Prikaz objav z oznako otroci. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako otroci. Pokaži vse objave

petek, 20. november 2020

Otroci z vlaka, Viola Ardone


Leto 1946. Neapelj, mesto na jugu Italije kjer prevladujeta povojna revščina in lakota. Komunistična partija pride na idejo, da bi revne in bolehne otroke z juga, za nekaj mesecev, preselili v bogatejšo osrednjo in severno Italijo. Namestili bi jih h družinam iz Bologne, Modene in Riminija, ki bi jim v teh nekaj mesecih nudile boljše življenje. Partijski agitatorji prepričujejo starše, naj svojim otrokom dovolijo oditi.  Rešili se bodo lakote in revščine ter se vrnili zdravi in debelušni. O tem kako se bodo počutili otroci, ko se bodo vrnili domov, niso kaj dosti razmišljali, če sploh kaj. 

Marsikoga prepričajo in otrok, različnih starosti, se nabere za cel vlak. Zgodbo romana Otroci z vlaka, je italijanska avtorica in gimnazijska profesorica Viola Ardone, napisala po resničnih dogodkih. Spremljamo jo skozi oči osem letnega dečka Ameriga Speranze.

Amerigo je živahen, pogumen, radoveden in zgovoren fant. Živi sam z mamo, ki svojih čustev ne kaže prav pogosto. Nasprotno. Karkoli Amerigo naredi, je deležen graje in zaničevanja. Po mestu pobira zavržene "cunje", ki jih mama očisti in proda na stojnici. Tako se iz dneva v dan prebijata skozi življenje. 

Nič čudnega, da je bil fant vesel, ko je izvedel, da gre tudi on z vlakom v lepše življenje. In res je bilo lepše. Pristal je v Modeni. Njegova gostiteljica je imela v bližini sestro s tremi otroci Amerigove starosti. Veliko časa je preživljal z njimi, hodil v šolo, njihov oče pa mu je izdelal violino na katero se je učil igrati. 

Violina ga je spremljala celo življenje. Postal je znan violinist. Študij na konservatoriju mu je omogočila mama "od zgoraj", potem ko se je mama "od spodaj" strinjala, da ostane v Modeni, kamor je pobegnil nekega dne, ko sta se s pravo mamo skregala in ga je ta udarila. 

Čez nekaj desetletji se priznani violinist, ki sedaj živi v Milanu, vrne v Neapelj na mamin pogreb. Soseska se ni nič spremenila, razen da so jo naselili drugi ljudje, ki jih ni več poznal. Spoznal pa je svojega malega nečaka, ki mu je segel v srce. Mali je prav tak radovednež in zgovoren deček kot je bil nekoč tudi sam. Želi mu pomagati prav tako kot so njemu pomagali drugi. Obljubi mu, da se bo vrnil.

Zanimiva in berljiva zgodba, ki se dogaja v povojnih časih v Italiji. 

Viola Ardone

Otroci z vlaka

Naslov originala: Il treno dei bambini

Prevod: Irena Trenc Frelih

Mladinska knjiga, Ljubljana, 2020

Zbirka Kapučino

229 strani


'Tam piše, da smo mi otroci z juga in da nas sever pričakuje, da nam bo pomagal, in to je solidarnost. Rad bi jo vprašal, kaj pomeni solidarnost, ampak takrat pride fant v ponošenem sivem suknjiču in hlačah in nam ukaže, naj se postavimo za fotografijo. Mama mi položi roke na rame. Obrnem se, da bi jo videl, kaže, da se bo nasmehnila, ampak v zadnjem trenutku si premisli, in ko oni pritisne, ima spet svoj običajni obraz od vedno.'  (Odlomek iz knjige, stran 35/36)




sobota, 08. avgust 2020

Amy Chua, Bojna pesem mame tigrice

Roman Bojna pesem mame tigrice, je resnična zgodba o vzgoji otrok na kitajski način. Avtorica Amy Chua živi v Ameriki, kamor se je priselil že njen oče. Poročila se je z ameriškim židom in imata dve hčeri. Kljub življenju v ameriškem okolju se je odločila, da bo svoji hčerki vzgajala na kitajski način.

Glavni zvezdi romana, poleg mame Amy, sta hčerki Sophie in Lulu, ki sta dodobra izkusili dobre in slabe strani tovrstne vzgoje. Že v rani mladosti sta začeli igrati klavir. Da pa ne bi prihajalo do rivalstva in ljubosumja med njima, je mama določila, da bo mlajša Lulu poslej igrala na violino. Hočeš nočeš, Lulu ni vprašala ali bi, Lulu je morala skozi leta peklenskih violinskih vaj. 

Enako se je godilo tudi Sophie. Vse je bilo podrejeno enemu cilju. Vsaka mora biti popolna pri igranju svojega inštrumenta, sprejemljiva je samo odličnost in osvajanje zlatih medalj na tekmovanjih. 

Vse izven šolske dejavnosti, celo druženja s sošolkami je za mamo samo izguba časa. Družina je veliko potovala. Če kdo misli, da sta si dekleti lahko oddahnili od muziciranja, se globoko moti. Violino je bilo lahko prenašati s seboj. S klavirjem je to malo težje. Zato se je mama tigrica vedno pozanimala ali imajo v hotelu tudi klavir ali vsaj v bližini hotela. Vaje, vaje, vaje ... Trdo delo in osredotočenost na cilj. Taka je kitajska vzgoja in taka je kitajska mati. Otroka mora pripeljati do uspehov in pri tem vztrajati kljub temu, da ji otrok nasprotuje. 

Sophie se je prilagodila pravilom in navodilom. Mama z njo ni imela težav. Lulu pa je bila iz drugačnega testa. Pogovori med njo in mamo so bili eno samo vpitje in kričanje. Lulu je imela rada violino. Igrala je dobro, bila je uspešna in tudi nagrajena. Toda na kitajskega načina vzgoje ni želela več sprejemati. Uprla se je in se odločila, da ne bo več igrala violine. Začela bo igrati tenis. Je lahko šok za kitajsko mati še večji! Lahko 😎

Zelo zanimiva zgodba, da lahko otroka že v rani mladosti vprežeš v tako trdo delo. Amy je to do neke mere uspelo. Obe hčerki sta bili uspešni. A ko se je ena uprla, je tudi Amy sprevidela, da je mogoče "malce" pretiravala.



Amy Chua
Bojna pesem mame tigrice

Naslov originala:
Battle Hymn of the Tiger Mother

Prevod:
Mateja Črv Sužnik in
Miha Sužnik

Založba Zala, Hlebce, 2012
248 strani



'Medtem ko je tipična zahodnjaška mama preokupirana z nogometom, kitajska mama verjame:
1. da je šolsko delo vedno na prvem mestu,
2. da je minus 5 slaba ocena,
3. da mora biti njihov otrok v matematiki dve leti pred svojimi sošolci,
4. da ne smeš v javnosti nikoli pohvaliti svojih otrok,
5. če se kdaj vaš otrok ne strinja z učiteljem ali s trenerjem, moraš zmeraj stopiti na stran učitelja ali trenerja,
6. da se otrokom lahko dovolijo samo tiste dejavnosti, v katerih bo lahko osvojil medaljo, in
7. da mora biti medalja zlata.' 😎
(Odlomek iz knjige, stran 15)


ponedeljek, 27. julij 2020

Nevidna nit, Laura Schroff in Alex Tresniowski

avtobiografija, resnična zgodba
Nenavadna a resnična zgodba o prijateljstvu med enajstletnim dečkom, ki ima zelo veliko družino, toda kljub temu je bolj ali manj prepuščen ulici in beračenju ter uspešni strokovnjakinji za trženje.

Ko se je Laura Schroff nekega dne odpravila v službo, jo je na ulici ogovoril mali deček in jo prosil za nekaj drobiža. Sprva ga je ignorirala in se je odpravila naprej. Po nekaj korakih pa jo je nevidna nit potegnila nazaj. Vprašala je dečka ali je lačen. Ker je seveda bil, ga je odpeljala v McDonalds, kjer si je lahko naročil kar si je želel. Mali, suhljati deček, Maurice, ni mogel verjeti, da je toliko hrane naročeno samo zanj. Laura pa ni mogla verjeti, da je z dečkom, ki ga je videla prvič, sedela v restavraciji, jedla in se pogovarjala. A neka nevidna nit ju je povezala in ju združila vse do današnjih dni.

Maurice je živel z mamo, babico, sestrama in številnimi strici v eni sami sobi. Jedel je, ko mu je in kadar mu je kdo kaj dal. Če ga zvečer ni bilo doma, ga ni nihče pogrešal. Družina je bila zasvojena z mamili, drogo so tudi preprodajali. Otroci so morali že zgodaj znati poskrbeti zase.

Laura je uspešna tržnica. Živi le nekaj ulic stran, a tam je življenje povsem drugačno. Zdaj ji nič ne manjka, če odštejemo željo po družini in otrocih. A v otroštvu tudi njej ni bilo lahko. Odraščala je s sestrama in bratoma. Imeli so ljubečo mamo in očeta alkoholika. V pijanem stanju jim je zelo zagrenil življenje. Še posebej pa se je spravljal na mamo in starejšega brata.

Zaradi tega je Laura vedela kaj pomeni živeti ob zasvojencu. Razumela je Maurica čigar zgodbo je sestavljala po koščkih. Družila sta se vsak ponedeljek. Laura ni hotela biti njegova mama, saj je mamo že imel. Bila mu je prijateljica, podpirala ga je, mu nudila osnovne življenjske potrebščine in ga s svojim početjem in zgledom skušala usmeriti na pravo pot.

Maurica je odpeljala na obisk h svoji sestri. Z možem sta imela tri otroke in živeli so v veliki hiši. Tam je Maurice opazoval očeta družine. Kako je znal ljubeče potolažiti svoje otroke, ko so jokali. Brez udarcev in vpitja, česar je bil vajen sam. Zelo ga je navdušila in presenetila soba z ogromno mizo. V njej so se družili, pogovarjali in jedli. Česa takega še ni videl. Prisegel si je, da bo tudi on imel tako veliko mizo, ko odraste in bo imel svojo družino. Od takrat je preteklo veliko vode, veliko se je zgodilo z njim in z Lauro, a mizo je naposled le imel. 😊

Vrtnica Prešeren, Botanični vrt Ljubljana

Laura Schroff in Alex Tresniowski
Nevidna nit

Naslov izvirnika:
An Invisible thread

Prevod:
Mojca Svetičič

Založba Učila, Tržič, 2017
247 strani



"V Annettini hiši je bilo veliko stvari, ki jih Maurice kar ni mogel dojeti. Soba, namenjena samo gledanju televizorja? Pralni in sušilni stroj? Kopalnica v pritličju in še dve v nadstropju? Najbolj od vsega pa ga je begala jedilnica, ki je bila namenjena zgolj sedenju, pogovarjanju in obedom. Maurice je živel v sobi, v kateri je bilo od šest do dvanajst ljudi. Če je v njej sploh jedel, je to delal na mestu, kjer je bil, ko mu je nekdo dal hrano."
(Odlomek iz knjige, stran 113)


petek, 06. marec 2020

Tisha, Robert Specht

roman, leposlovje, resnična zgodba
Topla in srčna, resnična zgodba o mladi ameriški učiteljici Anne Hobbs, ki se iz ameriške zvezne države Oregon, kjer je nazadnje poučevala, odpravi v državo kjer je toplote bolj malo in se temperature v zimskem času spustijo tudi do minus šestdeset stopinj. Nepojmljivo. Niti predstavljati si ne morem, da lahko v takih pogojih živi kako živo bitje. Pa očitno nekaterim kar gre. 😎
Odlična knjiga, ki jo je vredno večkrat prebrati.

Pisalo se je leto 1927, ko se je Anne Hobbs odpravila na Aljasko, na svoje novo delovno mesto učiteljice. Ameriški pisatelj Robert Specht nam skozi Anne živo predstavi divjo aljaško pokrajino na začetku 20. stoletja. Spoznamo življenje različnih belskih družin, ki so se priselile na Aljasko v želji po bogastvu in življenje Indijancev, ki so tu od nekdaj živeli. Zlatokopi zaradi katerih so belci množično drli na Aljasko, so že v zatonu. Še vedno pa so tu ostali ostareli rudarji, ki po cele dneve kopljejo jarke, izkopavajo z zlatom pomešano zemljo in nameščajo izpiralne rake. Nekaj zlata se najde, zaslužek je majhen a zadošča za skromno življenje v lesenih hiškah.

Chicken je kraj, kamor je po dolgem potovanju, na precej trmastem in samovoljnem konju, Anne končno prispela. Potovala je z gospodom Strongom. Ta je opravljal nekakšno poštno službo. S konji in na saneh je prevažal pošto in različne potrebščine, ki jih je prodajal v svoji trgovini pa tudi vse tisto kar so mu naročili vaščani. Ko je prispel v vas je bil to velik dogodek in vsi so ga nestrpno čakali. Tako so pričakali tudi svojo novo učiteljico. Ponosno so ji razkazali svojo šolo. Imela je učilnico in sobo za učiteljico. Anne je presenečeno ugotovila, da sta oba prostora popolnoma prazna, da ne rečem izropana. Ker je bila šola dolgo prazna, so krajani odnesli vse kar se je dalo. Ko so stvari vrnili, je Anne lahko začela s svojim novim življenjem in delom.

Anne je poučevala otroke belcev. Ko je želela v šolo vpisati malega Chucka in njegovo sestrico, ki sta bila mešanca, otroka belca in Indijanke, je doživela pravi pogrom s strani vaščanov. Njihovo mnenje, da noben mešanec ne more biti bolj bister od belca, je bilo trdno kot skala. Odločno so se uprli tej ideji, otrok ji niso pustili vpisati. Še večji vihar je nastal, ko se je nova učiteljica čedalje bolj povezovala  z Fredom Purdyjem, ki je bil prav tako mešanec. Najbolj žalostno je, da so tudi Indijanci in mešanci sprejeli to miselnost in se držali bolj zase.

A odločno in trmasto Anne so vaščani slabo ocenili. Ni se uklonila in kljub mladosti se je borila za tisto kar se ji je edino zdelo prav. Ona je učiteljica vseh otrok pa tudi odrasli so lahko prišli k pouku, ne glede na raso in barvo kože. Ko so vaščani ugrabili Chucka in sestrico, z namenom, da ju odpeljejo v indijansko vas, kamor po njihovem mnenju spadata, se je Anne s pomočjo Freda odpravila za njimi. Ni je ustavil mraz, visok sneg, poledenele poti in napoved hudega neurja. Svojo nalogo na mrzli Aljaski bo opravila tako kot si je zamislila in nič drugače. Ji bo uspelo? 😎


Pasma: sibirski haski
Robert Specht
Tisha

Naslov originala:
Tisha
The Story of a Young Teacher  
in the Alaska Wilderness

Prevod:
Ivanka Plešnar

Pomurska založba, Murska Sobota, 1979
436 strani



"Vidim, da se še vedno ravnate po južnem času," je rekel, ko mi je pomagal obleči plašč. "Morali se boste navaditi na aljaški čas."
"Kakšen je aljaški čas?"
"Takšen, da prideš uro ali dve prej, ali uro ali dve kasneje. Odvisno od vremena. Če pa kdo sploh ne pride, vedite, da ga je nekaj zadržalo in da se bo oglasil drugi ali tretji dan."
(Odlomek iz knjige, stran 101)




nedelja, 10. november 2019

O koncu žalosti, Benedict Wells

Mladinska knjiga
Roman nemškega pisatelja mlajše generacije Benedicta Wellsa, O koncu žalosti, pripoveduje eno tistih zgodb, ko se skoraj idilično življenje pet članske družine Moreau, v trenutku spremeni v nočno moro.

Dokaj brezskrbno družinsko življenje se konča s prometno nesrečo v kateri umreta oba starša. Trije najstniki, najstarejša Liz in brata Marty ter Jules, postanejo sirote. Imajo sicer teto, po materini strani, a ta zanje izbere šolo z internatom kamor se nastani trojica čustveno prizadetih najstnikov. Zgodbo vseskozi pripoveduje najmlajši med njimi, Jules.

Vsak od njih se s svojo nesrečo spopada drugače. Jules se zapira vase, Marty se posveča knjigam in učenju, lepa Liz pa se posveča družbi, še najraje fantovski, kjer je vedno v središču pozornosti.

Za Julesa je bila edina dobra stran internata sošolka Alva. Zelo dobro sta se razumela in njune poti so se v življenju kar nekajkrat prekrižale. Na koncu sta se celo poročila in dobila dvojčka, fantka in punčko. A njuna, na novo pridobljena sreča je trajala le osem let. Alva je zbolela za levkemijo. Prvič je bolezen premagala, a ko je bolezen z vso močjo udarila še drugič, ji ni bilo več pomoči. Jules je ostal sam z dvojčkoma, ki sta komaj začela hoditi v šolo.

Tokrat mu ob strani stoji brat s svojo ženo in razigranim kužkom, pasme haski, ki je prav tako v veliko pomoč. Tudi sestra Liz pride večkrat na obisk in trojica se ob Julesovi nesreči znova zbliža. Jim bo uspelo skupaj premagati žalost? Naslov knjige obeta in daje slutiti, da so na pravi poti.


Benedict Wells
O koncu žalosti

Naslov izvirnika:
Vom Ende der Einsamkeit

Prevod:
Neža Božič

Zbirka Roman
Mladinska knjiga Ljubljana, 2019
335 strani




"Omotičen sem pogledal Alvo. Naj bi ji povedal, kar sem samo slutil in še sam sebi komaj priznal? Da sem zaradi nezavednih občutkov krivde zapravil svoja najboljša leta, se zatekel v napačen študij in začel znova fotografirati? Da sem se vsa leta odrekal pisanju, čeprav sem ga oboževal?"
(Odlomek, stran 201)


torek, 05. marec 2019

Aleksej Ivanov, Geograf je zapil globus

Zgodba iz daljne Rusije, ki se dogaja v času perestrojke. Malce ironična, malce duhovita, na momente tudi smešna, čeprav v resnici tu ni prav veliko smešnega. 😎


Aleksej Ivanov
Geograf je zapil globus

Naslov izvirnika:
Geograf globus propil

Prevedla: Lijana Dejak

Prevod verzov: Milan Jesih

Zbirka Sto slovanskih romanov
Društvo slovenskih pisateljev, 2007
451 strani


Perm je mesto na Uralu. To je tisto mogočno gorovje, ki deli Evropo in Azijo. In na obrobju tega mesta oziroma permskega kraja leži majhno mestece kjer s svojo družino živi Viktor Sergejevič Služkin. Služkin je mladi učitelj, ki na šoli poučuje geografijo. Pa ne zato, ker bi bil za to izšolan, temveč ker je bilo na šoli prosto samo še mesto učitelja geografije.

Mladi učitelj Služkin se je na vso moč trudil obvladovati svoje učence, ki jim je bila šola in izobrazba deveta skrb, če jim je sploh bila kakšna skrb. Kako naj jih navduši za učenje, kako naj jim razloži osnove lepega vedenja, kako naj doseže vsaj kanček njihovega spoštovanja! Cel kup vprašanj a nobenega pametnega odgovora.

Končno pa le najdejo nekaj kar je zanimivo za vse. Učenci odkrijejo, da gre njihov učitelj vsako leto na daljše popotovanje. Njihova velika želja je, da gredo tokrat z njim tudi oni. Sprva se Služkin otepa te velike odgovornosti, na koncu pa se le dogovorijo. Če se bodo pridno učili in lepo obnašali, bodo šli skupaj na končni izlet in tako v živo spoznavali geografijo pa tudi zgodovino velike Rusije.

Skupaj izdelajo splav s katerim se odpravijo na adrenalinsko plovbo po divji reki. Marsikaj doživijo in vidijo. Kaj vse pa naj si vsak prebere knjigo in izve še kaj o življenju na ruskem podeželju. Zanimivo in berljivo 😎


"Vidim, da ste živahen razred," je pripomnil Služkin. "No, pa se predstavimo. Jaz sem Viktor Sergejevič. Vse leto vas bom učil zemljepis ..."
"Kaj pa Presta?" se je zaslišal krik iz ene od zadnjih klopi. "Presta je boljša! ..."
"Komentarje zadržite zase," jih je opozoril Služkin. "Sicer bodo komentatorji leteli ven."
Grožnja na komentatorje ni naredila nobenega vtisa.
"Za pouk boste potrebovali navaden zvezek ..."
"Zveeezek?" so se družno razburile punce v prvih klopeh.
"Ja, navaden zvezek," je potrdil Služkin. "Zato, da boste vanj zapisovali svoje modre misli. Ali butaste. Kakršne pač imate."
"Nobenih nimamo! ..."
"Prej pa nismo potrebovali zvezkov! ..."
"Fak, jaz ga ne bom imel in konec!" je izjavil majhen rdečelas nosat fant
"Ne bomo ga imeli!" so se drli v zadnjih klopeh. "Pojdite v maloro! ..."
"Ti-ho!" je bevsknil Služkin. "Zaprite usta!"  
(Odlomek iz knjige, Geograf je zapil globus, Aleksej Ivanov)
V takem slogu je potekalo Služkinovo izobraževanje nadobudne mladine, željne znanja 😏




ponedeljek, 07. januar 2019

O Indijcu, ki se je s kolesom peljal vse do Švedske, da bi tam znova našel svojo veliko ljubezen, Per J. Andersson

Naslov pričujočega romana je, v prevodu, dolg kot pot, ki jo je opravil Indijec Pikej, ko se je s kolesom odpravil iz New Delhija do Borasa, na jugu Švedske. Tam živi Lotta, njegova velika ljubezen. In ja, za vse je bila "kriva" astrološka napoved. 😎

Vsebinsko je roman razdeljen na tri dele. V prvem delu spoznamo Pikeja in njegovo družino. Živijo sredi džungle, ob reki, na vzhodu Indije. Družina spada na dno kastnega sistema in kaj to pomeni, je mali Pikej spoznal, ko je začel hoditi v šolo. V učilnici ni smel sedeti med ostalimi učenci, sedel je na verandi in skozi odprta vrata poslušal učitelja. Če se je koga dotaknil, se je ta takoj odpravil do bližnjega zajetja vode in se začel mrzlično umivati. Tudi učitelj je imel zanj poseben način kaznovanja. Da se ne bi umazal z dotikom nižje kaste, je vanj od daleč metal ostre kamne. Adijo pamet. Kaj lahko naredi človek človeku 😟

Kljub ponižanju in trpljenju, ali pa ravno zaradi tega, se je odpravil v dobrih 1000 km oddaljen New Delhi, na Visoko šolo za umetnost. Dobil je štipendijo, kajti v tistem času je Gandi prepovedal diskriminacijo ljudi, ki so do tedaj spadali v nižjo kasto in ti so se lahko vpisali tudi na višje šole. Tudi tu ni šlo tako kot bi moralo. Nekaj časa je dobival štipendijo, nato pa je poniknila kot, da si jo je nekdo prisvojil. Pikej je bil odličen risar portretov. Risal je s svinčnikom in zelo hiter je bil. Tako je zaslužil nekaj denarja za preživetje.

Pikeju se je življenje spremenilo, ko je spoznal Švedinjo Lotto. Lotta je vedno sanjala o obisku Indije, kamor se je končno odpravila z bratom in dvema prijateljema ter z njunim majhnim otrokom. Na več tisoč kilometrov dolgo pot so se odpravili kar z avtom. Pikej je bil navdušen nad Lotto in spraševal se je ali je to tisto dekle, ki so jo omenili vedeževalci ob njegovem rojstvu. Napovedali so, da se bo poročil z belopolto žensko, ki ne bo iz njegovega kraja pa tudi iz njegove države ne in živela bo v velikem gozdu. To zadnje je bilo skupno obema. 😎

Lotta se je s svojo družbo vrnila na Švedsko, Pikej pa je čedalje bolj hrepenel po njej. Čez eno leto se je odločil, da se bo odpravil na Švedsko in to kar s kolesom. To popotovanje je popisano v zadnjem delu knjige. Spoznamo tako imenovano hipijevsko pot, kajti v sedemdesetih letih 20. stoletja je bil obisk Indije za mlade ljudi, skoraj obvezen. Na tej poti se je marsikaj zgodilo, toda Pikej je vse težave premagoval z dobroto, srčnostjo, z veseljem je pomagal drugim in zelo hitro je znal navezati stik s tujci. Njegov svinčnik in skicirka pa sta tudi delala čudeže. Vse to je pripomoglo, da mu ni bilo treba celotne poti prekolesariti. Našli so se dobri ljudje in mu podarili vozovnice za vlak.

Per J. Andersson
O Indijcu, ki se je s kolesom peljal vse do Švedske, da bi tam znova našel svojo veliko ljubezen

Naslov izvirnika: New Delhi-Boras
Prevod iz nemščine: Petra Anžlovar

Založba Učila, Tržič, 2017
299 strani



Odlomek, stran 55:
'Kadar so učenci prekršili šolski red, jih je učitelj tepel z bambusovo palico, toda Pikej ni bil nikoli tepen, saj učitelj ni hotel omadeževati palice, s katero bi lahko nečistost prenesel na druge učence. Za Pikeja si je izmislil drugačno kazen. Postaviti se je moral na verando in zapreti oči. Potem se je učitelj umaknil nekoliko stran od njega in ga obmetaval z manjšimi, ostrimi kamni, ki so na koži zapekli in puščali za seboj grde modrice. 
Pikej je učitelja preklinjal, hkrati pa vdan v usodo razmišljal, kar mu je povedala mama, da je življenje zunaj doma pač takšno. Tako ravnajo z ljudmi kot je on. Proti temu se ne da nič narediti.'

Pozitivne misli iz knjige:

'Veseli bi morali biti,da nam je uspelo priti do tu, in se ne vznemirjati zaradi stvari, ki so se že zgodile. Kaj pa lahko pri tem spremenimo?' (str. 80)

'Poskušaj uživati življenje.'

'Postaneš lahko kar hočeš, če si le želiš.'


Per J. Andersson se je rodil 29. marca 1962. na Švedskem. Je novinar, pisatelj in bloger. Zaljubljen je v Indijo in večkrar tudi obišče. (wikipedija)








ponedeljek, 24. september 2018

Fredrik Backman, Mi smo medvedi!

Zgodba romana, švedskega pisatelja Fredrika Backmana 'Mi smo medvedi!' ne govori o priljubljenih štirinožcih kot so beli, črni ali rjavi medvedi, temveč o zagnanih mladih hokejistih, ki so si za svojo maskoto izbrali tega priljubljenega kosmatinca.


Fredrik Beckman
Mi smo medvedi!

Naslov izvirnika:
Bjornstad

Iz angleščine prevedla:
Katarina Jerin

Založba Mladinska knjiga, 2018
Zbirka Kapučino
484 strani


Zgodba romana 'Mi smo medvedi!' se dogaja v majhnem mestecu na severu države, ki je obdano z gozdom in v katerem večino dni v letu kraljujeta sneg in led. Temu primerno je središče in srce mesta Bjornstad ledena hokejska dvorana v kateri trenira mladinska ekipa. Mladi zaljubljenci v hokej niso edini, ki obožujejo ta zimski šport. Za hokej živijo vsi prebivalci mesta. Nekateri so starši igralcev, drugi pa so kot otroci ali mladinci igrali v klubu Medvedov iz Bjornstada.


Mlada ekipa medvedjih hokejistov je letos zelo uspešna. S svojim oboževanim trenerjem so se prebili vse do polfinalne tekme. Vsi pričakujejo zmago tudi v finalu, kajti odraslim se zdi, da bo s tem mesto veliko pridobilo in zaživelo tudi gospodarsko.

Ekipa je zelo homogena. Odlično se razumejo, pazijo drug na drugega, živijo za hokej in sanjajo, da bodo postali poklicni hokejisti in veliki zvezdniki. Tako jih je naučil njihov trener in tak zgled so dobili tudi pri članski ekipi.

Očitno pa jih nihče ni naučil kako naj se obnašajo izven oboževane ekipe in hokejske dvorane. Nihče jim ni povedal, sami pa se tudi niso domislili, da se šibkejših sošolcev ne pretepa in ne ustrahuje. Nihče jim očitno tudi ni povedal kako se obnašati do mladih deklet, ki prav tako obožujejo hokej, še posebej pa hokejiste.

In tako se je zgodilo. Eden glavnih "zvezdnikov" ekipe se je, na svoji zabavi, spozabil nad dekletom, ki ni pričakovalo tega kar se je zgodilo. Dogodek je pretresel celo mesto in skoraj vsi stopijo na "zvezdnikovo" stran. Kaj se to pravi, takšne obtožbe in to tik pred finalno tekmo. Nezaslišano.

K sreči pa se tudi tu najde fant, ki ima vest in srce na pravem mestu.


'Na drugem koncu mesta se Zacharias odplazi iz stanovanja, ne da bi koga zbudil. Na hrbtu nosi vrečo in v roki vedro. Danes je star šestnajst let in že vse življenje ga dražijo in zavračajo. Zaradi vsega. Zaradi njegovega videza, značaja, govorice, naslova. Vsepovsod. V šoli, v garderobi, na spletu. To človeka na koncu izžame, čeprav ni vedno očitno, ker ljudje okrog ustrahovanega otroka domnevajo, da se je sčasoma na to privadil. Nikoli, nikoli se ne privadiš. Žge kot ogenj, ves čas. Gre le za to, da nihče ne ve, kako dolga je tvoja vžigalna vrvica, še sam ne veš.' (Odlomek iz knjige Mi smo medvedi, Fredrika Backmana)



Fredrik Backman:



sreda, 27. junij 2018

Arantxa Urretabizkaia, Rdeči zvezek

Zgodba baskovske družine, z dvema majhnima otrokoma, v kateri starša sodelujeta v boju proti diktaturi.


Arantxa Urretabizkaia
Rdeči zvezek

Naslov izvirnika:
Koaderno gorria

Prevedla: Barbara Pregelj

Založba Malinc, Medvode, 2018
172 strani


Zgodba romana Rdeči zvezek se začne, ko mlada ženska, odvetnica, prispe na letališče v Caracasu. V Venezuelo je prišla s pomembno misijo. Na prošnjo svoje prijateljice in varovanke, mora poiskati njena otroka in jima izročiti rdeči zvezek. Vanj je Mama, tako je v romanu poimenovana, zapisala svoje spomine na otroka in jima tudi razložila zakaj že sedem let ni z njima.

Mama in oče, v Baskiji, sodelujeta v boju proti diktaturi. Medtem ko je Mama neustrašna in brez vsakega strahu sodeluje v številnih demonstracijah in akcijah pa se oče vedno bolj umika in skrbi za njuna majhna otroka, triletno hčer in komaj rojenega sina. Zaradi velike izpostavljenosti in prepoznavnosti, se mora Mama umakniti iz Baskije. Oče in otroka jo občasno obiščejo, nato pa brez besed in pojasnil vsi trije izginejo.

Kje je njena družina? Kaj se je zgodilo? So še živi? Na vsa vprašanja je iskala odgovore kar sedem let, ko je odkrila, da je oče otroka ugrabil, tako si je sama razložila, in ju odpeljal v Venezuelo, bolj natančno v Caracas. In tako se začne nenavadna naloga za mlado odvetnico, ki jo v celoti izpolni, ob tem pa ugotovi, da je Mama svojo hčer vzgojila v novo bojevnico.


Odlomek iz knjige Rdeči zvezek: "Hotela sem spremeniti družbo, izboljšati svet, živeti med svobodnim ljudstvom. Enako je hotel tudi vajin oče, a to je druga zgodba.Na začetku je bila želja, nato pa sestanek za sestankom, korak za korakom, vse do izgnanstva. In veliko preden sem karkoli dosegla, sem škodila svoji družini, prizadela sem svoja otroka, ki sem ju ljubila najbolj na svetu."


Arantxa Urretabizkaia se je rodila 1. julija 1947. v San Sebastjanu, mestu na severu Baskije, ki je avtonomna pokrajina Španije. Je pisateljica, ki piše v baskovskem jeziku. Ukvarja se tudi z novinarstvom in igralstvom, piše tudi scenarije.