Lazenecu. Tudi naš osumljenec Kermeur. Še najslabše pa se je zgodilo županu, ki je mrhovinarja tudi pripeljal do gradu in mu za velikopotezni načrt namenil kar nekaj milijonov frankov. Da je nesreča še večja, denar ni bil njegov, vzel ga je iz mestne blagajne, v upanju, da bo mestu pomagal do blaginje. Nesreče in sramote ni prenesel, storil je samomor.

Kermeur se je pred sodnikom razgovoril kot pri spovedi. Številni so bili prizadeti, tudi njegov sedemnajstletni sin Erwan, ki je hotel maščevati očeta in pristal v zaporu.

Kako se bo odločil sodnik! Bo Kermeurja obtožil umora in ga poslal v zapor ali pa bo uporabil 353. člen kazenskega zakonika, ki mu omogoča, da v zadevi odloči po zdravi kmečki pameti!

Tanguy Viel
353. člen kazenskega zakonika

Naslov originala:
Article 353 du Code penal

Prevod:
Aleš Berger

Cankarjeva založba Ljubljana, 2019
Moderni klasiki
122 strani


'353. člen kazenskega postopka: zakon ne zahteva od sodnikov, da pojasnijo, kaj jih je prepričalo, ne predpisuje pravil, od katerih bi bili odvisni zanesljivost in neizpodbitnost pričevanja, predpisuje pa jim, da se v tihi zbranosti vprašajo in skušajo s čisto vestjo dognati, kakšen vtis so na njih naredili dokazi, predloženi zoper obtoženca, in tisti v njegovo obrambo. Zakon jim nalaga le to vprašanje, ki zaobsega vse njihove dolžnosti; Ste v sebi globoko prepričani?'
(Roman, 353. člen kazenskega zakonika, stran 110)


Francoski pisatelj Tanguy Viel, se je rodil 27. decembra 1973. v mestecu Brest, kamor je tudi umestil dogajanje zgoraj omenjenega romana 353. člen ...

ponedeljek, 22. julij 2019

Umor v angleškem dvorcu, Sabine de la Brosse

Dogodek, ki se je zgodil leta 1983. v Westwycombu, na idiličnem angleškem podeželju, kjer so staro kmetijo preuredili v pravi mali dvorec, je pretresel Veliko Britanijo, Kalifornijo in velik del Amerike. Novinarka in pisateljica Sabine de la Brosse je o dogodku napisala pravo aristokratsko kriminalko in resničnosti dodala nekaj fikcije. Kljub temu je Umor v angleškem dvorcu, pretresljiva in grozna zgodba. Toliko bolj, ker vemo, da se je v resnici zgodila.

Michael Telling je boječ, neroden in vedno v nekakšnem krču. A pred drugimi vse to uspešno prikrije bogastvo, ki ga ima, saj je član ene najbogatejših družin na Otoku, družine Vestey. Ukvarjajo se z govedorejo in pridelavo hrane, svoja posestva imajo od Avstralije pa vse do Venezuele. Klan za svoje družinske člane skrbi več kot odlično. Kljub temu, da Michael ne dela nič, ima visoko rento, ki jo velikodušno deli med "prijatelje", ki mu na ta način ostajajo zvesti.

Monika Zumstag je njegovo pravo nasprotje. Močna, živahna in precej stremuška. Živi s starši v Kaliforniji in tu se z Michaelom spoznata.

Kmalu se poročita in preselita na bogataško angleško podeželje, v njun razkošen dom. Monika je navdušena nad tovrstnim življenjem. Z denarjem, ki ji ga Michael velikodušno daje, si lahko kupi karkoli si zaželi. Našla si je tudi prijatelje in vse se ji je zdelo čudovito. A ne za dolgo. Monica spozna, da je njen mož impotenten in to sproži pravi plaz zaničevanja in poniževanja. Tudi pred prijatelji mu ne prizanaša. Njena stalna mantra je, da se bo ločila in se vrnila v Kalifornijo. Michaela to zelo prizadene saj je noro ljubosumen, poudarek je na noro. Vohuni za njo in ji grozi: "Poskrbel bom, da me ne boš mogla zapustiti."

To se tudi zgodi. Na najbolj krut način, z umorom. Za dinastijo Vestey je to škandal in sramota, ki škoduje njihovemu imenu. Na vsak način morajo dokazati, da je Michael bolnik, ki se ne zaveda svojih dejanj. Samo tako si bodo lahko oprali svoje ime. Jim bo uspelo 😎

Sabine de la Brosse
Umor v angleškem dvorcu

Naslov izvirnika:
Meurtre dans un manoir

Prevod:
Stane Ivanc

Založba Prešernova družba Ljubljana, 1987
253 strani
"Začenjam se navajati na napetost, ki je med nama. Mogoče je tvegano, toda ravno zaradi te razdraženosti čutim, da živim. To je kot mamilo ... kot kokain, ki ga kdaj pa kdaj vzamem. Moram vibrirati, obstajati. Nikar ne misli, da nisem spoznala pravega Michaela. Celo bojim se ga, vendar čutim, da mi nič ne more. Kadar ni v krizi, vedno na koncu zmagam jaz."
(Odlomek iz knjige, Umor v angleškem dvorcu, stran 68)


Francozinja Sabine de la Brosse je bila novinarka in poročevalka časopisa Paris-Match. Pisala je članke o zdravju. Bila je lepa, elegantna, vedno brezhibno naličena in nikoli ni marala kavbojk. Primerjali so jo z Audreuy Hepburn. Vanjo je bil zaljubljen angleški igralec Peter O'Toole, vendar ga ni uslišala. Poročila se je s francoskim kirurgom. Umrla je maja 2017. v starosti 78 let. (parismatch.com)

sobota, 1. oktober 2016

Michel Bussi, Letalo brez nje

Prizorišče letalske nesreče je gora Terrible, v pogorju Jura, na francosko švicarski meji. Zgodilo se je 23. decembra 1980. Na letalu sta bili dve dojenčici in eno najdejo živo ...


Michel Bussi
Letalo brez nje

Naslov izvirnika:
Un avion sanselle
Prevajalka: Maja Lihtenvalner

Založba Učila, 2016
428 strani

Kraj dogajanja: Diepp (obmorsko mesto na severu Francije), Pariz, gora Terrible (francosko švicarska meja), Turčija


Letalo, polno potnikov, ki so se vračali s počitnic v Turčiji je, 23. decembra 1980, strmoglavilo na gori Terrible, v pogorju Jura, na francosko švicarski meji.

V hudi nesreči, so vsi potniki umrli, skoraj vsi, saj je eden od gasilcev, nedaleč stran od razbitin letala, našel dojenčka oziroma dojenčico. Bila je podhlajena, a po nekem čudežu, je bila vendarle živa. Prepeljali so jo v bolnišnico in ji tako rešili življenje.

Dokaj hitro se je v bolnišnici pojavil bogati industrialec Leonce de Carville, ki je trdil, da je mala dojenčica njegova vnukinja, Lyse-Rose, hčerka njegovega edinega sina. O tem ni nihče dvomil, vse dokler se ni oglasil še en dedek, Pierr Vitral, ki se je s svojo ženo preživljal s potujočo trgovino z vaflji in je tudi želel videti svojo vnukinjo Emile Vitral. In tu se zadeva začne zapletati. Kdo je preživela dojenčica? Izkaže se, da sta bili v letalu dve družini z dojenčkom, toda iz katere družine je preživela dojenčica!

Med družinama se prične pravi boj, medijsko podprt in odmeven. Da bi bilo vse skupaj še bolj brano, so ga mediji predstavljali kot boj bogatih proti revnim. France Prešeren bi rekel, ne boj, mesarsko klanje. Sodnik je razsodil, da je dojenčica Emilie Vitral.

Mathilde de Carville se s sodbo ne more sprijazniti. Najame zasebnega detektiva Grand Duca, ki naj bi za bogato plačilo, natančno raziskal in našel kakšen dokaz, ki bi potrdil, da je mala deklica njihova. Časa ima na pretek, do dekličine polnoletnosti. In prav na zadnji dan, ko njegova bogato plačana pogodba poteče, Gran Duc, ob pogledu na objavo v starem časopisu, reši primer. Zdaj ve čigava je deklica.


Odlomek iz knjige, Letalo brez nje:
"Pred kratkim je bral zgodbo o nekem tipu, enem najuglednejših violinistov na svetu, imel je rusko ime, ki si ga ni zapomnil; nekega lepega dne je prišel v dvorano podzemne železnice, se namestil in več ur igral violino. Brez reklame, brez uradne napovedi si je meni nič tebi nič izbral mesto na hodniku in vzel violino v roke. Vsak večer je polnil dvorane po vsem svetu, ljudje so se pulili za vstopnice, ki so se prodajale po več sto frankov, da bi ga prišli poslušat, tistega dne na hodniku podzemne železnice pa se skoraj nihče ni ustavil in mu prisluhnil." (str.231)


Michel Bussi je francoski pisatelj detektivskih romanov. Rodil se je 29. aprila 1965. v mestu Louviers, Eure, na severu Normandije. (Wikipedia)