Prikaz objav z oznako morje. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako morje. Pokaži vse objave

petek, 7. avgust 2020

David Brooks, Pogovor

         
Krajši roman z naslovom Pogovor, je delo avstralskega pisatelja in profesorja književnosti Davida Brooksa. Napisal je zanimivo zgodbo o dveh neznancih, ki se srečata zgolj po naključju in se zapleteta v dolg pogovor, kot bi se poznala že od nekdaj.

On je Stephen Mitchell, petdesetletni Avstralec. Trenutno z družino živi v Parizu in obožuje francosko književnost. V Trst je prišel na poslovni pogovor, po izobrazbi je elektro inženir. 

Ona je Irena Rizzoli, pol mlajša Italijanka. Trenutno živi in dela v Torinu. Za avtomobilsko industrijo prevaja kataloge in podobne stvari. V Trst je prišla na obisk k prijateljici. 

Cela zgodba oziroma pogovor se odvija v restavraciji, na Trgu enotnosti - Piazza Unita v Trstu. Če ne bi bilo nenadnega sunka vetra, ki je prevrnil njegov kozarec vina in odpihnil razglednico, ki jo je hotel poslati sinu, se ne bi nikoli zapletla v pogovor. Tako pa ga je ona povabila za svojo mizo kjer je ostal ves večer. 

Njun pogovor se je razvijal ob odlični lokalni hrani, kjer sta uživala in okušala testenine, ročno izdelane njoke iz špinače in krompirja, ocvrte bučne cvetove, solato, različne sire, popečeno zelenjavo kot prilogo. In seveda dolce, brez sladice ne gre, nikakor. Jaz sem že lačna. 😊 

Pogovor je trajal več ur in ob modrovanju in filozofiranju, sta dobro hrano pridno zalivala z odličnim teranom. Tako kot je bila raznolika hrana, je bile raznolike tudi teme, ki sta jih načenjala. Od splošnih do povsem intimnih. Branje te tako pritegne, da se ti zdi, da tudi sam sediš v restavraciji ob monumentalni Mazzolenijevi fontani na velikem trgu ob morju.
                               
Trg enotnosti - Piazza Unita, Fontana štirih celin



David Brooks
Pogovor

Naslov originala:
The Conversation

Prevod:
Barbara Skubic

Založba Sanje, Ljubljana, 2014
159 strani





"Ime trga se je neprestano spreminjalo. Kakor pogovor, sem nekoč slišala nekoga reči. Zelo natančno mi je bilo razloženo, ko sem prvič prišla sem. Izvorno je bil Trg svetega Petra - nekoč je bila tam na sredi cerkev, se mi zdi - potem je postal Veliki trg in tako se je imenoval skozi vse devetnajsto stoletje. Trg edinosti je postal šele ob združitvi Trsta z Italijo leta 1918. Potem ne spomnim se, kdaj, nekoliko pozneje - je postal Piazza Francesco Giuseppe, in potem ko se je mesto po kratki okupaciji Tita in obdobju ameriške in britanske administracije združilo z Italijo, je bil spet spremenjen v Trg enotnosti."
(Odlomek iz knjige, stran 140)

Trst, Trd enotnosti - Piazza Unita




sreda, 8. januar 2020

Jean-Luc Bannalec - Stara zgodba

kriminalka, leposlovje
Policijsko postajo v Concarneau so začeli obnavljati. In kot se to pogosto zgodi, ne rečem, da vedno, ampak pogosto, se je obnova zavlekla. Bilo je tako moteče, da so se vsi Dupinovi sodelavci razbežali, celo vsestranska Nowlen si je vzela dopust in se s svojim možem odpravila na kolesarski potep po čudoviti Bretanji.

Komisar Georges Dupin ni šel prav daleč. Zleknil se je na travo in užival ob opazovanju Atlantika in bližnjih otočkov. Kdaj že je tako brezskrbno poležaval, se niti ne spomni. A tudi tokrat mu ni uspelo prav dolgo. Zazvonil je telefon in klicali so ga na kraj nesreče, ki se je ravno zgodila. In to pri njegovem priljubljenem lokalu Amiral. Nad njim je živel zdravnik dr. Chaboseau in občasno tudi njegova žena. Prav ta ga je našla na dvorišču. Padel je skozi panoramsko okno v nadstropju in obležal mrtev.

Izkaže se, da mu je pri tem nekdo "pomagal". Komisar Dupin začne preiskavo brez svoje ekipe, dobi pa dve novi sodelavki, ki se izkažeta za izredno dojemljivi in učinkoviti.

Skupaj ugotovijo, da zdravnik ni bil samo zdravnik, temveč tudi strasten zbiratelj umetnin, ki jih cenijo na okoli 40 milijonov €, nepremičninar, lastnik zemljišč in vlagatelj v številna mala podjetja. V podjetniških poslih je sodeloval z dvema prijateljema, trgovcem z vinom in lekarnarjem.

Ko najdejo mrtvega tudi trgovca z vinom, se komisar Dupin osredotoči na prijateljsko trojico. Ugotovi, da so člani bogatih družin, ki so do svojega bogastva prišli na bolj ali manj nepošten način. Za pridobivanje svojega bogastva, so uničili življenja kar nekaj mladeničev in posledično tudi njihovih družin.

Dogajanje ekipo čedalje bolj spominja na zgodbo Rumeni pes, ki jo je napisal mojster kriminalk Georges Simenon, ko je tudi sam bival v Concarneau. V njegovi zgodbi nastopajo ljudje z enakimi zanimanji kot tile Dupinovi prijatelji. Ali gre za maščevanje? Se je na trojico spravil kakšen potomec iz uničene družine? Kot pravi komisar Dupin, "Na slab način zaslužen denar prinese samo slabo."


Jean-Luc Bannalec
Stara zgodba

Komisar Dupin razreši osmi primer

Naslov originala:
Bretonisches Vermachtnis

Prevod:
Maruša Mugrli Lavrenčič

Založba Učila, Tržič, 2019
264 strani

"Razgled od tam zgoraj je bil osupljiv. Dupin je imel pred seboj veličastni Atlantik, bizarne čeri - spominjale so na zmajev rep -, sredi morja dva vratolomna svetilnika na neprijaznih skalah in v daljavi fantastični Ile de Sein. Če si resnično želel doživeti konec sveta, najverjetneje ni bilo primernejšega kraja od Pointe du Raz. Videlo se ga je, čutilo: finis terrae. Zadnji branik, ki je kljuboval divjemu, skoraj neskončnemu morju. 'Kopno' je nenadoma delovalo vrtoglavo krhko."
(Odlomek iz knjige, stran 10)






nedelja, 20. oktober 2019

353. člen kazenskega zakonika, Tanguy Viel

Moderni roman, 353. člen kazenskega zakonika, ki ga je napisal francoski pisatelj Tanguy Viel, ima zelo moderno, novodobno in tudi aktualno zgodbo. V ospredju je velika gradbena prevara, v kateri so opeharili male ljudi, jim vzeli denar za stanovanja, ki jih niso nikoli zgradili pa tudi denar so veselo zapravili za svoje luksuzne potrebe. In kar je najhujše, tem sleparjem se je zdelo, da ne delajo nič narobe. 😎

Zgodba je napisana večplastno in s časovnimi preskoki. Začne se z najdbo trupla v morju. Gre za Antoina Lazeneca, ki je opetnajstil številne prebivalce Bresta in jih pahnil v revščino. Pripoveduje jo osumljenec umora, ki je z utopljencem skupaj ribaril, Martial Kermeur, sodniku, ki ga zaslišuje. Kermeur je bil oskrbnik starega gradu in parka, s čudovitim pogledom na morje, v francoski Bretanji. Pred vhodom v park je bila manjša hiša v kateri je živel z ženo in sinom. Ko je ta odšla, sta v hiški ostala sama s sinom. 

Na ta čudoviti a zanemarjeni in zapuščeni stari grad, je vrgel oko nepremičninar, gradbenik in bog vedi kaj še vse, Antoin Lazenec. Ljudem je pompozno predstavil veliki projekt s stanovanji in kopališkim centrom, parkom, da o razgledu na morje niti ne govorim. Izkaže se, da je podli slepar. Od obljubljenega je ostal samo pogled na morje. Opeharjeni so bili delavci arzenala, ki so jih odpustili in so dobili kar lepo odpravnino. Nekateri so si kupili čoln in z njim ribarili, precej pa jih je nasedlo Lazenecu. Tudi naš osumljenec Kermeur. Še najslabše pa se je zgodilo županu, ki je mrhovinarja tudi pripeljal do gradu in mu za velikopotezni načrt namenil kar nekaj milijonov frankov. Da je nesreča še večja, denar ni bil njegov, vzel ga je iz mestne blagajne, v upanju, da bo mestu pomagal do blaginje. Nesreče in sramote ni prenesel, storil je samomor.

Kermeur se je pred sodnikom razgovoril kot pri spovedi. Številni so bili prizadeti, tudi njegov sedemnajstletni sin Erwan, ki je hotel maščevati očeta in pristal v zaporu.

Kako se bo odločil sodnik! Bo Kermeurja obtožil umora in ga poslal v zapor ali pa bo uporabil 353. člen kazenskega zakonika, ki mu omogoča, da v zadevi odloči po zdravi kmečki pameti!

Tanguy Viel
353. člen kazenskega zakonika

Naslov originala:
Article 353 du Code penal

Prevod:
Aleš Berger

Cankarjeva založba Ljubljana, 2019
Moderni klasiki
122 strani


'353. člen kazenskega postopka: zakon ne zahteva od sodnikov, da pojasnijo, kaj jih je prepričalo, ne predpisuje pravil, od katerih bi bili odvisni zanesljivost in neizpodbitnost pričevanja, predpisuje pa jim, da se v tihi zbranosti vprašajo in skušajo s čisto vestjo dognati, kakšen vtis so na njih naredili dokazi, predloženi zoper obtoženca, in tisti v njegovo obrambo. Zakon jim nalaga le to vprašanje, ki zaobsega vse njihove dolžnosti; Ste v sebi globoko prepričani?'
(Roman, 353. člen kazenskega zakonika, stran 110)


Francoski pisatelj Tanguy Viel, se je rodil 27. decembra 1973. v mestecu Brest, kamor je tudi umestil dogajanje zgoraj omenjenega romana 353. člen ...

torek, 11. junij 2019

Viveca Sten, Tiha voda

kriminalka
Sandhamn je otok na Švedskem, nedaleč stran od glavnega mesta Stockholma. Na idiličnem otoku, z lesenimi hiškami, se ljudje ukvarjajo z ribolovom in turizmom. Na njem živijo tudi ljudje z drugimi poklici, ki sta jim ribolov in jadranje zgolj hobi. Pa tudi takšni in drugačni bogataši, ki so na otoku kupili posestvo in tu počitnikujejo. V tak idiličen kraj je, švedska pisateljica in nekdanja odvetnica Viveca Sten, umestila dogajanje v seriji knjig s skupnim imenom, Umori na Sandhamnu. Prva med njimi ima naslov, Tiha voda.

Nekega jutra prebivalce otoka presune novica, da je jutranji sprehajalec s svojim kužkom, na obali našel moško truplo zapleteno v ribiško mrežo.

Na prizorišče stopi inšpektor Thomas Andreasson. Štiridesetletnik, ki je odraščal in živel na sosednjem otoku. Tja zdaj hodi občasno saj je doživel nekaj najhujšega kar se lahko zgodi človeku. V spanju mu je umrla komaj tri mesece stara hči. Tega ne preboliš zlahka. Ko sta se ločila z ženo pa se je Thomas zakopal v delo, da bi vsaj malo pozabil na vse gorje, ki ga je doletelo.

Očitno je bil moški kar nekaj časa v morju. Nihče ne ve kdo je. Vsi so si edini, da ni domačin. Čez nekaj dni najdejo še eno truplo. Tokrat je to ženska, srednjih let. Tudi ona ni z otoka. Thomas ugotovi, da sta umrla v sorodstvu. Sta bratranec in sestrična. Kaj sta iskala na otoku, kdo in zakaj ju je umoril? Vprašanj ogromno, odgovorov premalo. Da je zmešnjava še večja, na nekoč miren otok, naplavi še eno truplo. Tokrat ga prepoznajo. Gre za domačina, ki je opravljal priložnostna dela in je veljal za zelo umirjenega človeka.

Inšpektor Thomas Andreasson bo seveda razvozlal vse vozle in nam razkril presenetljiv konec. Pri tem mu pomagajo sodelavci in prijateljica Nora, ki je odvetnica in z družino živi na otoku. Thomas in Nora sta zelo dobra prijatelja še iz otroških let.

Viveca Sten
Tiha voda
Umori na Sandhamnu

Naslov izvirnika:
I de lugnaste vatten

Prevod:
Irena Modrijan

Založba Didakta, Radovljica, 2016
353 strani

'Pred oči si je naslikala podobe več družin, ki so v preteklih letih prišle na Sandhamn. Kot vsi drugi, le da imajo več denarja. Nekateri od njih se skušajo kar najbolj vključiti v skupnost, drugi pa zanjo sploh nimajo občutka. Nekateri zapravijo celo premoženje za obnovo posestva, ki so ga kupili, drugi pa hišo uničijo s tem, da vse zmečejo ven in jo prenovijo po najnovejših trendih, ali pa zgradijo strahotno grde prizidke, ki niso za nikamor.'
(Odlomek iz knjige, stran 170)


Viveca Sten se je rodila 18. junija 1959. v Stockholmu na Švedskem. Delala je kot odvetnica, leta 2011. pa se je posvetila pisateljevanju. Njena družina ima že sto let hiško na otoku Standhamn, kamor je postavila dogajanja v svojih kriminalkah. Z možem in tremi otroci živi severno od Stockholma. (Vir: vivecasten.com)