sobota, 13. marec 2021

Ragnar Jonasson - Otok

 

Založba Učila, Tržič
Druga knjiga islandskega pisatelja Ragnarja Jonassona, Otok, s kriminalistično inšpektorico Huldo Hermannsdottir v glavni vlogi, nas časovne vrne malce nazaj. 

Štirje prijatelji, ki se poznajo še iz šolskih klopi a so se tekom let odtujili, se po nekaj letih odpravijo na krajši izlet, na osamljen otok Ellidaey. Majhen otok, s strmimi stenami in lovsko kočo sredi travnika, je težko dostopen. Razen množice ptic in nekaj ovac, ki se tu pasejo, na otoku ni žive duše. Kljub temu se, Benni, Dagur, Alexandra in Klara, odpravijo tja, da bi se spomnili na pred desetimi leti umorjeno prijateljico Katlo.

Katla je bila Dagurjeva sestra in za njen umor so obtožili njunega očeta. Še preden so ga obtožili, se je v celici obesil s pasom. Kako je prišel do njega, ohlapna preiskava ni odkrila. Primer je bil v rokah kriminalista Lydurja.

Izlet v idilično samoto se za četverico ni dobro končal. Z visokega klifa je ponoči padla in se ubila Klara. Ali je padla, ali jo je kdo porinil, bo ugotovila kriminalistka Hulda.

Hulda uspešno reši primer. Pa ne samo to. Reši tudi, že rešen in zaključen primer izpred desetih let. Njena domneva, da sta primera povezana, je bila pravilna. Katle ni ubil oče, v kar je bil Dagur vseskozi prepričan. Preiskava z Lydurjem na čelu je bila pomanjkljiva in površna. Izkaže se, da je kriminalist prisilil policista, ki je prvi prišel na kraj dogodka, v krivo pričanje. Še enkrat je imela Hulda prav. Nikoli ni zaupala Lydurju. Njegovi številni uspehi so se ji zdeli potvorjeni in pretirani. 

Lydurja suspendirajo. Je to priložnost, da uspešna kriminalistka Hulda končno dobi mesto na hierarhični lestvici v policiji, ki si ga zasluži. 

Še vedno ne vemo kako se bo končala ugrabitev Hulde iz prve knjige. Ja nič, bomo počakali na tretjo. Naj se za pravico in Huldo dobro konča. 😎

Ocena: 4/5


ZOO Ljubljana

Ragnar Jonasson
Otok (2. knjiga trilogije)

Naslov izvirnika:
Drungi

Prevod:
Manica Baša

Založba Učila, Tržič, 2021
318 strani



'Pred seboj so zagledali Ellidaey, ravno takšen, kot se ga je spominjala s slik: sredi zelenega pašnika se je svetila velika bela lisa in postopoma dobivala obrise hiše. Za njo se je kot velik val dvigalo travnato pobočje. Ko so pripeljali bliže in je bolje videla črne stene, gosto posejane z belimi ptičjimi iztrebki, ni videla nobene poti, po kateri bi obiskovalci z morja sploh lahko prišli gor.' (Odlomek iz knjige, stran 174)






Ni komentarjev :

Objava komentarja