Prikaz objav z oznako knjižni blog. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako knjižni blog. Pokaži vse objave

četrtek, 12. marec 2020

Avgust Demšar, Cerkev

kriminalka
Odlična slovenska kriminalka izpod peresa Avgusta Demšarja. Roman Cerkev, ni samo dobra kriminalka, je tudi pravi mali kulturno umetniški vodnik po starem mestnem jedru Maribora in baziliki na Ptujski Gori. Dodobra spoznamo tudi vas Vodnjaki, ki leži pod Pohorjem, če res obstaja pa nisem prepričana. 😎

Višji kriminalistični inšpektor Martin Vrenko s svojo ekipo reši še en zapleten primer, ki se tokrat zgodi v cerkvi. Pa ne v katerikoli. Morilec si je izbral kar mogočno baziliko Zavetnice Marije s plaščem na Ptujski Gori.

Na Ptujski Gori se je zbralo veliko ljudi. Priromali so na Goro, da bi prisluhnili škofu Ignacu Knezu, ki je tu daroval sveto mašo. Po maši in kosilu z nekaj krajevnimi veljaki, se je škof pomešal med ljudi. Z njimi se je rokoval (korona virus še ni razsajal, vsaj časopisi o tem še niso na veliko pisali), s posamezniki spregovoril kakšno besedo, nato pa se je umaknil v zakristijo na krajši počitek.

Nedolgo zatem ga najdejo mrtvega. Kot vse kaže, je bil 61-letni škof Ignac Knez umorjen. Na prizorišče pride policija in višji kriminalistični inšpektor Martin Vrenko s svojo skupino. Zadeva je delikatna in zelo občutljiva. Tu gre vendar za cerkev in njene dostojanstvenike. Potreben je zelo previden potek preiskave. Ali bo Martin Vrenko to upošteval? Prav velike verjetnosti ni.

Prvo kar pride kriminalistom na pamet je, da je umor škofa povezan s finančno svinjarijo mariborske nadškofije, ko je iz njihovih skladov izhlapelo kar osemsto milijonov €. Ne vem zakaj se uporablja izraz svinjarija. Kaj so pujski krivi za človeško lopovščino in pohlep!

Škof Knez je bil znan kot dober in čuteč človek, kar nekaj let je deloval kot misijonar v Afriki, obetal se mu je tudi kardinalski naziv. Pravi mali svetnik. Je možno, da tak človek sodeluje pri finančnih mahinacijah! In zakaj bi takega svetnika kdo umoril? Vse je mogoče, bi rekel sarkastični kriminalist Drago, ki pa je bil tak do vseh, tako do tistih na nižjih položajih kot do tistih na višjih 😎

Obsežna detektivka ima kar šeststo strani in je prvi del trilogije Vodnjaki. Kljub obsežnosti v nobenem trenutku ni dolgovezna. Skupaj z Vrenkom razmišljamo kdo je morilec in predvsem zakaj. Skupaj odpotujemo na Avstrijsko Koroško, kjer v tamkajšnjem samostanu živi menih, ki je škofa dobro poznal. Vseskozi pa se vračamo v vas Vodnjaki pod Pohorjem, ki ima le nekaj hiš in še manj prebivalcev. Po grozodejstvih, ki se tu dogajajo ali so se zgodile v preteklosti pa je vas primerljiva tudi s kakšnim večjim mestom.

Proti koncu se mi že malo svita kdo je morilec. Toda razlog zakaj pa me je popolnoma presenetil. Pisatelj Demšar in višji kriminalistični inšpektor Vrenko nikoli ne razočarata, znata pa zelo dobro presenetiti. Komaj čakam drugi del trilogije. 😊


Kip Matere Božje cerkvi na Sladki Gori

Avgust Demšar

Cerkev

Trilogija Vodnjaki I


Založba Pivec, Maribor, 2020

Zbirka Branje Proza

607 strani





"Mislim, da moramo motiv iskati v času, ko je Knez bival v Sloveniji. Umorili so ga tukaj, ne v Afriki, ne v Rimu. Osredotočimo se na zadnje leto dni, odkar se je v Slovenijo vrnil iz Vatikana. Obenem pa predlagam, da sežemo še bolj nazaj, v čas med letoma dva tisoč osem in dva tisoč enajst, ko je bil v Mariboru. Tega je zdaj že deset let, a vseeno. Če se je takrat zgodilo kaj, zaradi česar bi ga hoteli spraviti s sveta, je mogoče pobegnil v Vatikan. Tam je škofa, vsaj tako si predstavljam, teže umoriti kot v Mariboru. Počakali so, da se je vrnil. Čas njegovega bivanja v Sloveniji pred odhodom v Afriko lahko zanemarimo, od tega je že več kot dvajset let."
(Odlomek iz knjige, stran 95)

Slovenski baročni slikar Franc Jelovšek je avtor razkošne freske na ladijski kupoli cerkve Matere Božje na Sladki Gori.

petek, 6. marec 2020

Tisha, Robert Specht

roman, leposlovje, resnična zgodba
Topla in srčna, resnična zgodba o mladi ameriški učiteljici Anne Hobbs, ki se iz ameriške zvezne države Oregon, kjer je nazadnje poučevala, odpravi v državo kjer je toplote bolj malo in se temperature v zimskem času spustijo tudi do minus šestdeset stopinj. Nepojmljivo. Niti predstavljati si ne morem, da lahko v takih pogojih živi kako živo bitje. Pa očitno nekaterim kar gre. 😎
Odlična knjiga, ki jo je vredno večkrat prebrati.

Pisalo se je leto 1927, ko se je Anne Hobbs odpravila na Aljasko, na svoje novo delovno mesto učiteljice. Ameriški pisatelj Robert Specht nam skozi Anne živo predstavi divjo aljaško pokrajino na začetku 20. stoletja. Spoznamo življenje različnih belskih družin, ki so se priselile na Aljasko v želji po bogastvu in življenje Indijancev, ki so tu od nekdaj živeli. Zlatokopi zaradi katerih so belci množično drli na Aljasko, so že v zatonu. Še vedno pa so tu ostali ostareli rudarji, ki po cele dneve kopljejo jarke, izkopavajo z zlatom pomešano zemljo in nameščajo izpiralne rake. Nekaj zlata se najde, zaslužek je majhen a zadošča za skromno življenje v lesenih hiškah.

Chicken je kraj, kamor je po dolgem potovanju, na precej trmastem in samovoljnem konju, Anne končno prispela. Potovala je z gospodom Strongom. Ta je opravljal nekakšno poštno službo. S konji in na saneh je prevažal pošto in različne potrebščine, ki jih je prodajal v svoji trgovini pa tudi vse tisto kar so mu naročili vaščani. Ko je prispel v vas je bil to velik dogodek in vsi so ga nestrpno čakali. Tako so pričakali tudi svojo novo učiteljico. Ponosno so ji razkazali svojo šolo. Imela je učilnico in sobo za učiteljico. Anne je presenečeno ugotovila, da sta oba prostora popolnoma prazna, da ne rečem izropana. Ker je bila šola dolgo prazna, so krajani odnesli vse kar se je dalo. Ko so stvari vrnili, je Anne lahko začela s svojim novim življenjem in delom.

Anne je poučevala otroke belcev. Ko je želela v šolo vpisati malega Chucka in njegovo sestrico, ki sta bila mešanca, otroka belca in Indijanke, je doživela pravi pogrom s strani vaščanov. Njihovo mnenje, da noben mešanec ne more biti bolj bister od belca, je bilo trdno kot skala. Odločno so se uprli tej ideji, otrok ji niso pustili vpisati. Še večji vihar je nastal, ko se je nova učiteljica čedalje bolj povezovala  z Fredom Purdyjem, ki je bil prav tako mešanec. Najbolj žalostno je, da so tudi Indijanci in mešanci sprejeli to miselnost in se držali bolj zase.

A odločno in trmasto Anne so vaščani slabo ocenili. Ni se uklonila in kljub mladosti se je borila za tisto kar se ji je edino zdelo prav. Ona je učiteljica vseh otrok pa tudi odrasli so lahko prišli k pouku, ne glede na raso in barvo kože. Ko so vaščani ugrabili Chucka in sestrico, z namenom, da ju odpeljejo v indijansko vas, kamor po njihovem mnenju spadata, se je Anne s pomočjo Freda odpravila za njimi. Ni je ustavil mraz, visok sneg, poledenele poti in napoved hudega neurja. Svojo nalogo na mrzli Aljaski bo opravila tako kot si je zamislila in nič drugače. Ji bo uspelo? 😎


Pasma: sibirski haski
Robert Specht
Tisha

Naslov originala:
Tisha
The Story of a Young Teacher  
in the Alaska Wilderness

Prevod:
Ivanka Plešnar

Pomurska založba, Murska Sobota, 1979
436 strani



"Vidim, da se še vedno ravnate po južnem času," je rekel, ko mi je pomagal obleči plašč. "Morali se boste navaditi na aljaški čas."
"Kakšen je aljaški čas?"
"Takšen, da prideš uro ali dve prej, ali uro ali dve kasneje. Odvisno od vremena. Če pa kdo sploh ne pride, vedite, da ga je nekaj zadržalo in da se bo oglasil drugi ali tretji dan."
(Odlomek iz knjige, stran 101)




torek, 18. februar 2020

Nicola Lecca, Hotel Borg

roman, Islandija
Italijanski avtor Nicola Lecca (1976. Cagliari, Sardinija) je svoje navdušenje nad Pergolesijevo Stabat Mater, ki jo je slednji uglasbil tik pred svojo smrtjo, leta 1736, prelil v malce nenavaden a zanimiv roman, z naslovom Hotel Borg.

Alexander Norberg je slavni dirigent. Obeta se mu stalna zaposlitev dirigenta Berlinskega filharmoničnega orkestra. Toda veliki maestro se odloči, na veliko žalost mnogih oboževalcev, da ponudbe ne sprejme in, da bo zaključil svojo dirigentsko kariero. Pripravil bo še zadnji, poslovilni koncert, toda ne v veliki koncertni dvorani, kot je to v navadi, temveč v mali cerkvici v mrzlem islandskem Reykjaviku. Da ne bo absurden samo prostor, se je Norberg odločil, da bo dobrih petdeset poslušalcev, kolikor jih gre v malo cerkev, določil naključni žreb imen, ki so v telefonskem imeniku Reykjavika. Koncerta se bodo lahko udeležili samo s posebnimi vabili. 😎

Za Oscarja, mladega vratarja londonskega hotela in velikega navdušenca nad klasično glasbo, je to nepojmljivo. Vabila bodo dobili tudi ljudje, ki jim je klasična glasba španska vas in ki na tak koncert ne bi nikoli šli. Odloči se, da bo tudi on dobil vabilo pa naj stane kolikor hoče. Odpravi se v ledeni Reykjavik kjer se na vse načine trudi priti do vstopnice, vendar vse zaman. Ko mu že skoraj uspe pa se zanj ne izide prav dobro, pravzaprav se izide zelo žalostno.

Kot gosta je Alexander povabil pevko Rebecco in otroško zvezdo, dečka Marcela. Rebecca je večno nezadovoljna ženska, ki čuti, da njen glas peša in da se bo počasi morala posloviti od glasbenih odrov. Živi v Švici pa tudi na Madžarskem, kjer ima odraslega, posvojenega sina.

Mladi Marcel s starši živi v Italiji. Družina se zaveda, da uspešna kariera otroškega pevca, ne bo več dolgo trajala, kajti fant bo kmalu mutiral in spremenil svoj glas. Prej posesivna starša, ki sta vsepovsod spremljala svojega sina, sta ga tokrat prepustila maestru, sama pa ga nista spremljala, saj je na Islandiji zanju preveč mrzlo. 😎

Vsi protagonisti nenavadnega koncerta, so se nastanili v reykjaviškem hotelu Borg in kmalu so začeli z mukotrpnimi vajami v hladni in nič kaj prijetni cerkvici. Spraševali so se, kako bodo ljudje sprejeli njihov nastop. Vsak med njimi pa se je spraševal, ali bo to tudi njegov oziroma njen zadnji nastop.

Zanimiva in berljiva zgodba z obilico različnih likov, ki se med seboj prepletajo. Tudi v različnih državah, od Anglije, Italije, Nemčije, Madžarske pa vse do Islandije, kjer se zgodba zaključi. Tako kot je to v življenju za nekatere dobro, za druge spet ne.


Klavir na gradu Tuštanj
Nicola Lecca
Hotel Borg

Naslov izvirnika:
Hotel Borg

Prevod:
Irena Trenc Frelih

Mladinska knjiga Založba
Zbirka Roman
230 strani


Žena (zamišljeno):"Ne vem: ti ljudje, ki imajo vse, nazadnje ne vedo več, kako najti srečo. Blaženi mi, ki smo polni dolgov."

Vratar (dvigne svoj okrušeni kozarec in pomigne ženi, naj nazdravita): "Torej na najine dolgove: in na najino srečo!" 😊
(Odlomek iz knjige, stran 164)

Čudoviti rebrasto obokan in poslikan strop gotske cerkve sv. Ruperta v Šentrupertu na Dolenjskem

Pieta - Žalostna Mati Božja
Stabat Mater - Žalostna Mati 
Pergolesi Giovanni Battista 
(4.1.1710. Jesi pri Anconi - 
16.3.1736. Pozzuoli pri Neaplju)

Mati žalostna je stala
in ob križu se jokala,
   ko na njem je Sin visel;
skoz nje dušo vzdihajočo,
razbolelo, žalujočo,
   skozinskozi meč je šel.

Prva kitica pesnitve Stabat Mater, ki jo je napisal Jacopono iz Todija, okoli 1230-1306.

Prevod pesnitve: Primož Simoniti
(Hotel Borg, stran 217)

Stabat mater je uglasbil italijanski skladatelj Giovanni Battista Pergolesi, leta 1736. Je njegovo zadnje delo. Umrl je istega leta star komaj 26 let.

četrtek, 13. februar 2020

Prežeta s soljo, Raynor Winn

avtobiografija
Roman Prežeta s soljo, je pretresljiva, resnična zgodba o angleškem paru srednjih let, ki sta 20 let lepo in spodobno živela na svoji kmetiji v Walesu, z dvema otrokoma in številnimi domačimi ljubljenčki. Sama sta obnovila svojo kamnito hišo, poslala otroka na študij in zdelo se jima je, da je nastopil čas, ki ga bosta lahko porabila samo zase. A sta se zelo zmotila. Niti v najhujših sanjah si nista predstavljala, da ju bo, ob njun ljubi dom, spravil najboljši prijatelj. Ravno to se je zgodilo.

Moth je bil prijazen in preveč zaupljiv človek. Ko ga je prijatelj prosil, da vloži denar v njegovo podjetje, je v dobri veri to tudi storil. Čez čas je podjetje propadlo, Winnova pa sta dobila pismo sodišča, kjer ju obveščajo, da morata poravnati vse dolgove propadlega podjetja. Tudi sama sta bila brez denarja. Brezplačne pravne pomoči nista dobila, ker jo je država ukinila v sklopu varčevanja. Ko je Ray našla dokument, ki bi lahko ovrgel tožbo in ki je dokazoval, da sama nista nič kriva, jo je sodnik zavrnil, ker sta ga predložila nekaj dni po izteku roka. Adijo pamet in dober dan žalost. 😢

Toliko o prijateljstvu, o državi, ki naj bi skrbela tudi in predvsem za malega človeka in o zdravi pameti, ki jo očitno sodniki ne smejo uporabljati. Uklonila sta se sodišču in postala brezdomca z 48 funti tedenske socialne pomoči.

"Brezdomca sva, izgubila sva hišo, posel, vse, za kar sva garala vse življenje, ostala sva brez ficka in jaz umiram, zato sva pomislila: Jebiga, greva pa hodit. Prišla sva iz Mineheada, zdaj greva proti zahodu, potem pa bogve."
(Odlomek iz knjige, stran 169)

In sta šla, hodit. V dveh etapah sta prehodila Jugozahodno obalno pot (South West Coast Path), ki je dolga kar 1014 kilometrov, ob tem, da je imel Moth smrtonosno diagnozo, kontikobazalna degeneracija. Ena od oblik Parkinsonove bolezni. Nasvet zdravnika, počivajte, ne hodite predaleč, ne nosite težkih stvari. Ni ga poslušal.

Z nahrbtnikoma, majhnim šotorom in z le najnujnejšim kar sta potrebovala na poti sta premagovala razdalje, vzpone in spuste, deževje in sončno pripeko. Ko sta premišljevala kaj bosta storila, ko bosta prenehala hoditi, sta občudovala naravo. Z visokih klifov je bil lep pogled na razigrane delfine, tjulnje in galebe. Ob poti sta opazovala krave in ovce na paši. Pot so jima prekrižali številni divji zajci. Prava idila.

Kot pravijo, vsaka slaba stvar je za nekaj dobra. Na poti se je bolezen ustavila, Moth se je počutil bolje. Srečala sta tudi prijazne ljudi, ki so jima pomagali naprej. Bosta končno prišla do svojega doma ali bo šotor njuno stalno prebivališče!

Pretresljiva zgodba o tem kako se lahko življenje obrne na glavo, ko to najmanj pričakuješ. In ni vsak prijatelj pravi prijatelj. 😎



Raynor Winn
Prežeta s soljo

Naslov originala:
The Salt Path

Prevod:
Jolanda Blokar

Založba Aktivni mediji d.o.o., Preserje, 2019
347 strani





"Hočem, da me imaš nekje v škatli. Ko boš umrla, te lahko otroka streseta vanjo, jo pretreseta in naju raztrosita. Skupaj. Najbolj od vsega me teži misel, da bi bila ločena. Lahko naju raztrosijo na obali, v veter, da bova skupaj poiskala obzorje."
(Odlomek iz knjige, stran 305)

Jugozahodna obalba pot - South West Coast Path
1014 km dolga Jugozahodna obalna pot na jugozahodu Anglije - South West Coast Path. (zemljevid preslikan iz knjige Prežeta s soljo, Raynor Winn)





sreda, 5. februar 2020

Slikarka, Mary Basson

leposlovje, biografija, ljubezenski roman
Roman Slikarka, ameriške avtorice in docentke Muzeja umetnosti Milwaukee, Mary Basson, je zgodba o življenju nemške ekspresionistične slikarke Gabriele Munter (19. februar 1877. Berlin - 19. maj 1962. Murnau na Bavarskem). Je zgodba o njenem slikarskem talentu in vztrajnosti, da se kot mlada samska ženska, v prvih letih 20. stoletja, posveti slikarstvu in umetniškem ustvarjanju. Je tudi zgodba o njeni veliki ljubezni in zvezi z bolj znanim ruskim slikarjem Vasilijem Kandinskim (16. december 1866. Moskva - 13. december 1944. Neuilly sur Seine, Francija).

Gabriele Munter, ali Ella, kot so jo klicali domači, se je že kot mlado dekle, preselila iz Berlina v Munchen. Želela je študirati slikarstvo. Na začetku 20. stoletja, so bile slikarske akademije namenjene zgolj moškemu svetu. Dekleta so se morala zadovoljiti s tečaji ali zasebnimi šolami. Podobno se je šolala tudi znamenita slovenska slikarka Ivana Kobilca.

Ellin učitelj na večernem tečaju slikarstva je bil Vasilij Kandinski. Po izobrazbi je bil pravnik. Izhajal je iz premožne ruske družine, ki je trgovala s čajem. Sam je bil nekaj časa sodnik, pri svojih tridesetih letih pa se je odločil posvetiti slikarstvu. Kot pravnik je bil uspešen, kot slikar pa je dosegel svetovno slavo. Sprva je bil ekspresionistični slikar, kasneje pa se je posvetil abstraktnemu slikarstvu. Štejejo ga za utemeljitelja in začetnika te veje slikarstva.

Ella in Kandinski sta se zbližala tudi v zasebnem življenju. Mlada slikarka, v nastajanju, se je zaljubila v svojega mentorja. Tudi on ji je vračal čustva, a bolj s figo v žepu. Mojster je bil namreč poročen, a tega Elli sprva ni povedal. Da bi lahko zaživela skupaj, sta potovala po številnih državah Evrope in Afrike ter čakala na slikarjevo ločitev.

Kar je kasneje Kandinski storil Elli, samo upam, da je ta del romana fikcija in ne resničnost. Med vojno je odšel v Rusijo. Kot Rus ni mogel ostati v Nemčiji, ona kot Nemka, ni mogla z njim v Rusijo. Niti slutila ni, da ga je videla poslednjič.

Vojna se je končala, od Kandinskega pa niti glasu od nikoder. Na Ellina številna pisma ni odgovarjal. Bila je prepričana, da je umrl. Nekega dne pa dobi notarjevo pismo, ki jo za pet let spravilo na bolniško posteljo. Slikarske kariere je bilo s tem konec in samo sestri se lahko zahvali, da jo niso zaprli v psihiatrično bolnišnico, kot so nameravali in svetovali zdravniki.

Kaj je pisalo v pismu? Gospod in gospa Kandinski želita, da Gabriele Munter, vse slike, ki jih je hranila in mimogrede, med vojno tudi rešila pred nacisti, pošlje na nemški naslov Kandinskega, v nasprotnem bosta ukrepala preko sodišča. Gospod je preživel vojno, se na novo poročil in znova začel poučevati v Nemčiji, njegova dolgoletna ljubezen pa ni bila vredna niti toliko, da bi ji to sam povedal ali vsaj odgovoril na njena nešteta pisma.

Joj no, Vasilij pa ravno sem razmišljala, da bi šla na razstavo v Verono, kjer so, med drugimi, na ogled tudi dela tega ruskega umetnika. 😎

Zanimiva in berljiva zgodba izpod peresa Mary Basson, kustosinje Muzeja umetnosti Milwaukee, ki hrani eno večjih zbirk slik Gabriele Munter.

Ljubljana


Mary Basson
Slikarka

Naslov originala:
Saving Kandinsky

Prevod:
Neža Kralj

Založba Učila, Tržič, 2019
349 strani






"Ko se je vlak usmeril proti prihodnosti, se je ozrla na leta, ki so ostala za njo. Kaj je dosegla s svojim trudom? Nekaj ducat razstav? Nekaj recenzij? Nekaj prodanih slik? V delu je prav gotovo uživala. Toda imela je sedemintrideset let, bila je neporočena in brez otrok, nežnost in strast ter upanje na ljubeče življenje z moškim, ki ji je pomenil vse, pa so se razblinili. Še huje: v Munchnu sta pustila na stotine slik in risb, ki so bile zdaj na milost in nemilost prepuščene muhavosti vojne."



ponedeljek, 13. januar 2020

Mož s popolnim spominom, David Baldacci

Mož s popolnim spominom je Amos Decker. Bil je uspešen športnik, kasneje je bil uspešen kot policist in kriminalist. Nekega dne se njegova pot obrne strmo navzdol in konča med brezdomci. Kaj se mu je zgodilo, da je njegov spomin popoln in kaj se mu je zgodilo, da je pristal na dnu družbene lestvice?

Vse to in še več, nam razkrije 'eden najbolj branih in priljubljenih avtorjev na svetu', kot ga na platnici knjige oglašuje založba. To je David Baldacci. Kljub svetovni slavi je pričujoči roman prvi preveden v slovenščino. Vsaj po podatkih na Cobiss-u.

Moram priznati, zgodba je res napeta. Amos Decker se je v mladosti poškodoval na tekmi ameriškega nogometa. Vanj se je tako močno zaletel nasprotni igralec, da je Amos dobil udarec v glavo in se zgrudil nezavesten. Ko se je pozdravil, je ugotovil, da si zapomni prav vse kar vidi in sliši. Udarec v glavo mu je zapustil popoln spomin.

Ker je bila njegova športna pot s tem zaključena, se je vpisal v šolo za policiste in jo zelo uspešno zaključil. Pozneje je postal tudi uspešen kriminalist. Vse do krute tragedije, ki ga je močno prizadela in njegovo življenje obrnila na glavo. Nekdo mu je, v njegovi lastni hiši, umoril ženo in devetletno hčerko pa še svaka, ki je bil slučajno pri njih na obisku.

Taka žalost lahko premaga tudi takšnega orjaka kot je Amos. Ker ni plačeval obrokov, so mu zasegli hišo in pristal je na cesti, med brezdomci. Njegov dom je bila poslej hiša iz kartona. Bilo mu je vseeno, bil je neutolažljiv. Vse dokler se, po dobrem letu dni od umorov, na policijski postaji ne oglasi moški, ki prizna umore.

V času, ko moškega zaprejo pa se na srednji šoli Mansfield, na katero je hodil tudi Amos, zgodi strelski pohod z mnogimi žrtvami. Strelec ali strelka izgine brez sledu. Nihče ni videl nobene neznane osebe, ki bi se potikala po šoli. Morilec je prišel iz enega konca šole na drugega, kot bi bil neviden. Očitno je šolo dobro poznal in očitno je poznal nekaj kar morajo preiskovalci šele ugotoviti. Nesreča je tako velika in celotna skupnost v šoku, tako da se preiskave loti tudi FBI.

H sodelovanju pritegnejo tudi Amosa Deckerja, ki ugotovi kako se je morilec gibal po šoli, obenem pa se mu čedalje bolj dozdeva, da sta pokola povezana in da storilec goji neko zamero prav do njega. Amos s svojim popolnim spominom ugotovi komu se je nehote zameril, a do tega je še dolga pot, polna neprijetnih spominjanj in še neprijetnejših dogodkov in napetih preobratov, ki sledijo.




David Baldacci
Mož s popolnim spominom

Naslov originala:
Memory man

Prevod:
Petra Brezinščak

Založba Učila, Tržič, 2019
430 strani



"Motiv. 
Vedno se je začelo s tem. Motiv je bil le druga beseda za 'Zakaj bi kdo naredil kaj takšnega?'. Iz pohlepa ali ljubosumja, za zabavo, iz osebnega maščevanja, zaradi domnevne žalitve, v trenutku neprištevnosti? Slednjo je bilo težko razvozlati. Kako naj bi sledil mislim neuravnovešenca?"
(Odlomek iz knjige, stran 95)




sreda, 8. januar 2020

Jean-Luc Bannalec - Stara zgodba

kriminalka, leposlovje
Policijsko postajo v Concarneau so začeli obnavljati. In kot se to pogosto zgodi, ne rečem, da vedno, ampak pogosto, se je obnova zavlekla. Bilo je tako moteče, da so se vsi Dupinovi sodelavci razbežali, celo vsestranska Nowlen si je vzela dopust in se s svojim možem odpravila na kolesarski potep po čudoviti Bretanji.

Komisar Georges Dupin ni šel prav daleč. Zleknil se je na travo in užival ob opazovanju Atlantika in bližnjih otočkov. Kdaj že je tako brezskrbno poležaval, se niti ne spomni. A tudi tokrat mu ni uspelo prav dolgo. Zazvonil je telefon in klicali so ga na kraj nesreče, ki se je ravno zgodila. In to pri njegovem priljubljenem lokalu Amiral. Nad njim je živel zdravnik dr. Chaboseau in občasno tudi njegova žena. Prav ta ga je našla na dvorišču. Padel je skozi panoramsko okno v nadstropju in obležal mrtev.

Izkaže se, da mu je pri tem nekdo "pomagal". Komisar Dupin začne preiskavo brez svoje ekipe, dobi pa dve novi sodelavki, ki se izkažeta za izredno dojemljivi in učinkoviti.

Skupaj ugotovijo, da zdravnik ni bil samo zdravnik, temveč tudi strasten zbiratelj umetnin, ki jih cenijo na okoli 40 milijonov €, nepremičninar, lastnik zemljišč in vlagatelj v številna mala podjetja. V podjetniških poslih je sodeloval z dvema prijateljema, trgovcem z vinom in lekarnarjem.

Ko najdejo mrtvega tudi trgovca z vinom, se komisar Dupin osredotoči na prijateljsko trojico. Ugotovi, da so člani bogatih družin, ki so do svojega bogastva prišli na bolj ali manj nepošten način. Za pridobivanje svojega bogastva, so uničili življenja kar nekaj mladeničev in posledično tudi njihovih družin.

Dogajanje ekipo čedalje bolj spominja na zgodbo Rumeni pes, ki jo je napisal mojster kriminalk Georges Simenon, ko je tudi sam bival v Concarneau. V njegovi zgodbi nastopajo ljudje z enakimi zanimanji kot tile Dupinovi prijatelji. Ali gre za maščevanje? Se je na trojico spravil kakšen potomec iz uničene družine? Kot pravi komisar Dupin, "Na slab način zaslužen denar prinese samo slabo."


Jean-Luc Bannalec
Stara zgodba

Komisar Dupin razreši osmi primer

Naslov originala:
Bretonisches Vermachtnis

Prevod:
Maruša Mugrli Lavrenčič

Založba Učila, Tržič, 2019
264 strani

"Razgled od tam zgoraj je bil osupljiv. Dupin je imel pred seboj veličastni Atlantik, bizarne čeri - spominjale so na zmajev rep -, sredi morja dva vratolomna svetilnika na neprijaznih skalah in v daljavi fantastični Ile de Sein. Če si resnično želel doživeti konec sveta, najverjetneje ni bilo primernejšega kraja od Pointe du Raz. Videlo se ga je, čutilo: finis terrae. Zadnji branik, ki je kljuboval divjemu, skoraj neskončnemu morju. 'Kopno' je nenadoma delovalo vrtoglavo krhko."
(Odlomek iz knjige, stran 10)






torek, 31. december 2019

Tadej Golob - Dolina rož

Založba Goga, Novo mesto
Tudi jaz sem podlegla "Tarasomaniji", ki se vse bolj širi po naši lepi Sloveniji. Še posebno zdaj, ko je višji kriminalistični inšpektor Taras Birsa, s pomočjo TV nadaljevanke Jezero, dobil tudi svoj obraz, v obliki Sebastjana Cavazze. In tako sem prebrala tretjo kriminalko, s Tarasom v glavni vlogi, avtorja Tadeja Goloba, Dolina rož, od začetka do konca. 😎

Itak knjigo prebereš od začetka do konca. Ni pa nujno. Vem, da je bogokletno, a prve knjige Jezero, nisem prebrala do konca. Dogajanje se je tako vleklo, da sem na sredini prenehala.

Očitno je v primeru, ki se je zgodil v Leninovem parku, po prepričanju nadrejenih, Taras Birsa nekaj hudo "zamočil". Degradirali so ga in mu dodelili novega vodjo oddelka. Seveda se s tem nikakor ne more sprijazniti in da odpoved. Odpove se dobro plačani in varni službi v javni upravi in se pridruži množici, ki je hote, v glavnem pa po sili razmer, odprla svoj s.p. in tako postala samostojni podjetnik. Sam svoj šef. Vsaka stvar je za nekaj dobra.

Kot rečeno Taras Birsa, prav potrudit se moram, da ne napišem Taras Buljba, odpre svoje podjetje, Detektivska agencija s.p. Ob vznožju Ljubljanskega gradu najame manjše stanovanje, ga opremi z mizo, nekaj stoli, za poživitev in sožitje z naravo pa še fikus. Na začetku ima časa na pretek, zato mu zelo prav pride manjši bife z imenom Karma, ki je le nekaj metrov nižje od njegovega novega delovnega mesta. Tam se večkrat ustavi na kavi in nekega dne tam opazi samozavestno lepotico srednjih let, ki se kasneje pojavi v njegovi detektivski agenciji.

Ženska je Klara Zupet, hči svinjsko bogatega poslovneža iz Rožne doline. Oče je star in zelo bolan ter priklenjen na invalidski voziček. Vse to pa ga prav nič ne omejuje pri svoji zlobi, ki jo uspešno trosi okoli sebe. Po vsem drugačen pa je do svoje, dobrih štirideset let mlajše, žene Maje. V svoji oporoki je imetje razdelil med ženo in hčer.

Klara je Tarasu ponudila delo. Naj zasleduje Majo in jo poskusi fotografirati v kočljivem položaju. Oporoka namreč določa, da Maja dobi dediščino samo, če ne bo varala moža. A zadeve se dramatično obrnejo. V razkošni vili v Rožni dolini se zgodi umor ali trojni umor. Najdejo tri trupla. V spalnici so našli umorjeno Majo in novinarja, ki je pisal podjetnikovo biografijo, v pritličju pa še Klarinega očeta, Mitjo Zupana. Ali je šlo za umora in samomor ali pa je vse tri pospravil morilec? Ima Klara kaj s tem, namreč zelo prikladno so se pojavile kočljive Majine fotografije. In, ker je bil v vili vsaj dvakrat tudi sam Taras Birsa, so tam našli tudi njegove prstne odtise. Je med osumljenimi tudi on? Kakšna zmeda, le kako se bo to razpletlo 😎


Hribarjeva vila, detajl



Tadej Golob
Dolina rož

Založba Goga, Novo mesto, 2019
490 strani 






"Vendarle bi prej rada slišala kaj o vaših kvalifikacijah. Se tako reče?"
Zdaj se je nasmehnil Taras.
"Ne vem, kako se reče. Najbrž mislite na dvajset let dela kot kriminalistični inšpektor na Policijski upravi Ljubljana. Višji kriminalistični inšpektor z dolgoletnim najboljšim odstotkom razrešenih primerov. Najtežjih, kar jih je bilo. Pred tem sem bil pa deset let na ulici, v uniformi."
(Odlomek iz knjige, stran 61)



sreda, 18. december 2019

Zakopane laži, Kristina Ohlsson

Mladinska knjiga - Zbirka Krimi
Rodil se je novi junak kriminalnih romanov. To je Martin Benner, lik, ki ga je ustvarila švedska politologinja in avtorica predvsem mladinskih romanov,  Kristina Ohlsson.

Martin Benner je temnopolti odvetnik, srednjih let, obožuje ženske in tudi one niso ravnodušne do njega. Spogleduje se s popolnimi neznankami, ki seveda zelo hitro podležejo njegovemu šarmu. Kaj "čmo", tudi taki obstajajo. Če mu to lahko štejemo kot minus, kajti vsako pretiravanje škoduje pa mu lahko damo tudi en velik plus. Martin namreč skrbi za svojo malo nečakinjo Bello. Že kot dojenčica je v prometni nesreči izgubila oba starša. Ko je kazalo, da Belle noče nihče od sorodnikov in bi morala v dom za sirote, se je Martin odločil, da jo vzame k sebi in nikoli mu ni bilo žal te odločitve.

Martin ima zasebno odvetniško pisarno, ki jo vodi skupaj z nekdanjim dekletom, odvetnico Lucy Miller. In ja, tudi ona ga obožuje, še vedno. Nekega dne v njuno pisarno vstopi Bobby T. Martinu pove, da je njegova šestindvajsetletna sestra Sara Tell, obtožena petih umorov. Dva naj bi zagrešila v ameriškem Teksasu, tri pa na Švedskem. Vse umore je sprva zanikala, kasneje pa kar naenkrat vse priznala. Ker je tudi sama mrtva, naredila naj bi samomor, sojenja ne bo. Tudi njen mali sinček je izginil brez sledu. Brat je prepričan, da sestra ni ubila teh ljudi in da tudi ni naredila samomora. Nekdo ji je umore spretno podtaknil.

Martin se brani, da ni preiskovalec temveč odvetnik, zato primera ne more prevzeti. A radovednost mu ne da miru. Kdo in zakaj je Sari podtaknil umore? Počasi začne iskati dokaze, da bi razpletel nenavadno zgodbo. Ko tudi njemu podtaknejo dva umora, zadeva postane osebna. Martin in Lucy se vržeta v vrtinec nevarnega preiskovanja od Švedske pa vse do Teksasa. Nad odkritji sta tudi sama presenečena a kdo je komu kaj storil, tega pa ne odkrijeta, niti na zadnji strani knjige ne izvemo kdo je morilec. Očitno bo sledilo nadaljevanje. 😎


Kristina Ohlsson
Zakopane laži

Naslov izvirnika:
Lotus Blues

Prevod:
Petra Piber


Založba Mladinska knjiga, Ljubljana, 2019
Zbirka Krimi
421 strani




"Nekoč sva bila par. Mislim, da nikoli nisem bil bolj samovšečen kot takrat. Jaz, Martin Benner, sem osvojil najbolj seksi odvetniško mačko v vsem Stockholmu, če ne celo v državi. Lucia Miller, ki so jo klicali Lucy. Kaj bi si še lahko želel lepšega?
Morda res ničesar, a ni trajalo prav dolgo. In seveda sem bil kriv jaz. Kot običajno me je zajela panika in začel sem spati z drugimi ženskami. Neki kotiček v meni je prepričan, da se temu ne morem upreti."
(Odlomek iz knjige, stran 21)


četrtek, 12. december 2019

Prebujenje gospodične Prim, Natalia Sanmartin Fenollera

Leposlovje, španska književnost
Španska pravnica in novinarka Natalia Sanmartin Fenollera je imela dovolj negativnih zgodb, ki prevladujejo v današnjem leposlovju. Zdelo se ji je, da je prišel čas, da se vrne stara, dobra Jane Austen, ki jo v romanu tudi večkrat omenja.

V takem dobrodušnem slogu je nastal avtoričin prvenec, roman Prebujenje gospodične Prim. Zgodba romana je postavljena v idilično, a žal izmišljeno vasico Sv. Irenej pri Arnoisu. Tu so se, v območju starodavne dominikanske opatije, naselili ljudje, ki so zapustili svoje stare domove in uspešne kariere ter se umaknili iz ponorelega sveta z željo, da bi živeli bolj mirno in spokojno.

Novi prebivalci so si v vasici postavili lične hiške z urejenimi vrtovi in prav vsak je imel v svoji hiši tudi podjetniško dejavnost. Tako so imeli pekarno, cvetličarno, časopis in vse kar ljudje v nekem kraju potrebujejo za življenje in preživetje. Imeli so tudi šolo, a otroci so se večinoma šolali doma.

Ljudje so bili gospodarji svojega časa. Z njim so prosto razpolagali in vsak je imel svoj urnik za odprtje svoje trgovine. Vsi so zelo radi brali, tudi otroci. Pa ne samo pravljic, otroci so brali tudi klasike. V vasi je deloval Sokratski klub, imeli so debatni krožek in priljubljene čajanke kjer so modrovali, razpravljali in načrtovali vaško življenje.

Nekega dne pride v to idilično in nevsakdanjo vasico mlada gospodična Prudenca Prim. Javila se je na oglas. kjer so želeli zaposliti knjižničarko za ureditev privatne knjižnice. Kako je ime lastniku knjižnice, ne izvemo. Poznamo ga kot gospoda iz naslanjača. Živi s štirimi otroci in gospodinjo v veliki, čudoviti hiši. Otroci so sestrini. Ko je umrla, jih je vzel k sebi in jih vzgajal na svoj način. Gospodična Prim je dobila službo in se od samega začetka vsak dan sproti čudila novim spoznanjem o življenju v vasici Sv. Irenej, kjer ni bilo prisrčnega svizca, ki bi zavijal čokolado, ampak so tam ljudje živeli srečno in zadovoljno. No, skoraj vsi.

Ali se bo zgodba končala kot pri Jane Austen? Gospod iz naslanjača je bil prijetnega videza, razgledan in ob vsakem času pripravljen za debatiranje. Sicer ni bil pretirano rahločuten in bil je bolj gospodovalne sorte, a gospodični Prim, kljub temu, da ji ni bilo do poroke in ni iskala moža, je bil gospod iz naslanjača čedalje bolj pri srcu. 😊



Natalia Sanmartin Fenollera
Prebujenje gospodične Prim

Naslov izvirnika:
El despertar de la senorita Prim

Prevod:
Vesna Velkovrh Bukilica

Založba Družina, Ljubljana, 2016
251 strani





"Najbrž se bo zdelo obsedeno, da se kar naprej vračamo k istemu viru, ampak kaj pravite na dvoboj Darcyja in Wickhama? Ali spopad med Knightleyjem in Frankom Churchillom? Prepričana sem, da je v tej zadevi Jane Austen preizkusni kamen. Ne verjamem, da boste kje na svetu našli žensko, ki bi se, potem ko bi prebrala Prevzetnost in pristranost, raje odločila za Wickhama kot za Daecyja, ali ki bi jo ob branju Emme očaral Frank Churchill, Knightleyja pa bi prezirala. Se spominjate? Nekoč sem vam povedala, da noben moški ne mara Darcyja, ker ob njem vsi zbledijo, vse ženske pa ga obožujejo, ker je potem, ko se odkupi za svojo prevzetnost, ideal moškega: trdnega značaja, iskren in pošten."
(Odlomek iz knjige, stran 210/211)




sreda, 4. december 2019

Žena med nama

Leposlovje, družbeni roman, Založba KMŠ
Ko misliš, da si končno našla srečo v življenju pa se znajdeš v peklu iz katerega se težko rešiš. Toda upanje vedno obstaja. Prav o tem govori malce razvlečena zgodba romana Žena med nama, ki sta jo napisali ameriški avtorici Greer Hendricks in Sarah Pekkanen.

Vanessa je sedemindvajsetletna vzgojiteljica v vrtcu. Zelo rada ima otroke in uživa v svojem delu. Za povečanje svojih dohodkov dela nekajkrat na teden tudi kot natakarica. Gostje jo imajo radi pa tudi s sodelavci se dobro razume. Stanovanje si deli s sostanovalko, s katero sta tudi zelo dobri prijateljici in sodelavki v vrtcu.

Vanessa živi skromno a izpolnjeno življenje s katerim je zadovoljna. Vse dokler ne spozna Richarda Thompsona. Nekaj let je starejši, prijazen, vljuden in zelo bogat. Vanessi se zdi, da je v sedmih nebesih in njuna ljubezen ju pripelje do poroke. Prvi tedni so sanjski. Richard Vanessi izpolnjuje želje kot po tekočem traku. Kupi ji hišo, vendar ne v mestu, temveč na obrobju, kjer je po njegovem bolj mirno kot v mestu. Tudi v službo ji ni treba hoditi. V hiši se počuti čedalje bolj osamljena, zato za darilo dobi dresiranega nemškega ovčarja Duka. Velikana se sprva boji a se kasneje zelo naveže nanj.

Vanessi je vse bolj jasno, da jo je Richard postopoma osamil. Ko je videl kako zelo rada ima Duka, je ta nenadoma izginil. Vanessa je neutolažljiva in upa, da ga je Richard odpeljal na varno. Zdaj ji je že povsem jasno, da za vsem stoji njen mož. Njegovo ljubosumje in želja po nadzoru sta vsak dan hujša. Postane grob, jo pretepa, v družbi jo osramoti, takoj ko se pokaže priložnost. Po vsakem izpadu pa nastopi kesanje in Vanessa dobi nakit kot darilo in opravičilo.

Njuna zveza traja kar nekaj let. Vanessa se na vso moč trudi, da bi zapustila moža, a ta o tem noče nič slišati. Vse dokler ne pride nova mlada in lepa tajnica Emma. Richarda je popolnoma obsedla in zdaj tudi on želi ločitev. Vanessa je presrečna. Toda Richard se želi takoj poročiti z Emmo, ki se s poroko tudi strinja. Zdaj je Vanessina nova naloga, kako rešiti Emmo in ji povedati kakšen je v resnici njen bodoči mož. Ji bo uspelo? In od kod se ji zdi Emma tako znana?




Greer Hendricks in
Sarah Pekkanen

Naslov izvirnika:
The wife between us

Prevod:
Anja Bakan

Založba KMŠ
Hiša knjig Maribor, 2019
477 strani




"Človeško telo se pogosto enako odzove na dve izraziti čustveni stanji - vzburjenje in strah," je pojasnjeval znanstvenik. Zaprem oči in se poskušam spomniti strokovnjakovih točnih besed. "Pomislite na tolčenje v prsih, na oženje zenic, povišan krvni tlak. Ta občutja se pojavijo tako pri strahu kot pri vzburjenju."
Strokovnjak je obenem povedal še nekaj o tem, kako se ob obeh stanjih spremenijo naši miselni procesi. Kadar smo denimo do ušes zaljubljeni, lahko živčni ustroj, odgovoren za kritično presojo drugih ljudi, tudi odpove.
(Odlomek iz knjige, stran 250)


ponedeljek, 25. november 2019

Ljubimca - Maria Matray in Answald Kruger

Ljubezensko-zgodovinski roman
Ljubimca je naslov romana, ki govori o ljubezni dveh slavnih ljudi. Slavna sta bila že za časa njunega življenja. Eden je zelo slaven tudi danes, drugi malo manj.

Zgodba je ljubezenska pa tudi zgodovinska. Izvemo marsikaj o nemirnem političnem in družbenem življenju v prvi polovici 19. stoletja. Spoznamo tudi celo plejado, še danes znamenitih slikarjev, skladateljev in pisateljev. Če naštejem samo nekaj njih: skladatelj Franc Liszt, slikar Delacroix, pisatelji Balzac, Victor Hugo, Alexander Dumas ...

Ja, res je, sama moška imena. Tako si je tudi glavna junakinja v pričujočem romanu, za uspeh in možnost objavljanja, morala nadeti moško ime. Pisateljica George Sand, je bila v resnici baronica Aurore Dudevant (1804-1876). Njen ljubimec pa je bil nihče drug kot slavni skladatelj in klavirski virtuoz Frederic Chopin (1810-1849).

Ljubimca in umetnika sta si bila po značaju zelo različna. Mogoče je le nekaj resnice na tem, ko pravijo, da se nasprotja privlačijo. Chopin je bil nekaj let mlajši, redoljuben, uglajen estet z velikim odporom do sprememb. Bil je poljski emigrant, ki se je zaradi političnih nazorov pa tudi zaradi večjih možnosti napredovanja v glasbeni karieri, najprej ustavil na Dunaju, potem pa je bolj stalen dom našel v Parizu, kjer ga je "odkrila" tudi George Sandova.

Baronica Dudevant je bila močna ženska, kadila je kot Turki, rada se je oblačila v moška oblačila, zelo jo je jezila neenakopravnost med spoloma, spremembe pa je naravnost oboževala. Navduševala se je nad socialisti, za katere je bila v nekem trenutku prepričana, da bodo svet spremenili na bolje. Bila je ločena, s sinom in hčerko je živela na gradu Nohant, nedaleč od Pariza. Kot vsi, ki nekaj dajo nase, je imela tudi stanovanje v Parizu, saj je bila prisotnost na koncertih, opernih in gledaliških predstavah skoraj obvezna, drugače te lahko še pozabijo. 😊

Sandovo je Chopin očaral s svojim virtuoznim igranjem in na vsak način ga je morala spoznati, kar ji je s težavo tudi uspelo. Bolehen, jetični glasbenik in energična pisateljica z moškim imenom sta se čedalje bolj zbliževala in Chopin se je preselil na njen grad Nohant. Toda ljubezen ne traja prav dolgo. Sprva ljubeča Sandova se je naveličala svoje prepogoste vloge negovalke in Chopina zapusti. Avtorja knjige jo opisujeta kot neutrudno ljubimko, ki z lahkoto menja partnerje. Ko je zaljubljena, je do konca predana razmerju, vendar pa ljubezen kaj kmalu zamre in čas je za nove tovrstne podvige.

V kolikšni meri je bila baronica Dudevant oziroma George Sand, res takšna kot jo opisujeta avtorja romana Ljubimca pa velja preveriti tudi v njeni avtobiografiji, Zgodba mojega življenja




Maria Matray
Answald Kruger
Ljubimca

Naslov originala:
Die Liebenden George Sand und Fredetic Chopin

Prevod:
Breda Pugelj

Založba Obzorja Maribor, 1985
319 strani




"Čeprav so le redkokdaj opazili, da je ženska, vendarle ni moglo biti drugače, kot da je polagoma vedno več ljudi vedelo, kdo se skriva za čednim mladeničem s temno poltjo in vranje črnimi gostimi lasmi. Ampak to je bilo George popolnoma vseeno. Nasprotno. Zdelo se ji je pomembno, da ljudem pokaže, kako se namenoma ne meni za tako zelo različne meje, ki določajo, kaj je dovoljeno moškim in kaj ženskam. Te meje je, kot je George vedno znova zatrjevala, določila spoloma zlagana družba, ona pa se je z vso zagnanostjo lotila naloge, da jih podre."
(Odlomek iz knjige, stran 74)



sobota, 16. november 2019

Menih, ki je prodal svojega ferrarija, Robin S. Sharma

Julian Mantle je že od nekdaj zagnan in uspešen človek. Navsezadnje prihaja tudi iz uspešne družine, ki drugega niti ne pričakuje. Postal je odličen odvetnik, ki se je za dobrobit svoje stranke poglobil v primer, ki je zahteval veliko več kot samo osem urni delavnik. Temu primerno so ga obdajale tudi materialne dobrine, od razkošnega domovanja do počitniške hiše na otoku, pa prestižni ferrari, drage obleke, restavracije, dobra hrana, mlada dekleta ... Toda, ker vsaka skrajnost škoduje, se je tudi Julianu zgodilo kar se je zgoditi moralo. Preobilna hrana, premalo ali skoraj nič gibanja, debelost, da o stresu niti ne govorimo. Vse to je botrovalo kapi, ki ga je spodnesla na njemu najljubšem kraju, v sodni dvorani, ko je z vsemi močmi zagovarjal svojega klienta in se pri tem v trenutku tudi sam spremenil v nemočno žrtev.

Julian Mantle je, na srečo, uspešno okreval. Odločil se je obrniti nov list v življenju. Ni se vrnil v odvetniško pisarno. Prodal je vse svoje premoženje in se odpravil v Indijo, kjer je upal, da najde smisel življenja in notranji mir. Po dolgem romanju je izvedel za skupino modrecev, ki bivajo na Sveti gori, v objemu Himalaje in jih je zelo težko najti. Toda, ko jih najdeš, ti morda znajo spremeniti življenje na bolje. In je šel in jih našel. 😊

V sanjski, mirni in skromni vasici, ki je imela majhno svetišče in koče okrašene s cvetovi orhidej, je živela skupnost Šivana, ki jo je vodil jogi Raman. In tu se je začela uspešna Julianova preobrazba iz bojevniškega odvetnika v modrega 'meniha', ki bo znal ostati mladosten, bolj zadovoljen in samoobvladan, da se bo znal bolje upreti krizam zahodnega sveta, od koder je prihajal.

Preobrazba se je začela že z opazovanjem lepote, ki ga je obkrožala. Sledili sta telesna preobrazba in duhovna moč. Iz preobilnega telesa se je izluščilo vitko telo. Naučil se je starodavne tehnike kako obvladati um, kako se znebiti zaskrbljenosti in sedem vrlin na katerih sloni vsa starodavna modrost o izboljšanju človeškega življenja. Julian je spoznal, da zunanji uspeh ne pomeni nič, če nimaš notranjega (stran 41).

Knjiga, Mehih, ki je prodal svojega ferrarija, se bere kot zanimiv roman pa tudi kot priročnik na duhovni poti z obilo nasvetov in dobrih, pozitivnih mislih, ki jih mora prebrati in udejanjiti vsak bralec sam. Julian je od modrecev pobral vse znanje, ki so mu ga lahko nudili. Vrnil se je v Ameriko, kjer ga niti nekdanji najožji sodelavci sprva niso prepoznali, tako zelo se je spremenil in svoje pridobljeno duhovno znanje skušal prenesti na svoje sonarodnjake.



Robin S. Sharma
Mehih, ki je prodal svojega ferrarija

Naslov izvirnika:
The monk who sold his Ferrari

Prevod:
Janez Lavtižar

Založba Učila Tržič, 2008
229 strani





"Preden pa te odpeljem v naš svet po kolektivno znanje, ki bo napolnilo tvoje življenje z več radosti, moči in smisla, te moram prositi, da mi nekaj obljubiš," je rekel modrec, "Ko boš spoznal te brezčasne resnice, se moraš vrniti v svojo domovino na zahodu in jih predati vsem, ki jih potrebujejo. Tu v teh čarobnih gorah sicer živimo v samoti, vendar se zavedamo razburkanega obdobja, ki ga preživljate. Dobri ljudje izgubljajo pot. Dati jim moraš upanje, ki ga zaslužijo. Še pomembneje pa je, da jim daš orodje, s katerim bodo zaživeli svoje sanje."
(Odlomek iz knjige, stran 34)



nedelja, 10. november 2019

O koncu žalosti, Benedict Wells

Mladinska knjiga
Roman nemškega pisatelja mlajše generacije Benedicta Wellsa, O koncu žalosti, pripoveduje eno tistih zgodb, ko se skoraj idilično življenje pet članske družine Moreau, v trenutku spremeni v nočno moro.

Dokaj brezskrbno družinsko življenje se konča s prometno nesrečo v kateri umreta oba starša. Trije najstniki, najstarejša Liz in brata Marty ter Jules, postanejo sirote. Imajo sicer teto, po materini strani, a ta zanje izbere šolo z internatom kamor se nastani trojica čustveno prizadetih najstnikov. Zgodbo vseskozi pripoveduje najmlajši med njimi, Jules.

Vsak od njih se s svojo nesrečo spopada drugače. Jules se zapira vase, Marty se posveča knjigam in učenju, lepa Liz pa se posveča družbi, še najraje fantovski, kjer je vedno v središču pozornosti.

Za Julesa je bila edina dobra stran internata sošolka Alva. Zelo dobro sta se razumela in njune poti so se v življenju kar nekajkrat prekrižale. Na koncu sta se celo poročila in dobila dvojčka, fantka in punčko. A njuna, na novo pridobljena sreča je trajala le osem let. Alva je zbolela za levkemijo. Prvič je bolezen premagala, a ko je bolezen z vso močjo udarila še drugič, ji ni bilo več pomoči. Jules je ostal sam z dvojčkoma, ki sta komaj začela hoditi v šolo.

Tokrat mu ob strani stoji brat s svojo ženo in razigranim kužkom, pasme haski, ki je prav tako v veliko pomoč. Tudi sestra Liz pride večkrat na obisk in trojica se ob Julesovi nesreči znova zbliža. Jim bo uspelo skupaj premagati žalost? Naslov knjige obeta in daje slutiti, da so na pravi poti.


Benedict Wells
O koncu žalosti

Naslov izvirnika:
Vom Ende der Einsamkeit

Prevod:
Neža Božič

Zbirka Roman
Mladinska knjiga Ljubljana, 2019
335 strani




"Omotičen sem pogledal Alvo. Naj bi ji povedal, kar sem samo slutil in še sam sebi komaj priznal? Da sem zaradi nezavednih občutkov krivde zapravil svoja najboljša leta, se zatekel v napačen študij in začel znova fotografirati? Da sem se vsa leta odrekal pisanju, čeprav sem ga oboževal?"
(Odlomek, stran 201)


torek, 5. november 2019

Agatha Christie - Sophie Hannah, Skrivnost treh četrtin


Mladinska knjiga, Zbirka Krimi
Zelo vesela sem 'vstajenja' slavnega detektiva Hercula Poirota. Oživila ga je angleška pisateljica Sophie Hannah, ki si je nadela čevlje Agathe Christie in napisala že tretji detektivski roman s Poirotom v glavni vlogi. Če me prvi, Zaprta krsta, ni najbolj navdušil, sem s tem tretjim precej bolj zadovoljna. 😎

Tokrat se med obtoženci znajde tudi sam Hercule Poirot. Zaenkrat neznana oseba pošlje štiri pisma ljudem, ki na prvi pogled, niso povezani med seboj. V vsakem pismu je obtožba, da so umorili Barnabasa Pandyja in vsako pismo nosi podpis Hercula Poirota.

Barnabas Pandy je imel 94 let. Z dvema vnukinjama in dvema pravnukoma ter batlerjem je živel v razkošnem podeželskem dvorcu ne daleč od Londona. Nekega dne so ga našli utopljenega v domači banji. Žalostni dogodek so policisti obravnavali kot nesrečo, toda pisma, ki so jih kasneje dobili štirje naslovniki, med njimi tudi ena od njegovih vnukinj, so namigovala, da je šlo za umor. Kdo je poslal pisma, zakaj in zakaj prav tem štirim, ki na prvi pogled nimajo prav nič skupnega? A samo na prvi pogled. Glede na to, da je vsa pisma podpisal Poirot, se ta čuti dolžnega, da zadevo podrobno razišče. Ugotovi, da so naslovniki še kako povezani. Trije so pismo v jezi uničili, ko pa končno dobi v roke eno od pisem, se zgrozi ob misli, da je lahko kdo pismo napisano v takem slogu, pripisal njemu, velikemu detektivu. V pismu pa dobi še eno sled. Pisalni stroj, na katerem so ga napisali, ima okvarjeno črko e. Poirot in Edward Catchpool, inšpektor pri Scotland Yardu, se skupaj lotita zapletenega raziskovanja, ki je napeto branje vse do zadnje strani. Agatha Christie bi bila zadovoljna. 😎



Agatha Christie
Sophie Hannah
Skrivnost treh četrtin

Naslov originala:
The Mystery of Three Quarters

Prevod:
Jerca Kos

Mladinska knjiga, Ljubljana, 2019
Zbirka Krimi
367 strani



'Poirot se je v svoji materni francoščini zahvalil višjim silam, ko je videl, da tudi v tem primeru obstaja neka taka podrobnost. Zaposlen je bil s primerjavo dveh kosov papirja, na katera je natipkal natanko iste besede, ko je najprej zaslišal in nato še zagledal Skoka. Pes je pritekel dol po stopnicah in skozi vežo. Skočil je na Poirota in ga tako pozdravil. Za njim je po stopnicah pritekla Annabel Treadway. "Skokec, dol. Dol, Skok! Monsieur Poirot gotovo noče, da ga ližeš po obrazu."
Detektiv tega res ni hotel. Psa je potrepljal in upal, da bo Skok to sprejel kot razumen kompromis.' 😊
(Odlomek iz knjige, stran, 254)



Sophie Hannah - Zaprta krsta, Novi primer Hercula Poirota


petek, 1. november 2019

Nekega decembrskega dne, Josie Silver

Enkrat na leto preberem tudi kakšen ljubezenski roman. Tokrat sem se odločila za kar obsežen roman angleške pisateljice Josie Silver, Nekega decembrskega dne. Ker se že govori o veselem decembru, čeprav je šele začetek novembra in ker se v pričujoči zgodbi vse nekako vrti okoli božičnih praznikov.
Zgodba se začne leta 2008, ko se Laurie pelje iz službe domov, v natlačenem avtobusu in zdolgočaseno zre skozi okno. Ko se ta ustavi na enem od londonskih postajališč, zagleda fanta, ki sedi na zložljivem stolu in bere knjigo. Prav nič ga ni motila gruča ljudi, ki je vstopala in izstopala iz avtobusa. Kljub njegovi zatopljenosti v knjigo, se v nekem trenutku njuna pogleda srečata. Ali je ljubezen na prvi pogled res možna, ali pa se to samo tako reče, izvemo ko se prebijemo skozi 447 strani romana.

Laurie je naslednjih deset mesecev iskala svojo ljubezen po celem Londonu. Do potankosti ga je opisovala svoji sostanovalki in dobri prijateljici Sarah. In končno ga je našla. Toda kakšna katastrofa. Prišel je na zabavo, ki sta jo s Sarah skupaj pripravili. Toda bil je sostanovalkin fant, ki ga je že ves mesec skrivala pred njo. Ime mu je Jack.

Da ne bi prizadela Sarah, je zamolčala, da je Jack tisti, ki ga že ves čas išče. Minevajo leta, Sarah in Jack se razideta, Laurie na Tajskem spozna sanjskega moškega, poročita se, po kratkem času se tudi onadva ločita. Tista ljubezen na prvi pogled še vedno spremlja in preganja Laurie pa tudi Jack ima enake občutke. Se bosta našla in zaživela skupaj?

Če bi bil roman krajši za kakšnih dvesto strani, bi bilo ravno prav. Jaz pa bom začela brati ljubezenske romane vsako drugo leto enega. Ni to žanr zame 😎



Josie Silver
Nekega decembrskega dne
Božična ljubezenska zgodba

Naslov izvirnika:
One Day in December

Prevod:
Daša Perme Jurjavčič

Mladinska knjiga, Ljubljana, 2019
Zbirka Oddih
447 strani




"Nedolgo po razhodu je moja odločnost splahnela in poklicala sem Oscarja v Bruselj. Nisem vedela, kaj naj mu rečem, ampak brez njega ob sebi me je prežemala nepojmljiva žalost. Morda je bilo še najbolje, da se je na telefon oglasila Cressida, očitno v nekem hrupnem baru. Prekinila sem zvezo in Oscar me ni poklical nazaj. Nisem potrebovala kristalne krogle - vedela sem, da bo sčasoma Cressida pobrala vse koščke njegovega strtega srca in jih zlepila. Tako je tudi prav; morda je že prej kakšen košček shranila zase."
(Odlomek iz knjige, stran 413)


nedelja, 20. oktober 2019

353. člen kazenskega zakonika, Tanguy Viel

Moderni roman, 353. člen kazenskega zakonika, ki ga je napisal francoski pisatelj Tanguy Viel, ima zelo moderno, novodobno in tudi aktualno zgodbo. V ospredju je velika gradbena prevara, v kateri so opeharili male ljudi, jim vzeli denar za stanovanja, ki jih niso nikoli zgradili pa tudi denar so veselo zapravili za svoje luksuzne potrebe. In kar je najhujše, tem sleparjem se je zdelo, da ne delajo nič narobe. 😎

Zgodba je napisana večplastno in s časovnimi preskoki. Začne se z najdbo trupla v morju. Gre za Antoina Lazeneca, ki je opetnajstil številne prebivalce Bresta in jih pahnil v revščino. Pripoveduje jo osumljenec umora, ki je z utopljencem skupaj ribaril, Martial Kermeur, sodniku, ki ga zaslišuje. Kermeur je bil oskrbnik starega gradu in parka, s čudovitim pogledom na morje, v francoski Bretanji. Pred vhodom v park je bila manjša hiša v kateri je živel z ženo in sinom. Ko je ta odšla, sta v hiški ostala sama s sinom. 

Na ta čudoviti a zanemarjeni in zapuščeni stari grad, je vrgel oko nepremičninar, gradbenik in bog vedi kaj še vse, Antoin Lazenec. Ljudem je pompozno predstavil veliki projekt s stanovanji in kopališkim centrom, parkom, da o razgledu na morje niti ne govorim. Izkaže se, da je podli slepar. Od obljubljenega je ostal samo pogled na morje. Opeharjeni so bili delavci arzenala, ki so jih odpustili in so dobili kar lepo odpravnino. Nekateri so si kupili čoln in z njim ribarili, precej pa jih je nasedlo Lazenecu. Tudi naš osumljenec Kermeur. Še najslabše pa se je zgodilo županu, ki je mrhovinarja tudi pripeljal do gradu in mu za velikopotezni načrt namenil kar nekaj milijonov frankov. Da je nesreča še večja, denar ni bil njegov, vzel ga je iz mestne blagajne, v upanju, da bo mestu pomagal do blaginje. Nesreče in sramote ni prenesel, storil je samomor.

Kermeur se je pred sodnikom razgovoril kot pri spovedi. Številni so bili prizadeti, tudi njegov sedemnajstletni sin Erwan, ki je hotel maščevati očeta in pristal v zaporu.

Kako se bo odločil sodnik! Bo Kermeurja obtožil umora in ga poslal v zapor ali pa bo uporabil 353. člen kazenskega zakonika, ki mu omogoča, da v zadevi odloči po zdravi kmečki pameti!

Tanguy Viel
353. člen kazenskega zakonika

Naslov originala:
Article 353 du Code penal

Prevod:
Aleš Berger

Cankarjeva založba Ljubljana, 2019
Moderni klasiki
122 strani


'353. člen kazenskega postopka: zakon ne zahteva od sodnikov, da pojasnijo, kaj jih je prepričalo, ne predpisuje pravil, od katerih bi bili odvisni zanesljivost in neizpodbitnost pričevanja, predpisuje pa jim, da se v tihi zbranosti vprašajo in skušajo s čisto vestjo dognati, kakšen vtis so na njih naredili dokazi, predloženi zoper obtoženca, in tisti v njegovo obrambo. Zakon jim nalaga le to vprašanje, ki zaobsega vse njihove dolžnosti; Ste v sebi globoko prepričani?'
(Roman, 353. člen kazenskega zakonika, stran 110)


Francoski pisatelj Tanguy Viel, se je rodil 27. decembra 1973. v mestecu Brest, kamor je tudi umestil dogajanje zgoraj omenjenega romana 353. člen ...