Nevidna nit, Laura Schroff in Alex Tresniowski

Nenavadna a resnična zgodba o prijateljstvu med enajstletnim dečkom, ki ima zelo veliko družino, toda kljub temu je bolj ali manj prepuščen ulici in beračenju ter uspešni strokovnjakinji za trženje.

Ko se je Laura Schroff nekega dne odpravila v službo, jo je na ulici ogovoril mali deček in jo prosil za nekaj drobiža. Sprva ga je ignorirala in se je odpravila naprej. Po nekaj korakih pa jo je nevidna nit potegnila nazaj. Vprašala je dečka ali je lačen. Ker je seveda bil, ga je odpeljala v McDonalds, kjer si je lahko naročil kar si je želel. Mali, suhljati deček, Maurice, ni mogel verjeti, da je toliko hrane naročeno samo zanj. Laura pa ni mogla verjeti, da je z dečkom, ki ga je videla prvič, sedela v restavraciji, jedla in se pogovarjala. A neka nevidna nit ju je povezala in ju združila vse do današnjih dni.

Maurice je živel z mamo, babico, sestrama in številnimi strici v eni sami sobi. Jedel je, ko mu je in kadar mu je kdo kaj dal. Če ga zvečer ni bilo doma, ga ni nihče pogrešal. Družina je bila zasvojena z mamili, drogo so tudi preprodajali. Otroci so morali že zgodaj znati poskrbeti zase.

Laura je uspešna tržnica. Živi le nekaj ulic stran, a tam je življenje povsem drugačno. Zdaj ji nič ne manjka, če odštejemo željo po družini in otrocih. A v otroštvu tudi njej ni bilo lahko. Odraščala je s sestrama in bratoma. Imeli so ljubečo mamo in očeta alkoholika. V pijanem stanju jim je zelo zagrenil življenje. Še posebej pa se je spravljal na mamo in starejšega brata.

Zaradi tega je Laura vedela kaj pomeni živeti ob zasvojencu. Razumela je Maurica čigar zgodbo je sestavljala po koščkih. Družila sta se vsak ponedeljek. Laura ni hotela biti njegova mama, saj je mamo že imel. Bila mu je prijateljica, podpirala ga je, mu nudila osnovne življenjske potrebščine in ga s svojim početjem in zgledom skušala usmeriti na pravo pot.

Maurica je odpeljala na obisk h svoji sestri. Z možem sta imela tri otroke in živeli so v veliki hiši. Tam je Maurice opazoval očeta družine. Kako je znal ljubeče potolažiti svoje otroke, ko so jokali. Brez udarcev in vpitja, česar je bil vajen sam. Zelo ga je navdušila in presenetila soba z ogromno mizo. V njej so se družili, pogovarjali in jedli. Česa takega še ni videl. Prisegel si je, da bo tudi on imel tako veliko mizo, ko odraste in bo imel svojo družino. Od takrat je preteklo veliko vode, veliko se je zgodilo z njim in z Lauro, a mizo je naposled le imel. 😊

Vrtnica Prešeren, Botanični vrt Ljubljana

Laura Schroff in Alex Tresniowski
Nevidna nit

Naslov izvirnika:
An Invisible thread

Prevod:
Mojca Svetičič

Založba Učila, Tržič, 2017
247 strani



"V Annettini hiši je bilo veliko stvari, ki jih Maurice kar ni mogel dojeti. Soba, namenjena samo gledanju televizorja? Pralni in sušilni stroj? Kopalnica v pritličju in še dve v nadstropju? Najbolj od vsega pa ga je begala jedilnica, ki je bila namenjena zgolj sedenju, pogovarjanju in obedom. Maurice je živel v sobi, v kateri je bilo od šest do dvanajst ljudi. Če je v njej sploh jedel, je to delal na mestu, kjer je bil, ko mu je nekdo dal hrano."
(Odlomek iz knjige, stran 113)

Naslednje leto v Havani, Chanel Cleeton

Roman Naslednje leto v Havani je dvoplastna ljubezenska zgodba, ki se dogaja v različnih obdobjih in različnih, a kljub temu zelo podobnih, družbenih ureditvah na Kubi.

Prva zgodba se dogaja leta 1959. Družina Perez ima podjetje za predelavo sladkorja, ki jim prinaša bogastvo in lagodno življenje. So podporniki predsednika, generala Batiste, zato jim za razliko od večine Kubancev, ne manjka ničesar. Pet hčera živi v razkošju in njihov največji problem je, kaj obleči za večerno zabavo. Razen njihovega brata, se nobeni niti ne sanja, da se okoli Havane zbirajo uporniki, ki želijo odstraniti tiranskega predsednika in prevzeti oblast.

Nekega večera se sestre na skrivaj odpravijo na zabavo, na katero jih starši nikakor ne bi pustili. Tam Elisa spozna Pabla. To srečanje ji življenje postavi na glavo. Prijazen in simpatičen fant ni samo pravnik in odvetnik. Spada med revolucionarje in Castrove podpornike, zaradi česar ga je izobčila celo lastna družina. Kljub temu se med njima razvije ljubezen in večkrat se naskrivaj srečujeta. Elisa zanosi, kmalu za tem pa izve, da so Pabla v gorah ubili.

Na Kubi oblast prevzamejo uporniki s Castrom na čelu. Zagovarjal je spremembe, obljubljal svobodo, demokracijo in poštene volitve. V praksi pa se je med drugim lotil tudi nacionalizacije podjetij. Bogatim je vzel vse, tako da so bili vsi na ničli, vsi enaki, razen njega, ki je živel kot kralj.

Družina Perez se odloči čim prej zapustiti vse kar so do tedaj poznali. Naselijo se na jug Floride. Ni daleč od ljubljene Kube, po morju samo dobrih sto štirideset kilometrov, a vendar povsem drug svet.

Leta 2017. se zgodba skoraj v celoti ponovi. Tokrat je v glavni vlogi Elisina vnukinja Marisol. Babica je nepričakovano umrla. Marisol ji je obljubila, da bo njen pepel raztrosila na Kubi, kot si je Elisa vedno želela. Kot novinarka se tja odpravi pod pretvezo, da bo pisala članek o Kubi. Prebiva pri Elisini stari prijateljici. Z njenim sinom raziskujeta lepoto Havane in Kube. Marisol počasi odkriva družinske skrivnosti, ki jih Elisa nikoli ni omenila. A skrivnosti ima tudi fant v katerega se je zaljubila. Na koncu mora rešiti sebe in njega. Ji bo uspelo 😎

Zanimiv in berljiv roman. Skozi ljubezenski zgodbi spoznamo tudi lepoto Kube, njeno zgodovino, menjavo oblasti, vendar za ljudi se ni kaj dosti spremenilo. Prišli so z dežja pod kap. Roman Naslednje leto v Havani, je prvi kjer sem prebrala negativni zapis o legendarnem revolucionarju Che Guevari.

Chanel Cleeton
Naslednje leto v Havani

Naslov izvirnika:
Next year in Havana

Prevod:
Maja Lihtenvalner

Založba Učila, Tržič, 2020
362 strani


"Zgodovina Kube je zgodovina bojev in razprtij. Ko smo bili otroci, so nam večino zamolčali, ampak obrise smo vseeno slutili, plazili so se čez zidove in ograje. Batista je bil krut predsednik. Rad je imel sladkor, rad je imel denar, ki je pritekal v našo državo z druge strani morja, ni pa imel rad kubanskega naroda. Hotel je biti kralj ljudstvu, ki ni hotelo, da mu kdo vlada."
(Odlomek iz knjige, stran 166)

Piran s pogledom na Trst

V Elvisovi sobi, Sebastijan Pregelj

Sebastijan Pregelj nas v svojem nagrajenem romanu, V Elvisovi sobi, popelje v obdobje pred osamosvojitvijo Slovenije. Spomni nas na življenje in odraščanje v nekdanji državi Jugoslaviji.

Pogrešam več dialogov v romanu. Ko ga berem se mi zdi, da avtor bolj niza in našteva dogodke v bivši Jugi, kot ji radi rečemo. V stilu Marka Radmiloviča, ki rad sedi v močvirju in razmišlja, glavni junak romana Jan, leži v postelji in razmišlja o nasilju med vrstniki, o druženju z dekleti v Leninovem parku ... 😎

Roman nas spomni na čas, ko je umrl Tito. Jan je še premlad, da bi vedel kaj to pomeni. Mimogrede pa ujame pogovore starejših, ki se sprašujejo, kaj bo zdaj ali bo prišlo do vojne med nekdaj prijateljskimi narodi. Tita se spominja le s številnih fotografij, ki so krasile vsako učilnico v njegovi osnovni šoli. In opazil je, da ga Tito opazuje ne glede na to kam se Jan postavi.

Tita ni več a življenje teče dalje. Jan in njegovi prijatelji razmišljajo kako se upreti nasilnežem, ki se spravljajo nanje in jim grenijo življenje. Porajajo se tudi prve ljubezni. Zgodi se tragična letalska nesreča na Korziki v kateri je izgubila življenje tudi Ana, Janova sošolka in simpatija.

Roman je dobil naslov po sobi Janovega sošolca Elvisa, v kateri se pogosto igrata. Elvisov starejši brat jima zelo rad pripoveduje napete zgodbe, najraje pa prisluhneta zgodbam iz Vojne zvezd. Tudi družini se spoprijateljita in se obiskujeta. Jan opazi, da je Elvisova družina drugačna, imajo drugačne običaje, tudi hrana ni taka kot jo pozna od doma. A to ga ne moti, pri Elvisovi družini se počuti dobro in to edino šteje.

Jana spremljamo do fakultete, do odhoda na služenje vojaškega roka, kamor ga pokličejo malo pred začetkom osamosvojitvene vojne in do časa, ko postane zelo pomembno iz katere republike prihajaš in kakšne vere si 😢

Zanimiv in berljiv roman Sebastijana Preglja, V Elvisovi sobi, je dobil Cankarjevo nagrado za leto 2020. Bil je tudi v ožjem izboru za nagrado Kresnik.

Sebastijan Pregelj
V Elvisovi sobi


Založba Goga, 
Novo mesto, 2019

351 strani







'V soboto popoldne pridejo na obisk Martin, teta Taja in stric Gorazd. Stric razlaga očetu, da je po novem v delovni skupini, ki raziskuje elektromagnetne valove in razvija antene za potrebe vojske. Zaupni podatki, dvigne kazalec desne roke. Oče se smeje, da mu potem ne manjka denarja. Kjer se dela za vojsko, je denar! No ja, stric zmiguje z glavo, nekaj več je pa res. Ampak nič takšnega, da ne boš mislil! Ne govori, ne odneha oče. Nič čudnega, da si kupil barvni televizor! Barvni televizor sem kupil zaradi olimpijskih iger, reče stric. To bo spektakel brez primere. Kar bomo gledali tokrat, se ne bo več ponovilo. Sarajevo, z njim pa Jugoslavija, bo prihodnje leto od osmega do devetnajstega februarja center sveta. Boš videl!'
(Odlomek iz knjige, stran 132)

David Baldacci, Zadnja milja

Drugi kriminalni primer, ki se ga odloči preiskati nenavadni detektiv s popolnim spominom Amos Decker. Povabljen je bil v specialno enoto FBI, določeno za reševanje starih primerov, kar je tudi sprejel. Vodja skupine, agent Bogart, predstavi nekaj starih primerov, vendar Amos vztraja pri primeru za katerega je nedavno, povsem slučajno slišal po radiju. Primer bo preiskal, če ne s pomočjo novo nastale ekipe, ga bo pa sam.

Melvin Mars je bil, v srednji šoli, zelo nadarjen igralec ameriškega nogometa. Tako zelo, da so bili vsi prepričani, da ga bodo izbrali v profesionalno ligo. Vsi upi so splavali po vodi, ko najdejo njegova starša umorjena v njuni hiši. Vsi dokazi kažejo na Melvina, čeprav ta vztraja, da ni kriv, ga komaj dvajsetletnega, za umor staršev, obsodijo na smrtno kazen.

Dvajset let je Melvin preživel v zaporu in občutil vso krutost tamkajšnjih "stanovalcev". Na dan, ko naj bi izvršili smrtno obsodbo pa se je kar naenkrat našel nekdo in priznal krivdo za oba umora. Melvina so izpustili, zanj pa se je zavzel detektiv Amos Decker . Primer mu ne da miru. Bolj, ko se poglablja vanj, več podobnosti najde med svojo in Melvinovo kruto usodo. Odloči se priti zadevi do dna in odkriti kdo je pravi morilec. Je to Melvin ali kdo drug.

Dvajset let je dolga doba in v tem času so tudi dokazi o umorih zbledeli ali popolnoma izginili. A Deckerja to ne ustavi. Počasi a vztrajno odkriva tančice skrivnosti, ki presenetijo tudi Melvina. Vse bolj se zaveda, da o svojih starših ni vedel nič. Vse kar bi moral vedeti pa mu niso povedali, mu razkrije Amos in po dolgih letih postavi vse stvari na svoje mesto. 😎

David Baldacci
Zadnja milja

Naslov izvirnika:
The last mile

Prevod:
Maja Kogej

Založba Učila, Tržič, 2020
448 strani




Mars je prikimal. "Vso noč sem razmišljal. Ampak ničesar nimam zate, Decker. Počutim se ... počutim se kot pravi bedak. Lastnih staršev nisem poznal. Samo z nogometom sem se ukvarjal." Odprl je usta, da bi še nekaj rekel, vendar očitno ni našel pravih besed. Nazadnje je le zmajal z glavo.
"Nikar ne obupaj," mu je svetoval Decker. "Mogoče ti bo vseeno kaj padlo na pamet."
(Odlomek iz knjige, stran 249)

Prvi primer Amosa Deckerja:

David Baldacci, Mož s popolnim spominom

Kristina Ohlsson, Izrečene laži

Roman Izrečene laži, švedske pisateljice Kristine Ohlsson, je nadaljevanje njene prve kriminalke, Zakopane laži. Kalvarija, uspešnega odvetnika in po sili razmer tudi preiskovalca Martina Bennerja, se nadaljuje.

Martina še vedno preganja misel na Saro Tell. Zakaj je naredila samomor, kljub temu, da je imela majhnega sina, ki ga je oboževala. A očitno je bila teža petih umorov, za katere so jo obtožili, prevelika.

Tudi tokrat ga pot pelje od Švedske do Teksasa v Združenih državah Amerike, a tokrat Martin išče sled za izginulim Sarinim sinom. Čeprav je sprva kazalo, da je tudi Mio mrtev, se Martinu vse bolj dozdeva, da temu ni tako in da je štiriletni deček še vedno živ. A kje je!

Zdi se, kot da se zgodovina ponavlja. Martinu nekdo spretno meče polena pod noge, a v obliki trupel. Vse sledi vodijo ravno do Martina. Kdo mu podtika umore? Kaj ima s tem kriminalist, ki jih raziskuje? Korak za korakom uspe Martin razrešiti vse uganke in ostati živ. Tudi samega Luciferja razkrije. Ko se zdi, da je vse na svojem mestu in si lahko končno oddahne, se Lucy zdi, da niti slučajno ni vse na svojem mestu in ga zapusti, a malo Bello še vedno obiskuje.

Upam, da bo v nadaljevanju, če bo sledilo, Martin opravljal svoj odvetniški poklic. Toliko trupel, ki jih je v dveh knjigah avtorica posejala okoli njega, težko preneseš. Vsako pretiravanje škoduje, tudi če je samo fikcija. 😎

Kristina Ohlsson
Izrečene laži

Naslov izvirnika:
Mios Blues

Prevod:
Petra Piber

Mladinska knjiga, Ljubljana, 2020
Zbirka Krimi
374 strani




'Vrnil sem se v prazno stanovanje. Signe še ni pripeljala Belle iz vrtxa, jaz pa si nisem niti drznil ugibati, kje se potika Lucy. Na telefon se ni oglašala. Z olajšanjem sem opazil, da so njene stvari še v stanovanju. Vse je bilo videti enako, kot ko sem zjutraj odšel zdoma. Kljub temu se mi je nekaj zdelo drugače. Svoje umazano perilo sem stresel iz koša in ga razgalil pred odraslo osebo, ki sem jo imel najraje. Kako, za vraga, bova z Lucy zdaj nadaljevala?'
(Odlomek iz knjige, stran 159)

Laetitia Colombani, Kita

Krajši roman Kita, francoske avtorice Laetitie Colombani, sestavljajo tri življenjske zgodbe treh žensk. Med seboj se ne poznajo. Vsaka živi svojo zgodbo, v različnih delih sveta. A neka malenkost jih poveže in vsako posebej osreči, ne da bi one za to vedele.

Smita živi na severu Indije, v mestu Badlapur, zvezna država Utar Pradeš. Smita je poročena, ima tudi malo hčerkico Lalito. Njena družina spada v najnižjo in najbolj zaničevano kasto daliti, Opravljajo najbolj umazana dela za mizerno plačilo ali nekaj plesnivega riža. Odloči se, da bo njena hči hodila v šolo, da ne bo opravljala umazanih del. Toda že prvi dan v šoli se mala upre učitelju, ki jo je določil za čiščenje učilnice. Smita vzame usodo v svoje roke. Z Lalito zbežita. S kolesom, peš, z avtobusom in vlakom. Njun cilj je dva tisoč kilometrov oddaljeni Čenaj, kjer upata na boljšo prihodnost. Še prej se ustavita v svetišču Tirupati do katerega se vzpneta po kar 3600 stopnicah. V zahvalo za svojo novo usodo, darujeta svoje lepe lase. Edino kar sta še imeli.

Giulia je dvajsetletno dekle, ki živi v Palermu, na Siciliji. Navdušena bralka in redna obiskovalka knjižnice, je tudi spretna izdelovalka lasulj v očetovi delavnici. V knjižnici spozna indijskega priseljenca s katerim se zbližata. Ko se oče ponesreči in pristane v bolnišnici, prevzame Giulia vodenje delavnice. Na svojo veliko grozo ugotovi, da je delavnica tik pred stečajem saj ima velike dolgove. Kaj bo z njeno družino in kaj z zaposlenimi. Kemal ima idejo. Ker je v Italiji čedalje težje priti do naravnih las, predlaga da jih uvozita iz Indije. Tam imajo las v izobilju. Jima bo uspelo rešiti delavnico, družino in zaposlene pred bankrotom?

Sarah živi v Montrealu, v Kanadi. Stara je štirideset let, je samozavestna in uspešna odvetnica ter družabnica v odvetniški pisarni. Njen dan je načrtovan do minute natančno. Je mati samohranilka. Ima hčerko in dvojčka z dvema moškima. Od obeh se je ločila, z obema pa je v dobrih odnosih, tudi zaradi otrok. V njeno uspešno in srečno življenje udari bolezen. Rak. Sarah hodi na obsevanje in svojo bolezen skriva pred sodelavci. A oni za skrivnost izvejo. Razširijo njena tesna sodelavka, ki ji je najbolj zaupala. Namesto pomoči in podpore, so sodelavci, ki so ji še pred kratkim lezli, da na rečem kam, Sarah izključili iz delovanja pisarne. Saj s tem ji samo pomagajo, bolna je in ne zmore vseh odvetniških naporov, a ne 😠 Sarah pade v depresijo in več dni ne vstane iz postelje. A na srečo se odloči živeti. Zase, za otroke, ne bo se kar tako vdala. Kupi si lasuljo in z visoko dvignjeno glavo se poda v boj z boleznijo, za življenje. Go girl 😊

Rododendron v Tivoliju

Laetitia Colombani
Kita

Naslov originala:
La tresse

Prevod:
Špela Žakelj

Založba Ućila, Tržič, 2020
224 strani



'Smita se je skrivaj smehljala ob svoji zmagi. Tako zelo si je želela, da bi se njena mati borila zanjo, tako zelo si je želela prestopiti šolski prag, sedeti med drugimi otroki. Se učiti brati in šteti. Toda to ni bilo mogoče, saj Smitin oče ni bil tako dober mož, kot je Nagaradžan, ampak je bil vzkipljiv in nasilen. Tepel je ženo, tako kot to počnejo vsi tukajšnji možje. Pogosto je govoril: "Ženska ni enakovredna moškemu, ampak mu pripada. Njegova lastnina je, njegova sužnja. Podrediti se mora njegovi volji." Njen oče bi zagotovo raje rešil kravo kot pa ženo.'

Laetitia Colombani se je rodila leta 1976. v Bordeauxu, v Franciji. Je igralka, scenaristka, režiserka in zdaj tudi pisateljica. Roman Kita je njen prvenec.

John Grisham, Obračun

 Ameriški pisatelj John Grisham, je svoj roman Obračun razdelil na tri dele. V prvem delu, Usmrtitev, se zgodi kar se v romanu zgoditi mora.

Pete Banning, 43-letni lastnik velikega posestva kjer se ukvarja z gojenjem bombaža, oče dveh študentov in vojni junak. Prijazen do družine in svojih črncev, ki delajo na bombažnih poljih. Nekega dne se odloči in uresniči načrt, ki ga je očitno pripravljal že nekaj časa. Vzame svojo vojaško pištolo, se odpravi v župnišče in hladnokrvno ustreli tamkajšnjega pastorja, ki je bil zelo priljubljen med ljudmi. Preda se policiji in kljub temu, da mu grozi smrtna kazen, svojega motiva nikoli ne pove. Odvetnikov trud je zaman, Peta usmrtijo na električnem stolu.

Drugi del z naslovom Kostnica, je zgodba o drugi svetovni vojni. Krvavi boji med ameriškimi in japonskimi vojaki in kruta usoda ameriških vojnih ujetnikov med katerimi je bil tudi Pete. Priznam, v tem delu sem izpustila cele odstavke. Tovrstno branje ni zame.

Tretji del, Izdajstvo. Presenetljiv razplet. Po Grishamovsko napeto in neverjetno. A tako je tudi v resničnem življenju. Če se ljudje ne pogovarjajo med seboj in si vsak zase misli, da nekaj ve in je to kot pribito res, se lahko življenje čez noč obrne na glavo. 😢

John Grisham
Obračun

Naslov izvirnika:
The reckoning

Prevod:
Darja Divjak Jurca

Založba Učila, Tržič, 2020
446 strani





'Ker se je vojna šele pred kratkim končala in so bili spomini še sveži, sodnik Oswalt ni imel druge izbire, kot da izpostavi tudi to. Brez pretiranih podrobnosti je opisal Peta Banninga kot večkrat odlikovanega vojaka, ki je bil vojni ujetnik. Vprašal je, ali so med kandidati kakšni vojni veterani. Vstalo jih je sedem in vse po vrsti jih je izpraša. Vsi do zadnjega so bili prepričani, da jih ne bodo vodili niti predsodki niti naklonjenost, temveč bodo sledili zakonu in navodilom sodišča.'
(Odlomek iz knjige, stran 118)

V senci zla, Luca D'Andrea

Jeremiah Salinger je mladi ameriški scenarist. Skupaj s prijateljem in režiserjem Mikom sta uspešna ustvarjalca dokumentarnih serij. Po uspehu v New Yorku se odločita posneti dokumentarec o gorski reševalni službi v italijanskih Dolomitih. Od tam izhaja Salingerjeva žena Annelise in tam še vedno živi njen oče, eden izmed ustanoviteljev tamkajšnje reševalne službe.

Salinger se pridruži reševalcem pri reševanju ženske, ki je v gorah padla v razpoko. Pri tem se zgodi huda nesreča. Sprožil se je snežni plaz in pod seboj pokopal helikopter z vso posadko in rešenko vred. Preživel je samo Salinger.

Za nesrečo krivi sebe, zapade v depresijo in preganjajo ga nočne more. Kot da vse to ni dovolj pa Salingerja razjeda še ena kruta nesreča, ki se je tu zgodila pred petindvajsetimi leti. Nekdo je ubil tri mlade domačine in oskrunil njihova trupla. Večinoma lepa narava visokogorja a včasih tudi kruta, je tekom let odpihnila morebitne sledi. Ničesar niso našli. Ne sledi, ne storilca. Primer je ostal odprt, vse dokler se ni pojavil radovedni in trmasti scenarist Salinger.

Salingerja vse bolj vleče v raziskovanje teh umorov. Kljub temu, da ogroža življenje svoje žene in male hčerkice, ki mu je v veliko pomoč pri premagovanju depresije. Išče, koplje in raziskuje. Ne zaveda se kako blizu je morilec. Nikamor ni šel. Ves čas je tukaj, a kdo je 😎

 Luca D'Andrea
V senci zla

Naslov izvirnika:
La sostanza del male

Prevod:
Vasja Bratina

Mladinska knjiga, Ljubljana, 2017
Zbirka Krimi
500 strani


'Družina Salinger se je že dvesto let rojevala in umirala v eni in isti vasi z dva tisoč dušami v Misisipiju. Moj dedek je bil kmet, moj praded je opravljal isto delo in tako naprej do neznanega prednika, ki je sklenil, da ima Evrope zadosti in se vkrcal na ladjo za Novi svet.'
(Odlomek iz knjige, stran 383)

Kamniško - Savinjske Alpe, nad Logarsko dolino, pri slapu Rinka

Luca D'Andrea, nekdanji učitelj in avtor trilerjev, se je rodil leta 1979. v italijanskem mestu Bolzano, na Južnem Tirolskem kamor je postavljeno tudi dogajanje romana V senci zla.

Mira Mihelič, Stolpnica osamelih žensk

Mira Mihelič

Zgodba romana, Stolpnica osamelih žensk, nas popelje v čas po drugi svetovni vojni. Slovenska pisateljica Mira Mihelič nam razkrije zgodbe samskih oziroma osamelih žensk, ki živijo v manjših stanovanjih, v stolpnici na robu mesta.

Ko odstranimo vse prispodobe, okraske in podobne elemente, ki so jih radi uporabljali ustvarjalci in ustvarjalke v prvi polovici 20. stoletja, dobimo pretresljive življenjske zgodbe žensk, ki so tako ali drugače sodelovale v narodno osvobodilnem boju in ga z manjšimi in večjimi travmami tudi preživele. Toda, travme so ostale. Pri nekaterih so se celo poglobile. Nekatere so se znale prilagoditi smeri družbenega vetra in zaživeti na visoki nogi, kot radi rečemo. Vendar te niso živele v stolpnici osamelih. 😎

Partizanka Hilda je bila med srečnejšimi. Ali pa tudi ne, Kakor se vzame. Takoj po vojni je po hitrem postopku oziroma po skrajšanem programu, končala srednjo in višjo šolo. Postala je direktorica z dobro plačo, velikim stanovanjem in omarami polnimi krznenih plaščev, oblačil, čevljev in torbic. Uživanje življenja, ki si ga je priborila, ji je grenila mama, ki je bila stanovalka stolpnice osamelih.

Silva je bila Hildina računovodkinja. Bila je poročena in ima sina, ki živi pri očetu. Med vojno je rešila moža pred smrtjo, vendar je pri tem sama plačala visoko ceno. Tega si ni mogla odpustiti. Zapustila je moža, se zapila in s svojo steklenico sta našli dom v stolpnici osamelih. Tam pa jo je neprestano spremljala misel na samomor.

Še najbolj travmatična je usoda Kristine Marec. Da bi pozabila kaj vse se ji je zgodilo, si je spremenila celo ime. Odraščala je v premožni meščanski družini, v vili z vrtom. Med vojno je po mestu prenašala letake in sodelovala s partizani. Nacisti so jo ujeli in ker ni nikogar izdala je bila zverinsko mučena. Ko so mislili, da je mrtva, so jo vrgli v reko. Njeno telo se je ujelo med veje, kjer so jo našli dobri ljudje in jo odpeljali v bolnišnico.

Kristina si je s pomočjo prizadevnega zdravnika opomogla. Živela je v stolpnici osamelih in se posvetila reševanju ranjenih ženskih duš svojih številnih sosed.

Mira Mihelič
Stolpnica osamelih žensk

Založba Lipa,
Koper, 1969

389 strani







"Da, ženske so šibke, plen svojih čustev." Namrdnila se je. "Zdaj bi me lahko vprašali, ali jaz nisem ženska. Na nesrečo sem to še zmerom, hočem reči, da stalno podlegam ženskemu izvirnemu grehu, se pravi, da preveč popuščam čustvom, namesto da bi sledila razumu."  In to pot je bila - če kdaj - iskrena. Sovražila je svoj spol, o tem je govoril hladni zelenkasti lesk v njenih očeh. 
(Odlomek iz knjige, stran 242)

Ljubljana, 25. maj 2020

Sally Rooney - Normalni ljudje

Roman mlade irske avtorice Sally Rooney, Normalni ljudje, pripoveduje zgodbo o odraščanju, prijateljstvu, iskanju samega sebe, o želji po priljubljenosti med vrstniki in o travmi, ki jo preživlja tisti, ki ga mladostniki izločijo.

Osrednji osebi romana sta Marianne in Conell. Ona je iz bogate odvetniške družine, samosvoja, odmaknjena, šolo dojema kot zapor, sošolci pa jo iz samo njim znanega razloga, ignorirajo. Finančno ji nič ne manjka, drugače je na čustvenem področju. Starejši brat jo nadleguje in pretepa, mami se to ne zdi nič narobe, itak jo ima za čudno. Kdo je tu normalen!

On je njen sošolec, nogometaš, odličnjak, priljubljen med vrstniki. Izhaja iz revne družine. Živi z mamo, ki čisti hišo Mariannine družine. Tu se z njo pogovarja in jo bolje spozna. Simpatična mu je. Zbližata se, toda njuna zbližanost mora ostati skrivnost. Kaj pa bodo rekli sošolci! Da se druži s čudakinjo. In tako vse do odhoda na višjo šolo v Dublin. Kdo je tu normalen 😎

Tudi v Dublinu se srečujeta. Ona študira zgodovino in politologijo, on se posveča literarnim študijam. Tu je zadeva obrnjena. Ona je popularna, okoli nje se zbira veliko ljudi, on je tu osamljen, brez družbe in brez nogometa. Ponovno se zbližata in tokrat svoje zveze ne skrivata.

Skozi vso zgodbo se Marianne in Conell združujeta in razhajata, rešujeta vsak svoje travme in iščeta svoj prostor pod soncem. Žalostna zgodba o odraščanju. Obdobju, ki bi moralo biti veselo in brezskrbno a si ga v največji meri zakompliciramo kar sami. 😎




Sally Rooney
Normalni ljudje

Naslov izvirnika:
Normal People

Prevod:
Vesna Velkovrh Bukilica

Mladinska knjiga, Ljubljana, 2019
Zbirka Kapučino
279 strani

'Njeni sošolci se menda v šoli vsi po vrsti zelo dobro počutijo, tako je videti, in vse se jim zdi normalno. Da se morajo vsak dan obleči v isto uniformo, vedno ubogati samovoljna pravila, biti pod drobnogledom in stalnim nadzorom, kako se vedejo - to je zanje normalno. Nimajo občutka, da jih šola duši. Marianne se je lani sprla z učiteljem zgodovine, Kerriganom, ker jo je zasačil, ko je med poukom gledala skozi okno, pa se nihče v razredu ni zavzel zanjo. Njej se je zdelo povsem očitna blaznost, da se mota vsako jutro našemiti v kostum in potem pustiti, da jo ves dan v čredi gonijo naokoli po veliki zgradbi, da niti oči ne sme premakniti, kamor hoče, da je celo gibanje njenih oči podvrženo šolskemu pravilniku.'

(Odlomek iz knjige, stran 18/19)

Arto Paasilinna, Najboljša vas na svetu

V teh dneh, ko se Evropa in ves Svet spopadata s koronavirusom, bi potrebovali kar nekaj takih vasi, kot jo v svojem romanu Najboljša vas na svetu, opisuje finski pisatelj Arto Paasilinna.

Asser Toropainen je bil večino svojega odraslega življenja zagrizen komunist. Deloval je po celem svetu, sodeloval je v kar šestih vojnah in znan je bil kot požigalec številnih cerkva. Toda tudi za zadnjega komunista je prišla zadnja ura. Napisal je oporoko s katero je svojemu vnuku zapustil osemsto hektarjev veliko zemljišče in dva milijona finskih mark. Postavil je le en pogoj. Vnuk Eemeli Toropainen mora zgraditi vsaj eno leseno cerkev. Vsi so se spraševali ali se je požigalec cerkva spreobrnil, ali je hotel poravnati račune z Bogom.

Eemeli Toropainen je dedovo oporoko vzel skrajno resno. Sredi divjine, ob jezeru Ukonjarvi, je z nekaj strokovnjaki za gradnjo z lesenimi bruni, postavil cerkev, kot je želel njegov ded. Ob cerkvi je zraslo tudi župnišče pa brunarice za delavce. Ljudje od blizu in daleč so slišali za nenavadno cerkev v divjini, ki je postala prava turistična atrakcija. Ker jih je bilo čedalje več, je Eemeli postavil zaporo in začel pobirati vstopnino za ogled. Postavil je lesen kiosk kjer so pripravljali in prodajali ribe, divjačino, gobe in vse kar so nabirali v bližnjem gozdu. Posel je cvetel. Marsikomu je bila všeč lepota divje pokrajine, da o božjem miru niti ne govorim in polagoma je okoli cerkve začela nastajati vas. In ne samo ena, kar nekaj jih je nastalo.

Ljudje so se preživljali z bogatim ribolovom na jezeru Ukonjarvi. V bližnjem gozdu so lovili divjad, nabirali gobe in druge gozdne sadeže. Naredili so si zalogo hrane za zimo, kajti ta je bila dolga in mrzla. Na poseki so uredili njive, ki so jih obdelovali s plugom in voli. Ker je bilo na Finskem pomanjkanje goriva, so bili voli ravno pravšnji za oranje.

Ustanovili so šolo, mešani pevski zbor, krožek barvanja preje, tkali so preproge in imeli družabne večere. Vsak je delal in izdeloval tisto kar ga je veselilo in je najbolje znal. Eemeli Toropainen je uvedel nov pravni red, čigar osnova je bila zdrava kmečka logika. Ta bi tudi danes zelo prav prišla 😎

Arto Paasilinna
Najboljša vas na svetu

Naslov izvirnika:
Maailman paras kyla

Prevod:
Julija Potrč Šavli

Mladinska knjiga, Ljubljana, 2019
Zbirka Kapučino
295 strani




"Nova cerkev sredi divjine je bila zelo lepa od zunaj in tudi od znotraj. Čeprav božji hram še ni bil posvečen in je šlo v veliko pogledih za nezakonit, po duhu divji objekt, je v njem vladal blažen mir. Eemeliju Toropainenu se je zdelo, kot bi imel Asser podzavestno v mislih prav takšno vzdušje: morda se je požigalec mnogih cerkva želel na tak način pokoriti za svoje ognjeno rdeče mladostniške grehe."
(Odlomek iz knjige stran 56)

Avgust Demšar, Cerkev

Odlična slovenska kriminalka izpod peresa Avgusta Demšarja. Roman Cerkev, ni samo dobra kriminalka, je tudi pravi mali kulturno umetniški vodnik po starem mestnem jedru Maribora in baziliki na Ptujski Gori. Dodobra spoznamo tudi vas Vodnjaki, ki leži pod Pohorjem, če res obstaja pa nisem prepričana. 😎

Višji kriminalistični inšpektor Martin Vrenko s svojo ekipo reši še en zapleten primer, ki se tokrat zgodi v cerkvi. Pa ne v katerikoli. Morilec si je izbral kar mogočno baziliko Zavetnice Marije s plaščem na Ptujski Gori.

Na Ptujski Gori se je zbralo veliko ljudi. Priromali so na Goro, da bi prisluhnili škofu Ignacu Knezu, ki je tu daroval sveto mašo. Po maši in kosilu z nekaj krajevnimi veljaki, se je škof pomešal med ljudi. Z njimi se je rokoval (korona virus še ni razsajal, vsaj časopisi o tem še niso na veliko pisali), s posamezniki spregovoril kakšno besedo, nato pa se je umaknil v zakristijo na krajši počitek.

Nedolgo zatem ga najdejo mrtvega. Kot vse kaže, je bil 61-letni škof Ignac Knez umorjen. Na prizorišče pride policija in višji kriminalistični inšpektor Martin Vrenko s svojo skupino. Zadeva je delikatna in zelo občutljiva. Tu gre vendar za cerkev in njene dostojanstvenike. Potreben je zelo previden potek preiskave. Ali bo Martin Vrenko to upošteval? Prav velike verjetnosti ni.

Prvo kar pride kriminalistom na pamet je, da je umor škofa povezan s finančno svinjarijo mariborske nadškofije, ko je iz njihovih skladov izhlapelo kar osemsto milijonov €. Ne vem zakaj se uporablja izraz svinjarija. Kaj so pujski krivi za človeško lopovščino in pohlep!

Škof Knez je bil znan kot dober in čuteč človek, kar nekaj let je deloval kot misijonar v Afriki, obetal se mu je tudi kardinalski naziv. Pravi mali svetnik. Je možno, da tak človek sodeluje pri finančnih mahinacijah! In zakaj bi takega svetnika kdo umoril? Vse je mogoče, bi rekel sarkastični kriminalist Drago, ki pa je bil tak do vseh, tako do tistih na nižjih položajih kot do tistih na višjih 😎

Obsežna detektivka ima kar šeststo strani in je prvi del trilogije Vodnjaki. Kljub obsežnosti v nobenem trenutku ni dolgovezna. Skupaj z Vrenkom razmišljamo kdo je morilec in predvsem zakaj. Skupaj odpotujemo na Avstrijsko Koroško, kjer v tamkajšnjem samostanu živi menih, ki je škofa dobro poznal. Vseskozi pa se vračamo v vas Vodnjaki pod Pohorjem, ki ima le nekaj hiš in še manj prebivalcev. Po grozodejstvih, ki se tu dogajajo ali so se zgodile v preteklosti pa je vas primerljiva tudi s kakšnim večjim mestom.

Proti koncu se mi že malo svita kdo je morilec. Toda razlog zakaj pa me je popolnoma presenetil. Pisatelj Demšar in višji kriminalistični inšpektor Vrenko nikoli ne razočarata, znata pa zelo dobro presenetiti. Komaj čakam drugi del trilogije. 😊

Kip Matere Božje cerkvi na Sladki Gori

Avgust Demšar

Cerkev

Trilogija Vodnjaki I


Založba Pivec, Maribor, 2020

Zbirka Branje Proza

607 strani





"Mislim, da moramo motiv iskati v času, ko je Knez bival v Sloveniji. Umorili so ga tukaj, ne v Afriki, ne v Rimu. Osredotočimo se na zadnje leto dni, odkar se je v Slovenijo vrnil iz Vatikana. Obenem pa predlagam, da sežemo še bolj nazaj, v čas med letoma dva tisoč osem in dva tisoč enajst, ko je bil v Mariboru. Tega je zdaj že deset let, a vseeno. Če se je takrat zgodilo kaj, zaradi česar bi ga hoteli spraviti s sveta, je mogoče pobegnil v Vatikan. Tam je škofa, vsaj tako si predstavljam, teže umoriti kot v Mariboru. Počakali so, da se je vrnil. Čas njegovega bivanja v Sloveniji pred odhodom v Afriko lahko zanemarimo, od tega je že več kot dvajset let."
(Odlomek iz knjige, stran 95)

Slovenski baročni slikar Franc Jelovšek je avtor razkošne freske na ladijski kupoli cerkve Matere Božje na Sladki Gori.

Tisha, Robert Specht

Topla in srčna, resnična zgodba o mladi ameriški učiteljici Anne Hobbs, ki se iz ameriške zvezne države Oregon, kjer je nazadnje poučevala, odpravi v državo kjer je toplote bolj malo in se temperature v zimskem času spustijo tudi do minus šestdeset stopinj. Nepojmljivo. Niti predstavljati si ne morem, da lahko v takih pogojih živi kako živo bitje. Pa očitno nekaterim kar gre. 😎
Odlična knjiga, ki jo je vredno večkrat prebrati.

Pisalo se je leto 1927, ko se je Anne Hobbs odpravila na Aljasko, na svoje novo delovno mesto učiteljice. Ameriški pisatelj Robert Specht nam skozi Anne živo predstavi divjo aljaško pokrajino na začetku 20. stoletja. Spoznamo življenje različnih belskih družin, ki so se priselile na Aljasko v želji po bogastvu in življenje Indijancev, ki so tu od nekdaj živeli. Zlatokopi zaradi katerih so belci množično drli na Aljasko, so že v zatonu. Še vedno pa so tu ostali ostareli rudarji, ki po cele dneve kopljejo jarke, izkopavajo z zlatom pomešano zemljo in nameščajo izpiralne rake. Nekaj zlata se najde, zaslužek je majhen a zadošča za skromno življenje v lesenih hiškah.

Chicken je kraj, kamor je po dolgem potovanju, na precej trmastem in samovoljnem konju, Anne končno prispela. Potovala je z gospodom Strongom. Ta je opravljal nekakšno poštno službo. S konji in na saneh je prevažal pošto in različne potrebščine, ki jih je prodajal v svoji trgovini pa tudi vse tisto kar so mu naročili vaščani. Ko je prispel v vas je bil to velik dogodek in vsi so ga nestrpno čakali. Tako so pričakali tudi svojo novo učiteljico. Ponosno so ji razkazali svojo šolo. Imela je učilnico in sobo za učiteljico. Anne je presenečeno ugotovila, da sta oba prostora popolnoma prazna, da ne rečem izropana. Ker je bila šola dolgo prazna, so krajani odnesli vse kar se je dalo. Ko so stvari vrnili, je Anne lahko začela s svojim novim življenjem in delom.

Anne je poučevala otroke belcev. Ko je želela v šolo vpisati malega Chucka in njegovo sestrico, ki sta bila mešanca, otroka belca in Indijanke, je doživela pravi pogrom s strani vaščanov. Njihovo mnenje, da noben mešanec ne more biti bolj bister od belca, je bilo trdno kot skala. Odločno so se uprli tej ideji, otrok ji niso pustili vpisati. Še večji vihar je nastal, ko se je nova učiteljica čedalje bolj povezovala  z Fredom Purdyjem, ki je bil prav tako mešanec. Najbolj žalostno je, da so tudi Indijanci in mešanci sprejeli to miselnost in se držali bolj zase.

A odločno in trmasto Anne so vaščani slabo ocenili. Ni se uklonila in kljub mladosti se je borila za tisto kar se ji je edino zdelo prav. Ona je učiteljica vseh otrok pa tudi odrasli so lahko prišli k pouku, ne glede na raso in barvo kože. Ko so vaščani ugrabili Chucka in sestrico, z namenom, da ju odpeljejo v indijansko vas, kamor po njihovem mnenju spadata, se je Anne s pomočjo Freda odpravila za njimi. Ni je ustavil mraz, visok sneg, poledenele poti in napoved hudega neurja. Svojo nalogo na mrzli Aljaski bo opravila tako kot si je zamislila in nič drugače. Ji bo uspelo? 😎

Pasma: sibirski haski

Robert Specht
Tisha

Naslov originala:
Tisha
The Story of a Young Teacher  
in the Alaska Wilderness

Prevod:
Ivanka Plešnar

Pomurska založba, Murska Sobota, 1979
436 strani



"Vidim, da se še vedno ravnate po južnem času," je rekel, ko mi je pomagal obleči plašč. "Morali se boste navaditi na aljaški čas."
"Kakšen je aljaški čas?"
"Takšen, da prideš uro ali dve prej, ali uro ali dve kasneje. Odvisno od vremena. Če pa kdo sploh ne pride, vedite, da ga je nekaj zadržalo in da se bo oglasil drugi ali tretji dan."
(Odlomek iz knjige, stran 101)

Nicola Lecca, Hotel Borg

Italijanski avtor Nicola Lecca (1976. Cagliari, Sardinija) je svoje navdušenje nad Pergolesijevo Stabat Mater, ki jo je slednji uglasbil tik pred svojo smrtjo, leta 1736, prelil v malce nenavaden a zanimiv roman, z naslovom Hotel Borg.

Alexander Norberg je slavni dirigent. Obeta se mu stalna zaposlitev dirigenta Berlinskega filharmoničnega orkestra. Toda veliki maestro se odloči, na veliko žalost mnogih oboževalcev, da ponudbe ne sprejme in, da bo zaključil svojo dirigentsko kariero. Pripravil bo še zadnji, poslovilni koncert, toda ne v veliki koncertni dvorani, kot je to v navadi, temveč v mali cerkvici v mrzlem islandskem Reykjaviku. Da ne bo absurden samo prostor, se je Norberg odločil, da bo dobrih petdeset poslušalcev, kolikor jih gre v malo cerkev, določil naključni žreb imen, ki so v telefonskem imeniku Reykjavika. Koncerta se bodo lahko udeležili samo s posebnimi vabili. 😎

Za Oscarja, mladega vratarja londonskega hotela in velikega navdušenca nad klasično glasbo, je to nepojmljivo. Vabila bodo dobili tudi ljudje, ki jim je klasična glasba španska vas in ki na tak koncert ne bi nikoli šli. Odloči se, da bo tudi on dobil vabilo pa naj stane kolikor hoče. Odpravi se v ledeni Reykjavik kjer se na vse načine trudi priti do vstopnice, vendar vse zaman. Ko mu že skoraj uspe pa se zanj ne izide prav dobro, pravzaprav se izide zelo žalostno.

Kot gosta je Alexander povabil pevko Rebecco in otroško zvezdo, dečka Marcela. Rebecca je večno nezadovoljna ženska, ki čuti, da njen glas peša in da se bo počasi morala posloviti od glasbenih odrov. Živi v Švici pa tudi na Madžarskem, kjer ima odraslega, posvojenega sina.

Mladi Marcel s starši živi v Italiji. Družina se zaveda, da uspešna kariera otroškega pevca, ne bo več dolgo trajala, kajti fant bo kmalu mutiral in spremenil svoj glas. Prej posesivna starša, ki sta vsepovsod spremljala svojega sina, sta ga tokrat prepustila maestru, sama pa ga nista spremljala, saj je na Islandiji zanju preveč mrzlo. 😎

Vsi protagonisti nenavadnega koncerta, so se nastanili v reykjaviškem hotelu Borg in kmalu so začeli z mukotrpnimi vajami v hladni in nič kaj prijetni cerkvici. Spraševali so se, kako bodo ljudje sprejeli njihov nastop. Vsak med njimi pa se je spraševal, ali bo to tudi njegov oziroma njen zadnji nastop.

Zanimiva in berljiva zgodba z obilico različnih likov, ki se med seboj prepletajo. Tudi v različnih državah, od Anglije, Italije, Nemčije, Madžarske pa vse do Islandije, kjer se zgodba zaključi. Tako kot je to v življenju za nekatere dobro, za druge spet ne.

Klavir na gradu Tuštanj

Nicola Lecca
Hotel Borg

Naslov izvirnika:
Hotel Borg

Prevod:
Irena Trenc Frelih

Mladinska knjiga Založba
Zbirka Roman
230 strani


Žena (zamišljeno):"Ne vem: ti ljudje, ki imajo vse, nazadnje ne vedo več, kako najti srečo. Blaženi mi, ki smo polni dolgov."

Vratar (dvigne svoj okrušeni kozarec in pomigne ženi, naj nazdravita): "Torej na najine dolgove: in na najino srečo!" 😊
(Odlomek iz knjige, stran 164)

Čudoviti rebrasto obokan in poslikan strop gotske cerkve sv. Ruperta v Šentrupertu na Dolenjskem

Pieta - Žalostna Mati Božja

Stabat Mater - Žalostna Mati 
Pergolesi Giovanni Battista 
(4.1.1710. Jesi pri Anconi - 
16.3.1736. Pozzuoli pri Neaplju)

Mati žalostna je stala
in ob križu se jokala,
   ko na njem je Sin visel;
skoz nje dušo vzdihajočo,
razbolelo, žalujočo,
   skozinskozi meč je šel.

Prva kitica pesnitve Stabat Mater, ki jo je napisal Jacopono iz Todija, okoli 1230-1306.

Prevod pesnitve: Primož Simoniti
(Hotel Borg, stran 217)

Stabat mater je uglasbil italijanski skladatelj Giovanni Battista Pergolesi, leta 1736. Je njegovo zadnje delo. Umrl je istega leta star komaj 26 let.

Prežeta s soljo, Raynor Winn

Roman Prežeta s soljo, je pretresljiva, resnična zgodba o angleškem paru srednjih let, ki sta 20 let lepo in spodobno živela na svoji kmetiji v Walesu, z dvema otrokoma in številnimi domačimi ljubljenčki. Sama sta obnovila svojo kamnito hišo, poslala otroka na študij in zdelo se jima je, da je nastopil čas, ki ga bosta lahko porabila samo zase. A sta se zelo zmotila. Niti v najhujših sanjah si nista predstavljala, da ju bo, ob njun ljubi dom, spravil najboljši prijatelj. Ravno to se je zgodilo.

Moth je bil prijazen in preveč zaupljiv človek. Ko ga je prijatelj prosil, da vloži denar v njegovo podjetje, je v dobri veri to tudi storil. Čez čas je podjetje propadlo, Winnova pa sta dobila pismo sodišča, kjer ju obveščajo, da morata poravnati vse dolgove propadlega podjetja. Tudi sama sta bila brez denarja. Brezplačne pravne pomoči nista dobila, ker jo je država ukinila v sklopu varčevanja. Ko je Ray našla dokument, ki bi lahko ovrgel tožbo in ki je dokazoval, da sama nista nič kriva, jo je sodnik zavrnil, ker sta ga predložila nekaj dni po izteku roka. Adijo pamet in dober dan žalost. 😢

Toliko o prijateljstvu, o državi, ki naj bi skrbela tudi in predvsem za malega človeka in o zdravi pameti, ki jo očitno sodniki ne smejo uporabljati. Uklonila sta se sodišču in postala brezdomca z 48 funti tedenske socialne pomoči.

"Brezdomca sva, izgubila sva hišo, posel, vse, za kar sva garala vse življenje, ostala sva brez ficka in jaz umiram, zato sva pomislila: Jebiga, greva pa hodit. Prišla sva iz Mineheada, zdaj greva proti zahodu, potem pa bogve."
(Odlomek iz knjige, stran 169)

In sta šla, hodit. V dveh etapah sta prehodila Jugozahodno obalno pot (South West Coast Path), ki je dolga kar 1014 kilometrov, ob tem, da je imel Moth smrtonosno diagnozo, kontikobazalna degeneracija. Ena od oblik Parkinsonove bolezni. Nasvet zdravnika, počivajte, ne hodite predaleč, ne nosite težkih stvari. Ni ga poslušal.

Z nahrbtnikoma, majhnim šotorom in z le najnujnejšim kar sta potrebovala na poti sta premagovala razdalje, vzpone in spuste, deževje in sončno pripeko. Ko sta premišljevala kaj bosta storila, ko bosta prenehala hoditi, sta občudovala naravo. Z visokih klifov je bil lep pogled na razigrane delfine, tjulnje in galebe. Ob poti sta opazovala krave in ovce na paši. Pot so jima prekrižali številni divji zajci. Prava idila.

Kot pravijo, vsaka slaba stvar je za nekaj dobra. Na poti se je bolezen ustavila, Moth se je počutil bolje. Srečala sta tudi prijazne ljudi, ki so jima pomagali naprej. Bosta končno prišla do svojega doma ali bo šotor njuno stalno prebivališče!

Pretresljiva zgodba o tem kako se lahko življenje obrne na glavo, ko to najmanj pričakuješ. In ni vsak prijatelj pravi prijatelj. 😎

Raynor Winn
Prežeta s soljo

Naslov originala:
The Salt Path

Prevod:
Jolanda Blokar

Založba Aktivni mediji d.o.o., Preserje, 2019
347 strani





"Hočem, da me imaš nekje v škatli. Ko boš umrla, te lahko otroka streseta vanjo, jo pretreseta in naju raztrosita. Skupaj. Najbolj od vsega me teži misel, da bi bila ločena. Lahko naju raztrosijo na obali, v veter, da bova skupaj poiskala obzorje."
(Odlomek iz knjige, stran 305)

1014 km dolga Jugozahodna obalna pot na jugozahodu Anglije - South West Coast Path. (zemljevid preslikan iz knjige Prežeta s soljo, Raynor Winn)

Slikarka, Mary Basson

Roman Slikarka, ameriške avtorice in docentke Muzeja umetnosti Milwaukee, Mary Basson, je zgodba o življenju nemške ekspresionistične slikarke Gabriele Munter (19. februar 1877. Berlin - 19. maj 1962. Murnau na Bavarskem). Je zgodba o njenem slikarskem talentu in vztrajnosti, da se kot mlada samska ženska, v prvih letih 20. stoletja, posveti slikarstvu in umetniškem ustvarjanju. Je tudi zgodba o njeni veliki ljubezni in zvezi z bolj znanim ruskim slikarjem Vasilijem Kandinskim (16. december 1866. Moskva - 13. december 1944. Neuilly sur Seine, Francija).

Gabriele Munter, ali Ella, kot so jo klicali domači, se je že kot mlado dekle, preselila iz Berlina v Munchen. Želela je študirati slikarstvo. Na začetku 20. stoletja, so bile slikarske akademije namenjene zgolj moškemu svetu. Dekleta so se morala zadovoljiti s tečaji ali zasebnimi šolami. Podobno se je šolala tudi znamenita slovenska slikarka Ivana Kobilca.

Ellin učitelj na večernem tečaju slikarstva je bil Vasilij Kandinski. Po izobrazbi je bil pravnik. Izhajal je iz premožne ruske družine, ki je trgovala s čajem. Sam je bil nekaj časa sodnik, pri svojih tridesetih letih pa se je odločil posvetiti slikarstvu. Kot pravnik je bil uspešen, kot slikar pa je dosegel svetovno slavo. Sprva je bil ekspresionistični slikar, kasneje pa se je posvetil abstraktnemu slikarstvu. Štejejo ga za utemeljitelja in začetnika te veje slikarstva.

Ella in Kandinski sta se zbližala tudi v zasebnem življenju. Mlada slikarka, v nastajanju, se je zaljubila v svojega mentorja. Tudi on ji je vračal čustva, a bolj s figo v žepu. Mojster je bil namreč poročen, a tega Elli sprva ni povedal. Da bi lahko zaživela skupaj, sta potovala po številnih državah Evrope in Afrike ter čakala na slikarjevo ločitev.

Kar je kasneje Kandinski storil Elli, samo upam, da je ta del romana fikcija in ne resničnost. Med vojno je odšel v Rusijo. Kot Rus ni mogel ostati v Nemčiji, ona kot Nemka, ni mogla z njim v Rusijo. Niti slutila ni, da ga je videla poslednjič.

Vojna se je končala, od Kandinskega pa niti glasu od nikoder. Na Ellina številna pisma ni odgovarjal. Bila je prepričana, da je umrl. Nekega dne pa dobi notarjevo pismo, ki jo za pet let spravilo na bolniško posteljo. Slikarske kariere je bilo s tem konec in samo sestri se lahko zahvali, da jo niso zaprli v psihiatrično bolnišnico, kot so nameravali in svetovali zdravniki.

Kaj je pisalo v pismu? Gospod in gospa Kandinski želita, da Gabriele Munter, vse slike, ki jih je hranila in mimogrede, med vojno tudi rešila pred nacisti, pošlje na nemški naslov Kandinskega, v nasprotnem bosta ukrepala preko sodišča. Gospod je preživel vojno, se na novo poročil in znova začel poučevati v Nemčiji, njegova dolgoletna ljubezen pa ni bila vredna niti toliko, da bi ji to sam povedal ali vsaj odgovoril na njena nešteta pisma.

Joj no, Vasilij pa ravno sem razmišljala, da bi šla na razstavo v Verono, kjer so, med drugimi, na ogled tudi dela tega ruskega umetnika. 😎

Zanimiva in berljiva zgodba izpod peresa Mary Basson, kustosinje Muzeja umetnosti Milwaukee, ki hrani eno večjih zbirk slik Gabriele Munter.

Mary Basson
Slikarka

Naslov originala:
Saving Kandinsky

Prevod:
Neža Kralj

Založba Učila, Tržič, 2019
349 strani






"Ko se je vlak usmeril proti prihodnosti, se je ozrla na leta, ki so ostala za njo. Kaj je dosegla s svojim trudom? Nekaj ducat razstav? Nekaj recenzij? Nekaj prodanih slik? V delu je prav gotovo uživala. Toda imela je sedemintrideset let, bila je neporočena in brez otrok, nežnost in strast ter upanje na ljubeče življenje z moškim, ki ji je pomenil vse, pa so se razblinili. Še huje: v Munchnu sta pustila na stotine slik in risb, ki so bile zdaj na milost in nemilost prepuščene muhavosti vojne."

Mož s popolnim spominom, David Baldacci

Mož s popolnim spominom je Amos Decker. Bil je uspešen športnik, kasneje je bil uspešen kot policist in kriminalist. Nekega dne se njegova pot obrne strmo navzdol in konča med brezdomci. Kaj se mu je zgodilo, da je njegov spomin popoln in kaj se mu je zgodilo, da je pristal na dnu družbene lestvice?

Vse to in še več, nam razkrije 'eden najbolj branih in priljubljenih avtorjev na svetu', kot ga na platnici knjige oglašuje založba. To je David Baldacci. Kljub svetovni slavi je pričujoči roman prvi preveden v slovenščino. Vsaj po podatkih na Cobiss-u.

Moram priznati, zgodba je res napeta. Amos Decker se je v mladosti poškodoval na tekmi ameriškega nogometa. Vanj se je tako močno zaletel nasprotni igralec, da je Amos dobil udarec v glavo in se zgrudil nezavesten. Ko se je pozdravil, je ugotovil, da si zapomni prav vse kar vidi in sliši. Udarec v glavo mu je zapustil popoln spomin.

Ker je bila njegova športna pot s tem zaključena, se je vpisal v šolo za policiste in jo zelo uspešno zaključil. Pozneje je postal tudi uspešen kriminalist. Vse do krute tragedije, ki ga je močno prizadela in njegovo življenje obrnila na glavo. Nekdo mu je, v njegovi lastni hiši, umoril ženo in devetletno hčerko pa še svaka, ki je bil slučajno pri njih na obisku.

Taka žalost lahko premaga tudi takšnega orjaka kot je Amos. Ker ni plačeval obrokov, so mu zasegli hišo in pristal je na cesti, med brezdomci. Njegov dom je bila poslej hiša iz kartona. Bilo mu je vseeno, bil je neutolažljiv. Vse dokler se, po dobrem letu dni od umorov, na policijski postaji ne oglasi moški, ki prizna umore.

V času, ko moškega zaprejo pa se na srednji šoli Mansfield, na katero je hodil tudi Amos, zgodi strelski pohod z mnogimi žrtvami. Strelec ali strelka izgine brez sledu. Nihče ni videl nobene neznane osebe, ki bi se potikala po šoli. Morilec je prišel iz enega konca šole na drugega, kot bi bil neviden. Očitno je šolo dobro poznal in očitno je poznal nekaj kar morajo preiskovalci šele ugotoviti. Nesreča je tako velika in celotna skupnost v šoku, tako da se preiskave loti tudi FBI.

H sodelovanju pritegnejo tudi Amosa Deckerja, ki ugotovi kako se je morilec gibal po šoli, obenem pa se mu čedalje bolj dozdeva, da sta pokola povezana in da storilec goji neko zamero prav do njega. Amos s svojim popolnim spominom ugotovi komu se je nehote zameril, a do tega je še dolga pot, polna neprijetnih spominjanj in še neprijetnejših dogodkov in napetih preobratov, ki sledijo.

David Baldacci
Mož s popolnim spominom

Naslov originala:
Memory man

Prevod:
Petra Brezinščak

Založba Učila, Tržič, 2019
430 strani



"Motiv. 
Vedno se je začelo s tem. Motiv je bil le druga beseda za 'Zakaj bi kdo naredil kaj takšnega?'. Iz pohlepa ali ljubosumja, za zabavo, iz osebnega maščevanja, zaradi domnevne žalitve, v trenutku neprištevnosti? Slednjo je bilo težko razvozlati. Kako naj bi sledil mislim neuravnovešenca?"
(Odlomek iz knjige, stran 95)