Aulis Ravander je ladjar in ponosni lastnik pristaniškega vlačilca z imenom Vulkanus. Z njim preživlja svojo lepo ženo Liiso, na katero je prav tako zelo ponosen, in devetletno hčerko. Starejša, dvajsetletna hči, je poročena in živi na svojem.
Aulisu se zdi življenje lepo. Ima Vulkanusa in lepo ženo. Ne ve kaj ima raje, a eno brez drugega nikakor ne bi šlo. Družina je živela v elitni soseski, na ulici helsinških ladjarjev, v petsobnem stanovanju, na vrhu čudovite hiše. Popolna sreča delovnega in sposobnega ladjarja.
Kako zelo se je motil. Njegova lepa žena Liisa je ugotovila, da Aulis ni izpolnil njenih pričakovanj. Saj se je trudil, to mu mora priznati, a do bogatega ladjarja mu je manjkalo še veliko in nič ni kazalo, da bo to dosegel. Začela je razmišljati o ločitvi. Dobila bo polovico skupnega premoženja, ki ni bilo prav majhno. Najde si postavnega in prijaznega poslovneža, ki se, takoj, ko Aulis zapusti svoj lepi dom, vseli v razkošno stanovanje.
Ladjar ne more verjeti kaj se mu je zgodilo čez noč. Pa tako srečna družina so bili. Prevzameta ga žalost in depresija. Tudi alkoholna omama mu ne pomaga. Nujno potrebuje pomoč. Po telefonu pokliče cerkveno službo za klice v sili. Prijazni ženski je razložil vso svojo kalvarijo. Ta ga je strpno poslušala in mu celo svetovala kaj naj stori. Ni bila iz cerkvene službe za klice v sili. Aulis je pomotoma poklical napačno številko. Bila je Irene Oinonen, prvovrstna pedikerka s svojim imenitnim salonom in zelo dobra poznavalka stopal.
Med njima se razvije ljubezen. Ladjar je dober človek. Vsakemu želi pomagati. Celo ženinemu ljubimcu, ki ga nepridiprav izsiljuje. Enako se je godilo še štiridesetim posameznikom, ki so mu že leta plačevali za njegov molk. Pravijo, da je dobrota sirota. Aulis se zaplete v "paasilinnsko" komedijo zmešnjav v kateri tudi njemu strežejo po življenju. 😎
Ocena: 4,7/5
Arto Paasilinna
Ladjar z lepimi stopali
Naslov izvirnika:
Parasjalkainen laivanvarustaja
Prevod iz nemščine:
Brane Čop
Mladinska knjiga, Ljubljana, 2019
Zbirka Žepnice
213 strani
'Včasih si ni hotel priznati, kaj mu je bolj pri srcu, Vulcanus ali Liisa. Če bi se moral odpovedati enemu, mu tudi drugo samo po sebi ne bi bilo dovolj. Vlačilec mu je zelo veliko pomenil, a samo zaradi vlačilca dedec še ne more biti srečen. Žena je bila čudovita, a samo družinsko življenje brez vlačilca ne bi bilo popolno.' (Odlomek iz knjige, stran 7)
