Prikaz objav z oznako pes. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako pes. Pokaži vse objave

nedelja, 23. julij 2023

Alexandra Potter - Ena sama dobra stvar

 

Najboljši in najcenejši terapevt je pes. Ne da bi se sam tega zavedal, pasji terapevt mimogrede odpihne težave, spravi ljudi v dobro voljo, izvablja nasmehe na obraze in celo največje zapečkarje izbeza na plano. Tudi pri otrocih ima velike uspehe, če ga ti le ne vlečejo preveč za rep in ušesa. 😊

To je spoznala tudi Liv Brooks. Po desetih letih zakona in razkošnega življenja v Londonu je njen zakon razpadel. Da bi našla svoj mir in novo pot v življenju, se Liv preseli na podeželje, v Yorkshire Dales, kjer sta v otroštvu s sestro obiskovali stare starše. Na kraj ima lepe spomine. Tu vladata mir, čist zrak in čudovita narava, do kamor ti seže pogled. No, mogoče je za spoznanje, malo preveč deževno. Popolno nasprotje prenaseljenemu in hrupnemu Londonu.

Začetek ni ravno obetaven. Po trenutnem preblisku Liv kupi staro, razpadajočo, kamnito hiško, ki potrebuje temeljito obnovo. Kot da ta nepremišljeni nakup ni dovolj, v zavetišču za živali posvoji velikega, starega psa, ki ga je lastnik zavrgel. A kuštrav kuža je v svojem nadaljnjem življenju veliko dosegel. Od zavrženega psa do pasjega junaka, saj je gasilcem pomagal iz goreče hiše rešiti avtističnega dečka.

Liv in Harry, oba zapuščena in nesrečna, obrneta nov list v življenju in skupaj, sebi in drugim prebivalcem vasi, spremenita življenje. Na bolje seveda. 😊

Rahločuten roman, kjer dobro rodi še več dobrega. In to najlažje dosežeš s pomočjo velikega, kuštravega kužka. 💜

Ocena: 4,5/5


Pirenejska ovčarja v zaupnem pogovoru 💜
Alexandra Potter
Ena sama dobra stvar

Naslov izvirnika:
One Good Thing

Prevod:
Špela Tomec

Mladinska knjiga, Ljubljana, 2023

477 strani


"Harry namreč, v nasprotju z mano, prav ničesar ne obžaluje in mu nima kaj kratiti spanca. Ta pes je ena sama hodeča, šepajoča, lajajoča pozitiva. Živi v tem trenutku! Danes je nov dan! Ne oziraj se nazaj! Harry se nikoli ne ozira nazaj (razen občasno za kakšno veverico). On je carpe diem v pasji podobi in zato ga imam še raje. Ne obremenjuje se s tem, da je pobruhal zadnji sedež najetega avtomobila, in ne skrbi ga, ali sem še vedno jezna, ker je zgrizel mojo Guccijevo torbico. Na vrtu koplje še eno luknjo in se neizmerno zabava."
(Odlomek iz knjige: Alexandra Potter - Ena sama dobra stvar, stran 233)

Kamnita hiška v Koštaboni.


sreda, 4. januar 2023

Ericka Waller - Pasji dnevi

 

Založba Pipinova knjiga, Podsmreka, Slovenija
Roman Pasji dnevi, prvenec angleške avtorice Ericke Waller, je zgodba o ljudeh, ki se trudijo s premagovanjem svojih večjih in manjših težav. V veliko pomoč so jim njihovi zvesti spremljevalci, kužki, ki jih sprejemajo prav takšne kot so. 

George je nesramen, nejevoljen nergač, ki zelo rad žali ljudi. Le njegova zvesta žena je v njem videla dobroto, ki jo tako uspešno skriva pred drugimi. Po več desetletjih skupnega življenja, je umrla za rakom. Georgu ni povedala, da je hudo bolna, zato je zanj ta smrt nenadna in nepričakovana. Vse zgoraj naštete Georgeve lastnosti se še bolj okrepijo. Žena mu je zapustila malo jazbečarko Poppy. Ni mu jasno zakaj, saj psov niti slučajno ne mara, prav tako kot tudi ljudi ne. A Poppy se ne preda zlahka. Le kdo bo zmagal v tej bitki! Stavim na Poppy. 💙

Lizzie je priljubljena učiteljica naravoslovja. Je prava enciklopedija različnih dejstev, ki jih rada podaja drugim. Poročena je in ima sedem letnega sina. Idilično življenje se spremeni, ko se s sinom znajde v varni hiši. Trdi, da jo je mož fizično napadel, po telesu ima polno ožganin in ureznin. Pri premagovanju svojih psihičnih travm ji poleg ljubezni do sina, pomaga tudi hišni kuža pasme Jack Russell, Maud, s katerim hodi na vsakodnevne sprehode. A izkaže se, da Lizzina zgodba ne drži povsem.

Dan je terapevt, ki tudi sam potrebuje terapijo, a si tega ne prizna. Živi s svojim pasjim terapevtom, ki je skoraj labradorec. Dobrodušni kuža Fitz obožuje svojega sostanovalca. Skupaj tečeta, se zabavata in tolažita. Dan potrebuje tolažbo. Zaveda se, da so mu všeč fantje, a tega noče pokazati v javnosti. 

Vse tri usode se prepletajo s hišnimi ljubljenčki. Zgodbe so v bistvu žalostne a jih protagonisti skušajo spremeniti. Njihovi kužki poskrbijo, da nas zgodbe za trenutek tudi nasmejejo. 

Ocena: 5/5

Ilustracija: Beci Kelly - Pasji dnevi, Ericka Waller

Ericka Waller
Pasji dnevi

Naslov izvirnika:
Dog days

Ilustracije: Beci Kelly

Prevod:
Maruša Mušinović

Založba Pipinova knjiga, Podsmreka, 2022
357 strani





'Niso skupina ljudi, ki bi se zbirala skupaj. George in Betty, Dan in Tom, Luke in Smrketa in ženska po imenu Beth, a psi združujejo ljudi, ki jim ni nič skupnega. Psi jih spodbudijo, da gredo na sprehod tudi v slabem vremenu, tudi jo jih zebe in ko živčno postopajo v dežju le zato, da lahko psi še malo tečejo. Ko psi združijo svoje ljudi v veliko čredo, Betty privzdigne pokrov posode Tupperware, in razširi se vonj po bananinem pecivu.' (Odlomek iz knjige, Pasji dnevi, stran 356)

Labradorec 💜


Podobne dobre zgodbe:


nedelja, 24. julij 2022

Alexander McCall Smith - Nadarjeni gospod Varg

 

Založba Didakta, Radovljica, Slovenija
Nadarjeni gospod Varg je druga knjiga iz serije o detektivu Ulfu Vargu z Oddelka za občutljive zločine, ki jo je napisal britansko zimbabvejski pisatelj Alexander McCall Smith.

Malmojski Oddelek za občutljive zločine trenutno nima prav veliko občutljivih zločinskih primerov, ki bi jih obravnavali. Ulfova sodelavka Anne sumi, da jo mož vara, zato prosi Ulfa, naj preveri, ali so njeni sumi upravičeni. Anne je Ulfu všeč, kot sodelavka pa tudi v osebnem življenju ni ravnodušen do nje. Sam misli, da to nagnjenje uspešno skriva pred kolegi. 😊

Malmojski Oddelek za občutljive zločine trenutno nima prav veliko občutljivih zločinskih primerov, ki bi jih obravnavali. Ulfova sodelavka Anne sumi, da jo mož vara, zato prosi Ulfa naj preveri ali so njeni sumi upravičeni. Anne je Ulfu všeč kot sodelavka pa tudi v osebnem življenju ni ravnodušen do nje. Sam misli, da to nagnjenje uspešno skriva pred kolegi.

Malo bolj zapletena in občutljiva zadeva bi lahko bila izsiljevanje slavnega švedskega pisatelja Nilsa Personna Cederstroma. Zakaj je dvignil večjo vsoto denarja, ne da bi o tem povedal svoji partnerki? Ulf v življenju Cederstroma ne najde nič obremenilnega. Nasprotno, pisatelj je oseba, ki pomaga s svojim bogastvom pomoči potrebnim. Plačuje za šolanje kar nekaj otrok iz revnih družin. Včasih priskoči na pomoč tudi odraslim, ki se nespametno zapletejo v kupčije, ki se slabo končajo. Zakaj bi takega človeka nekdo izsiljeval.

Ulf in sodelavci bodo počasi, a zanesljivo prišli vsaki zadevi do dna. Vključili so tudi novega sodelavca Blomquista, ki se je Ulfu potožil, da se dolgočasi. Nima nobenega detektivskega dela in nihče ga ne vključi v raziskavo. Ko ga bralci bolje spoznamo, nam je jasno, zakaj je tako 😎

Ocena: 4/5




Alexander McCall Smith
Nadarjeni gospod Varg

Naslov izvirnika:
The talented Mr. Varg

Prevod:
Jure Potokar

Založba Didakta, Radovljica, 2022
267 strani





'Martin je bil še vedno pri gospe Hogfors, ko se je Ulf tega večera vrnil v svoje stanovanje. Ko je parkiral saaba, je pogledal navzgor in videl psa, ki ga je opazoval skozi sosedino kuhinjsko okno. Ulf je pomahal in Martinova glava je od razburjenja zanihala gor in dol. Ulf skozi okno ni mogel slišati lajanja, lahko pa si ga je predstavljal in se ob misli nasmehnil. Martin mu je ob vrnitvi vedno namenil junaško dobrodošlico, kot jo psi navadno namenjajo lastnikom, ne glede na to, kakšne vrste človek je.' (Odlomek iz knjige Nadarjeni gospod Varg, stran 112)

Zadovoljna pit bullčica 💜 

sobota, 8. avgust 2020

Amy Chua, Bojna pesem mame tigrice

Roman Bojna pesem mame tigrice, je resnična zgodba o vzgoji otrok na kitajski način. Avtorica Amy Chua živi v Ameriki, kamor se je priselil že njen oče. Poročila se je z ameriškim židom in imata dve hčeri. Kljub življenju v ameriškem okolju se je odločila, da bo svoji hčerki vzgajala na kitajski način.

Glavni zvezdi romana, poleg mame Amy, sta hčerki Sophie in Lulu, ki sta dodobra izkusili dobre in slabe strani tovrstne vzgoje. Že v rani mladosti sta začeli igrati klavir. Da pa ne bi prihajalo do rivalstva in ljubosumja med njima, je mama določila, da bo mlajša Lulu poslej igrala na violino. Hočeš nočeš, Lulu ni vprašala ali bi, Lulu je morala skozi leta peklenskih violinskih vaj. 

Enako se je godilo tudi Sophie. Vse je bilo podrejeno enemu cilju. Vsaka mora biti popolna pri igranju svojega inštrumenta, sprejemljiva je samo odličnost in osvajanje zlatih medalj na tekmovanjih. 

Vse izven šolske dejavnosti, celo druženja s sošolkami je za mamo samo izguba časa. Družina je veliko potovala. Če kdo misli, da sta si dekleti lahko oddahnili od muziciranja, se globoko moti. Violino je bilo lahko prenašati s seboj. S klavirjem je to malo težje. Zato se je mama tigrica vedno pozanimala ali imajo v hotelu tudi klavir ali vsaj v bližini hotela. Vaje, vaje, vaje ... Trdo delo in osredotočenost na cilj. Taka je kitajska vzgoja in taka je kitajska mati. Otroka mora pripeljati do uspehov in pri tem vztrajati kljub temu, da ji otrok nasprotuje. 

Sophie se je prilagodila pravilom in navodilom. Mama z njo ni imela težav. Lulu pa je bila iz drugačnega testa. Pogovori med njo in mamo so bili eno samo vpitje in kričanje. Lulu je imela rada violino. Igrala je dobro, bila je uspešna in tudi nagrajena. Toda na kitajskega načina vzgoje ni želela več sprejemati. Uprla se je in se odločila, da ne bo več igrala violine. Začela bo igrati tenis. Je lahko šok za kitajsko mati še večji! Lahko 😎

Zelo zanimiva zgodba, da lahko otroka že v rani mladosti vprežeš v tako trdo delo. Amy je to do neke mere uspelo. Obe hčerki sta bili uspešni. A ko se je ena uprla, je tudi Amy sprevidela, da je mogoče "malce" pretiravala.



Amy Chua
Bojna pesem mame tigrice

Naslov originala:
Battle Hymn of the Tiger Mother

Prevod:
Mateja Črv Sužnik in
Miha Sužnik

Založba Zala, Hlebce, 2012
248 strani



'Medtem ko je tipična zahodnjaška mama preokupirana z nogometom, kitajska mama verjame:
1. da je šolsko delo vedno na prvem mestu,
2. da je minus 5 slaba ocena,
3. da mora biti njihov otrok v matematiki dve leti pred svojimi sošolci,
4. da ne smeš v javnosti nikoli pohvaliti svojih otrok,
5. če se kdaj vaš otrok ne strinja z učiteljem ali s trenerjem, moraš zmeraj stopiti na stran učitelja ali trenerja,
6. da se otrokom lahko dovolijo samo tiste dejavnosti, v katerih bo lahko osvojil medaljo, in
7. da mora biti medalja zlata.' 😎
(Odlomek iz knjige, stran 15)


torek, 1. oktober 2019

Kje si, Gobi? - Dion Leonard


leposlovje, hišni ljubljenček
Nova "pasja" knjiga, za vse pasjeljubce. Kje si, Gobi? Zgodba o simpatičnem rjavem mešančku, ki z roba puščave Gobi prispe vse do Edinburga, a vmes se je zgodilo še marsikaj.

Avstralski ultramaratonec Dion Leonard, ki s svojo ženo Lucjo živi v Edinburgu, se odpravi na Kitajsko, na večetapni ultramaraton. 250 kilometrov teka čez gorovje Tian Shan, čez peščene sipine in prostrano puščavo Gobi, ki žari v ognjenih barvah kot površje Marsa. Pogoji so peklenski. Vzpon, tudi do 2700 metrov nadmorske višine, mraz, skale, kamnite poti, a vsaj razgledi so enkratni. Nato pa spust v vročino, ki se dvigne tudi na 55 stopinj i tek po puščavi, ob suhih rečnih strugah in skozi redko posejane vasi, od ene kontrolne točke do druge. Tekači so prenočevali v jurtah, velikih šotorih, kjer se je nekega dne prikazal mali kuža, pravzaprav je bila samička, in spremenila Dionu življenje. Vsekakor na bolje. 😍

Mala psička se je vzpenjala h tekačem in prosila za košček hrane. Čeprav je vsak tekač svojo zalogo hrane nosil s seboj v nahrbtniku, je marsikateri z veseljem prepustil košček tudi kosmatinki. Dion je opazoval dogajanje in si mislil, da on pa že ne bo dajal hrane kužku. A to je bil račun brez krčmarja. Kuža se je odločil drugače. Zastrmela se je v Dionove živo rumene gamaše, nato pa je dvignila glavo in ga pogledala v oči in rodila se je brezmejna ljubezen na prvi pogled. Odtlej ga je vseskozi spremljala. Vztrajna in trdoživa psička je z njim pretekla kar tri etape, to je dobrih 120 kilometrov. Na vsaki kontrolni točki pa je bila prava zvezda tekmovanja.

Še pred koncem tekmovanja se je Dion odločil, da bo kosmatinko, ki mu je tako močno zlezla pod kožo in segla v srce, odpeljal s seboj v Edinburg. Poimenoval jo je Gobi, po puščavi v kateri sta se spoznala. A tu se zgodba močno zaplete. Dion odpotuje na Škotsko, Gobi pa zaupa eni od organizatork ultramaratona v dobri veri, da bo poskrbela za vse potrebne dokumente in cepljenja, ki jih kuža potrebuje za potovanje v drugo državo. A mala Gobi skrivnostno izgine.

Kot se pogosto zgodi, take zgodbe ljudi zelo ganejo in v financiranje iskanja Gobi so se vključili tako mediji kot posamezniki. Dion se je vrnil na Kitajsko, da bi s skupino ljudi poiskal Gobi. Izgubila se je v mestu Urumči na severu Kitajske, ki ima okoli tri milijone prebivalcev. Kot bi iskali iglo v senu. Ali jim bo uspelo? Bo Gobi zopet našla svojega ultramaratonca in z njegovo družino, v kateri domuje tudi maček, končno zaživela na Škotskem.



Dion Leonard
in Craig Borlase
Kje si, Gobi?
Majhen pes z velikim srcem

Naslov originala:
Finding Gobi
A little dog with a very big heart

Prevod:
Živa Hren

Društvo Zaživi življenje, Log pri Brezovici, 2019
267 strani



"Ozrl sem se navzdol in zagledal psa, ki sem ga spoznal sinoči. Stal je pri mojih nogah in strmel v živo rumene gamaše, s katerimi sem imel pokrite copate. Nekaj časa je stal kot uročen in nenehno mahal z repom. Nato je naredil nekaj zelo nenavadnega. Dvignil je pogled; najprej je motril moje noge, nato trup v rumeni majici in nazadnje obraz. Zagledal se mi je naravnost v oči; nisem mogel pogledati stran."
(Odlomek iz knjige, stran 48)


Podobno:

Pes, ki je prečkal džunglo, da bi našel dom

Moje življenje v pasjih šapah


sobota, 26. januar 2019

Dolores Redondo, Vse to ti bom dal

Manuel in Alvaro sta poročena in že petnajst let živita v Madridu. Manuel je pisatelj uspešnih romanov, Alvaro pa je uspešen poslovnež. Dobro se razumeta, živita idilično življenje, vse dokler na vrata njune hiše ne potrkata dva policista z grozljivo novico.

Policista sporočita Manuelu, da se je v mestu Lugo, na severu Španije, zgodila prometna nesreča v kateri je umrl njegov mož Alvaro. Manuel je pretresen, saj je izgubil ljubljenega človeka. Ob enem pa se sprašuje, kaj je Alvaro počel v Galiciji! Njemu je povedal, da gre na sestanek v Barcelono. Odloči se oditi na sever in odkriti kaj je Alvaro tam počel. In klobčič skrivnosti se začne razpletati.

Manuel spozna, da lahko z nekom živiš petnajst let pa ga kljub temu zelo slabo poznaš. Izve, da je Alvaro član ene najbogatejših plemiških družin v Galiciji, o kateri mu ni nikoli nič povedal. Družina živi v dvorcu obdanem z gospodarskimi poslopji, vinarno in številnimi vinogradi. Imajo konje in lovske pse. Prava podeželska idila. Le kaj se je zgodilo, da je Alvaro tako zatajil svojo družino!

Najmlajši brat je umrl pred tremi leti. Na posestvu živijo: oblastna mama, ki ji osebje pravi kar "Krokar", srednji brat z ženo in mali sinček najmlajšega brata s svojo mamo. Po očetovi smrti je vse podedoval Alvaro. Dobro je vodil posestvo, čeprav na skrivaj, in tudi zelo dobro poskrbel za svoje bližnje, s katerimi ni hotel imeti prav nič.

Manuel se spoprijatelji z lokalnim policistom, ki so ga pravkar upokojili in duhovnikom, ki je nekoč z Alvarom obiskoval šolo v bližnjem samostanu. Skupaj ugotovijo, da nesreča ni bila samo nesreča. Alvara je nekdo umoril. Tudi najmlajši brat ni naredil samomora kot so domnevali. Kdo in zakaj je ubil brata? Trojica se odloči zadevi priti do dna. Korak za korakom odkrivajo številne družinske skrivnosti in čedalje bolj jim je jasno, zakaj se je Alvaro odrekel družini. In kaj ima pri vsem tem Kavica? Meni je Kavica še najbolj všeč 💜


Dolores Redondo
Vse to ti bom dal

Naslov originala:
Todo esto te dare

Prevod iz angleščine: 
Marko Bogataj

Založba Učila, Tržič, 2018
504 strani




'Manuel se je ozrl dol in videl na stotine teras, zamejenih z grobim kamnom. Bilo je, kakor bi gledal obilico sivkastih stopnic na strmem hribovju. Na latnikih, ki so zasedali ozke ravne površine med stopnicami, je rasla trta. Na roke zgrajene kamnite zidove je bilo mogoče videti, kolikor daleč je neslo oko.' (Odlomek iz knjige, stran 189)


Berljiv in napet roman španske pisateljice Dolores Redondo, ravno pravšnji za posedanje ob morju s knjigo v roki. 😎

nedelja, 3. december 2017

Mikael Lindnord, Artur - Pes, ki je prečkal džunglo, da bi našel dom

Artur, čistokrvni mešanček, kuža iz Ekvadorja, ki se je nekje na začetku ekvadorske puščave odločil, da se pridruži ekipi ekstremnih športnikov iz Švedske in z njimi tudi ostane.




Mikael Lindnord
Artur
Pes, ki je prečkal džunglo, da bi našel dom

Naslov izvirnika: 
Artur
The dog who crossed the jungle to find a home

Prevod: 
Miriam Drev

Založba UMco, Ljubljana, 2017
279 strani



Resnična zgodba štirih švedskih ekstremnih športnikov, ki se je podala na Pustolovske dirke v južno ameriško državo Ekvador, bolj natančno v Ekvadorsko Amazonijo. Napori, na sedemsto kilometrov dolgi poti, so ubijalski. Vzpon na višino več kot 4.000 metrov, spust, dež, blato, mraz, vročina. Na tej poti so se preizkusili v teku, kolesarjenju, veslanju in soteskanju.

Ekstremna pot in ekstremne obremenitve, ki jih je potrebno premagati. Ob tem pa se pri marsikomu odprejo tudi stare poškodbe. V vsaki ekipi so trije moški in ena ženska. Na poti so tudi počivališča, kjer si ekipa odpočije in zaceli rane. Vsaka minuta je dragocena, zato se na počivališčih zadržujejo čim manj časa. Vse čestitke ljudem, ki se udeležujejo takih tekmovanj. Čestitke za pogum, vztrajnost, trmo in vzdržljivost. Toda mene je zgodba pritegnila šele, ko se na nekem počivališču, sredi ničesar, pojavi kuža, ki kljub svojemu slabemu stanju, mirno opazuje vrvež okoli sebe.

Na začetku ekvadorske puščave se v nekem trenutku, iz oči v oči, srečata vodja švedske ekipe Mikael in kuža kraljevske drže, ki res ne more bit nič drugega kot Artur 💓 Ko Mikael z Arturjem deli še svoje skromno kosilo, mu ta sledi skozi puščavo in vse do Švedske, kjer upam, da še danes živita srečno življenje 🐕.

Ni bilo vse gladko in enostavno. Preden je Artur, s svojimi tačkami, stopil na švedska tla, je skupaj z ekipo preživljal še dodatne adrenalinske dneve. Kljub temu, da so za kužka imeli vse potrebne papirje za izhod iz države pa so se na carini odločili, da Artur ne sme iz države. Iz države, ki je v vrhu lestvice po številu potepuških psov in kjer z njimi ljudje slabo ravnajo, so se odločili, da v krdelu potepuških psov nujno potrebujejo tudi Arturja.

S pomočjo dobrih ljudi iz celega sveta in predvsem pravih ljudi v Ekvadorju, se je vse dobro končalo. Artur je srečno pristal na Švedskem, preživel nekaj mesečno karanteno in kar nekaj operacij. Zdravstveno si je opomogel in zaživel s svojo švedsko družino. Mikael in Artur sta ustanovila sklad za pomoč in boljše življenje ekvadorskih kužkov.

Preslikana fotografija iz knjige Mikael Lindnord, Artur - Pes, ki je prečkal džunglo, da bi našel dom

"S pogledom sem ošinil Arturja, ki je capljal ob meni. Ne, sem pomislil sam pri sebi, ti pač svoj živi dan nisi imel svojega doma, kajne? Neskončno daleč smo od kraja, kjer sva se srečala in ne morem se slepiti, da imaš sploh kam iti, če ne boš odpotoval z mano. Vse si stavil name, ne morem te pustiti na cedilu. Naj stane, kar hoče." (Odlomek iz knjige)


"Ne obstaja zvestoba, ki ne bi bila prelomljena, razen zvestobe resnično vdanega psa." Konrad Lorenz, 1903-1989, avstrijski zoolog, etolog in ornitolog, ki se je ukvarjal z živalsko psihologijo. Leta 1973. je dobil Nobelovo nagrado (wikipedija)

Označena pot ekstremnega tekmovanja v Ekvatorski Amazoniji in kraj kjer se je Artur prvič srečal s švedsko ekipo ekstremnih športnikov. (Preslikano iz knjige)