Kristina Ohlsson, Izrečene laži

Roman Izrečene laži, švedske pisateljice Kristine Ohlsson, je nadaljevanje njene prve kriminalke, Zakopane laži. Kalvarija, uspešnega odvetnika in po sili razmer tudi preiskovalca Martina Bennerja, se nadaljuje.

Martina še vedno preganja misel na Saro Tell. Zakaj je naredila samomor, kljub temu, da je imela majhnega sina, ki ga je oboževala. A očitno je bila teža petih umorov, za katere so jo obtožili, prevelika.

Tudi tokrat ga pot pelje od Švedske do Teksasa v Združenih državah Amerike, a tokrat Martin išče sled za izginulim Sarinim sinom. Čeprav je sprva kazalo, da je tudi Mio mrtev, se Martinu vse bolj dozdeva, da temu ni tako in da je štiriletni deček še vedno živ. A kje je!

Zdi se, kot da se zgodovina ponavlja. Martinu nekdo spretno meče polena pod noge, a v obliki trupel. Vse sledi vodijo ravno do Martina. Kdo mu podtika umore? Kaj ima s tem kriminalist, ki jih raziskuje? Korak za korakom uspe Martin razrešiti vse uganke in ostati živ. Tudi samega Luciferja razkrije. Ko se zdi, da je vse na svojem mestu in si lahko končno oddahne, se Lucy zdi, da niti slučajno ni vse na svojem mestu in ga zapusti, a malo Bello še vedno obiskuje.

Upam, da bo v nadaljevanju, če bo sledilo, Martin opravljal svoj odvetniški poklic. Toliko trupel, ki jih je v dveh knjigah avtorica posejala okoli njega, težko preneseš. Vsako pretiravanje škoduje, tudi če je samo fikcija. 😎

Kristina Ohlsson
Izrečene laži

Naslov izvirnika:
Mios Blues

Prevod:
Petra Piber

Mladinska knjiga, Ljubljana, 2020
Zbirka Krimi
374 strani




'Vrnil sem se v prazno stanovanje. Signe še ni pripeljala Belle iz vrtxa, jaz pa si nisem niti drznil ugibati, kje se potika Lucy. Na telefon se ni oglašala. Z olajšanjem sem opazil, da so njene stvari še v stanovanju. Vse je bilo videti enako, kot ko sem zjutraj odšel zdoma. Kljub temu se mi je nekaj zdelo drugače. Svoje umazano perilo sem stresel iz koša in ga razgalil pred odraslo osebo, ki sem jo imel najraje. Kako, za vraga, bova z Lucy zdaj nadaljevala?'
(Odlomek iz knjige, stran 159)

Laetitia Colombani, Kita

Krajši roman Kita, francoske avtorice Laetitie Colombani, sestavljajo tri življenjske zgodbe treh žensk. Med seboj se ne poznajo. Vsaka živi svojo zgodbo, v različnih delih sveta. A neka malenkost jih poveže in vsako posebej osreči, ne da bi one za to vedele.

Smita živi na severu Indije, v mestu Badlapur, zvezna država Utar Pradeš. Smita je poročena, ima tudi malo hčerkico Lalito. Njena družina spada v najnižjo in najbolj zaničevano kasto daliti, Opravljajo najbolj umazana dela za mizerno plačilo ali nekaj plesnivega riža. Odloči se, da bo njena hči hodila v šolo, da ne bo opravljala umazanih del. Toda že prvi dan v šoli se mala upre učitelju, ki jo je določil za čiščenje učilnice. Smita vzame usodo v svoje roke. Z Lalito zbežita. S kolesom, peš, z avtobusom in vlakom. Njun cilj je dva tisoč kilometrov oddaljeni Čenaj, kjer upata na boljšo prihodnost. Še prej se ustavita v svetišču Tirupati do katerega se vzpneta po kar 3600 stopnicah. V zahvalo za svojo novo usodo, darujeta svoje lepe lase. Edino kar sta še imeli.

Giulia je dvajsetletno dekle, ki živi v Palermu, na Siciliji. Navdušena bralka in redna obiskovalka knjižnice, je tudi spretna izdelovalka lasulj v očetovi delavnici. V knjižnici spozna indijskega priseljenca s katerim se zbližata. Ko se oče ponesreči in pristane v bolnišnici, prevzame Giulia vodenje delavnice. Na svojo veliko grozo ugotovi, da je delavnica tik pred stečajem saj ima velike dolgove. Kaj bo z njeno družino in kaj z zaposlenimi. Kemal ima idejo. Ker je v Italiji čedalje težje priti do naravnih las, predlaga da jih uvozita iz Indije. Tam imajo las v izobilju. Jima bo uspelo rešiti delavnico, družino in zaposlene pred bankrotom?

Sarah živi v Montrealu, v Kanadi. Stara je štirideset let, je samozavestna in uspešna odvetnica ter družabnica v odvetniški pisarni. Njen dan je načrtovan do minute natančno. Je mati samohranilka. Ima hčerko in dvojčka z dvema moškima. Od obeh se je ločila, z obema pa je v dobrih odnosih, tudi zaradi otrok. V njeno uspešno in srečno življenje udari bolezen. Rak. Sarah hodi na obsevanje in svojo bolezen skriva pred sodelavci. A oni za skrivnost izvejo. Razširijo njena tesna sodelavka, ki ji je najbolj zaupala. Namesto pomoči in podpore, so sodelavci, ki so ji še pred kratkim lezli, da na rečem kam, Sarah izključili iz delovanja pisarne. Saj s tem ji samo pomagajo, bolna je in ne zmore vseh odvetniških naporov, a ne 😠 Sarah pade v depresijo in več dni ne vstane iz postelje. A na srečo se odloči živeti. Zase, za otroke, ne bo se kar tako vdala. Kupi si lasuljo in z visoko dvignjeno glavo se poda v boj z boleznijo, za življenje. Go girl 😊

Rododendron v Tivoliju

Laetitia Colombani
Kita

Naslov originala:
La tresse

Prevod:
Špela Žakelj

Založba Ućila, Tržič, 2020
224 strani



'Smita se je skrivaj smehljala ob svoji zmagi. Tako zelo si je želela, da bi se njena mati borila zanjo, tako zelo si je želela prestopiti šolski prag, sedeti med drugimi otroki. Se učiti brati in šteti. Toda to ni bilo mogoče, saj Smitin oče ni bil tako dober mož, kot je Nagaradžan, ampak je bil vzkipljiv in nasilen. Tepel je ženo, tako kot to počnejo vsi tukajšnji možje. Pogosto je govoril: "Ženska ni enakovredna moškemu, ampak mu pripada. Njegova lastnina je, njegova sužnja. Podrediti se mora njegovi volji." Njen oče bi zagotovo raje rešil kravo kot pa ženo.'

Laetitia Colombani se je rodila leta 1976. v Bordeauxu, v Franciji. Je igralka, scenaristka, režiserka in zdaj tudi pisateljica. Roman Kita je njen prvenec.

John Grisham, Obračun

 Ameriški pisatelj John Grisham, je svoj roman Obračun razdelil na tri dele. V prvem delu, Usmrtitev, se zgodi kar se v romanu zgoditi mora.

Pete Banning, 43-letni lastnik velikega posestva kjer se ukvarja z gojenjem bombaža, oče dveh študentov in vojni junak. Prijazen do družine in svojih črncev, ki delajo na bombažnih poljih. Nekega dne se odloči in uresniči načrt, ki ga je očitno pripravljal že nekaj časa. Vzame svojo vojaško pištolo, se odpravi v župnišče in hladnokrvno ustreli tamkajšnjega pastorja, ki je bil zelo priljubljen med ljudmi. Preda se policiji in kljub temu, da mu grozi smrtna kazen, svojega motiva nikoli ne pove. Odvetnikov trud je zaman, Peta usmrtijo na električnem stolu.

Drugi del z naslovom Kostnica, je zgodba o drugi svetovni vojni. Krvavi boji med ameriškimi in japonskimi vojaki in kruta usoda ameriških vojnih ujetnikov med katerimi je bil tudi Pete. Priznam, v tem delu sem izpustila cele odstavke. Tovrstno branje ni zame.

Tretji del, Izdajstvo. Presenetljiv razplet. Po Grishamovsko napeto in neverjetno. A tako je tudi v resničnem življenju. Če se ljudje ne pogovarjajo med seboj in si vsak zase misli, da nekaj ve in je to kot pribito res, se lahko življenje čez noč obrne na glavo. 😢

John Grisham
Obračun

Naslov izvirnika:
The reckoning

Prevod:
Darja Divjak Jurca

Založba Učila, Tržič, 2020
446 strani





'Ker se je vojna šele pred kratkim končala in so bili spomini še sveži, sodnik Oswalt ni imel druge izbire, kot da izpostavi tudi to. Brez pretiranih podrobnosti je opisal Peta Banninga kot večkrat odlikovanega vojaka, ki je bil vojni ujetnik. Vprašal je, ali so med kandidati kakšni vojni veterani. Vstalo jih je sedem in vse po vrsti jih je izpraša. Vsi do zadnjega so bili prepričani, da jih ne bodo vodili niti predsodki niti naklonjenost, temveč bodo sledili zakonu in navodilom sodišča.'
(Odlomek iz knjige, stran 118)

V senci zla, Luca D'Andrea

Jeremiah Salinger je mladi ameriški scenarist. Skupaj s prijateljem in režiserjem Mikom sta uspešna ustvarjalca dokumentarnih serij. Po uspehu v New Yorku se odločita posneti dokumentarec o gorski reševalni službi v italijanskih Dolomitih. Od tam izhaja Salingerjeva žena Annelise in tam še vedno živi njen oče, eden izmed ustanoviteljev tamkajšnje reševalne službe.

Salinger se pridruži reševalcem pri reševanju ženske, ki je v gorah padla v razpoko. Pri tem se zgodi huda nesreča. Sprožil se je snežni plaz in pod seboj pokopal helikopter z vso posadko in rešenko vred. Preživel je samo Salinger.

Za nesrečo krivi sebe, zapade v depresijo in preganjajo ga nočne more. Kot da vse to ni dovolj pa Salingerja razjeda še ena kruta nesreča, ki se je tu zgodila pred petindvajsetimi leti. Nekdo je ubil tri mlade domačine in oskrunil njihova trupla. Večinoma lepa narava visokogorja a včasih tudi kruta, je tekom let odpihnila morebitne sledi. Ničesar niso našli. Ne sledi, ne storilca. Primer je ostal odprt, vse dokler se ni pojavil radovedni in trmasti scenarist Salinger.

Salingerja vse bolj vleče v raziskovanje teh umorov. Kljub temu, da ogroža življenje svoje žene in male hčerkice, ki mu je v veliko pomoč pri premagovanju depresije. Išče, koplje in raziskuje. Ne zaveda se kako blizu je morilec. Nikamor ni šel. Ves čas je tukaj, a kdo je 😎

 Luca D'Andrea
V senci zla

Naslov izvirnika:
La sostanza del male

Prevod:
Vasja Bratina

Mladinska knjiga, Ljubljana, 2017
Zbirka Krimi
500 strani


'Družina Salinger se je že dvesto let rojevala in umirala v eni in isti vasi z dva tisoč dušami v Misisipiju. Moj dedek je bil kmet, moj praded je opravljal isto delo in tako naprej do neznanega prednika, ki je sklenil, da ima Evrope zadosti in se vkrcal na ladjo za Novi svet.'
(Odlomek iz knjige, stran 383)

Kamniško - Savinjske Alpe, nad Logarsko dolino, pri slapu Rinka

Luca D'Andrea, nekdanji učitelj in avtor trilerjev, se je rodil leta 1979. v italijanskem mestu Bolzano, na Južnem Tirolskem kamor je postavljeno tudi dogajanje romana V senci zla.

Mira Mihelič, Stolpnica osamelih žensk

Mira Mihelič

Zgodba romana, Stolpnica osamelih žensk, nas popelje v čas po drugi svetovni vojni. Slovenska pisateljica Mira Mihelič nam razkrije zgodbe samskih oziroma osamelih žensk, ki živijo v manjših stanovanjih, v stolpnici na robu mesta.

Ko odstranimo vse prispodobe, okraske in podobne elemente, ki so jih radi uporabljali ustvarjalci in ustvarjalke v prvi polovici 20. stoletja, dobimo pretresljive življenjske zgodbe žensk, ki so tako ali drugače sodelovale v narodno osvobodilnem boju in ga z manjšimi in večjimi travmami tudi preživele. Toda, travme so ostale. Pri nekaterih so se celo poglobile. Nekatere so se znale prilagoditi smeri družbenega vetra in zaživeti na visoki nogi, kot radi rečemo. Vendar te niso živele v stolpnici osamelih. 😎

Partizanka Hilda je bila med srečnejšimi. Ali pa tudi ne, Kakor se vzame. Takoj po vojni je po hitrem postopku oziroma po skrajšanem programu, končala srednjo in višjo šolo. Postala je direktorica z dobro plačo, velikim stanovanjem in omarami polnimi krznenih plaščev, oblačil, čevljev in torbic. Uživanje življenja, ki si ga je priborila, ji je grenila mama, ki je bila stanovalka stolpnice osamelih.

Silva je bila Hildina računovodkinja. Bila je poročena in ima sina, ki živi pri očetu. Med vojno je rešila moža pred smrtjo, vendar je pri tem sama plačala visoko ceno. Tega si ni mogla odpustiti. Zapustila je moža, se zapila in s svojo steklenico sta našli dom v stolpnici osamelih. Tam pa jo je neprestano spremljala misel na samomor.

Še najbolj travmatična je usoda Kristine Marec. Da bi pozabila kaj vse se ji je zgodilo, si je spremenila celo ime. Odraščala je v premožni meščanski družini, v vili z vrtom. Med vojno je po mestu prenašala letake in sodelovala s partizani. Nacisti so jo ujeli in ker ni nikogar izdala je bila zverinsko mučena. Ko so mislili, da je mrtva, so jo vrgli v reko. Njeno telo se je ujelo med veje, kjer so jo našli dobri ljudje in jo odpeljali v bolnišnico.

Kristina si je s pomočjo prizadevnega zdravnika opomogla. Živela je v stolpnici osamelih in se posvetila reševanju ranjenih ženskih duš svojih številnih sosed.

Mira Mihelič
Stolpnica osamelih žensk

Založba Lipa,
Koper, 1969

389 strani







"Da, ženske so šibke, plen svojih čustev." Namrdnila se je. "Zdaj bi me lahko vprašali, ali jaz nisem ženska. Na nesrečo sem to še zmerom, hočem reči, da stalno podlegam ženskemu izvirnemu grehu, se pravi, da preveč popuščam čustvom, namesto da bi sledila razumu."  In to pot je bila - če kdaj - iskrena. Sovražila je svoj spol, o tem je govoril hladni zelenkasti lesk v njenih očeh. 
(Odlomek iz knjige, stran 242)

Ljubljana, 25. maj 2020

Sally Rooney - Normalni ljudje

Roman mlade irske avtorice Sally Rooney, Normalni ljudje, pripoveduje zgodbo o odraščanju, prijateljstvu, iskanju samega sebe, o želji po priljubljenosti med vrstniki in o travmi, ki jo preživlja tisti, ki ga mladostniki izločijo.

Osrednji osebi romana sta Marianne in Conell. Ona je iz bogate odvetniške družine, samosvoja, odmaknjena, šolo dojema kot zapor, sošolci pa jo iz samo njim znanega razloga, ignorirajo. Finančno ji nič ne manjka, drugače je na čustvenem področju. Starejši brat jo nadleguje in pretepa, mami se to ne zdi nič narobe, itak jo ima za čudno. Kdo je tu normalen!

On je njen sošolec, nogometaš, odličnjak, priljubljen med vrstniki. Izhaja iz revne družine. Živi z mamo, ki čisti hišo Mariannine družine. Tu se z njo pogovarja in jo bolje spozna. Simpatična mu je. Zbližata se, toda njuna zbližanost mora ostati skrivnost. Kaj pa bodo rekli sošolci! Da se druži s čudakinjo. In tako vse do odhoda na višjo šolo v Dublin. Kdo je tu normalen 😎

Tudi v Dublinu se srečujeta. Ona študira zgodovino in politologijo, on se posveča literarnim študijam. Tu je zadeva obrnjena. Ona je popularna, okoli nje se zbira veliko ljudi, on je tu osamljen, brez družbe in brez nogometa. Ponovno se zbližata in tokrat svoje zveze ne skrivata.

Skozi vso zgodbo se Marianne in Conell združujeta in razhajata, rešujeta vsak svoje travme in iščeta svoj prostor pod soncem. Žalostna zgodba o odraščanju. Obdobju, ki bi moralo biti veselo in brezskrbno a si ga v največji meri zakompliciramo kar sami. 😎




Sally Rooney
Normalni ljudje

Naslov izvirnika:
Normal People

Prevod:
Vesna Velkovrh Bukilica

Mladinska knjiga, Ljubljana, 2019
Zbirka Kapučino
279 strani

'Njeni sošolci se menda v šoli vsi po vrsti zelo dobro počutijo, tako je videti, in vse se jim zdi normalno. Da se morajo vsak dan obleči v isto uniformo, vedno ubogati samovoljna pravila, biti pod drobnogledom in stalnim nadzorom, kako se vedejo - to je zanje normalno. Nimajo občutka, da jih šola duši. Marianne se je lani sprla z učiteljem zgodovine, Kerriganom, ker jo je zasačil, ko je med poukom gledala skozi okno, pa se nihče v razredu ni zavzel zanjo. Njej se je zdelo povsem očitna blaznost, da se mota vsako jutro našemiti v kostum in potem pustiti, da jo ves dan v čredi gonijo naokoli po veliki zgradbi, da niti oči ne sme premakniti, kamor hoče, da je celo gibanje njenih oči podvrženo šolskemu pravilniku.'

(Odlomek iz knjige, stran 18/19)

Arto Paasilinna, Najboljša vas na svetu

V teh dneh, ko se Evropa in ves Svet spopadata s koronavirusom, bi potrebovali kar nekaj takih vasi, kot jo v svojem romanu Najboljša vas na svetu, opisuje finski pisatelj Arto Paasilinna.

Asser Toropainen je bil večino svojega odraslega življenja zagrizen komunist. Deloval je po celem svetu, sodeloval je v kar šestih vojnah in znan je bil kot požigalec številnih cerkva. Toda tudi za zadnjega komunista je prišla zadnja ura. Napisal je oporoko s katero je svojemu vnuku zapustil osemsto hektarjev veliko zemljišče in dva milijona finskih mark. Postavil je le en pogoj. Vnuk Eemeli Toropainen mora zgraditi vsaj eno leseno cerkev. Vsi so se spraševali ali se je požigalec cerkva spreobrnil, ali je hotel poravnati račune z Bogom.

Eemeli Toropainen je dedovo oporoko vzel skrajno resno. Sredi divjine, ob jezeru Ukonjarvi, je z nekaj strokovnjaki za gradnjo z lesenimi bruni, postavil cerkev, kot je želel njegov ded. Ob cerkvi je zraslo tudi župnišče pa brunarice za delavce. Ljudje od blizu in daleč so slišali za nenavadno cerkev v divjini, ki je postala prava turistična atrakcija. Ker jih je bilo čedalje več, je Eemeli postavil zaporo in začel pobirati vstopnino za ogled. Postavil je lesen kiosk kjer so pripravljali in prodajali ribe, divjačino, gobe in vse kar so nabirali v bližnjem gozdu. Posel je cvetel. Marsikomu je bila všeč lepota divje pokrajine, da o božjem miru niti ne govorim in polagoma je okoli cerkve začela nastajati vas. In ne samo ena, kar nekaj jih je nastalo.

Ljudje so se preživljali z bogatim ribolovom na jezeru Ukonjarvi. V bližnjem gozdu so lovili divjad, nabirali gobe in druge gozdne sadeže. Naredili so si zalogo hrane za zimo, kajti ta je bila dolga in mrzla. Na poseki so uredili njive, ki so jih obdelovali s plugom in voli. Ker je bilo na Finskem pomanjkanje goriva, so bili voli ravno pravšnji za oranje.

Ustanovili so šolo, mešani pevski zbor, krožek barvanja preje, tkali so preproge in imeli družabne večere. Vsak je delal in izdeloval tisto kar ga je veselilo in je najbolje znal. Eemeli Toropainen je uvedel nov pravni red, čigar osnova je bila zdrava kmečka logika. Ta bi tudi danes zelo prav prišla 😎

Arto Paasilinna
Najboljša vas na svetu

Naslov izvirnika:
Maailman paras kyla

Prevod:
Julija Potrč Šavli

Mladinska knjiga, Ljubljana, 2019
Zbirka Kapučino
295 strani




"Nova cerkev sredi divjine je bila zelo lepa od zunaj in tudi od znotraj. Čeprav božji hram še ni bil posvečen in je šlo v veliko pogledih za nezakonit, po duhu divji objekt, je v njem vladal blažen mir. Eemeliju Toropainenu se je zdelo, kot bi imel Asser podzavestno v mislih prav takšno vzdušje: morda se je požigalec mnogih cerkva želel na tak način pokoriti za svoje ognjeno rdeče mladostniške grehe."
(Odlomek iz knjige stran 56)

Avgust Demšar, Cerkev

Odlična slovenska kriminalka izpod peresa Avgusta Demšarja. Roman Cerkev, ni samo dobra kriminalka, je tudi pravi mali kulturno umetniški vodnik po starem mestnem jedru Maribora in baziliki na Ptujski Gori. Dodobra spoznamo tudi vas Vodnjaki, ki leži pod Pohorjem, če res obstaja pa nisem prepričana. 😎

Višji kriminalistični inšpektor Martin Vrenko s svojo ekipo reši še en zapleten primer, ki se tokrat zgodi v cerkvi. Pa ne v katerikoli. Morilec si je izbral kar mogočno baziliko Zavetnice Marije s plaščem na Ptujski Gori.

Na Ptujski Gori se je zbralo veliko ljudi. Priromali so na Goro, da bi prisluhnili škofu Ignacu Knezu, ki je tu daroval sveto mašo. Po maši in kosilu z nekaj krajevnimi veljaki, se je škof pomešal med ljudi. Z njimi se je rokoval (korona virus še ni razsajal, vsaj časopisi o tem še niso na veliko pisali), s posamezniki spregovoril kakšno besedo, nato pa se je umaknil v zakristijo na krajši počitek.

Nedolgo zatem ga najdejo mrtvega. Kot vse kaže, je bil 61-letni škof Ignac Knez umorjen. Na prizorišče pride policija in višji kriminalistični inšpektor Martin Vrenko s svojo skupino. Zadeva je delikatna in zelo občutljiva. Tu gre vendar za cerkev in njene dostojanstvenike. Potreben je zelo previden potek preiskave. Ali bo Martin Vrenko to upošteval? Prav velike verjetnosti ni.

Prvo kar pride kriminalistom na pamet je, da je umor škofa povezan s finančno svinjarijo mariborske nadškofije, ko je iz njihovih skladov izhlapelo kar osemsto milijonov €. Ne vem zakaj se uporablja izraz svinjarija. Kaj so pujski krivi za človeško lopovščino in pohlep!

Škof Knez je bil znan kot dober in čuteč človek, kar nekaj let je deloval kot misijonar v Afriki, obetal se mu je tudi kardinalski naziv. Pravi mali svetnik. Je možno, da tak človek sodeluje pri finančnih mahinacijah! In zakaj bi takega svetnika kdo umoril? Vse je mogoče, bi rekel sarkastični kriminalist Drago, ki pa je bil tak do vseh, tako do tistih na nižjih položajih kot do tistih na višjih 😎

Obsežna detektivka ima kar šeststo strani in je prvi del trilogije Vodnjaki. Kljub obsežnosti v nobenem trenutku ni dolgovezna. Skupaj z Vrenkom razmišljamo kdo je morilec in predvsem zakaj. Skupaj odpotujemo na Avstrijsko Koroško, kjer v tamkajšnjem samostanu živi menih, ki je škofa dobro poznal. Vseskozi pa se vračamo v vas Vodnjaki pod Pohorjem, ki ima le nekaj hiš in še manj prebivalcev. Po grozodejstvih, ki se tu dogajajo ali so se zgodile v preteklosti pa je vas primerljiva tudi s kakšnim večjim mestom.

Proti koncu se mi že malo svita kdo je morilec. Toda razlog zakaj pa me je popolnoma presenetil. Pisatelj Demšar in višji kriminalistični inšpektor Vrenko nikoli ne razočarata, znata pa zelo dobro presenetiti. Komaj čakam drugi del trilogije. 😊

Kip Matere Božje cerkvi na Sladki Gori

Avgust Demšar

Cerkev

Trilogija Vodnjaki I


Založba Pivec, Maribor, 2020

Zbirka Branje Proza

607 strani





"Mislim, da moramo motiv iskati v času, ko je Knez bival v Sloveniji. Umorili so ga tukaj, ne v Afriki, ne v Rimu. Osredotočimo se na zadnje leto dni, odkar se je v Slovenijo vrnil iz Vatikana. Obenem pa predlagam, da sežemo še bolj nazaj, v čas med letoma dva tisoč osem in dva tisoč enajst, ko je bil v Mariboru. Tega je zdaj že deset let, a vseeno. Če se je takrat zgodilo kaj, zaradi česar bi ga hoteli spraviti s sveta, je mogoče pobegnil v Vatikan. Tam je škofa, vsaj tako si predstavljam, teže umoriti kot v Mariboru. Počakali so, da se je vrnil. Čas njegovega bivanja v Sloveniji pred odhodom v Afriko lahko zanemarimo, od tega je že več kot dvajset let."
(Odlomek iz knjige, stran 95)

Slovenski baročni slikar Franc Jelovšek je avtor razkošne freske na ladijski kupoli cerkve Matere Božje na Sladki Gori.

Tisha, Robert Specht

Topla in srčna, resnična zgodba o mladi ameriški učiteljici Anne Hobbs, ki se iz ameriške zvezne države Oregon, kjer je nazadnje poučevala, odpravi v državo kjer je toplote bolj malo in se temperature v zimskem času spustijo tudi do minus šestdeset stopinj. Nepojmljivo. Niti predstavljati si ne morem, da lahko v takih pogojih živi kako živo bitje. Pa očitno nekaterim kar gre. 😎
Odlična knjiga, ki jo je vredno večkrat prebrati.

Pisalo se je leto 1927, ko se je Anne Hobbs odpravila na Aljasko, na svoje novo delovno mesto učiteljice. Ameriški pisatelj Robert Specht nam skozi Anne živo predstavi divjo aljaško pokrajino na začetku 20. stoletja. Spoznamo življenje različnih belskih družin, ki so se priselile na Aljasko v želji po bogastvu in življenje Indijancev, ki so tu od nekdaj živeli. Zlatokopi zaradi katerih so belci množično drli na Aljasko, so že v zatonu. Še vedno pa so tu ostali ostareli rudarji, ki po cele dneve kopljejo jarke, izkopavajo z zlatom pomešano zemljo in nameščajo izpiralne rake. Nekaj zlata se najde, zaslužek je majhen a zadošča za skromno življenje v lesenih hiškah.

Chicken je kraj, kamor je po dolgem potovanju, na precej trmastem in samovoljnem konju, Anne končno prispela. Potovala je z gospodom Strongom. Ta je opravljal nekakšno poštno službo. S konji in na saneh je prevažal pošto in različne potrebščine, ki jih je prodajal v svoji trgovini pa tudi vse tisto kar so mu naročili vaščani. Ko je prispel v vas je bil to velik dogodek in vsi so ga nestrpno čakali. Tako so pričakali tudi svojo novo učiteljico. Ponosno so ji razkazali svojo šolo. Imela je učilnico in sobo za učiteljico. Anne je presenečeno ugotovila, da sta oba prostora popolnoma prazna, da ne rečem izropana. Ker je bila šola dolgo prazna, so krajani odnesli vse kar se je dalo. Ko so stvari vrnili, je Anne lahko začela s svojim novim življenjem in delom.

Anne je poučevala otroke belcev. Ko je želela v šolo vpisati malega Chucka in njegovo sestrico, ki sta bila mešanca, otroka belca in Indijanke, je doživela pravi pogrom s strani vaščanov. Njihovo mnenje, da noben mešanec ne more biti bolj bister od belca, je bilo trdno kot skala. Odločno so se uprli tej ideji, otrok ji niso pustili vpisati. Še večji vihar je nastal, ko se je nova učiteljica čedalje bolj povezovala  z Fredom Purdyjem, ki je bil prav tako mešanec. Najbolj žalostno je, da so tudi Indijanci in mešanci sprejeli to miselnost in se držali bolj zase.

A odločno in trmasto Anne so vaščani slabo ocenili. Ni se uklonila in kljub mladosti se je borila za tisto kar se ji je edino zdelo prav. Ona je učiteljica vseh otrok pa tudi odrasli so lahko prišli k pouku, ne glede na raso in barvo kože. Ko so vaščani ugrabili Chucka in sestrico, z namenom, da ju odpeljejo v indijansko vas, kamor po njihovem mnenju spadata, se je Anne s pomočjo Freda odpravila za njimi. Ni je ustavil mraz, visok sneg, poledenele poti in napoved hudega neurja. Svojo nalogo na mrzli Aljaski bo opravila tako kot si je zamislila in nič drugače. Ji bo uspelo? 😎

Pasma: sibirski haski

Robert Specht
Tisha

Naslov originala:
Tisha
The Story of a Young Teacher  
in the Alaska Wilderness

Prevod:
Ivanka Plešnar

Pomurska založba, Murska Sobota, 1979
436 strani



"Vidim, da se še vedno ravnate po južnem času," je rekel, ko mi je pomagal obleči plašč. "Morali se boste navaditi na aljaški čas."
"Kakšen je aljaški čas?"
"Takšen, da prideš uro ali dve prej, ali uro ali dve kasneje. Odvisno od vremena. Če pa kdo sploh ne pride, vedite, da ga je nekaj zadržalo in da se bo oglasil drugi ali tretji dan."
(Odlomek iz knjige, stran 101)

Nicola Lecca, Hotel Borg

Italijanski avtor Nicola Lecca (1976. Cagliari, Sardinija) je svoje navdušenje nad Pergolesijevo Stabat Mater, ki jo je slednji uglasbil tik pred svojo smrtjo, leta 1736, prelil v malce nenavaden a zanimiv roman, z naslovom Hotel Borg.

Alexander Norberg je slavni dirigent. Obeta se mu stalna zaposlitev dirigenta Berlinskega filharmoničnega orkestra. Toda veliki maestro se odloči, na veliko žalost mnogih oboževalcev, da ponudbe ne sprejme in, da bo zaključil svojo dirigentsko kariero. Pripravil bo še zadnji, poslovilni koncert, toda ne v veliki koncertni dvorani, kot je to v navadi, temveč v mali cerkvici v mrzlem islandskem Reykjaviku. Da ne bo absurden samo prostor, se je Norberg odločil, da bo dobrih petdeset poslušalcev, kolikor jih gre v malo cerkev, določil naključni žreb imen, ki so v telefonskem imeniku Reykjavika. Koncerta se bodo lahko udeležili samo s posebnimi vabili. 😎

Za Oscarja, mladega vratarja londonskega hotela in velikega navdušenca nad klasično glasbo, je to nepojmljivo. Vabila bodo dobili tudi ljudje, ki jim je klasična glasba španska vas in ki na tak koncert ne bi nikoli šli. Odloči se, da bo tudi on dobil vabilo pa naj stane kolikor hoče. Odpravi se v ledeni Reykjavik kjer se na vse načine trudi priti do vstopnice, vendar vse zaman. Ko mu že skoraj uspe pa se zanj ne izide prav dobro, pravzaprav se izide zelo žalostno.

Kot gosta je Alexander povabil pevko Rebecco in otroško zvezdo, dečka Marcela. Rebecca je večno nezadovoljna ženska, ki čuti, da njen glas peša in da se bo počasi morala posloviti od glasbenih odrov. Živi v Švici pa tudi na Madžarskem, kjer ima odraslega, posvojenega sina.

Mladi Marcel s starši živi v Italiji. Družina se zaveda, da uspešna kariera otroškega pevca, ne bo več dolgo trajala, kajti fant bo kmalu mutiral in spremenil svoj glas. Prej posesivna starša, ki sta vsepovsod spremljala svojega sina, sta ga tokrat prepustila maestru, sama pa ga nista spremljala, saj je na Islandiji zanju preveč mrzlo. 😎

Vsi protagonisti nenavadnega koncerta, so se nastanili v reykjaviškem hotelu Borg in kmalu so začeli z mukotrpnimi vajami v hladni in nič kaj prijetni cerkvici. Spraševali so se, kako bodo ljudje sprejeli njihov nastop. Vsak med njimi pa se je spraševal, ali bo to tudi njegov oziroma njen zadnji nastop.

Zanimiva in berljiva zgodba z obilico različnih likov, ki se med seboj prepletajo. Tudi v različnih državah, od Anglije, Italije, Nemčije, Madžarske pa vse do Islandije, kjer se zgodba zaključi. Tako kot je to v življenju za nekatere dobro, za druge spet ne.

Klavir na gradu Tuštanj

Nicola Lecca
Hotel Borg

Naslov izvirnika:
Hotel Borg

Prevod:
Irena Trenc Frelih

Mladinska knjiga Založba
Zbirka Roman
230 strani


Žena (zamišljeno):"Ne vem: ti ljudje, ki imajo vse, nazadnje ne vedo več, kako najti srečo. Blaženi mi, ki smo polni dolgov."

Vratar (dvigne svoj okrušeni kozarec in pomigne ženi, naj nazdravita): "Torej na najine dolgove: in na najino srečo!" 😊
(Odlomek iz knjige, stran 164)

Čudoviti rebrasto obokan in poslikan strop gotske cerkve sv. Ruperta v Šentrupertu na Dolenjskem

Pieta - Žalostna Mati Božja

Stabat Mater - Žalostna Mati 
Pergolesi Giovanni Battista 
(4.1.1710. Jesi pri Anconi - 
16.3.1736. Pozzuoli pri Neaplju)

Mati žalostna je stala
in ob križu se jokala,
   ko na njem je Sin visel;
skoz nje dušo vzdihajočo,
razbolelo, žalujočo,
   skozinskozi meč je šel.

Prva kitica pesnitve Stabat Mater, ki jo je napisal Jacopono iz Todija, okoli 1230-1306.

Prevod pesnitve: Primož Simoniti
(Hotel Borg, stran 217)

Stabat mater je uglasbil italijanski skladatelj Giovanni Battista Pergolesi, leta 1736. Je njegovo zadnje delo. Umrl je istega leta star komaj 26 let.

Mož s popolnim spominom, David Baldacci

Mož s popolnim spominom je Amos Decker. Bil je uspešen športnik, kasneje je bil uspešen kot policist in kriminalist. Nekega dne se njegova pot obrne strmo navzdol in konča med brezdomci. Kaj se mu je zgodilo, da je njegov spomin popoln in kaj se mu je zgodilo, da je pristal na dnu družbene lestvice?

Vse to in še več, nam razkrije 'eden najbolj branih in priljubljenih avtorjev na svetu', kot ga na platnici knjige oglašuje založba. To je David Baldacci. Kljub svetovni slavi je pričujoči roman prvi preveden v slovenščino. Vsaj po podatkih na Cobiss-u.

Moram priznati, zgodba je res napeta. Amos Decker se je v mladosti poškodoval na tekmi ameriškega nogometa. Vanj se je tako močno zaletel nasprotni igralec, da je Amos dobil udarec v glavo in se zgrudil nezavesten. Ko se je pozdravil, je ugotovil, da si zapomni prav vse kar vidi in sliši. Udarec v glavo mu je zapustil popoln spomin.

Ker je bila njegova športna pot s tem zaključena, se je vpisal v šolo za policiste in jo zelo uspešno zaključil. Pozneje je postal tudi uspešen kriminalist. Vse do krute tragedije, ki ga je močno prizadela in njegovo življenje obrnila na glavo. Nekdo mu je, v njegovi lastni hiši, umoril ženo in devetletno hčerko pa še svaka, ki je bil slučajno pri njih na obisku.

Taka žalost lahko premaga tudi takšnega orjaka kot je Amos. Ker ni plačeval obrokov, so mu zasegli hišo in pristal je na cesti, med brezdomci. Njegov dom je bila poslej hiša iz kartona. Bilo mu je vseeno, bil je neutolažljiv. Vse dokler se, po dobrem letu dni od umorov, na policijski postaji ne oglasi moški, ki prizna umore.

V času, ko moškega zaprejo pa se na srednji šoli Mansfield, na katero je hodil tudi Amos, zgodi strelski pohod z mnogimi žrtvami. Strelec ali strelka izgine brez sledu. Nihče ni videl nobene neznane osebe, ki bi se potikala po šoli. Morilec je prišel iz enega konca šole na drugega, kot bi bil neviden. Očitno je šolo dobro poznal in očitno je poznal nekaj kar morajo preiskovalci šele ugotoviti. Nesreča je tako velika in celotna skupnost v šoku, tako da se preiskave loti tudi FBI.

H sodelovanju pritegnejo tudi Amosa Deckerja, ki ugotovi kako se je morilec gibal po šoli, obenem pa se mu čedalje bolj dozdeva, da sta pokola povezana in da storilec goji neko zamero prav do njega. Amos s svojim popolnim spominom ugotovi komu se je nehote zameril, a do tega je še dolga pot, polna neprijetnih spominjanj in še neprijetnejših dogodkov in napetih preobratov, ki sledijo.

David Baldacci
Mož s popolnim spominom

Naslov originala:
Memory man

Prevod:
Petra Brezinščak

Založba Učila, Tržič, 2019
430 strani



"Motiv. 
Vedno se je začelo s tem. Motiv je bil le druga beseda za 'Zakaj bi kdo naredil kaj takšnega?'. Iz pohlepa ali ljubosumja, za zabavo, iz osebnega maščevanja, zaradi domnevne žalitve, v trenutku neprištevnosti? Slednjo je bilo težko razvozlati. Kako naj bi sledil mislim neuravnovešenca?"
(Odlomek iz knjige, stran 95)

Jean-Luc Bannalec - Stara zgodba

Policijsko postajo v Concarneau so začeli obnavljati. In kot se to pogosto zgodi, ne rečem, da vedno, ampak pogosto, se je obnova zavlekla. Bilo je tako moteče, da so se vsi Dupinovi sodelavci razbežali, celo vsestranska Nowlen si je vzela dopust in se s svojim možem odpravila na kolesarski potep po čudoviti Bretanji.

Komisar Georges Dupin ni šel prav daleč. Zleknil se je na travo in užival ob opazovanju Atlantika in bližnjih otočkov. Kdaj že je tako brezskrbno poležaval, se niti ne spomni. A tudi tokrat mu ni uspelo prav dolgo. Zazvonil je telefon in klicali so ga na kraj nesreče, ki se je ravno zgodila. In to pri njegovem priljubljenem lokalu Amiral. Nad njim je živel zdravnik dr. Chaboseau in občasno tudi njegova žena. Prav ta ga je našla na dvorišču. Padel je skozi panoramsko okno v nadstropju in obležal mrtev.

Izkaže se, da mu je pri tem nekdo "pomagal". Komisar Dupin začne preiskavo brez svoje ekipe, dobi pa dve novi sodelavki, ki se izkažeta za izredno dojemljivi in učinkoviti.

Skupaj ugotovijo, da zdravnik ni bil samo zdravnik, temveč tudi strasten zbiratelj umetnin, ki jih cenijo na okoli 40 milijonov €, nepremičninar, lastnik zemljišč in vlagatelj v številna mala podjetja. V podjetniških poslih je sodeloval z dvema prijateljema, trgovcem z vinom in lekarnarjem.

Ko najdejo mrtvega tudi trgovca z vinom, se komisar Dupin osredotoči na prijateljsko trojico. Ugotovi, da so člani bogatih družin, ki so do svojega bogastva prišli na bolj ali manj nepošten način. Za pridobivanje svojega bogastva, so uničili življenja kar nekaj mladeničev in posledično tudi njihovih družin.

Dogajanje ekipo čedalje bolj spominja na zgodbo Rumeni pes, ki jo je napisal mojster kriminalk Georges Simenon, ko je tudi sam bival v Concarneau. V njegovi zgodbi nastopajo ljudje z enakimi zanimanji kot tile Dupinovi prijatelji. Ali gre za maščevanje? Se je na trojico spravil kakšen potomec iz uničene družine? Kot pravi komisar Dupin, "Na slab način zaslužen denar prinese samo slabo."

Jean-Luc Bannalec
Stara zgodba

Komisar Dupin razreši osmi primer

Naslov originala:
Bretonisches Vermachtnis

Prevod:
Maruša Mugrli Lavrenčič

Založba Učila, Tržič, 2019
264 strani

"Razgled od tam zgoraj je bil osupljiv. Dupin je imel pred seboj veličastni Atlantik, bizarne čeri - spominjale so na zmajev rep -, sredi morja dva vratolomna svetilnika na neprijaznih skalah in v daljavi fantastični Ile de Sein. Če si resnično želel doživeti konec sveta, najverjetneje ni bilo primernejšega kraja od Pointe du Raz. Videlo se ga je, čutilo: finis terrae. Zadnji branik, ki je kljuboval divjemu, skoraj neskončnemu morju. 'Kopno' je nenadoma delovalo vrtoglavo krhko."
(Odlomek iz knjige, stran 10)

Jean-Luc Bannalec, Na koncu sveta

Jean-Luc Bannalec in komisar Dupin

Tadej Golob - Dolina rož

Tudi jaz sem podlegla "Tarasomaniji", ki se vse bolj širi po naši lepi Sloveniji. Še posebno zdaj, ko je višji kriminalistični inšpektor Taras Birsa, s pomočjo TV nadaljevanke Jezero, dobil tudi svoj obraz, v obliki Sebastjana Cavazze. In tako sem prebrala tretjo kriminalko, s Tarasom v glavni vlogi, avtorja Tadeja Goloba, Dolina rož, od začetka do konca. 😎

Itak knjigo prebereš od začetka do konca. Ni pa nujno. Vem, da je bogokletno, a prve knjige Jezero, nisem prebrala do konca. Dogajanje se je tako vleklo, da sem na sredini prenehala.

Očitno je v primeru, ki se je zgodil v Leninovem parku, po prepričanju nadrejenih, Taras Birsa nekaj hudo "zamočil". Degradirali so ga in mu dodelili novega vodjo oddelka. Seveda se s tem nikakor ne more sprijazniti in da odpoved. Odpove se dobro plačani in varni službi v javni upravi in se pridruži množici, ki je hote, v glavnem pa po sili razmer, odprla svoj s.p. in tako postala samostojni podjetnik. Sam svoj šef. Vsaka stvar je za nekaj dobra.

Kot rečeno Taras Birsa, prav potrudit se moram, da ne napišem Taras Buljba, odpre svoje podjetje, Detektivska agencija s.p. Ob vznožju Ljubljanskega gradu najame manjše stanovanje, ga opremi z mizo, nekaj stoli, za poživitev in sožitje z naravo pa še fikus. Na začetku ima časa na pretek, zato mu zelo prav pride manjši bife z imenom Karma, ki je le nekaj metrov nižje od njegovega novega delovnega mesta. Tam se večkrat ustavi na kavi in nekega dne tam opazi samozavestno lepotico srednjih let, ki se kasneje pojavi v njegovi detektivski agenciji.

Ženska je Klara Zupet, hči svinjsko bogatega poslovneža iz Rožne doline. Oče je star in zelo bolan ter priklenjen na invalidski voziček. Vse to pa ga prav nič ne omejuje pri svoji zlobi, ki jo uspešno trosi okoli sebe. Po vsem drugačen pa je do svoje, dobrih štirideset let mlajše, žene Maje. V svoji oporoki je imetje razdelil med ženo in hčer.

Klara je Tarasu ponudila delo. Naj zasleduje Majo in jo poskusi fotografirati v kočljivem položaju. Oporoka namreč določa, da Maja dobi dediščino samo, če ne bo varala moža. A zadeve se dramatično obrnejo. V razkošni vili v Rožni dolini se zgodi umor ali trojni umor. Najdejo tri trupla. V spalnici so našli umorjeno Majo in novinarja, ki je pisal podjetnikovo biografijo, v pritličju pa še Klarinega očeta, Mitjo Zupana. Ali je šlo za umora in samomor ali pa je vse tri pospravil morilec? Ima Klara kaj s tem, namreč zelo prikladno so se pojavile kočljive Majine fotografije. In, ker je bil v vili vsaj dvakrat tudi sam Taras Birsa, so tam našli tudi njegove prstne odtise. Je med osumljenimi tudi on? Kakšna zmeda, le kako se bo to razpletlo 😎

Tadej Golob
Dolina rož

Založba Goga, Novo mesto, 2019
490 strani 






"Vendarle bi prej rada slišala kaj o vaših kvalifikacijah. Se tako reče?"
Zdaj se je nasmehnil Taras.
"Ne vem, kako se reče. Najbrž mislite na dvajset let dela kot kriminalistični inšpektor na Policijski upravi Ljubljana. Višji kriminalistični inšpektor z dolgoletnim najboljšim odstotkom razrešenih primerov. Najtežjih, kar jih je bilo. Pred tem sem bil pa deset let na ulici, v uniformi."
(Odlomek iz knjige, stran 61)

Zakopane laži, Kristina Ohlsson

Rodil se je novi junak kriminalnih romanov. To je Martin Benner, lik, ki ga je ustvarila švedska politologinja in avtorica predvsem mladinskih romanov,  Kristina Ohlsson.

Martin Benner je temnopolti odvetnik, srednjih let, obožuje ženske in tudi one niso ravnodušne do njega. Spogleduje se s popolnimi neznankami, ki seveda zelo hitro podležejo njegovemu šarmu. Kaj "čmo", tudi taki obstajajo. Če mu to lahko štejemo kot minus, kajti vsako pretiravanje škoduje pa mu lahko damo tudi en velik plus. Martin namreč skrbi za svojo malo nečakinjo Bello. Že kot dojenčica je v prometni nesreči izgubila oba starša. Ko je kazalo, da Belle noče nihče od sorodnikov in bi morala v dom za sirote, se je Martin odločil, da jo vzame k sebi in nikoli mu ni bilo žal te odločitve.

Martin ima zasebno odvetniško pisarno, ki jo vodi skupaj z nekdanjim dekletom, odvetnico Lucy Miller. In ja, tudi ona ga obožuje, še vedno. Nekega dne v njuno pisarno vstopi Bobby T. Martinu pove, da je njegova šestindvajsetletna sestra Sara Tell, obtožena petih umorov. Dva naj bi zagrešila v ameriškem Teksasu, tri pa na Švedskem. Vse umore je sprva zanikala, kasneje pa kar naenkrat vse priznala. Ker je tudi sama mrtva, naredila naj bi samomor, sojenja ne bo. Tudi njen mali sinček je izginil brez sledu. Brat je prepričan, da sestra ni ubila teh ljudi in da tudi ni naredila samomora. Nekdo ji je umore spretno podtaknil.

Martin se brani, da ni preiskovalec temveč odvetnik, zato primera ne more prevzeti. A radovednost mu ne da miru. Kdo in zakaj je Sari podtaknil umore? Počasi začne iskati dokaze, da bi razpletel nenavadno zgodbo. Ko tudi njemu podtaknejo dva umora, zadeva postane osebna. Martin in Lucy se vržeta v vrtinec nevarnega preiskovanja od Švedske pa vse do Teksasa. Nad odkritji sta tudi sama presenečena a kdo je komu kaj storil, tega pa ne odkrijeta, niti na zadnji strani knjige ne izvemo kdo je morilec. Očitno bo sledilo nadaljevanje. 😎

Kristina Ohlsson
Zakopane laži

Naslov izvirnika:
Lotus Blues

Prevod:
Petra Piber


Založba Mladinska knjiga, Ljubljana, 2019
Zbirka Krimi
421 strani




"Nekoč sva bila par. Mislim, da nikoli nisem bil bolj samovšečen kot takrat. Jaz, Martin Benner, sem osvojil najbolj seksi odvetniško mačko v vsem Stockholmu, če ne celo v državi. Lucia Miller, ki so jo klicali Lucy. Kaj bi si še lahko želel lepšega?
Morda res ničesar, a ni trajalo prav dolgo. In seveda sem bil kriv jaz. Kot običajno me je zajela panika in začel sem spati z drugimi ženskami. Neki kotiček v meni je prepričan, da se temu ne morem upreti."
(Odlomek iz knjige, stran 21)

Prebujenje gospodične Prim, Natalia Sanmartin Fenollera

Španska pravnica in novinarka Natalia Sanmartin Fenollera je imela dovolj negativnih zgodb, ki prevladujejo v današnjem leposlovju. Zdelo se ji je, da je prišel čas, da se vrne stara, dobra Jane Austen, ki jo v romanu tudi večkrat omenja.

V takem dobrodušnem slogu je nastal avtoričin prvenec, roman Prebujenje gospodične Prim. Zgodba romana je postavljena v idilično, a žal izmišljeno vasico Sv. Irenej pri Arnoisu. Tu so se, v območju starodavne dominikanske opatije, naselili ljudje, ki so zapustili svoje stare domove in uspešne kariere ter se umaknili iz ponorelega sveta z željo, da bi živeli bolj mirno in spokojno.

Novi prebivalci so si v vasici postavili lične hiške z urejenimi vrtovi in prav vsak je imel v svoji hiši tudi podjetniško dejavnost. Tako so imeli pekarno, cvetličarno, časopis in vse kar ljudje v nekem kraju potrebujejo za življenje in preživetje. Imeli so tudi šolo, a otroci so se večinoma šolali doma.

Ljudje so bili gospodarji svojega časa. Z njim so prosto razpolagali in vsak je imel svoj urnik za odprtje svoje trgovine. Vsi so zelo radi brali, tudi otroci. Pa ne samo pravljic, otroci so brali tudi klasike. V vasi je deloval Sokratski klub, imeli so debatni krožek in priljubljene čajanke kjer so modrovali, razpravljali in načrtovali vaško življenje.

Nekega dne pride v to idilično in nevsakdanjo vasico mlada gospodična Prudenca Prim. Javila se je na oglas. kjer so želeli zaposliti knjižničarko za ureditev privatne knjižnice. Kako je ime lastniku knjižnice, ne izvemo. Poznamo ga kot gospoda iz naslanjača. Živi s štirimi otroci in gospodinjo v veliki, čudoviti hiši. Otroci so sestrini. Ko je umrla, jih je vzel k sebi in jih vzgajal na svoj način. Gospodična Prim je dobila službo in se od samega začetka vsak dan sproti čudila novim spoznanjem o življenju v vasici Sv. Irenej, kjer ni bilo prisrčnega svizca, ki bi zavijal čokolado, ampak so tam ljudje živeli srečno in zadovoljno. No, skoraj vsi.

Ali se bo zgodba končala kot pri Jane Austen? Gospod iz naslanjača je bil prijetnega videza, razgledan in ob vsakem času pripravljen za debatiranje. Sicer ni bil pretirano rahločuten in bil je bolj gospodovalne sorte, a gospodični Prim, kljub temu, da ji ni bilo do poroke in ni iskala moža, je bil gospod iz naslanjača čedalje bolj pri srcu. 😊

Natalia Sanmartin Fenollera
Prebujenje gospodične Prim

Naslov izvirnika:
El despertar de la senorita Prim

Prevod:
Vesna Velkovrh Bukilica

Založba Družina, Ljubljana, 2016
251 strani





"Najbrž se bo zdelo obsedeno, da se kar naprej vračamo k istemu viru, ampak kaj pravite na dvoboj Darcyja in Wickhama? Ali spopad med Knightleyjem in Frankom Churchillom? Prepričana sem, da je v tej zadevi Jane Austen preizkusni kamen. Ne verjamem, da boste kje na svetu našli žensko, ki bi se, potem ko bi prebrala Prevzetnost in pristranost, raje odločila za Wickhama kot za Daecyja, ali ki bi jo ob branju Emme očaral Frank Churchill, Knightleyja pa bi prezirala. Se spominjate? Nekoč sem vam povedala, da noben moški ne mara Darcyja, ker ob njem vsi zbledijo, vse ženske pa ga obožujejo, ker je potem, ko se odkupi za svojo prevzetnost, ideal moškega: trdnega značaja, iskren in pošten."
(Odlomek iz knjige, stran 210/211)

Žena med nama

Ko misliš, da si končno našla srečo v življenju pa se znajdeš v peklu iz katerega se težko rešiš. Toda upanje vedno obstaja. Prav o tem govori malce razvlečena zgodba romana Žena med nama, ki sta jo napisali ameriški avtorici Greer Hendricks in Sarah Pekkanen.

Vanessa je sedemindvajsetletna vzgojiteljica v vrtcu. Zelo rada ima otroke in uživa v svojem delu. Za povečanje svojih dohodkov dela nekajkrat na teden tudi kot natakarica. Gostje jo imajo radi pa tudi s sodelavci se dobro razume. Stanovanje si deli s sostanovalko, s katero sta tudi zelo dobri prijateljici in sodelavki v vrtcu.

Vanessa živi skromno a izpolnjeno življenje s katerim je zadovoljna. Vse dokler ne spozna Richarda Thompsona. Nekaj let je starejši, prijazen, vljuden in zelo bogat. Vanessi se zdi, da je v sedmih nebesih in njuna ljubezen ju pripelje do poroke. Prvi tedni so sanjski. Richard Vanessi izpolnjuje želje kot po tekočem traku. Kupi ji hišo, vendar ne v mestu, temveč na obrobju, kjer je po njegovem bolj mirno kot v mestu. Tudi v službo ji ni treba hoditi. V hiši se počuti čedalje bolj osamljena, zato za darilo dobi dresiranega nemškega ovčarja Duka. Velikana se sprva boji a se kasneje zelo naveže nanj.

Vanessi je vse bolj jasno, da jo je Richard postopoma osamil. Ko je videl kako zelo rada ima Duka, je ta nenadoma izginil. Vanessa je neutolažljiva in upa, da ga je Richard odpeljal na varno. Zdaj ji je že povsem jasno, da za vsem stoji njen mož. Njegovo ljubosumje in želja po nadzoru sta vsak dan hujša. Postane grob, jo pretepa, v družbi jo osramoti, takoj ko se pokaže priložnost. Po vsakem izpadu pa nastopi kesanje in Vanessa dobi nakit kot darilo in opravičilo.

Njuna zveza traja kar nekaj let. Vanessa se na vso moč trudi, da bi zapustila moža, a ta o tem noče nič slišati. Vse dokler ne pride nova mlada in lepa tajnica Emma. Richarda je popolnoma obsedla in zdaj tudi on želi ločitev. Vanessa je presrečna. Toda Richard se želi takoj poročiti z Emmo, ki se s poroko tudi strinja. Zdaj je Vanessina nova naloga, kako rešiti Emmo in ji povedati kakšen je v resnici njen bodoči mož. Ji bo uspelo? In od kod se ji zdi Emma tako znana?

Greer Hendricks in
Sarah Pekkanen

Naslov izvirnika:
The wife between us

Prevod:
Anja Bakan

Založba KMŠ
Hiša knjig Maribor, 2019
477 strani




"Človeško telo se pogosto enako odzove na dve izraziti čustveni stanji - vzburjenje in strah," je pojasnjeval znanstvenik. Zaprem oči in se poskušam spomniti strokovnjakovih točnih besed. "Pomislite na tolčenje v prsih, na oženje zenic, povišan krvni tlak. Ta občutja se pojavijo tako pri strahu kot pri vzburjenju."
Strokovnjak je obenem povedal še nekaj o tem, kako se ob obeh stanjih spremenijo naši miselni procesi. Kadar smo denimo do ušes zaljubljeni, lahko živčni ustroj, odgovoren za kritično presojo drugih ljudi, tudi odpove.
(Odlomek iz knjige, stran 250)

Ljubimca - Maria Matray in Answald Kruger

Ljubimca je naslov romana, ki govori o ljubezni dveh slavnih ljudi. Slavna sta bila že za časa njunega življenja. Eden je zelo slaven tudi danes, drugi malo manj.

Zgodba je ljubezenska pa tudi zgodovinska. Izvemo marsikaj o nemirnem političnem in družbenem življenju v prvi polovici 19. stoletja. Spoznamo tudi celo plejado, še danes znamenitih slikarjev, skladateljev in pisateljev. Če naštejem samo nekaj njih: skladatelj Franc Liszt, slikar Delacroix, pisatelji Balzac, Victor Hugo, Alexander Dumas ...

Ja, res je, sama moška imena. Tako si je tudi glavna junakinja v pričujočem romanu, za uspeh in možnost objavljanja, morala nadeti moško ime. Pisateljica George Sand, je bila v resnici baronica Aurore Dudevant (1804-1876). Njen ljubimec pa je bil nihče drug kot slavni skladatelj in klavirski virtuoz Frederic Chopin (1810-1849).

Ljubimca in umetnika sta si bila po značaju zelo različna. Mogoče je le nekaj resnice na tem, ko pravijo, da se nasprotja privlačijo. Chopin je bil nekaj let mlajši, redoljuben, uglajen estet z velikim odporom do sprememb. Bil je poljski emigrant, ki se je zaradi političnih nazorov pa tudi zaradi večjih možnosti napredovanja v glasbeni karieri, najprej ustavil na Dunaju, potem pa je bolj stalen dom našel v Parizu, kjer ga je "odkrila" tudi George Sandova.

Baronica Dudevant je bila močna ženska, kadila je kot Turki, rada se je oblačila v moška oblačila, zelo jo je jezila neenakopravnost med spoloma, spremembe pa je naravnost oboževala. Navduševala se je nad socialisti, za katere je bila v nekem trenutku prepričana, da bodo svet spremenili na bolje. Bila je ločena, s sinom in hčerko je živela na gradu Nohant, nedaleč od Pariza. Kot vsi, ki nekaj dajo nase, je imela tudi stanovanje v Parizu, saj je bila prisotnost na koncertih, opernih in gledaliških predstavah skoraj obvezna, drugače te lahko še pozabijo. 😊

Sandovo je Chopin očaral s svojim virtuoznim igranjem in na vsak način ga je morala spoznati, kar ji je s težavo tudi uspelo. Bolehen, jetični glasbenik in energična pisateljica z moškim imenom sta se čedalje bolj zbliževala in Chopin se je preselil na njen grad Nohant. Toda ljubezen ne traja prav dolgo. Sprva ljubeča Sandova se je naveličala svoje prepogoste vloge negovalke in Chopina zapusti. Avtorja knjige jo opisujeta kot neutrudno ljubimko, ki z lahkoto menja partnerje. Ko je zaljubljena, je do konca predana razmerju, vendar pa ljubezen kaj kmalu zamre in čas je za nove tovrstne podvige.

V kolikšni meri je bila baronica Dudevant oziroma George Sand, res takšna kot jo opisujeta avtorja romana Ljubimca pa velja preveriti tudi v njeni avtobiografiji, Zgodba mojega življenja

Maria Matray
Answald Kruger
Ljubimca

Naslov originala:
Die Liebenden George Sand und Fredetic Chopin

Prevod:
Breda Pugelj

Založba Obzorja Maribor, 1985
319 strani




"Čeprav so le redkokdaj opazili, da je ženska, vendarle ni moglo biti drugače, kot da je polagoma vedno več ljudi vedelo, kdo se skriva za čednim mladeničem s temno poltjo in vranje črnimi gostimi lasmi. Ampak to je bilo George popolnoma vseeno. Nasprotno. Zdelo se ji je pomembno, da ljudem pokaže, kako se namenoma ne meni za tako zelo različne meje, ki določajo, kaj je dovoljeno moškim in kaj ženskam. Te meje je, kot je George vedno znova zatrjevala, določila spoloma zlagana družba, ona pa se je z vso zagnanostjo lotila naloge, da jih podre."
(Odlomek iz knjige, stran 74)