Arto Paasilinna - Nerodni angel varuh

 

Finski pisatelj Arto Paasilinna, nas v romanu Nerodni angel varuh, popelje v svet angelov. Kako delujejo, se izobražujejo in predvsem kako varujejo ljudi, ki so jim dodeljeni. Paasilinnsko duhovita, humorna pa tudi sarkastična zgodba. 

Lesena cerkev v Kerimakiju je gostila šest dnevno usposabljanje za angele varuhe. Sedmi dan tudi angeli počivajo. Na seminarju se je zbralo kar petsto angelov začetnikov. Pozdravni nagovor je imel sam sveti Peter in ob tem poudaril kako težko je delo angelov varuhov, ampak za dobrobit ljudi je vredno truda.

Glavni junak je novopečeni angel varuh Sulo Auvinen. S svojim znanjem na zaključnem izpitu se ni ravno izkazal. Celo v nebeškem arhivu je zapisano, da Sulo ni primeren za angela varuha. Bil je prijazen angel, a neroden. Na srečo pa se je priljubil šefu, samemu angelu Gabrijelu in ta se je odločil, da mu kljub vsemu da priložnost. Vsaka podobnost s človeškimi bitji je zgolj naključje. 😎  

Sulo je dobil v varstvo nezahtevnega človeka. Takega, ki je znal poskrbeti zase in angel varuh ne bi imel preveč dela pa tudi prevelike škode ne bi mogel narediti.  

Varovanec je postal Aaro Korhonen. Samski, srednjih let in novi lastnik kavarne ter mlade natakarice v Helsinkih. No, natakarica ni postala njegova last. Tam je delala že pri prejšnji lastnici in je ostala na svojem delovnem mestu. .

Komedija zmešnjav je bila popolna. Škoda, ki jo je dobri angel varuh Sulo povzročil svojemu varovancu je bila ogromna. Pa kaj. Sulo je vse storil, da bi obvaroval svojega človeka. Ni on kriv, da so šle stvari po napačni poti. To je razumel tudi najboljši šef angel Gabriel. Odločil se je Sula postaviti na novo delovno mesto. Postal bo vodja tisočem angelom in jih izobrazil v varovanju ljudi. On to obvlada. Vsaka podobnost s človeškimi bitji je tudi tokrat zgolj naključje. 😉

Arto Paasilinna

Nerodni angel varuh

Naslov izvirnika:

Tohelo suojelusenkeli

Prevod: Julija Potrč Šavli

Mladinska knjiga, Ljubljana, 2022

Zbirka Kapučino

189 strani

'Seminar za angele varuhe je odprl sveti Peter. Spregovoril je o nepopolnem življenjskem slogu ljudi, zaradi česar potrebujejo božansko zaščito. Poudaril je psihično zahtevnost naloge, ki je pred angeli varuhi, a ni pozabil omeniti, da je tudi izjemno izpolnjujoča. Po uvodnih besedah se je Peter opravičil, češ da ima veliko gnečo, in odletel z obljubo, da se vrne na sklepno slovesnost.' (Odlomek iz knjige, Arto Paasilinna - Nerodni angel varuh, stran 20).

Arto Paasilinna

Arto Paasilinna - Ladjar z lepimi stopali

 

Aulis Ravander je ladjar in ponosni lastnik pristaniškega vlačilca z imenom Vulkanus. Z njim preživlja svojo lepo ženo Liiso, na katero je prav tako zelo ponosen, in devetletno hčerko. Starejša, dvajsetletna hči, je poročena in živi na svojem.

Aulisu se zdi življenje lepo. Ima Vulkanusa in lepo ženo. Ne ve kaj ima raje, a eno brez drugega nikakor ne bi šlo. Družina je živela v elitni soseski, na ulici helsinških ladjarjev, v petsobnem stanovanju, na vrhu čudovite hiše. Popolna sreča delovnega in sposobnega ladjarja.

Kako zelo se je motil. Njegova lepa žena Liisa je ugotovila, da Aulis ni izpolnil njenih pričakovanj. Saj se je trudil, to mu mora priznati, a do bogatega ladjarja mu je manjkalo še veliko in nič ni kazalo, da bo to dosegel. Začela je razmišljati o ločitvi. Dobila bo polovico skupnega premoženja, ki ni bilo prav majhno. Najde si postavnega in prijaznega poslovneža, ki se, takoj, ko Aulis zapusti svoj lepi dom, vseli v razkošno stanovanje. 

Ladjar ne more verjeti kaj se mu je zgodilo čez noč. Pa tako srečna družina so bili. Prevzameta ga žalost in depresija. Tudi alkoholna omama mu ne pomaga. Nujno potrebuje pomoč. Po telefonu pokliče cerkveno službo za klice v sili. Prijazni ženski je razložil vso svojo kalvarijo. Ta ga je strpno poslušala in mu celo svetovala kaj naj stori. Ni bila iz cerkvene službe za klice v sili. Aulis je pomotoma poklical napačno številko. Bila je Irene Oinonen, prvovrstna pedikerka s svojim imenitnim salonom in zelo dobra poznavalka stopal.

Med njima se razvije ljubezen. Ladjar je dober človek. Vsakemu želi pomagati. Celo ženinemu ljubimcu, ki ga nepridiprav izsiljuje. Enako se je godilo še štiridesetim posameznikom, ki so mu že leta plačevali za njegov molk. Pravijo, da je dobrota sirota. Aulis se zaplete v "paasilinnsko" komedijo zmešnjav v kateri tudi njemu strežejo po življenju. 😎

Ocena: 4,7/5

Arto Paasilinna

Ladjar z lepimi stopali

Naslov izvirnika:

Parasjalkainen laivanvarustaja

Prevod iz nemščine:

Brane Čop

Mladinska knjiga, Ljubljana, 2019

Zbirka Žepnice

213 strani

'Včasih si ni hotel priznati, kaj mu je bolj pri srcu, Vulcanus ali Liisa. Če bi se moral odpovedati enemu, mu tudi drugo samo po sebi ne bi bilo dovolj. Vlačilec mu je zelo veliko pomenil, a samo zaradi vlačilca dedec še ne more biti srečen. Žena je bila čudovita, a samo družinsko življenje brez vlačilca ne bi bilo popolno.' (Odlomek iz knjige, stran 7)

Arto Paasilinna - Najboljša vas na svetu

Arto Paasilinna, Najboljša vas na svetu

V teh dneh, ko se Evropa in ves Svet spopadata s koronavirusom, bi potrebovali kar nekaj takih vasi, kot jo v svojem romanu Najboljša vas na svetu, opisuje finski pisatelj Arto Paasilinna.

Asser Toropainen je bil večino svojega odraslega življenja zagrizen komunist. Deloval je po celem svetu, sodeloval je v kar šestih vojnah in znan je bil kot požigalec številnih cerkva. Toda tudi za zadnjega komunista je prišla zadnja ura. Napisal je oporoko s katero je svojemu vnuku zapustil osemsto hektarjev veliko zemljišče in dva milijona finskih mark. Postavil je le en pogoj. Vnuk Eemeli Toropainen mora zgraditi vsaj eno leseno cerkev. Vsi so se spraševali ali se je požigalec cerkva spreobrnil, ali je hotel poravnati račune z Bogom.

Eemeli Toropainen je dedovo oporoko vzel skrajno resno. Sredi divjine, ob jezeru Ukonjarvi, je z nekaj strokovnjaki za gradnjo z lesenimi bruni, postavil cerkev, kot je želel njegov ded. Ob cerkvi je zraslo tudi župnišče pa brunarice za delavce. Ljudje od blizu in daleč so slišali za nenavadno cerkev v divjini, ki je postala prava turistična atrakcija. Ker jih je bilo čedalje več, je Eemeli postavil zaporo in začel pobirati vstopnino za ogled. Postavil je lesen kiosk kjer so pripravljali in prodajali ribe, divjačino, gobe in vse kar so nabirali v bližnjem gozdu. Posel je cvetel. Marsikomu je bila všeč lepota divje pokrajine, da o božjem miru niti ne govorim in polagoma je okoli cerkve začela nastajati vas. In ne samo ena, kar nekaj jih je nastalo.

Ljudje so se preživljali z bogatim ribolovom na jezeru Ukonjarvi. V bližnjem gozdu so lovili divjad, nabirali gobe in druge gozdne sadeže. Naredili so si zalogo hrane za zimo, kajti ta je bila dolga in mrzla. Na poseki so uredili njive, ki so jih obdelovali s plugom in voli. Ker je bilo na Finskem pomanjkanje goriva, so bili voli ravno pravšnji za oranje.

Ustanovili so šolo, mešani pevski zbor, krožek barvanja preje, tkali so preproge in imeli družabne večere. Vsak je delal in izdeloval tisto kar ga je veselilo in je najbolje znal. Eemeli Toropainen je uvedel nov pravni red, čigar osnova je bila zdrava kmečka logika. Ta bi tudi danes zelo prav prišla 😎

Arto Paasilinna
Najboljša vas na svetu

Naslov izvirnika:
Maailman paras kyla

Prevod:
Julija Potrč Šavli

Mladinska knjiga, Ljubljana, 2019
Zbirka Kapučino
295 strani




"Nova cerkev sredi divjine je bila zelo lepa od zunaj in tudi od znotraj. Čeprav božji hram še ni bil posvečen in je šlo v veliko pogledih za nezakonit, po duhu divji objekt, je v njem vladal blažen mir. Eemeliju Toropainenu se je zdelo, kot bi imel Asser podzavestno v mislih prav takšno vzdušje: morda se je požigalec mnogih cerkva želel na tak način pokoriti za svoje ognjeno rdeče mladostniške grehe."
(Odlomek iz knjige stran 56)