Fredrik Backman - Zmagovalci

Obsežni roman Zmagovalci, Fredrika Backmana, je zaključek trilogije o Medvedih iz Bjornstada na Švedskem. Medvedi oziroma igralci hokeja bjornstadskega hokejskega kluba, ki smo jih spoznali, so zdaj odrasli člani kluba, a nič manj jeznoriti in tekmovalni mladci kot so bili že prej.

V klubu in mestu še vedno vlada rivalstvo, lahko rečemo tudi sovraštvo med hokejisti dveh sosednjih mest, obdanih z divjino mogočnih gozdov. Zeleni Bjornstad in rdeči Hed. Ko se ti dve ekipi medsebojno pomerita na ledeni ploskvi, si lahko živo predstavljamo, kakšen boj na življenje in smrt je to, podprt z divjim navijanjem s tribun. Družine hokejistov, prebivalci obeh mest ne prizanašajo gladiatorjem na ledu. Na tribunah tekmujejo, kdo si bo izmislil hujšo žaljivko za nasprotnike. Ko se tekma konča, včasih se tudi ne, so igralci obeh moštev polni modric in poškodb, marsikaterega pa doleti tudi pretres možganov.

A vse te mračne strani tega športa v dveh gozdnih mestih ne odvrnejo mladih nadobudnežev, ki na vsaki zaledeneli mlaki pridno udarjajo hokejski plošček in sanjajo o igranju v članski ekipi pa tudi o slavni ligi NHL. Nekaterim celo uspe, večini ne.

Ko umre največja oboževalka hokeja gostilničarka Ramona, ki za svojo robatostjo skriva mehko srce, kar hokejisti dobro vedo, saj je mnogim med njimi v otroštvu pomagala, se v mesto vrneta Maya in Benji. Oba sta mesto zapustila pred dvema letoma, ko je Bjornstad pretresla novica o posilstvu, ki ga je nad Mayo zagrešil tamkajšnji hokejski zvezdnik Kevin. Z Benijem sta bila najboljša prijatelja. 

Maya je odšla v veliko mesto, kjer študira glasbo in poskuša pozabiti, kar se ji je zgodilo. Benji, dobrodušni velikan pa se poklapan odpravi v neznano. Potuje po svetu, najraje po krajih, kjer o hokeju ne vedo nič. Ponovnega srečanja se oba razveselita.

Fredrik Backman nam na živ in slikovit način popisuje življenje in medsebojne odnose v hladni in večinoma zasneženi deželi. Rivalstvo med športniki, ki si dovolijo marsikaj tudi izven športa pa večinoma ostanejo nekaznovani. Politične in poslovne zdrahe, korupcija, poslovneži, ki so mojstri zapletenih poslov, na meji dopustnega, ali pa, v svoji zaverovanosti, da jih ne bo nihče odkril, gredo tudi čez mejo. V središču vsega pa je hokej. V dobrem in slabem. In ljudje, ki so prav tako dobri in slabi in ki vsak na svoj način poskušajo preživeti in živeti mirno življenje.

Vsa trilogija je nabita s čustvi. Trepetamo in navijamo za svoje junake. Želimo si, da jim v življenju uspe. Nekaterim bo, a mojemu junaku Beniju žal ni uspelo. 😢 

Ocena: 5/5
 

Fredrik Backman

Zmagovalci

Naslov izvirnika:

Vinnarna

Prevod iz angleškega jezika:

Daša Perme Jurjavčič

Mladinska knjiga, Ljubljana, 2023

Zbirka Kapučino

778 strani

"Kot običajno večina zgodb ne bo pripovedovala o tem, kar se je v resnici zgodilo, temveč o tem, kar se je ljudem zdelo, da se je. Dozdevalo se je, da so se naenkrat razplamteli vsi spori, ki so med mestoma tleli zadnjih petdeset let. Zato je nemogoče ugotoviti, kaj je bilo načrtovano, kaj maščevanje in kaj zgolj naključje. Zgodbe bodo na koncu tako prepletene, da se bodo, če boste potegnili za nitko na enem koncu, na drugem razprli šivi na ranah. Toda ne glede na to, kdo zgodbo pove in na čigavi strani ste, bodo o nečem vsi enakih misli: premirje med Bjornsadom in Hedom, če smo ga sploh kdaj sklenili, se je ta dan brez dvoma končalo."

(Odlomek iz knjige Zmagovalci, Fredrik Backman, stran 305)

Fredrik Backman - Mi smo medvedi!

Fredrik Backman - Mi proti vam

Diane Chamberlain - Majhno mesto, velike laži

 

Dvoplastna zgodba romana Majhno mesto, velike laži, ameriške pisateljice Diane Chamberlain govori o dveh mladih slikarkah, ki ustvarjata v različnih obdobjih in o eni stenski poslikavi.

Anna Dale, mlada slikarka iz New Jerseyja, je leta 1939 zmagala na državnem natečaju za stensko poslikavo, ki bo krasila steno ene od ameriških pošt. Njeno poslikavo bodo postavili na steno pošte v mestecu Edenton, v Severni Karolini. Anna ni bila prav dobro sprejeta. Kot prvo je ženska, ki prihaja iz severa, kaj ona ve o življenju in sobivanju belcev in temnopoltih v Edentonu! Kot drugo pa je prevzela delo mestnemu slikarju, ki ima družino in že celo življenje živi v tem mestu. To, da je bil natečaj anonimen, nikogar ne briga. 

Anni pomaga temnopolti mladenič Jessy, ki ga ne zanima nič drugega kot slikarstvo in umetnost. Za meščane ni hujšega kot mlada belka in temnopolti mladenič. Ko se vmeša še mestni slikar, se njuno življenje korenito spremeni.

Nekaj desetletij kasneje se mlada umetnica Morgan znajde v ženski kaznilnici. Prestaja kazen za zločin, ki ga je priznala, a ga ni storila. Storilec je bil njen "kvazi" fant, ki je pijan povzročil nesrečo in pobegnil.

Iz kaznilnice jo reši Lisa, hči znanega slikarja Jesseja Wiliamsona, ki je umrl pri svojih 95-ih letih in ji zapustil nenavadno oporoko. Če hoče obdržati družinsko hišo, mora iz kaznilnice rešiti Morgan, ta pa bo morala restavrirati ogromno poslikavo, ki je desetletja zvita ležala v skladišču. 

Morgan je poznala in občudovala dela velikega slikarja. Toda, zakaj je izbral prav njo za to delo, ki ga niti ne obvlada. Nikoli se ni ukvarjala z restavratorstvom. In od kod in kako jo slikar pozna? Kdo je ustvaril slikarijo in zakaj jo je treba ravno sedaj restavrirati? Množica na videz nerešljivih vprašanj s temeljitim raziskovanjem in s pomočjo prijaznega galerista, dobijo svoje presenetljive odgovore.

Ocena: 4/5

Diane Chamberlain

Majhno mesto, velike laži

Naslov izvirnika:

Big lies in a small town

Prevod:

Sara Menaše Jensterle

Založba Meander, Izola, 2023

472 strani

"Ko sem se zvečer končno odpravila domov, je bila že tema; med nočnimi sprehodi po Edentonu nisem nikoli občutila nobenega strahu. Mesto se mi je zdelo idilično; očarljiv raj ob vodi, kjer sem zlahka pomirila pretirano opreznost, ki sem jo razvila v kaznilnici. Med hojo se nisem več ozirala čez ramo; ko sem bila na ulici, svojih dlani nisem stiskala v pesti in nisem bila neprestano pripravljena na samoobrambo."

(Odlomek iz knjige: Majhno mesto, velike laži - Diane Chamberlain, stran 245)

Diane Chamberlain - Proti svoji volji

Sebastijan Pregelj - Beli konjiček

 

Beli konjiček, roman slovenskega pisatelja Sebastijana Preglja, je zgodba družine, ki se prične kmalu po koncu prve svetovne vojne. V vasico Podpeč, na robu Ljubljanskega barja, se vračajo preživeli vojaki s svojimi psihičnimi in fizičnimi travmami. Med njimi je bil tudi mladi Jaka Prežar.

Družinsko zgodbo pripoveduje stoletna prababica Marija svojemu pravnuku. Marija in Jaka sta se poročila in se kmalu preselila v Ljubljano. Imela sta dva sinova in hčer. Jaka je imel dobro službo na železnici, Marija pa je skrbela za dom in otroke.

Družina je bila srečna, lepo so živeli, bili so skromni in zadovoljni s tem kar so imeli. S sosedi v hiši so se dobro razumeli in prababica pravnuku pove tudi njihove zgodbe.

Večidel pripovedi je namenjen obdobju druge svetovne vojne. Obdobje, ko mesto zasedejo fašisti in ga po enem letu obdajo z bodečo žico. Obdobje strahu in lakote. Jaka je bil prvič odpeljan v zapor.

Ko Italija kapitulira, se ljudje razveselijo, a ne za dolgo. Ti, ki so prišli za fašisti, so bili še hujši. Tako pripoveduje prababica. 

Tudi po vojni je bilo zelo pestro. Novi oblastniki, nova pravila. 

Nekateri literarni poznavalci pišejo, da roman deluje kot pravljica. Meni se zdi, da deluje kot grozljivka 20. stoletja. 

Roman je odličen. Vredno branja. 📖

Ocena: 4,5/5

Beli konjiček na hipodromu Stožice 💜

Sebastijan Pregelj

Beli konjiček

Založba Goga, Novo mesto, 2023

306 strani

"Očetje so bili bolj zadržani. Govorili so, da ima Jakob resda dobro službo, vendar to ni vse. Njegove prevratniške ideje so nevarne, Veš, nevarnosti so imeli v letih po vojni vsi dovolj. Želeli so si miru. Želeli so si delati vsak svoje."

(Odlomek iz knjige Beli konjiček, stran 50)

Ljubljansko barje. Peš pot, Ig - Škofljica

Sebastijan Pregelj - V Elvisovi sobi

Alexandra Potter - Ena sama dobra stvar

 

Najboljši in najcenejši terapevt je pes. Ne da bi se sam tega zavedal, pasji terapevt mimogrede odpihne težave, spravi ljudi v dobro voljo, izvablja nasmehe na obraze in celo največje zapečkarje izbeza na plano. Tudi pri otrocih ima velike uspehe, če ga ti le ne vlečejo preveč za rep in ušesa. 😊

To je spoznala tudi Liv Brooks. Po desetih letih zakona in razkošnega življenja v Londonu je njen zakon razpadel. Da bi našla svoj mir in novo pot v življenju, se Liv preseli na podeželje, v Yorkshire Dales, kjer sta v otroštvu s sestro obiskovali stare starše. Na kraj ima lepe spomine. Tu vladata mir, čist zrak in čudovita narava, do kamor ti seže pogled. No, mogoče je za spoznanje, malo preveč deževno. Popolno nasprotje prenaseljenemu in hrupnemu Londonu.

Začetek ni ravno obetaven. Po trenutnem preblisku Liv kupi staro, razpadajočo, kamnito hiško, ki potrebuje temeljito obnovo. Kot da ta nepremišljeni nakup ni dovolj, v zavetišču za živali posvoji velikega, starega psa, ki ga je lastnik zavrgel. A kuštrav kuža je v svojem nadaljnjem življenju veliko dosegel. Od zavrženega psa do pasjega junaka, saj je gasilcem pomagal iz goreče hiše rešiti avtističnega dečka.

Liv in Harry, oba zapuščena in nesrečna, obrneta nov list v življenju in skupaj, sebi in drugim prebivalcem vasi, spremenita življenje. Na bolje seveda. 😊

Rahločuten roman, kjer dobro rodi še več dobrega. In to najlažje dosežeš s pomočjo velikega, kuštravega kužka. 💜

Ocena: 4,5/5

Pirenejska ovčarja v zaupnem pogovoru 💜

Alexandra Potter

Ena sama dobra stvar

Naslov izvirnika:

One Good Thing

Prevod:

Špela Tomec

Mladinska knjiga, Ljubljana, 2023

477 strani

"Harry namreč, v nasprotju z mano, prav ničesar ne obžaluje in mu nima kaj kratiti spanca. Ta pes je ena sama hodeča, šepajoča, lajajoča pozitiva. Živi v tem trenutku! Danes je nov dan! Ne oziraj se nazaj! Harry se nikoli ne ozira nazaj (razen občasno za kakšno veverico). On je carpe diem v pasji podobi in zato ga imam še raje. Ne obremenjuje se s tem, da je pobruhal zadnji sedež najetega avtomobila, in ne skrbi ga, ali sem še vedno jezna, ker je zgrizel mojo Guccijevo torbico. Na vrtu koplje še eno luknjo in se neizmerno zabava."

(Odlomek iz knjige: Alexandra Potter - Ena sama dobra stvar, stran 233)

Kamnita hiška v Koštaboni.

Kristin Hannah - Štirje vetrovi

 

Štirje vetrovi, ameriške pisateljice Kristin Hannah, je žalosten in pretresljiv roman o Ameriki v času med obema svetovnima vojnama. Borzni zlom, posledično tudi gospodarski zlom in brezposelnost. Kot da ne bi bilo dovolj gorja, jo je zagodla še narava. Predele ameriške zvezne države Teksas so kar nekaj let pestili peščeni viharji, ki so znani kot Prašna oziroma peščena skleda. Ti so prinesli sušo, opustošena polja in množično selitev prebivalstva proti Kaliforniji, obljubljeni deželi.

Tudi Elsa je morala zapustiti domačo kmetijo. S hčerko in mlajšim sinom so se odpravili na dolgo pot proti Kaliforniji. Oče jih je zapustil že prej. Sredi noči je izginil brez besed in slovesa. Bo že mama poskrbela za otroka, on ne zdrži več. 😎

Elsa in otroka so dokaj uspešno prebrodili nevšečnosti na poti. Ponoči so s tovornjakom prevozili tudi puščavo Mojave, čez dan je bil ta podvig nemogoč, kajti temperatura se dvigne krepko nad 40 stopinj. 

Spoznanje, kakšno je življenje priseljencev v Kaliforniji, je bilo kruto. Še slabše, kot se je bala Elsa. Kljub temu da so bili vsi Američani, so jih domačini slabo sprejeli. Zaničevali so jih, zmerjali in se jim izogibali. Služb in stanovanj za več tisoč novih priseljencev ni bilo. Kljub temu so prihajali novi in novi. Živeli so v šotorih in v "hiškah", zgrajenih iz kartonov in lesa, ki so ga nabrali v okolici. Vodo so prekuhavali, hrana, ki so jo uspeli dobiti, je bila slaba in bilo jo je malo. 

Pohlepni posestniki so priseljence izkoriščali. Za deset in več ur obiranja bombaža na poljih so dobili skromno plačilo. Ker je bilo obubožanih in lačnih delavcev v izobilju so kruti posestniki še dodatno zniževali borno plačilo. Ljudje so postajali vedno bolj nezadovoljni. Vse, kar so želeli, je pošteno plačilo za svoje delo, da bodo nahranili svoje otroke in imeli streho nad glavo. S pomočjo Delavske zveze se polagoma, a zanesljivo začenja upor proti pohlepu in izkoriščanju. Bogatejši so še bolj bogati, revni, ali so lahko revni še bolj revni! Je danes kaj drugače. 😢

Ocena: 4,5/5

Japonska kutina

Kristin Hannah

Štirje vetrovi

Naslov izvirnika:

The four winds

Prevod:

Vanja Rendulič Medvešček

Založba Učila, Tržič, 2023

464 strani

"Je naredila napako, ko ju je pripeljala sem? Za sabo so pustili vse, kar so poznali in imeli radi, da bi tukaj začeli znova, a kaj, če tu ni bilo novega začetka? Kaj, če gre za enako stisko in lakoto, kot je tista, ki so jo pustili za sabo? Ali za kaj hujšega?"

(Odlomek iz knjige: Štirje vetrovi, Kristin Hannah, stran 258)

Urbana kmetija. Siesta jagenjčkov 💜

Kristin Hannah - Slavček

Moja Aljaska

Kristin Hannah - Moja Aljaska

 

V romanu Slavček, ameriške pisateljice Kristin Hannah smo se znašli sredi druge svetovne vojne in francoskega odporniškega gibanja. Tudi v njenem romanu Moja Aljaska je kruta vojna vplivala na vedenje ljudi, ki so jo preživeli.

Tokrat gre za vojno v Vietnamu. Ernt Allbright je bil pred vojno vesel, nasmejan in ljubeč človek. Oboževal je svojo ženo Coro in hčerko Leni. 

V vojni je bil zajet in kaj je preživel v vietnamskem zaporu, ve samo on. Nikoli ni govoril o tem. Travma in depresija sta ga spremljali povsod, strokovne pomoči pa od nikjer. Njegov značaj se je spremenil. Iz vedrega človeka je postal zagrenjen, hitre jeze in sovražen do vsega in vsakogar. 

Coro in Leni je imel zelo rad, kljub temu je bila Cora večkrat deležna nasilja in udarcev. Kasneje mu je bilo žal, opravičeval se je, obljubil, da tega ne bo nikoli več storil. Do naslednjič. 

Ernt se je trudil obvladovati jezo, a mu to brez strokovne pomoči ni prav dobro uspevalo. Odločil se je, da z družino spremenijo okolje. Vojni tovariš, ki je izgubil življenje, mu je na Aljaski zapustil nekaj zemlje in hiško. Odločil se je, da se preselijo Aljasko. Pravijo, da so tam nebesa na zemlji. A to velja le za močne in trdožive. Tam prevladuje zima z obilico snega in nizkih temperatur. Tema traja do osemnajst ur. Tistih nekaj mesecev, ko ni zime, se peščica prebivalcev pripravlja nanjo. Sekajo drva za kurjavo, lovijo losose in divjad, konzervirajo hrano za preživetje. 

Kako bo Cora preživela na Aljaski, saj je do sedaj hodila v visokih petah, bila je pravo mestno dekle. O tem Ernt ni preveč razmišljal. S starim kombijem so se odpravili na pot in čez nekaj dni prispeli do svojega novega doma. Zanemarjena lesena hiška sredi ničesar, obdana z drevesi, do nje pelje blatna pot, ki se tu konča, naprej je prepad.

Kristin Hannah tako živo opisuje življenje ljudi v tej divji lepoti, da imaš občutek, da si tudi ti tam. Kljub temu, da sosedje ne živijo prav blizu, si med seboj pomagajo. Novo družino so vzeli pod svoje okrilje in jih naučili, kako živeti in preživeti na Aljaski. Nekaj časa je družini Allbright dobro kazalo. Leni je hodila v vaško šolo in dobila novega prijatelja Matthewa, Cora se je naučila kuhati, Ernt se je umiril, dobro se je počutil v tej divjini. A strahovi in nasilje so se vrnili. Ko je napadel Leni, je Cora vzela stvari v svoje roke in končala to bizarno ljubezen.

To je Aljaska. Nič ni lahko.

Ocena: 4,5/5

Kristin Hannah

Moja Aljaska

Naslov izvirnika:

The great alone

Prevod:

Suzana Pečnik

Založba Učila, Tržič, 2023

448 strani

"Resnica je bila takšna: zima se je šele začela. Mraz in tema bosta trajala še zelo, zelo dolgo, onidve pa sta bili tu gori sami, ujeti v tej koči z njim.

Brez lokalne policije ali kogarkoli, ki bi ga lahko poklicali na pomoč. Ves ta čas jo je oče učil, kako nevaren je zunanji svet. Resnica pa je bila, da se je največja nevarnost skrivala v njenem domu."

(Odlomek iz knjige: Kristin Hannah - Moja Aljaska, stran 135)

Kristin Hannah - Slavček

Kristin Hannah - Slavček

 

Pretresljivo, žalostno, nedoumljivo. Nedoumljivo, česa vse je zmožen človek do sočloveka. 

Ameriška avtorica Kristin Hannah nas v svojem romanu, Slavček, odpelje v čas druge svetovne vojne. V čas nacistične okupacije Francije, v čas kolaboracije, odporniškega gibanja, ki se vse bolj razrašča, in v katerem se vsak izkaže na svoj način.

V ospredju romana je zgodba dveh sester, ki ju življenje pesti že od zgodnjega otroštva. Vianne in nekaj let mlajša Isabelle Rossignol sta že v mladih letih ostali brez mame. Umrla je za rakom. Njun oče, ki je preživel grozote prve svetovne vojne, in si nikoli ni povsem opomogel, ju je prepustil v varstvo grobe tujke. 

Vianne je preudarna, umirjena, ima svojo družbo in za mlajšo sestro se ne zmeni kaj dosti. Rosno mlada se je poročila in z možem sta dobila deklico Sophie.

Isabelle je bila popolno nasprotje sestre. Vihravo, zaletavo in večkrat jezno dekle je zrastlo v prav takšno žensko. Ko so nacisti zasedli Francijo, je Isabelle, na vsakem koraku stresala jezo na vojake. Vojna je bila še na začetku in vojaki še niso bili tako krvoločni, kot so se izkazali proti koncu vojne.

Vianne je skrbela za hčerko in se izogibala vojakom, čeprav se je eden naselil tudi v njeni hiši. Na srečo, če lahko temu tako rečemo, je bil stotnik Beck do Vianne in Sophie spoštljiv.

Isabelle se je odpravila v Pariz. Pridružila se je odporniškemu gibanju in dobila vzdevek Slavček. Bila je zelo pogumna. Sestreljene angleške pilote je vodila čez Pireneje v San Sebastian, kjer jih je prevzel angleški konzulat. 

Obe sestri sta izkusili vojno v najkrutejši obliki. Izkoriščanje, poniževanje, posilstva, smrti, koncentracijsko taborišče. Jima bo sploh uspelo preživeti vse to. 😢

S čustvi pa tudi z grozo nabito branje, ob katerem je škatla z robčki skoraj obvezna.

Ocena: 4,5/5

'V ljubezni spoznamo kdo želimo biti, in v vojni spoznamo, kdo smo.' 

(Citat na naslovnici romana Slavček - Kristin Hannah)

Mozaik

Kristin Hannah

Slavček

Naslov originala:

The nightingale

Prevod:

Irena Furlan

Založba Učila, Tržič, 2015

486 strani

'Vianne ni oklevala. Zdaj je vedela, da nihče ne more ostati nevtralen - ne več - in kolikor jo je bilo strah, da bi hči odrasla v svetu, kjer dobri ljudje niso storili ničesar, da bi ustavili zlo, kjer je lahko dobra ženska obrnila hrbet roteči prijateljici. Segla je po otroku in ga vzela v naročje.'

(Odlomek iz knjige: Kristin Hannah - Slavček, stran 298)

Hijacinta

Mike Gayle - Mislim, da te poznam

 

Kraljevi licej, v angleškem mestu Warwick, so lahko obiskovali samo zelo nadarjeni otroci, ki so se odlikovali tudi v športu. Za vpis na to prestižno šolo so morali uspešno opraviti precej zahteven sprejemni izpit. Med nadobudneži sta bila tudi dva glavna junaka romana Mislim, da te poznam, angleškega pisatelja Mika Gayla.

Danny Allen, nadarjeni otrok, iz socialno šibkejše družine, ki je imel v osnovni šoli odlično učiteljico. Ta je opazila njegovo nadarjenost, ga spodbujala in ga dodatno poučevala za sprejem na Kraljevi licej. Uspelo mu je. Dodelili so mu tudi štipendijo.

James DeWitt izhaja iz bogate družine, vendar to ni pogoj za sprejem. Opraviti mora sprejemni izpit, kar mu z lahkoto uspe.

Fanta sta se na šoli spoznala, vendar nista bila tesna prijatelja. Oba uspešna sta skupaj blestela tudi na športnem področju. Po maturi sta bila oba v ožjem izboru za dodelitev prestižne nagrade za najboljšega dijaka. Nagrajenci preteklih let so bili uspešni na svoji življenjski poti, zasedali so pomembna mesta v gospodarstvu, politiki, umetnosti. 

Za Dannyja in Jamesa se ni izšlo po načrtih. Končala sta univerzi, nato pa se je njuno življenje obrnilo na glavo, na najslabši možen način. V romanu ju srečamo, ko sta stara šestintrideset let. Danny je postal delomrznež, odvisen od socialne podpore, toda tudi ta ne traja večno. Ker ni aktiven iskalec zaposlitve, mu socialno pomoč vzamejo. Zdaj ni druge, kot da si poišče službo. Postane oskrbovalec starejših in invalidnih oseb v Hrastovem domu.

Tam sreča Jamesa. Doživel in preživel je nesrečo. Poškodoval ga je pijani mladenič, ki je ustavil uspešno kariero pravkar izvoljenega poslanca v parlamentu, ki je s svojim dekletom živel v razkošnem stanovanju v centru Birminghama. Zdaj težko govori in težko hodi, po nesreči, v kateri so bili poškodovani možgani, tudi veliko pozablja. Živi pri starših, v dom je prišel za tri tedne in prepoznal Dannyja. 

Nekoč uspešna fanta, zdaj odrasla moška, vsak s svojo tragično zgodbo. Jima bo uspelo premagati ovire, ki so ju tako močno zaznamovale, in stopiti na tisto pravo pot, ki jima je bila začrtana v mladosti. Držimo pesti, da jima uspe. Fanta sta kljub nesrečam, ki so ju doletele še vedno srčna in dobrodušna človeka. Odlično branje.

Ocena: 4,5/5

Jermenovka

Mike Gayle

Mislim, da te poznam

Naslov izvirnika:

The man I think I know

Prevod:

Maša Mlakar

Založba Meander, Izola, 2022

336 strani

'"Seveda ni," pohiti Martha. "Ampak midva govoriva o Dannyju Allenu. Po tem ko je na Kraljevem liceju prejel nagrado, bi ga to moralo izstreliti med zvezde, zdaj pa dela kot oskrbovalec. Nenavadno je vse skupaj, samo to pravim." Dvigne roko. "Obljubim, da ne viham nosu nad takim delom. Vseeno, Danny je bil tako nadarjen dijak in študent, da si ga v tej službi težko predstavljam."

(Odlomek iz knjige - Mislim, da te poznam - Mike Gayle, stran 88).

Sibirski tiger Botsman na začasnem delu v ZOO Ljubljana 💜

Mike Gayle - Vsi ti osamljeni ljudje

Dva bregova, ena reka

Mike Gayle - Vsi ti osamljeni ljudje

 

Hubert se je rodil na sončni Jamajki. Ker tam ni bilo dela, se je z osemnajstimi leti odpravi, s trebuhom za kruhom, v Anglijo. Na obrobje deževnega in čemernega Londona, kjer je živel, delal in se boril z rasistično nastrojenim okoljem.

Zgodba romana, Vsi ti osamljeni ljudje, je dvoplastna. Dogaja se zdaj in od sredine 20. stoletja, ko je Hubert prišel v London. Bolj ko ne je to žalostna zgodba, nabita s čustvi. Zgodba o osamljenosti starejših pa tudi mlajših. Zgodba o boju za boljše življenje v kraju, kjer te ljudje ne sodijo po tvojih sposobnostih in odnosu do drugih, temveč zgolj po barvi kože.

Osemdesetletni Hubert živi sam v hiški, ki sta jo skupaj z ženo zgradila in v njej skupaj bivala skoraj pet desetletij. Imela sta hčer in sina. Bili so srečna družina. A ni bilo vedno tako.

Hubert je svojo ženo Joyce spoznal na delovnem mestu. Bila sta si všeč, dobivala sta se tudi zunaj službe in se zaljubila. Nič posebnega. A ne v Angliji, sredi 20. stoletja, kajti bodoča žena je belka. Kljub odnosu njene družine, ki jo je v trenutku zatajila in se ji popolnoma odpovedala, sta Hubert in Joyce pogumno stopala po svoji poti, na kateri sta morala premagati številne ovire, ki bi jim danes rekli banalne.

Po smrti žene se je Hubert zaprl v svojo hiško in samoto in prav nikogar ni želel videti. Streho nad glavo si je delil s črno-belo muco, ki je bila zelo vztrajni pri svoji vselitvi. Odpovedal se je prijateljem, nikomur ni odpiral vrat, vse dokler se ni na vratih pojavila mlada soseda Ashleigh in ga prosila, da popazi na njeno malo hčerkico Laylo, medtem ko bo ona na razgovoru za službo. S težkim srcem je privolil in tako dobil zgovorno in zagnano prijateljico. 

Po več obiskih sta ugotovila, da sta oba osamljena. Danes vsak skrbi samo zase, ni več druženja med sosedi. Nekdo bi moral nekaj storiti glede tega. Njej se je utrnila ideja, da bi lahko ustanovila kampanjo, Končajmo osamljenost v Bromleyju. In sta jo in ta se je razmahnila v take razsežnosti, da si niti v sanjah nista predstavljala, da bo tako široka in uspešna.

Odličen roman, berljiv, poln čustev in dobrote pa tudi banalnih napadov na "drugačne" ljudi.

Ocena: 4,5/5

Črno-bel maček iz Tolmina 💜

Mike Gayle

Vsi ti osamljeni ljudje

Naslov izvirnika:

All the Lonely People

Prevod:

Klaudija Vučko

Založba Meander, Izola, 2023

375 strani

'Hubert je z neodobravanjem zacmokal in se čudil, da se mu je šele zdaj posvetilo, kako zelo podobni sta si življenjska situacija tega Vzhodnoevropejca (razni časopisi so se pritoževali nad njimi) in njegova situacija, ko je pred leti prvič prispel v to deželo. Šlo je za isto zgodbo, samo igralci so bili drugi. Ljudje, ki so zaradi pomanjkanja priložnosti v svojih državah prišli v tujo deželo in cele dneve garali v službah, ki jih domačini niso hoteli opravljati. Iz dneva v dan so se srečevali z raznoraznimi sovražnostmi in se spraševali, ali niso naredili napake, ko so odšli od doma.'

(Odlomek iz knjige: Vsi ti osamljeni ljudje - Mike Gayle, stran 113)

Vila arhitekta Alberta Vallija, na Jesenicah. Zgrajena je bila leta 1908. 

Mike Gayle - Dva bregova, ena reka

Isabel Allende - Dolgi cvetni list morja

 

Sama žalost. Vojna, koncentracijsko taborišče, zlorabe, ponižanja. Roman Dolgi cvetni list morja, čilsko - ameriške pisateljice Isabel Allende, se začne v Španiji leta 1938. Španska državljanska vojna. Več sto tisoč mrtvih, ranjenih in beguncev. Boj proti nacizmu in fašizmu, v katerem so sodelovali tudi številni prostovoljci mnogih držav. Neuspešno. Zmagalo je nasilje in v beg pognalo številne Špance in Španke.

Bežali so v Francijo, kjer pa niso bili najbolje sprejeti. Zaprli so jih v koncentracijska taborišča, kjer ni bilo niti minimalnih standardov za preživetje.  

Kot rešitelj manjšega števila beguncev se pojavi, takrat štiriintridesetletni Pablo Neruda. Že priznan pesnik je gojil simpatije do levice. Bil je konzul v Madridu in prijatelj Federica Garcie Lorce, ki so ga ubili frankisti.

V času reševanja beguncev je bil Neruda konzul za špansko emigracijo v Parizu. Z ladjo Winnipeg je avgusta 1939 v Čile prepeljal okoli dva tisoč španskih beguncev.

Na ladjo sta prišla tudi Victor Dalmau in Roser Bruguera. On študent medicine in pomožni zdravnik na bojišču. Ona, nekoč pastirica, ki jo je Victorjev oče pripeljal v družino, kjer je razvijala svoj glasbeni talent in postala vrhunska glasbenica. V Franciji sta se na hitro poročila, saj so na ladjo sprejemali le družine in Roser je imela majhnega sinčka. 

Victor in Roser sta glavna lika romana. Spremljamo njun prijateljski in spoštljivi odnos, ki se razvije v pravo ljubezensko zgodbo. V Čilu sta se dobro znašla. Victor je dokončal študij in postal cenjen srčni kirurg. Roser pa je poučevala glasbo in vodila orkester. Tri desetletja je družina živela v miru potem pa znova kalvarija. Vojaška hunta je na krut način odstavila vladavino izvoljenega predsednika Allendeja. Victor se je kljub svojim zdravniškim uspehom ponovno znašel v taborišču. Njegov greh je bil igranje šaha s strmoglavljenim predsednikom.

Odličen roman, kjer se prepletajo grozote vojne in beguncev z ljubezensko zgodbo Roser in Victorja. Isabel Allende, tudi sama z begunsko izkušnjo, obvlada.

Ocena: 5/5

Isabel Allende

Dolgi cvetni list morja

Naslov izvirnika:

Largo petalo de mar

Prevod:

Sara Virk

Založba Sanje, Ljubljana, 2023

271 strani

"Ta poletni dan, četrtega avgusta 1939, v Bordeauxu se je za vselej vtisnil v spomin Victorju Dalmauu, Roser Bruguera in več kot dva tisoč drugim Špancem, ki so bili namenjeni v podolgovato deželo, ki se drži gora, da ne bi zdrsnila v morje, o kateri niso vedeli ničesar. Neruda jo je kasneje opisal kot 'dolgi cvetni list morja in vina in snega ...' s 'pasom bele in črne morske pene', a tudi ta opis izgnancem ne bi povedal veliko. Čile se jim je na zemljevidu zdel tako tanek in oddaljen." (Odlomek iz knjige, Dolgi cvetni list morja, Isabel Allende, stran 101)

Isabel Allende - Paula

Japonski ljubimec

Lidia Pavlin - Hiške z ženskimi imeni

 

Prvenec avtorice Lidie Pavlin, Hiške z ženskimi imeni, je sklop življenjskih zgodb, uokvirjenih v trikotnik med hrvaško Liko, Ljubljano in otokom Krk. Hiške ne gledajo proti morju, temveč proti gorovju Velebit, za katerim se skriva Lika, in Lindine korenine. Tako je trikotnik sklenjen. 😊 

Linda je uspešna poslovna ženska. Na otoku Krk sta s partnerjem zgradila pet hišk dobrega počutja. Hiške je poimenovala po ženskah, ki so zaznamovale njeno življenje. V pozitivnem smislu. 

Vendar pa roman ni zgolj zgodba o turističnih hiškah na otoku Krku. To je predvsem zgodba o močnih ženskah, o njihovem življenju, o ljubezni, ki so jo iskale, in o družinah, ki so jih ustvarile. 

Lucija je Lindina babica iz hrvaške Like. Odločna ženska z zanimivo ljubezensko zgodbo. Imela je kar devet otrok. Med njimi je Marija, Lindina mati. Tudi Marija je odločna ženska za povrh pa še trmasta. Odločena je, da ne bo živela in ustvarjala družine v revni vasici. Hoče v Ljubljano, k bratu. In tako se je tudi zgodilo. 

Polona je bila Lindina najboljša prijateljica. Bila je nekaj let starejša. Petletna Linda je zelo rada zahajala k njej in priljubila se je vsem v družini. Zgodba s Polono je tako živo napisana, da me je prizadela, kot bi jo tudi jaz poznala. 

Margo je Lindina mlajša sestra. Če si v mladih letih nista bili ravno blizu, se je kasneje njun odnos temeljito spremenil. 

Anka je bila Lindina osnovnošolska učiteljica. Učila je angleški jezik in vodila dramski krožek. V Lindi je spoznala velik talent za jezike, blestela je tudi v igri. Vse to ji je v odraslem življenju zelo pomagalo do uspešne kariere.

Berljiv in zelo zanimiv roman se zaključi s slavnostno otvoritvijo hišk dobrega počutja. V krogu družine, prijateljev in domačinov, z dobro hrano in pijačo.

Ocena: 4/5

Lidia Pavlin

Hiške z ženskimi imeni

Založba Nicha, Ljubljana, 2022

258 strani

"Kdo pa je rekel, da bom šla s tabo v Bosno! Tukaj bom ostala in delala bom, kar bom želela. Nihče mi ne bo ukazoval, kaj naj počnem v življenju. Moja starša mi nista in ti mi sploh ne boš," je odločno rekla Marija in se zasukala na petah. "Pridi, Mari, veselice je konec." (Odlomek iz knjige, stran 136)

Arto Paasilinna - Nerodni angel varuh

 

Finski pisatelj Arto Paasilinna, nas v romanu Nerodni angel varuh, popelje v svet angelov. Kako delujejo, se izobražujejo in predvsem kako varujejo ljudi, ki so jim dodeljeni. Paasilinnsko duhovita, humorna pa tudi sarkastična zgodba. 

Lesena cerkev v Kerimakiju je gostila šest dnevno usposabljanje za angele varuhe. Sedmi dan tudi angeli počivajo. Na seminarju se je zbralo kar petsto angelov začetnikov. Pozdravni nagovor je imel sam sveti Peter in ob tem poudaril kako težko je delo angelov varuhov, ampak za dobrobit ljudi je vredno truda.

Glavni junak je novopečeni angel varuh Sulo Auvinen. S svojim znanjem na zaključnem izpitu se ni ravno izkazal. Celo v nebeškem arhivu je zapisano, da Sulo ni primeren za angela varuha. Bil je prijazen angel, a neroden. Na srečo pa se je priljubil šefu, samemu angelu Gabrijelu in ta se je odločil, da mu kljub vsemu da priložnost. Vsaka podobnost s človeškimi bitji je zgolj naključje. 😎  

Sulo je dobil v varstvo nezahtevnega človeka. Takega, ki je znal poskrbeti zase in angel varuh ne bi imel preveč dela pa tudi prevelike škode ne bi mogel narediti.  

Varovanec je postal Aaro Korhonen. Samski, srednjih let in novi lastnik kavarne ter mlade natakarice v Helsinkih. No, natakarica ni postala njegova last. Tam je delala že pri prejšnji lastnici in je ostala na svojem delovnem mestu. .

Komedija zmešnjav je bila popolna. Škoda, ki jo je dobri angel varuh Sulo povzročil svojemu varovancu je bila ogromna. Pa kaj. Sulo je vse storil, da bi obvaroval svojega človeka. Ni on kriv, da so šle stvari po napačni poti. To je razumel tudi najboljši šef angel Gabriel. Odločil se je Sula postaviti na novo delovno mesto. Postal bo vodja tisočem angelom in jih izobrazil v varovanju ljudi. On to obvlada. Vsaka podobnost s človeškimi bitji je tudi tokrat zgolj naključje. 😉

Arto Paasilinna

Nerodni angel varuh

Naslov izvirnika:

Tohelo suojelusenkeli

Prevod: Julija Potrč Šavli

Mladinska knjiga, Ljubljana, 2022

Zbirka Kapučino

189 strani

'Seminar za angele varuhe je odprl sveti Peter. Spregovoril je o nepopolnem življenjskem slogu ljudi, zaradi česar potrebujejo božansko zaščito. Poudaril je psihično zahtevnost naloge, ki je pred angeli varuhi, a ni pozabil omeniti, da je tudi izjemno izpolnjujoča. Po uvodnih besedah se je Peter opravičil, češ da ima veliko gnečo, in odletel z obljubo, da se vrne na sklepno slovesnost.' (Odlomek iz knjige, Arto Paasilinna - Nerodni angel varuh, stran 20).

Arto Paasilinna

Ericka Waller - Pasji dnevi

 

Roman Pasji dnevi, prvenec angleške avtorice Ericke Waller, je zgodba o ljudeh, ki se trudijo s premagovanjem svojih večjih in manjših težav. V veliko pomoč so jim njihovi zvesti spremljevalci, kužki, ki jih sprejemajo prav takšne kot so. 

George je nesramen, nejevoljen nergač, ki zelo rad žali ljudi. Le njegova zvesta žena je v njem videla dobroto, ki jo tako uspešno skriva pred drugimi. Po več desetletjih skupnega življenja, je umrla za rakom. Georgu ni povedala, da je hudo bolna, zato je zanj ta smrt nenadna in nepričakovana. Vse zgoraj naštete Georgeve lastnosti se še bolj okrepijo. Žena mu je zapustila malo jazbečarko Poppy. Ni mu jasno zakaj, saj psov niti slučajno ne mara, prav tako kot tudi ljudi ne. A Poppy se ne preda zlahka. Le kdo bo zmagal v tej bitki! Stavim na Poppy. 💙

Lizzie je priljubljena učiteljica naravoslovja. Je prava enciklopedija različnih dejstev, ki jih rada podaja drugim. Poročena je in ima sedem letnega sina. Idilično življenje se spremeni, ko se s sinom znajde v varni hiši. Trdi, da jo je mož fizično napadel, po telesu ima polno ožganin in ureznin. Pri premagovanju svojih psihičnih travm ji poleg ljubezni do sina, pomaga tudi hišni kuža pasme Jack Russell, Maud, s katerim hodi na vsakodnevne sprehode. A izkaže se, da Lizzina zgodba ne drži povsem.

Dan je terapevt, ki tudi sam potrebuje terapijo, a si tega ne prizna. Živi s svojim pasjim terapevtom, ki je skoraj labradorec. Dobrodušni kuža Fitz obožuje svojega sostanovalca. Skupaj tečeta, se zabavata in tolažita. Dan potrebuje tolažbo. Zaveda se, da so mu všeč fantje, a tega noče pokazati v javnosti. 

Vse tri usode se prepletajo s hišnimi ljubljenčki. Zgodbe so v bistvu žalostne a jih protagonisti skušajo spremeniti. Njihovi kužki poskrbijo, da nas zgodbe za trenutek tudi nasmejejo. 

Ocena: 5/5

Ilustracija: Beci Kelly - Pasji dnevi, Ericka Waller

Ericka Waller

Pasji dnevi

Naslov izvirnika:

Dog days

Ilustracije: Beci Kelly

Prevod:

Maruša Mušinović

Založba Pipinova knjiga, Podsmreka, 2022

357 strani

'Niso skupina ljudi, ki bi se zbirala skupaj. George in Betty, Dan in Tom, Luke in Smrketa in ženska po imenu Beth, a psi združujejo ljudi, ki jim ni nič skupnega. Psi jih spodbudijo, da gredo na sprehod tudi v slabem vremenu, tudi jo jih zebe in ko živčno postopajo v dežju le zato, da lahko psi še malo tečejo. Ko psi združijo svoje ljudi v veliko čredo, Betty privzdigne pokrov posode Tupperware, in razširi se vonj po bananinem pecivu.' (Odlomek iz knjige, Pasji dnevi, stran 356)

Labradorec 💜

Podobne dobre zgodbe:

Moje življenje v pasjih šapah

Pes, ki je prečkal džunglo, da bi našel dom

Lado Kralj - Ne bom se več drsal na bajerju

 

Zgodovinski roman, Ne bom se več drsal na bajerju, slovenskega kritika, dramaturga, pisatelja pa še bi lahko naštevali, Lada Kralja, je za prebivalce ljubljanske Šiške, že skoraj obvezno branje.

Dogaja se med drugo svetovno vojno, v Spodnji Šiški, ko je Ljubljana že obdana z žico in fašisti delujejo na polno. 😢 

Mladi pripovedovalec zgodbe o takratnem dogajanju v Šiški je Ivan. Stanuje v manjšem bloku, Na jami 8. Blok še vedno stoji. V bližini je dvorec Jama. V njem je samostan in dekliška šola, obdajajo ga vrtovi, kjer nune pridelujejo zelenjavo. Na dvorišču je vodnjak z najboljšo vodo v Evropi. K dvorcu je spadal tudi bajer. Sprva so v njem gojili ribe, potem pa je služil bolj za zabavo mladim. Poleti so v njem plavali, pozimi so na bajerju drsali. Vsega tega danes ni več. Po vojni so dvorec podrli in zgradili bolnišnico, tudi vodnjak z najboljšo vodo so zasuli in zgradili cesto. V bajer so se naselile žabe. Te so s svojim "reganjem" tako zelo motile bližnje stanovalce, predvsem tistega, ki se je naselil v bližnjo mogočno vilo, da so ga zasuli. Za mladino so zgradili skakalnico. Kaj češ boljšega. "Planico" lahko spremljaš kar iz svoje dnevne sobe. No, tudi te ni več. Ostal je le še stolp na vrhu hriba. Tega so hoteli zrušiti novi oblastniki v samostojni Sloveniji. Saj to jim ni uspelo. 😎

V bližini stare cerkve oziroma cerkve sv. Jerneja, kjer danes stojijo stolpnice, je stala tovarna čevljev. Po vojni so jo podrli. Čevlje bodo izdelovali v Rusiji, saj oni to znajo bolje. Od tam jih bomo uvažali. Naši delavci, ki so izgubili službe, pa bodo dobili delo v nastajajočih Litostrojskih delavnicah, ki jih gradijo onkraj Celovške ceste. 😎

Zanimiva pripoved o življenju in nelepih dogodkih, v vojnem času, v naši lepi Šiški. Danes šišenske hiške izginjajo kot po tekočem traku. Na njihovem mestu rastejo stolpnice kot gobe po dežju. Ceste ostajajo enake, avtomobilov je čedalje več, onesnažujejo na polno. Le kje se bodo vozili novi prebivalci, ki bodo naselili stolpnice. Po moje bo Pipistrel Ljubljani doniral nekaj svojih malih letal, ker po Celovški in Vodnikovi cesti ne bo šlo. 😉

Ocena:4,5/5

Detajl gospodarskega poslopja v Šiški

Lado Kralj

Ne bom se več drsal na bajerju

Založba Beletrina, Ljubljana, 2022

296 strani

'Ne bom se več drsal na bajerju. Nikdar več. Varuj se teh maškar, to niso samo maškare, ampak tudi podivjane zverine, stekli psi. Jaz sem bil tam spodaj, ko se je to zgodilo. Bil sem z Evo, kar pomeni, da sem jo nepremišljeno in objestno peljal v past, namesto da bi jo opozoril, da se je takim krajem treba izogibat. Videl sem jih, karabinjerje, kako se tiho bližajo vhodu na bajer, eni peš in eni z dvema kamionoma, ustavijo se in vojaki skačejo na tla.' (Odlomek iz knjige, Lado Kralj - Ne bom se več drsal na bajerju, stran 215)

Visoko pritlična hiška na Gasilski ulici v Spodnji Šiški še vedno stoji. Okoli nje je vse podrto, le kaj bodo novega zgradili. 

Detajl starega gospodarskega poslopja v Spodnji Šiški

Pritlična hiša, nekoč obrtna delavnica, na ulici Milana Majcna v Spodnji Šiški, je preteklost, ki izginja. Ni je več. 😎

Osnovna šola Spodnja Šiška. Zgradba je bila zgrajena leta 1908. Med drugo vojno so se vanjo vselili italijanski vojaki, kot omenja Lado Kralj v svoji knjigi Ne bom se več drsal na bajerju.

Spominska plošča padlim v drugi vojni, na vogalu osnovne šole Spodnja Šiška

Phaedra Patrick - Skrivnost z mostu ljubezni

 

Mitchell Fisher živi sam s svojo devetletno hčerko Poppy. Partnerka in Poppyjina mama je umrla v prometni nesreči. Mitchell se tudi po treh letih ne more znebiti misli, da je prav on kriv za nesrečo. 

Po izobrazbi je arhitekt. V pisarni, kjer je zaposlen, projektira novi mestni most. Njegov načrt so odobrili, toda v pisarno pride nova arhitektka z novimi, bolj smelimi idejami in stricem iz ozadja, kot radi rečemo. V njenem primeru je bil to njen ded, priznani arhitekt. Ni dolgo trajalo, da so sprejeli njen predlog. Mitchell se je počutil ponižanega, saj so ga kolegi, ki so ga prej podprli, zdaj kar hitro premislili. 

Mitchell je zapustil svoje delovno mesto arhitekta. Ponižanje je bilo preveliko. Odločil se je, da bo več čas preživel s svojo hčerko. Dobil je delo odstranjevalca ključavnic z mostov. Na tisoče jih je bilo in mestna uprava jih je želela odstraniti do takrat, ko bodo odprli novi most. Ključavnice, ki jih ljudje obešajo na ograje mostov, so nekakšna rdeča nit romana Skrivnost z mostu ljubezni, izpod peresa angleške pisateljice Phaedre Patrick.

Nekega dne, ko je Mitchell spet zavzeto odstranjeval številne ključavnice, mu je v oči padla ženska v rumeni obleki. Tudi ona je obesila svojo ključavnico. Potem pa se je sklonila čez ograjo mostu, kot bi nekaj iskala. V svoji neprevidnosti se je prekucnila in padla v reko. Mitchell ni dolgo premišljeval, kaj naj stori. Skočil je za žensko in jo komaj rešil. Dogodek mu je postavil življenje na glavo, v pozitivnem smislu. 

Izkaže se, da je ženski ime Yvette in da je že eno leto pogrešana. Mama in dve sestri jo obupano iščejo. Yvette je Lizina sestra. Ta je glasbenica in Poppyjina učiteljica. Krog je sklenjen in Mitchell se z vso vnemo loti pomoči Bradfieldovim ženskam. Ena izmed njih mu je zelo všeč. Mogoče bo končno lahko pozabil na svojo veliko ljubezen. Samo še Yvette mora najti. Zopet izginila s svojimi skrivnostmi vred.

Ocena: 4/5

Phaedra Patrick

Skrivnost z mostu ljubezni

Naslov izvirnika:

The secrets of love story bridge

Prevod:

Urška Pajer

Založba Meander, Izola, 2022

271 strani

'Moj učitelj, Monsieur Ingres, je svoj razred popeljal na ogled mostov in presenečen sem videl, da na njih visi veliko ključavnic. Živim v Parizu, kjer se je eden od mostov pod njihovo težo zrušil. Ko so jih odstranili, jih je bilo za petinštirideset ton. Verjetno je v reki tudi na tisoče ključkov, ki predstavljajo nevarnost ribam in drugim živalim. 

Razumem, zakaj želijo pritrditi svoje ključavnice, ne pa tudi, da želijo okrniti lepe mostove ali škodovati živim bitjem.

Vaš prijatelj iz Pariza. Henri' 

(Odlomek iz knjige Skrivnost z mostu ljubezni, Phaedre Patrick - stran 119)

Phaedra Patrick - Srečno, Benedict Stone!