Gail Honeyman, Eleanor Oliphant je povsem v redu

Eleanor Oliphant je tridesetletna mladenka, je zaposlena in živi sama v socialnem stanovanju. Prijazna je in družabna ženska, a kljub temu se počuti odrinjeno in osamljeno. Berljiv roman nas do zadnje strani drži v negotovosti in vseskozi se sprašujemo ali je Eleanor res povsem v redu?

Tako Eleanor spoznamo že na začetku romana. Je nekoliko posebna, drugačna, nevešča socialnih veščin, sodelavci se ji posmehujejo in jo odrivajo. Prepričala se je, da jo vse to ne moti preveč. Že od otroštva, ki ga je preživela večinoma v rejniških družinah in domovih, je vajena tega. Sprijazni se in sprejme vsako odklonitev okolice. Kaj vse se je z Eleanor dogajalo pred tridesetim letom spoznavamo počasi in po delčkih, ki jih izvemo skozi njena razmišljanja, spomine in terapijo, ki jo končno pripelje na pot ozdravitve in drugačnega življenja.

Eleanor je odkrita, ne pretvarja se in pove točno tako kot misli. V stilu Sheldona iz moje priljubljene nadaljevanke Veliki pokovci. Ko jo v salonu za manikiro vprašajo ali želi njihovo kartico zvestobe, jim odgovori: "Ne, hvala. Nikdar več ne pridem na manikiro. Enako stvar lahko naredim sama doma, še boljšo, zastonj."

Eleanor se resnično ni znala pretvarjati. Ko jo na plesu soplesalec povabi na pijačo, mu iskreno odgovori: "Ne želim sprejeti pijače od tebe, ker ti bom potem primorana kupiti še eno v zameno, bojim pa se, da si s tabo ne želim preživeti časa, potrebnega za dve pijači."  😎

Ves čas se druži z Raymondom, prijaznim računalničarjem in sodelavcem. Ob tem se niti ne zaveda v kako veliko pomoč in oporo ji je. On je tisti, ki spozna, da ima Eleanor resne težave. Prepriča jo, da poišče zdravniško pomoč, kjer ji postavijo diagnozo: depresija. Na terapijah se tudi njej sami razkrije kaj vse je doživljala, kaj je potlačila in kaj si je samo domišljala. In tega ni bilo malo.

Gail Honeyman
Eleanor Oliphant je povsem v redu

Naslov izvirnika:
Eleanor Oliphant is cpmpletely fine

Prevod:
Katarina Žakelj

Založba Učila, Tržič, 2017
352 strani


"Opazila sem, da je pogledoval proti meni in nato upočasnil korak, da sva hodila z enako hitrostjo. Ugotovila sen, da takšne majhne geste - kako mi je njegova mama skuhala čaj po obroku, ne da bi me vprašala, se spomnila, da pijem nesladkanega, kako je Laura dala na krožnik dva majhna piškota, ko mi je v salonu prinesla kavo - takšne reči lahko veliko pomenijo."
(Odlomek iz knjige, stran 176)

"Priljubljeni ljudje se morajo včasih smejati rečem, ki se jim ne zdijo zelo smešne, počno stvari, ki si jih ne želijo zares, v družbi ljudi, ki jim zares ne ustreza. A ne jaz. Že pred leti sem se odločila, da če bom izbirala med tem ali samoto, bom izbrala samoto."
(Odlomek iz knjige, stran 217)

Gail Honeyman se je rodila leta 1972, na Škotskem. Odličen roman 'Eleanor Oliphant je povsem v redu', je njen prvenec in prejemnik številnih literarnih nagrad.

Aleksej Ivanov, Geograf je zapil globus

Zgodba iz daljne Rusije, ki se dogaja v času perestrojke. Malce ironična, malce duhovita, na momente tudi smešna, čeprav v resnici tu ni prav veliko smešnega. 😎

Aleksej Ivanov
Geograf je zapil globus

Naslov izvirnika:
Geograf globus propil

Prevedla: Lijana Dejak
Prevod verzov: Milan Jesih

Zbirka Sto slovanskih romanov
Društvo slovenskih pisateljev, 2007
451 strani


Perm je mesto na Uralu. To je tisto mogočno gorovje, ki deli Evropo in Azijo. In na obrobju tega mesta oziroma permskega kraja leži majhno mestece kjer s svojo družino živi Viktor Sergejevič Služkin. Služkin je mladi učitelj, ki na šoli poučuje geografijo. Pa ne zato, ker bi bil za to izšolan, temveč ker je bilo na šoli prosto samo še mesto učitelja geografije.

Mladi učitelj Služkin se je na vso moč trudil obvladovati svoje učence, ki jim je bila šola in izobrazba deveta skrb, če jim je sploh bila kakšna skrb. Kako naj jih navduši za učenje, kako naj jim razloži osnove lepega vedenja, kako naj doseže vsaj kanček njihovega spoštovanja! Cel kup vprašanj a nobenega pametnega odgovora.

Končno pa le najdejo nekaj kar je zanimivo za vse. Učenci odkrijejo, da gre njihov učitelj vsako leto na daljše popotovanje. Njihova velika želja je, da gredo tokrat z njim tudi oni. Sprva se Služkin otepa te velike odgovornosti, na koncu pa se le dogovorijo. Če se bodo pridno učili in lepo obnašali, bodo šli skupaj na končni izlet in tako v živo spoznavali geografijo pa tudi zgodovino velike Rusije.

Skupaj izdelajo splav s katerim se odpravijo na adrenalinsko plovbo po divji reki. Marsikaj doživijo in vidijo. Kaj vse pa naj si vsak prebere knjigo in izve še kaj o življenju na ruskem podeželju. Zanimivo in berljivo 😎

"Vidim, da ste živahen razred," je pripomnil Služkin. "No, pa se predstavimo. Jaz sem Viktor Sergejevič. Vse leto vas bom učil zemljepis ..."
"Kaj pa Presta?" se je zaslišal krik iz ene od zadnjih klopi. "Presta je boljša! ..."
"Komentarje zadržite zase," jih je opozoril Služkin. "Sicer bodo komentatorji leteli ven."
Grožnja na komentatorje ni naredila nobenega vtisa.
"Za pouk boste potrebovali navaden zvezek ..."
"Zveeezek?" so se družno razburile punce v prvih klopeh.
"Ja, navaden zvezek," je potrdil Služkin. "Zato, da boste vanj zapisovali svoje modre misli. Ali butaste. Kakršne pač imate."
"Nobenih nimamo! ..."
"Prej pa nismo potrebovali zvezkov! ..."
"Fak, jaz ga ne bom imel in konec!" je izjavil majhen rdečelas nosat fant
"Ne bomo ga imeli!" so se drli v zadnjih klopeh. "Pojdite v maloro! ..."
"Ti-ho!" je bevsknil Služkin. "Zaprite usta!"  
(Odlomek iz knjige, Geograf je zapil globus, Aleksej Ivanov)
V takem slogu je potekalo Služkinovo izobraževanje nadobudne mladine, željne znanja 😏

Ruth Ware, Smrt gospe Westaway

V stilu velike Agathe Christie, je britanska pisateljica Ruth Ware, spisala kriminalko Smrt gospe Westway. Napet in berljiv roman o družinskih odnosih in oblastni materi, ki tudi po svoji smrti ne da miru svojim potomcem.

Hal oziroma Harriet je mlado dekle, ki je v nenavadni prometni nesreči izgubilo mamo. Pred vrati njunega domovanja, jo je do smrti povozil avto in izginil. Hal poslej živi sama v najemniškem stanovanju v Brightonu. Preživlja se z vedeževanjem. Njeno glavno orodje so tarot karte. Njeno življenje bi bilo še kar znosno, če ne bi padla v kremplje izterjevalcev. Pred časom si je izposodila manjši znesek denarja in njen dolg, kljub temu da ga skuša zmanjšati, vztrajno narašča, saj so obresti oderuške. Izterjevalec ji grozi in Hal se vse bolj boji za svoje življenje.

Nekega dne pa Hal prejme pismo odvetniške pisarne. Sporočajo ji, da je dedinja, po pravkar umrli gospe Westway. Prosijo jo naj jim pošlje dokumente, da preverijo ali je prava oseba. V prvem trenutku se razveseli dediščine, ker bo lahko vrnila dolg. Po treznem razmisleku pa spozna, da je bore malo možnosti, da je prav ona oseba, ki jo odvetniška pisarna išče.

Da bi se izognila izterjevalcu in si pridobi še nekaj časa, se Hal z vlakom odpelje v St. Piran (mislila sem, da imamo samo v Sloveniji Piran, na katerega smo tako ponosni, a očitno ga imajo tudi v Veliki Britaniji 😎) in naprej na čudovito posestvo s pravim malim dvorcem, imenovanim Trepassen House.

Gospa Westway je imela tri sinove in eno hčer, ki je že davno izginila s posestva in nihče ne ve kje se nahaja. Hal je priča zapletenim odnosom med brati, ki jo po koščkih seznanjajo z življenjem na posestvu kjer ima glavno besedo oblastna, neznosna in z ničemer zadovoljna mati. Hkrati pa se sprašujejo kdo je Hal in zakaj je mati prav njo izbrala za dedinjo posestva.

Ob napetih zapletih se lepo počasi in postopoma vse tudi razplete. In vsi, skoraj vsi, so srečno živeli do konca svojih dni 😊

Ruth Ware
Smrt gospe Westaway

Naslov originala:
The death of Mrs. Westaway

Prevod:
Miro Mrak

Založba Učila, Tržič, 2018
377 strani


'Kaj se je zgodilo s to hišo in to družino? Čarobna spokojnost z razglednice, čaj na trati, nekaj, kar je bilo podobno prizoru iz romanov Agate Christie, vse to je izginilo - vse je pogoltnil razkroj in nekaj bolj tujega in zaskrbljujočega. Ni šlo le za občutek, da je hiša že dolgo zanemarjena. Šlo je za nekaj mračnejšega, zdelo se je, da tu bivajo skrivnosti, da so bili tu ljudje zelo nesrečni, a ni bilo nikogar, ki bi jih potolažil.' 
(Odlomek iz knjige, Smrt Gospe Westaway, stran 155)

Mark Sullivan, Pod škrlatnim nebom

Roman Pod škrlatnim nebom, ameriškega pisatelja Marka Sullivana, je napisan po resničnih in pretresljivih dogodkih, ki so se dogajali po kapitulaciji Italije, leta 1943.

Zgodba romana je postavljena v Severno Italijo, v Milano in v italijanske Alpe, ob meji s Švico. V romanu nastopajo resnični ljudje, ki so se vsak na svoj način borili proti fašizmu, po njegovem zlomu pa tudi proti nič manj krutemu nacizmu.

Glavni akter je šestnajstletni Pino Lella. S svojo družino živi v središču Milana, v bližini znamenite milanske stolnice, kjer imajo tudi zelo uspešno modno trgovino.

Nekega večera se Pino in njegov brat odpravita v bližnji kino, kjer doživita in na srečo tudi preživita bombni napad zaveznikov. Ker so napadi na Milano čedalje bolj pogosti, se starša odločita in oba fanta pošljeta h duhovniku Reju, ki v italijanskih Alpah vodi deško šolo. Pino je bil strasten smučar in neustrašen alpinist. Oče Re je v njem zaznal velik potencial. Tako je Pino začel voditi manjše skupine preganjanih ljudi, čez gore do meje s Švico, kjer so jih prevzeli drugi. Mladenič je rešil veliko ljudi.

Ljudje so verjeli, da bo vojne kmalu konec. Italijanski fašisti so kapitulirali, toda prišli so nemški nacisti, ki v svoji krutosti niso prav nič zaostajali.

Pino bo kmalu star osemnajst let in lahko bi ga vpoklicali v vojsko in ga poslali na rusko fronto. Zato ga starša prisilita, da se sam prijavi v nemško vojsko. Kljub silovitemu upiranju, se Pino na koncu vendarle vda. Postane osebni voznik generala Leyersa, ki ga spremlja vse do konca vojne. General je  neizprosen in hladen petdesetletnik, ki za izpolnitev svoje naloge ne izbira sredstev.

Pino, na poti vidi veliko gorja in krutosti. Zelo težko prenaša, toda v oporo mu je družina, ki ga spodbuja. Pino je namreč tudi vohun. Na poti z generalom vidi marsikaj in vse to družina prenese zaveznikom.

Pisatelj pravi, da je zgodba resnična. A pri takih zgodbah nikoli ne veš kaj natančno je res in kje se začne pisateljeva domišljija. Kako se je Pino po vojni rešil etikete, da je nacist in izdajalec Italije? In kaj se je zgodilo z generalom?

Mark Sullivan
Pod škrlatnim nebom

Naslov izvirnika:
Beneath a scarlet sky

Prevedla: Anica Baša

Založba Učila, Tržič, 2018
500 strani



'Vorarbeiter Lella je v tistem trenutku že skoraj izgubil vero v božji načrt zanj. Ko je tako prišel na postajo, je bil še vedno besen zaradi položaja, v katerem se je znašel. V to ga je prisilila mama. V Casi Alpini je počel pomembne stvari, ravnal je dobro in pravilno, z vodenjem beguncev je veliko tvegal, njegova dejanja so bila pogumna. Njegovo življenje po tistem pa je postalo eno samo urjenje, neskončen niz pohodov, telovadnih vaj, ur nemščine in drugih neuporabnih znanj. Vsakič, ko je pogledal svastiko, bi si jo najraje strgal z roke in se odpravil v hribe k partizanom.'
(Odlomek iz knjige, Pod škrlatnim nebom, stran 179)

Dolores Redondo, Vse to ti bom dal

Manuel in Alvaro sta poročena in že petnajst let živita v Madridu. Manuel je pisatelj uspešnih romanov, Alvaro pa je uspešen poslovnež. Dobro se razumeta, živita idilično življenje, vse dokler na vrata njune hiše ne potrkata dva policista z grozljivo novico.

Policista sporočita Manuelu, da se je v mestu Lugo, na severu Španije, zgodila prometna nesreča v kateri je umrl njegov mož Alvaro. Manuel je pretresen, saj je izgubil ljubljenega človeka. Ob enem pa se sprašuje, kaj je Alvaro počel v Galiciji! Njemu je povedal, da gre na sestanek v Barcelono. Odloči se oditi na sever in odkriti kaj je Alvaro tam počel. In klobčič skrivnosti se začne razpletati.

Manuel spozna, da lahko z nekom živiš petnajst let pa ga kljub temu zelo slabo poznaš. Izve, da je Alvaro član ene najbogatejših plemiških družin v Galiciji, o kateri mu ni nikoli nič povedal. Družina živi v dvorcu obdanem z gospodarskimi poslopji, vinarno in številnimi vinogradi. Imajo konje in lovske pse. Prava podeželska idila. Le kaj se je zgodilo, da je Alvaro tako zatajil svojo družino!

Najmlajši brat je umrl pred tremi leti. Na posestvu živijo: oblastna mama, ki ji osebje pravi kar "Krokar", srednji brat z ženo in mali sinček najmlajšega brata s svojo mamo. Po očetovi smrti je vse podedoval Alvaro. Dobro je vodil posestvo, čeprav na skrivaj, in tudi zelo dobro poskrbel za svoje bližnje, s katerimi ni hotel imeti prav nič.

Manuel se spoprijatelji z lokalnim policistom, ki so ga pravkar upokojili in duhovnikom, ki je nekoč z Alvarom obiskoval šolo v bližnjem samostanu. Skupaj ugotovijo, da nesreča ni bila samo nesreča. Alvara je nekdo umoril. Tudi najmlajši brat ni naredil samomora kot so domnevali. Kdo in zakaj je ubil brata? Trojica se odloči zadevi priti do dna. Korak za korakom odkrivajo številne družinske skrivnosti in čedalje bolj jim je jasno, zakaj se je Alvaro odrekel družini. In kaj ima pri vsem tem Kavica? Meni je Kavica še najbolj všeč 💜

Dolores Redondo
Vse to ti bom dal

Naslov originala:
Todo esto te dare

Prevod iz angleščine: 
Marko Bogataj

Založba Učila, Tržič, 2018
504 strani




'Manuel se je ozrl dol in videl na stotine teras, zamejenih z grobim kamnom. Bilo je, kakor bi gledal obilico sivkastih stopnic na strmem hribovju. Na latnikih, ki so zasedali ozke ravne površine med stopnicami, je rasla trta. Na roke zgrajene kamnite zidove je bilo mogoče videti, kolikor daleč je neslo oko.' (Odlomek iz knjige, stran 189)

Berljiv in napet roman španske pisateljice Dolores Redondo, ravno pravšnji za posedanje ob morju s knjigo v roki. 😎

Paulo Coelho, Vohunka

V Braziliji rojeni pisatelj, Paulo Coelho, je v drobnem romanu Vohunka, opisal predvsem zadnji del življenja Mate Hari, ki jo skoraj vsi poznamo kot vohunko. Pa je bila res?

Coelhov roman Vohunka se začne na koncu. Mata Hari, plesalka in kurtizana, je obsojena na smrt. Obtožili so jo vohunstva, celo dvojnega vohunstva. Vohunila naj bi za Nemčijo in za svojo novo domovino Francijo, v kateri je preživela večino svojega odraslega življenja.

Mata Hari se je rodila 7. avgusta 1876, kot Margaretha Zelle, v nizozemskem mestu Leeuwardn. Želela si je bolj svobodnega življenja in zdelo se ji je, da ga lahko dobi samo s poroko. Leta 1895. se je poročila s precej starejšim častnikom in z njim živela v takratni nizozemski koloniji Vzhodna Indija, ki je bila pod nizozemsko oblastjo od leta 1800. Od leta 1942. je to Indonezija z otokom Java, ki je eden najbolj poseljenih otokov na svetu. Tu je kasnejša Mata Hari rodila dva otroka, deklico in dečka. Oba sta končala zelo žalostno. Dečka je umorila ljubosumna "prijateljica", ko je imel samo nekaj let. Deklica, ki je kasneje živela z očetom pa je pri 21-ih letih umrla za posledicami možganske kapi.

Življenje na otoku je bilo za Margaretho prava katastrofa. Tako družinsko kot tudi družabno. Ko se je družina preselila na Nizozemsko, je izkoristila prvo priložnost, zapustila hčer in moža ter pobegnila v Francijo.

Pariz ji je prinesel novo, drugačno življenje in novo ime. Rodila se je Mata Hari. Postala je plesalka, bila je kurtizana, živela je na visoki nogi, kot temu rečemo. Vse za lepe obleke, denar in moč. Živela je življenje kot si ga je vedno želela.

Toda, marsikatero življenje ima tudi svojo kruto in temačno stran in Mata Hari jo je doživela v najhujši obliki. Obtožili so jo vohunstva in jo obsodili na smrt. Ves čas, ko je bila zaprta v pariškem zaporu je zatrjevala, da je nedolžna in upala na pomilostitev. Priznala je, da je od Nemcev dobila denar, vendar jim ni nikoli izdala prav nobene zaupne informacije. Žal pa pravica v času vojne ni enaka pravici v času, ko vlada ljubi mir. Obsodba je bila izvršena 15. oktobra 1917.

Paulo Coelho
Vohunka

Naslov izvirnika: A espia
Prevedla: Katja Mikelj

Založba Učila, Tržič, 2016
188 strani

Kraj in čas dogajanja:
Nizozemska vzhodna Indija (Indonezija), Pariz, Berlin
konec 19. stoletja do leta 1917





Odlomek iz knjige Vohunka:

'Vitka in visoka nas z elegantno gibkostjo divje zveri in vihrajočimi črnimi lasmi zapelje v čarovnijo.
Najbolj ženstvena med vsemi ženskami, ki s svojim telesom piše stihe neznane tragedije.
Na tisoče oblin in gibov, ki se do potankosti zlijejo s tisoč različnimi ritmi.'

Odlomek iz knjige Vohunka:

'Potem bom spregovorila o svojem plesanju - še dobro, da imam nekaj fotografij, na katerih je razvidna večina plesnih figur in oblačil, ki sem jih nosila. V nasprotju s tem, kar so govorili kritiki, ki me na odru nikoli niso zares razumeli, sem se med plesom preprosto osvobodila ženske, kakršna sem bila običajno, in vse, kar sem imela, ponudila Bogu. Prav zato sem se tako zlahka razgaljala, saj v tistem trenutku nisem bila nič, ne jaz, ne moje telo; bila sem le gibi, ki govorijo z vesoljem.'


Počitniško branje: In dobila je krila, Sue Monk Kidd

Arantxa Urretabizkaia, Rdeči zvezek

Zgodba baskovske družine, z dvema majhnima otrokoma, v kateri starša sodelujeta v boju proti diktaturi.

Arantxa Urretabizkaia
Rdeči zvezek

Naslov izvirnika:
Koaderno gorria

Prevedla: Barbara Pregelj

Založba Malinc, Medvode, 2018
172 strani


Zgodba romana Rdeči zvezek se začne, ko mlada ženska, odvetnica, prispe na letališče v Caracasu. V Venezuelo je prišla s pomembno misijo. Na prošnjo svoje prijateljice in varovanke, mora poiskati njena otroka in jima izročiti rdeči zvezek. Vanj je Mama, tako je v romanu poimenovana, zapisala svoje spomine na otroka in jima tudi razložila zakaj že sedem let ni z njima.

Mama in oče, v Baskiji, sodelujeta v boju proti diktaturi. Medtem ko je Mama neustrašna in brez vsakega strahu sodeluje v številnih demonstracijah in akcijah pa se oče vedno bolj umika in skrbi za njuna majhna otroka, triletno hčer in komaj rojenega sina. Zaradi velike izpostavljenosti in prepoznavnosti, se mora Mama umakniti iz Baskije. Oče in otroka jo občasno obiščejo, nato pa brez besed in pojasnil vsi trije izginejo.

Kje je njena družina? Kaj se je zgodilo? So še živi? Na vsa vprašanja je iskala odgovore kar sedem let, ko je odkrila, da je oče otroka ugrabil, tako si je sama razložila, in ju odpeljal v Venezuelo, bolj natančno v Caracas. In tako se začne nenavadna naloga za mlado odvetnico, ki jo v celoti izpolni, ob tem pa ugotovi, da je Mama svojo hčer vzgojila v novo bojevnico.

Odlomek iz knjige Rdeči zvezek: "Hotela sem spremeniti družbo, izboljšati svet, živeti med svobodnim ljudstvom. Enako je hotel tudi vajin oče, a to je druga zgodba.Na začetku je bila želja, nato pa sestanek za sestankom, korak za korakom, vse do izgnanstva. In veliko preden sem karkoli dosegla, sem škodila svoji družini, prizadela sem svoja otroka, ki sem ju ljubila najbolj na svetu."

Arantxa Urretabizkaia se je rodila 1. julija 1947. v San Sebastjanu, mestu na severu Baskije, ki je avtonomna pokrajina Španije. Je pisateljica, ki piše v baskovskem jeziku. Ukvarja se tudi z novinarstvom in igralstvom, piše tudi scenarije.

Mikael Lindnord, Artur - Pes, ki je prečkal džunglo, da bi našel dom

Artur, čistokrvni mešanček, kuža iz Ekvadorja, ki se je nekje na začetku ekvadorske puščave odločil, da se pridruži ekipi ekstremnih športnikov iz Švedske in z njimi tudi ostane.

Mikael Lindnord
Artur
Pes, ki je prečkal džunglo, da bi našel dom

Naslov izvirnika: 
Artur
The dog who crossed the jungle to find a home

Prevod: 
Miriam Drev

Založba UMco, Ljubljana, 2017
279 strani



Resnična zgodba štirih švedskih ekstremnih športnikov, ki se je podala na Pustolovske dirke v južno ameriško državo Ekvador, bolj natančno v Ekvadorsko Amazonijo. Napori, na sedemsto kilometrov dolgi poti, so ubijalski. Vzpon na višino več kot 4.000 metrov, spust, dež, blato, mraz, vročina. Na tej poti so se preizkusili v teku, kolesarjenju, veslanju in soteskanju.

Ekstremna pot in ekstremne obremenitve, ki jih je potrebno premagati. Ob tem pa se pri marsikomu odprejo tudi stare poškodbe. V vsaki ekipi so trije moški in ena ženska. Na poti so tudi počivališča, kjer si ekipa odpočije in zaceli rane. Vsaka minuta je dragocena, zato se na počivališčih zadržujejo čim manj časa. Vse čestitke ljudem, ki se udeležujejo takih tekmovanj. Čestitke za pogum, vztrajnost, trmo in vzdržljivost. Toda mene je zgodba pritegnila šele, ko se na nekem počivališču, sredi ničesar, pojavi kuža, ki kljub svojemu slabemu stanju, mirno opazuje vrvež okoli sebe.

Na začetku ekvadorske puščave se v nekem trenutku, iz oči v oči, srečata vodja švedske ekipe Mikael in kuža kraljevske drže, ki res ne more bit nič drugega kot Artur 💓 Ko Mikael z Arturjem deli še svoje skromno kosilo, mu ta sledi skozi puščavo in vse do Švedske, kjer upam, da še danes živita srečno življenje 🐕.

Ni bilo vse gladko in enostavno. Preden je Artur, s svojimi tačkami, stopil na švedska tla, je skupaj z ekipo preživljal še dodatne adrenalinske dneve. Kljub temu, da so za kužka imeli vse potrebne papirje za izhod iz države pa so se na carini odločili, da Artur ne sme iz države. Iz države, ki je v vrhu lestvice po številu potepuških psov in kjer z njimi ljudje slabo ravnajo, so se odločili, da v krdelu potepuških psov nujno potrebujejo tudi Arturja.

S pomočjo dobrih ljudi iz celega sveta in predvsem pravih ljudi v Ekvadorju, se je vse dobro končalo. Artur je srečno pristal na Švedskem, preživel nekaj mesečno karanteno in kar nekaj operacij. Zdravstveno si je opomogel in zaživel s svojo švedsko družino. Mikael in Artur sta ustanovila sklad za pomoč in boljše življenje ekvadorskih kužkov.

Preslikana fotografija iz knjige Mikael Lindnord, Artur - Pes, ki je prečkal džunglo, da bi našel dom

"S pogledom sem ošinil Arturja, ki je capljal ob meni. Ne, sem pomislil sam pri sebi, ti pač svoj živi dan nisi imel svojega doma, kajne? Neskončno daleč smo od kraja, kjer sva se srečala in ne morem se slepiti, da imaš sploh kam iti, če ne boš odpotoval z mano. Vse si stavil name, ne morem te pustiti na cedilu. Naj stane, kar hoče." (Odlomek iz knjige)

"Ne obstaja zvestoba, ki ne bi bila prelomljena, razen zvestobe resnično vdanega psa." Konrad Lorenz, 1903-1989, avstrijski zoolog, etolog in ornitolog, ki se je ukvarjal z živalsko psihologijo. Leta 1973. je dobil Nobelovo nagrado (wikipedija)

Označena pot ekstremnega tekmovanja v Ekvatorski Amazoniji in kraj kjer se je Artur prvič srečal s švedsko ekipo ekstremnih športnikov. (Preslikano iz knjige)

Vinko Lenarčič, Plečnik ...

Zanimiva knjiga spominov na znamenitega slovenskega arhitekta Jožeta Plečnika, kot se ga spominja njegov študent Vinko Lenarčič, s katerim sta bila v stiku skoraj trideset let.

Plečnik
kot se ga je spominjal njegov najljubši učenec
Vinko Lenarčič

Uredil: Simon Lenarčič (oprema, opombe in dodatna besedila), vnuk arhitekta Vinka Lenarčiča

Izdal: Simon Lenarčič, samozaložba, Ješovec pri Kozjem, 2016
416 strani

Vinko Lenarčič (1904-1966) je bil Plečnikov študent in občudovalec. Pri njem je leta 1928. tudi diplomiral in postal arhitekt. Za diplomsko nalogo je naredil načrt za monumentalno zgradbo Ljudske posojilnice v Celju, ki pa jo večina stroke pripisuje Plečniku. Glede na to, da je bil Plečnik njegov profesor in mentor, se zdi logično, da je v zgradbi prepoznavna Plečnikova šola. Kakorkoli že, arhitekt in urbanist Vinko Lenarčič, nam je zapustil dragoceno pričevanje o trideset letnem druženju z velikim Plečnikom in nam odkril marsikaj bolj osebnega iz njegovega življenja. Njegov rokopis z dodanimi opombami, je v samozaložbi izdal njegov vnuk.

Plečnikova pipa v obliki ribe. Zakristija cerkve sv. Frančiška v ljubljanski Šiški

Odlomek iz knjige Vinka Lenarčiča - Plečnik, stran 104: "Plečnik je dobro vedel, da niti dva ne čutita enako, ne doživita enako, da pa lahko narodi - in tudi celo človeštvo - enako hočejo! Skupno hotenje v arhitekturi in umetnosti sploh je hotel Plečnik doseči najprej pri svojih učencih v šoli, posredno pa pri Slovencih - vsaj pri njih, da ne rečem pri Slovanih. Bil je namreč predvsem Slovan, to je mnogokrat poudaril."

Po značaju je bil Plečnik sprva vzkipljive, že skoraj divje narave. S pomočjo katoliške vere, ki ji je do konca življenja zvesto sledil pa je postal dober in plemenit človek. Lenarčič se spominja svojih študentskih let, ko jim je Plečnik z veseljem razdajal svoje znanje in z njim so ure in ure risali, kajti risanje je osnova arhitekture. Plečnik je bil nenavadno priden in delaven. Ogromno je risal in načrtoval. Njegovi načrti so imeli veliko ornamentov, ko pa se je začela gradnja, jih je bilo vse manj. Plečnik je vedno mislil tudi na kamnoseke, kako bodo mojstri izklesali njegovo idejo. Zaradi njih je marsikaj poenostavil. V knjigi izvemo, da na obiske ni hodil, tudi sprejemal jih je bolj malo. Njegovi sprehodi so bili z razlogom. Ogledoval si je okolico in snoval kaj in na kakšen način bi zadeve izboljšal. Zahajal je v gostilno Kolovrat, kjer sta se srečevala z bratom Janezom.

Jože Plečnik, garderobe in ogledala v kleti NUK-a

Plečnik o napuhu in pohlepu, stran 148: "Velike, da ne rečem vse nesreče sta kriva napuh in pohlep, ki sta v človeku in jima človek podleže. Zato je pametno in pravilno, da kratkomalo sovražimo denar, komfort, blišč ..., kar so viri greha. Mučijo se in garajo ljudje za vsakdanji kruhek - ni za pomagat! -, ali brezobzirno se borijo za denar, za blišč, za ženske, ker so lakomni in poželjivi."
S svojo arhitekturo bi lahko Plečnik veliko zaslužil, vendar temu ni tako. Res, da je bogatim naročnikom pošteno zaračunal, vendar je velikokrat, predvsem pri sakralni arhitekturi, delal zastonj pa še sam je kaj plačal ali podaril. Vedno je poskrbel, da so bili njegovi študentje, ki so mu pomagali pri risanju načrtov, za svoje delo pošteno plačani.
O denarju je pravil: "Denar je hudič, bojte se ga." Pa tudi: "Denar vam bodi sredstvo vaše svobode, brez denarja ne morete nič in vas lahko vsak nekam sune ..." Skratka, zmernost pri vsaki stvari.

Plečnikov šah je oblikoval arhitekt Janez Suhadolc, po motivih njegovih del. Konj je tak kot kljuka na vratih NUK-a, tekač in kmet sta v obliki stožca, tako kot spomenik Davorinu Jenku v Cerkljah ...

Plečnik o prostorski postavitvi Nebotičnika, stran 219: "Pogled na Ljubljano s poti na Bellevue je bil edinstven! Sedaj imam zaradi Nebotičnika vtis, kot da bi me kdo za uho udaril, mi dal klofuto. Grad je izgubil merilo!" Nisem razumel, zato je pojasnil: "Poglejte, preje je Grad res dominiral nad mestom, čutili ste njegovo višino. Sloki zvoniki so še povečali ta občutek. Neprimerna gmota Nebotičnika pa je čisto ubila to harmonijo."

Preddverje Plečnikove gimnazije v Ljubljani

Plečnik o nagoti in o sončenju, stran 368: "Človekovo telo je lepo, celo zelo lepo. Nagota pa je nevarna in je hitro lahko svinjarija."
"Ne zdi se mi prav, da človek ves božji dan preleži in žge svoje telo na soncu."
O cerkvi sv. Petra v Rimu: "Polna je napuha"
O ženskem oblačenju: "Francozinja se obleče, Nemka pa nekaj nase navleče!"
O Francetu Prešernu: "Njegovi verzi in soneti so zloženi kot prava arhitektura."

Vinko Lenarčič o Plečniku: "Kot arhitekt je bil umetnik, kot profesor pedagog in psiholog, kot človek pa filozof s povsem jasnim svetovnim nazorom."

Jean-Luc Bannalec, Na koncu sveta

Kriminalka francoskega pisatelja Jeana-Luca Bannaleca, je na momente tudi turistično - kulinarični vodnik po čudoviti francoski Bretanji.

Jean-Luc Bannalec
Na koncu sveta
Komisar Dupin razreši četrti primer

Naslov izvirnika:
Bretonischer Stolz
Prevod: Maruša Mugerli Lavrenčič

Založba Učila, Tržič, 2017
344 strani


Roman Na koncu sveta lahko beremo, v prvi vrsti, kot kriminalko, lahko pa je tudi turistično, kulinarični vodnik 😃
Odlomek iz knjige: "Pot je tu prešla v strmo stezo med grčavimi hrasti, ki so ravno začenjali brsteti. Ozki, kamniti poti sta čez čeri vodili do morja, videti je bilo nagnjene glogove grme in posamezne pinije, predvsem pa živo rumeno košeničico. V teh dneh se je bujno razcvetela, pokrajina je bila posuta z velikimi, sršečimi, košatimi pikami. Za košeničico pa se je raztezal širok, živo modro zelen pas, Atlantski ocean, niti sto metrov stran. In nad njim kristalna modrina. Svetloba je bila malone nenaravna."

In v tej idilični, mirni pokrajini, se na parkirišču znajde moško truplo. Odkrije ga starejša gospa, ki se tu vedno sprehaja s svojim kužkom. Če smo bolj natančni, je truplo odkril kuža. Toda, medtem ko gre gospa Bandol obvestit policijo, truplo skrivnostno izgine. Da je skrivnost še večja poskrbi dež, ki odplakne morebitne sledi. Komisar Georges Dupin, ki so ga pred petimi leti nagnali iz Pariza, na konec sveta, pod čemer je bila mišljena slikovita, idilična Bretanja, kljub vsemu verjame, da je gospa res našla truplo. Pričnejo s preiskavo in kaj hitro odkrijejo še eno truplo. Identiteta moškega jih pripelje na Škotsko. Kasneje ugotovijo, da sta oba prišla skupaj od tam.

Kaj sta Škota počela v Bretanji? Je šlo za vojno med lastniki gojišč ostrig? Bretonske ostrige so najboljše in jedli so jih po vsem svetu. Dupin jih ni maral. Mogoče pa ni šlo za ostrige, mogoče je šlo za čisto nekaj drugega. Komisar Dupin se stalno vrača h gospe Bandol, ki se vsakokrat spomni kakšne nove podrobnosti. Njun pogovor ponavadi spremlja kakšna kulinarična pojedina, kot so veliki koščki svežih pokrovač z malo smetane in finimi drobtinami v veliki školjčni lupini. Poleg sodi tudi obvezen kozarček dobrega bretonskega vina.
"Pitje vode v Bretanji ni uživalo dobrega slovesa, iz zdravstvenih razlogov. Bretonci so govorili, da povzroča rjo" 😎 (citat iz knjige)
Ni dvoma, da bo komisar Dupin uspešno rešil tudi svoj četrti primer. Razplet je zelo zanimiv. Če koga zanima, naj prebere knjigo, jaz sem že pošteno lačna 😉


Prvi trije primeri komisarja Dupina

Jean-Luc Bannalec, Neznani Gauguin in Nemirno morje in Belo zlato

Tri kriminalke, francoskega pisatelja Jean-Luc Bannaleca, Neznani Gauguin in Nemirno morje pa še Belo zlato, so ravno pravšnji za počitniško branje. Dogajanje je umeščeno na slikoviti polotok Bretanja, na severozahodu Francije, ob Atlantskem oceanu. Sledimo komisarju Dupinu, ki je bil "izgnan" iz Pariza, v to oddaljeno provinco, bogu za hrbtom. Tako vsaj mislijo Parižani, Dupin pa vse bolj spoznava to čudovito pokrajino ob morju in vse bolj uživa v njenih naravnih lepotah in v vseh morsko, kulinaričnih dobrotah, ki jih nudi.

Jean-Luc Bannalec
Neznani Gauguin

Založba Učila, 2015
272 strani

Prvi primer komisarja Dupina.

V idiličnem, slikarskem mestecu Pont Aven, v Bretanji, najdejo umorjenega lastnika butičnega hotela. Hotel in mesto sta znana meka slikarskih navdušencev. Še posebej pa slikovita pokrajina, s svojimi griči, polji, travniki in gozdovi. Prednica starega hotelirja, je gostila številne slavne slikarje, med njimi tudi Paula Gauguina.

Kdo bi lahko umoril 91-letnega hotelirja? Komisar Dupin izloči štiri možne storilce. Pokojnikov sin, neuspešen podjetnik, ki trguje z medom pa upokojeni učitelj in predsednik turističnega društva, kateremu je umorjeni kar precej doniral. Tu je še prijatelj in prijateljica, že dolga leta zaposlena v hotelu, s katero je imel tajno razmerje. Vsi so omenjeni v oporoki in prav vsak od njih bi lahko bil morilec.

Ob opisih idilične pokrajine in slastne kulinarike, bi se človek z največjim veseljem takoj odpravil v Bretanjo. Toda še prej moramo najti morilca. Je eden izmed štirih naštetih ali je kdo povsem drugi? In kaj ima pri vsem tem znameniti francoski slikar, Paul Gauguin, ki je v tem mestecu, konec 19. stoletja ustanovil tudi slikarsko šolo, Ecole de Pont-Aven?

Jean-Luc Bannalec
Nemirno morje

Naslov izvirnika: 

Bretonische Brandung
Založba Učila, 2015
316 strani

Drugi primer komisarja Dupina

Na otočju Glenan, natančneje, na največjem otoku arhipelaga, z imenom Le Loc'h, najdejo tri trupla. Na nenaseljenem otoku je samo staro pokopališče, razvaline nekdanjega samostana in ostanki tovarne. Kako so se trupla znašla tu, saj ni nobenih ostankov barke ali jadralnih desk?

Komisar Dupin, ne more prav dolgo uživati v tem morskem raju, s kristalno čistim morjem in plažami, obloženimi s koralnim peskom pa ob slastnem jastogu, da o okusnih škampih, niti ne govorimo. Čaka ga težko delo, ki ga je potrebno opraviti, v morskih sladkostih bo užival pozneje.

Komisar Dupin izve za velika trenja, ki so se dogajala na otokih, med tistimi, ki so hoteli otoke spremeniti v množičen turizem in tistimi, ki so hoteli ta morski raj ohraniti neokrnjenega tudi za naslednje rodove. Med akterji drastičnih sprememb je bila tudi trojica umorjenih. Jih je hotel kdo na tak način ustaviti in kdo?

Na otočju, se je zaradi neugodnih vetrov in vremenskih razmer, že od nekdaj zgodilo kar nekaj brodolomov in na dnu morja so se skrivali številni zakladi, ki so jih iskali potapljači. Je bil to razlog umorov? Je trojica našla zaklad, ki ga je hotel še nekdo drug? Kaj pa Pomorski inštitut in raziskovalci, ki so svoje izsledke prodajali? Pa korupcija, napihnjeni turistični načrti, pogoltnih posameznikov! Vprašanj več kot dovolj. Komisar Dupin še nekaj časa ne bo užival ob jastogu in drugih morskih sadežih, toda na koncu bo tudi to prišlo in užitek bo še večji.

Jean-Luc Bannalec
Belo zlato

Naslov izvirnika: Bretonisches Gold
Založba Učila, 2015
304 strani

Komisar Georges Dupin, se na prošnjo prijateljice in novinarke Lilou Breval, odpravi v soline, kjer naj bi si ogledal sumljive modre sode. Soline sicer niso v njegovem delovnem območju, toda za prijatelje se je treba potruditi. Med vožnjo je razmišljal o bretonskem morskem listu, zlato zapečenem na soljenem maslu in kozarcu hladnega belega vina. Na hitro si bo ogledal sode, potem pa se bo odpravil na morsko pojedino, ki si jo je zamislil.


Načrt je dober, toda do uresničitve bo preteklo kar nekaj časa. V solinah je nekdo streljal na komisarja, ga ranil v ramo in ušel. Čez nekaj časa najdejo truplo novinarke, ki je očitno pri svojem raziskovanju modrih sodov, naletela na nekaj, kar jo je stalo življenja.

Sol ali belo zlato je od nekdaj strateškega pomena. Tudi tu se bijejo bitke med solinarji, kooperanti in upravljavci solin. Po vseh dogodkih, za komisarja Dupina, postane preiskava osebna. Ker ni na svojem območju, preiskujeta skupaj s komisarko Rose. Morata odkriti kje so ti modri sodi in kaj je v njih. Morata najti tudi morilca, saj novinarka ni edina žrtev.

Kaj pa če sodi in umori niso povezani s soljo, s čim pa so!

Laurent Seksik, Primer Eduard Einstein

"Moj sin je edini problem, ki zame ostaja nerešljiv." Albert Einstein

Laurent Seksik
Primer Eduard Einstein

Naslov izvirnika:
Le Cas Eduard Einstein

Prevod: Ludvik Jevšenak

Celjska Mohorjeva družba, 2016
209 strani

Čas dogajanja: prva polovica 20. stoletja
Kraj dogajanja: Zurich, Švica, Princeton, Amerika


Pretresljiva pripoved o mlajšem sinu velikega genija Alberta Einsteina in njegove prve žene Mileve Marić.

Francoski zdravnik in pisatelj Laurent Seksik je napisal tudi biografijo o Albertu Einsteinu. Ko je iskal podatke za svojo knjigo, je opazil, da skoraj nihče ne omenja njegovih otrok, še najmanj pa njegovega mlajšega sina Eduarda Einsteina. Tako je nastala knjiga Primer Eduard  Einstein. V njej, v prvi osebi, opisuje življenje bistrega otroka, nadarjenega pianista in kasneje študenta prvega letnika medicine, ki je več kot polovico svojega življenja preživel v psihiatrični bolnišnici Burgholzli, na obrobju Zuricha.

Ko je bil Eduard star 20 let se je za družino Einstein začela prava kalvarija. Postavili so mu diagnozo, shizofrenija. Rojen je bil leta 1910. Od 20. leta pa vse do smrti leta 1965. je bil njegov dom psihiatrična bolnišnica Burgholzli.

Albert Einstein in Mileva Marić, sta bila v tem času že ločena. Oče je zapustil družino in se znova poročil. Z novo ženo je živel v Berlinu. Fanta sta živela z materjo v Zurichu in z očetom nista imela stikov. Tega mu nista nikoli odpustila.

V knjigi spremljamo žalostno življenjsko zgodbo Eduarda pa tudi njegove matere, ki mu zvesto stoji ob strani. Oče ga je obiskal samo enkrat, na začetku, ko se je sam odpravljal v Ameriko, saj se je nacizem v Berlinu krepil, prav tako pa tudi sovraštvo do Judov. S sinom sta priredila skoraj pravi koncert, ko sta zaigrala nekaj skladb za klavir in violino. Ob tej priložnosti je nastala njuna zadnja skupna fotografija, ki je uporabljena tudi za naslovnico pričujoče knjige.

Zakaj Albert Einstein ni nikoli obiskal sina, čeprav je zanj finančno skrbel, je tudi sam veliko razmišljal.
Pisatelj Laurent Seksik o tem napiše: "Ne gre za naravo. Gre za pogum. Imel ga je dovolj. Upiral se je gestapu, med prvimi podprl pravice črncev, pomagal ustanavljati izraelsko državo, kljuboval FBI-ju, ni upogibal hrbtenice, nikoli ni popuščal, pisal je Rooseveltu, naj izdela bombo proti rajhu in pisal Rooseveltu naj ustavi bombo, namenjeno Japonski. Podpiral v rajhu preganjane Jude. Pošiljal peticije. Bil v prvih bojnih vrstah. A to, da bi obiskal sina, presega njegove moči." (odlomek iz knjige, stran 170)

Eduard Einstein pravi v knjigi: "Ne vem kaj mi pripravlja prihodnost. To je usoda vsakogar, a nad enimi se znese bolj kakor nad drugimi."

Laurent Seksik se je rodil v Nici, leta 1962. Je francoski pisatelj in zdravnik, ali obratno. Oboje opravlja enako zavzeto in uspešno. Napisal je že kar nekaj knjig, največ biografij, med njimi tudi biografijo Alberta Einsteina. (wikipedia.fr)

Michel Bussi, Letalo brez nje

Prizorišče letalske nesreče je gora Terrible, v pogorju Jura, na francosko švicarski meji. Zgodilo se je 23. decembra 1980. Na letalu sta bili dve dojenčici in eno najdejo živo ...

Michel Bussi
Letalo brez nje

Naslov izvirnika:
Un avion sanselle
Prevajalka: Maja Lihtenvalner

Založba Učila, 2016
428 strani

Kraj dogajanja: Diepp (obmorsko mesto na severu Francije), Pariz, gora Terrible (francosko švicarska meja), Turčija


Letalo, polno potnikov, ki so se vračali s počitnic v Turčiji je, 23. decembra 1980, strmoglavilo na gori Terrible, v pogorju Jura, na francosko švicarski meji.

V hudi nesreči, so vsi potniki umrli, skoraj vsi, saj je eden od gasilcev, nedaleč stran od razbitin letala, našel dojenčka oziroma dojenčico. Bila je podhlajena, a po nekem čudežu, je bila vendarle živa. Prepeljali so jo v bolnišnico in ji tako rešili življenje.

Dokaj hitro se je v bolnišnici pojavil bogati industrialec Leonce de Carville, ki je trdil, da je mala dojenčica njegova vnukinja, Lyse-Rose, hčerka njegovega edinega sina. O tem ni nihče dvomil, vse dokler se ni oglasil še en dedek, Pierr Vitral, ki se je s svojo ženo preživljal s potujočo trgovino z vaflji in je tudi želel videti svojo vnukinjo Emile Vitral. In tu se zadeva začne zapletati. Kdo je preživela dojenčica? Izkaže se, da sta bili v letalu dve družini z dojenčkom, toda iz katere družine je preživela dojenčica!

Med družinama se prične pravi boj, medijsko podprt in odmeven. Da bi bilo vse skupaj še bolj brano, so ga mediji predstavljali kot boj bogatih proti revnim. France Prešeren bi rekel, ne boj, mesarsko klanje. Sodnik je razsodil, da je dojenčica Emilie Vitral.

Mathilde de Carville se s sodbo ne more sprijazniti. Najame zasebnega detektiva Grand Duca, ki naj bi za bogato plačilo, natančno raziskal in našel kakšen dokaz, ki bi potrdil, da je mala deklica njihova. Časa ima na pretek, do dekličine polnoletnosti. In prav na zadnji dan, ko njegova bogato plačana pogodba poteče, Gran Duc, ob pogledu na objavo v starem časopisu, reši primer. Zdaj ve čigava je deklica.

Odlomek iz knjige, Letalo brez nje:
"Pred kratkim je bral zgodbo o nekem tipu, enem najuglednejših violinistov na svetu, imel je rusko ime, ki si ga ni zapomnil; nekega lepega dne je prišel v dvorano podzemne železnice, se namestil in več ur igral violino. Brez reklame, brez uradne napovedi si je meni nič tebi nič izbral mesto na hodniku in vzel violino v roke. Vsak večer je polnil dvorane po vsem svetu, ljudje so se pulili za vstopnice, ki so se prodajale po več sto frankov, da bi ga prišli poslušat, tistega dne na hodniku podzemne železnice pa se skoraj nihče ni ustavil in mu prisluhnil." (str.231)

Michel Bussi je francoski pisatelj detektivskih romanov. Rodil se je 29. aprila 1965. v mestu Louviers, Eure, na severu Normandije. (Wikipedia)

Michel Bussi - Črni lokvanji


Lee Child, Rdeča hiša

Slepa ulica, Louise Doughty

Ena nepremišljenost ti lahko postavi življenje na glavo in ga popolnoma spremeni. Prav to se je zgodilo znanstvenici in genetičarki Yvonne Carmichael.

Louise Doughty
Slepa ulica

Naslov izvirnika: Apple Tree Yard
Prevod: Amanda Mlakar


Založba Učila, 2014
383 strani

Kraj dogajanja: London, Velika Britanija
Čas dogajanja: sedanjost


Yvonne Carmichael je odlična znanstvenica, strokovnjakinja za genetiko. Raziskuje, piše, predava, njeno mnenje zelo cenijo tudi v britanskem parlamentu, kamor je večkrat povabljena kot svetovalka.




Yvonne je stara 52 let. S svojim življenjem je zadovoljna, tako na strokovnem kot na privatnem področju. Ima moža, ki je prav tako znanstvenik  in dva odrasla otroka, ki živita na svojem. Z možem sta ostala sama v hiši na obrobju Londona in se predajata svoji znanstveni vnemi. Dobro se razumeta, njun zakon traja še iz študentovskih let. Manjše pa tudi večje razprtije znata uspešno rešiti.

Nekega dne pa se, kot je v kriminalkah navada, to idilično življenje konča. V parlamentu se Yvonne zaplete v pogovor s simpatičnim moškim. Ko jo ta vpraša, če si želi videti kapelo v kleti, Yvonne sprejme. Ogled s popolnim neznancem, se konča s strastnim seksom, ki se je tudi v naslednjih dneh večkrat ponovil. Umirjeno življenje se spremeni v razvratno, pregrešno poželenje, kajti skrivnostnež je navdušen nad seksom, na odprtem. Park, slepa ulica, karkoli, samo da je poredno, tvegano in adrenalinsko.

Ko ima hudič mlade, jih ima več na kupu. Tako je tudi Yvonne doživela fizični in spolni napad od na videz mirne in prijazne osebe. Videz velikokrat vara. Prijazen moški je bil njen sodelavec. Na zabavi sta se prijetno in sproščeno pogovarjala v skupini ljudi, ki so bili na zabavi. Končalo se je peklensko, kajti umirjeni sodelavec je pokazal svojo izkrivljeno naravo. Kar se ji je zgodilo, jo je močno zaznamovalo. Vanjo se je naselil strah. A ne strah pred neznanci, temveč strah pred prijaznimi znanci.

Kaj se ji je zgodilo,  je zaupala svojemu ljubimcu. Ta adrenalinski človek pa je ukrepal po svoje in oba sta se kaj hitro znašla na zatožni klopi. V sodni dvorani pa padajo tančice, ena za drugo in skrivnosti prihajajo na dan. Le kako se bo vse to končalo!

Drugi sin, Alexander Soderberg

Nikoli nismo prosili za krila, Vanessa Diffenbaugh

Zgodba matere samohranilke, ki se nekoliko pozno spopade z vzgojo in življenjem svojih dveh otrok, a takrat toliko bolj silovito. Ji bo uspelo!

Vanessa Diffenbaugh
Nikoli nismo prosili za krila

Naslov izvirnika: We newer asked for wings
Prevod: Primož Trobevšek

Založba Učila, 2016
349 strani

Kraj dogajanja: Kalifornija, San Francisco

Letty je otrok priseljencev. Njena starša sta prišla iz Mehike in se, v iskanju boljšega življenja, naselila v Kaliforniji, na obrobju San Francisca.

Bila je priden otrok, kot šolarka pa marljiva in uspešna. Vse dokler se ni zgodila ... ljubezen. Wes in Letty sta bila sošolca, oba zagnana učenca in neizmerno zaljubljena. Ambiciozni Wes se pripravlja za študij medicine. Odšel bo na medicinsko fakulteto in tega se zelo veseli.

Toda, "nesreča" nikoli ne počiva. Letty je zanosila, ker pa je vedela kako močno si želi Wes medicinske izobrazbe, mu tega ni povedala. Rodila je sina Alexa. Zanj je skrbela njena mama, Letty pa je opravljala več služb hkrati, da je lahko preživljala otroka, starša pa še širšo družino v Mehiki, kajti navada je bila taka, da si moral skrbeti tudi zanje. Ob vsem tem delu pa Letty rodi še hčerko Luno.

Nekega dne pa se Lettyin oče odloči, da se bo vrnil v Mehiko in mama gre seveda za njim. Letty ostane sama s 15-letnim Alexom in malo Luno. Sprva je šokirana in panična, saj za otroka nikoli ni skrbela in tega ne zna. Kako bo živela sama z njima, kako bo skrbela zanju, kako bo vse to zmogla!

Nikoli nismo prosili za krila, je zgodba o samohranilki, ki pozno začne skrbeti za svoja otroka, saj je zanju prej skrbela njena mati. Spremljamo zgode in nezgode iz družinskega življenja ter boj matere, da bi svoja otroka usmerila na pravo pot. Letty ima svoja otroka rada in trudi se uspeti na vse možne načine. Na srečo je tu tudi prijateljica Sara in sodelavec Rick, ki sta ji v veliko pomoč. Pojavi se tudi Wes, nesrečen, ker mu ni povedala za njunega sina. Njegova nesreča je kratkotrajna, saj je njegovo delo zelooo pomembno in odpravlja se v Južno Afriko reševat svet. Njegov pozno najdeni sin pa je itak v dobrih rokah. Življenje je tudi tako.

Moje življenje v pasjih šapah, Wendy Hilling