Ragnar Jonasson - Tema

 

Islandska kriminalistka Hulda Hermannsdottir je tik pred upokojitvijo, katero pa si niti slučajno ne želi. Živi sama, izgubila je moža in najstniško hčer. Služba in preiskovanje je edino kar ji je ostalo in kar jo osrečuje. Kljub temu, da je uspešna preiskovalka, jo sodelavci odklanjajo. Tudi pri napredovanjih je prezrta. 

Šef policijske postaje zahteva, da se upokoji eno leto prej. Hulda je razočarana, na upokojitev ni pripravljena. S težavo si pribori preiskovanje še zadnjega primera. Odloči se za odprt primer smrti mlajše ženske, ki jo najdejo v zalivu. Njena preiskava dodobra pretrese nesposobnost kriminalista, ki je primer površno raziskal. Odločil se je, da je šlo za samomor in primer zaključil.

Hulda odkrije, da gre za rusko azilantko, ki je bivala v azilnem domu, kjer je čakala na dovoljenje za bivanje na Islandiji. Hulda odkrije, da je dovoljenje dobila in da je za to vedela. Zakaj bi potem naredila samomor!

Približno ob istem času je izginila še ena ruska azilantka. Hulda odkrije, da sta bili dobri prijateljici. Skupaj sta prišli iz Rusije, da bi na otoku začeli novo življenje.

Hulda v kratkem času odkrije morilca in tudi sama izgine. Zdaj pa komaj čakam na drugi del trilogije. Nekaj malega izvemo kaj se dogaja s Hulgo, toda kako se bo končalo 😎

Upam, da bo islandski pisatelj Ragnar Jonasson, rešil Hulgo in ji namenil lepše življenje. Zasluži si ga. Že kot dojenčico jo je morala mama oddati v dom za novorojenčke. V to sta jo prisilila starša. Sama ni imela dovolj sredstev in možnosti, da bi preživljala obe. Pri dveh letih jo je mama vzela iz doma in zaživeli sta skupaj. A ne za dolgo. Žalostni dogodki spremljajo Hulgo skozi vse življenje. 😢

Ocena: 4/5

Tolmin, palača v kateri trenutno domuje policija

Ragnar Jonasson

Tema (1. del trilogije)

Naslov izvirnika:

Dimma

Prevod:

Marko Bogataj

Založba Učila, Tržič, 2020

288 strani

'Hulda se je ustavila. Verjetno je šla dovolj daleč. Predstavljala si je Eleno, ki je ležala v plitvi vodi. Morje je bilo neusmiljeno. Islandcem je omogočalo preživetje, a je terjalo strašno ceno. Ozrla se je k zalivu Faxafloi, k zasneženi Esji. Srce ji je krvavelo za Eleno in zase. Pogrešala je staro življenje, dobre stare dni, in čeprav je v Peturju našla novega prijatelja, se je počutila strašansko osamljeno.' (Odlomek iz knjige, stran 208)

Reka Pišnica ob poti v Krnico

Ragnar Jonasson - Otok (2. knjiga)