Lucinda Riley - Sedem sester (Majina zgodba)

Ob Ženevskem jezeru stoji pravljično lep dvorec, zgrajen konec 18. stoletja. V njem živi oče s šestimi hčerami in varuško. Vsaka od hčera je poimenovana po zvezdi iz ozvezdja Sedem sester in vsaka od njih je posvojena. 

Zdaj so odrasle, imajo svoje poklice in odletele so iz varnega gnezda. Le Maja najstarejša med njimi, prevajalka in samotarska lepotica, je ostala na posestvu s pretvezo, da bo skrbela za očeta. 

Družinska harmonija, v kateri so lepo živeli, se zruši, ko oče nenadoma umre. V tem času je bila odsotna tudi Maja. Ko se sestre pretresene zberejo v domači hiši, izvejo, da so očeta že pokopali. V jekleni krsti leži na dnu morja. Tako kot je naročil in zapisal v svojih navodilih. Za vsako je zapisal koordinate mesta, kjer so se rodile. Če želijo, ga lahko obiščejo in najdejo svoje korenine.

Maja se na hitro odloči, da bo obiskala rojstno mesto. Pot jo vodi v Brazilijo, v Rio de Janeiro. Tam živi tudi pisatelj, čigar knjigo je prevedla v francoski jezik. Kot nalašč je pisatelj tudi zgodovinar in z veseljem ji pomaga pri odkrivanju korenin.

Marsikaj odkrijeta. Maja je potomka italijanskih priseljencev, ki so v Braziliji obogateli s kavo, in obubožane aristokratske družine. Odkrijeta srce parajočo ljubezensko zgodbo med njeno prababico Izabelo in mladim francoskim kiparjem Laurentom, ki ga je spoznala med nekajmesečnim bivanjem v Parizu. 

V tem času je v ateljeju kiparja Landowskega nastajal megalomanski kip Kristusa, ki še danes stoji na gori Corcovado in bdi nad prebivalci in obiskovalci Ria. Landowskega je k delu pritegnil brazilski arhitekt, gradbenik in načrtovalec velikega kipa, Heitor. V tem ateljeju sta se Izabel in Laurent spoznala in zaljubila.

Izabel se mora vrniti domov, saj je zaročena z Gustavom. Vest ji ne pusti razočarati očeta, ki si je zelo prizadeval, da bi se njegova družina združila z aristokrati. Mora pozabiti na Laurenta. A ta se nepričakovano prikaže v Riu. Kaj bo prevagalo? Vest ali ljubezen. 💜

Dinamičen in berljiv zgodovinsko - ljubezenski roman Sedem sester (Majina zgodba), žal prezgodaj umrle severnoirske pisateljice Lucinde Riley.

Ocena: 4,5/5

Lucinda Riley

Sedem sester

Majina zgodba

Naslov izvirnika:

The Seven Sisters

Prevod:

Bernarda Plavec

Založba Vida, Ljubljana, 2023

661 strani

'Želel si je raziskati Rio, a preden bi se tega lahko lotil, se je moral sestati z vodjo gradnje monsieurja da Silve Coste, Heitorjem Levyjem, ki mu je pustil sporočilo pri osebju hotela, da danes ob enajstih dopoldne pride ponj. Glavo in roke Kristusa so razložili z ladje, preden se je zasidrala v glavnem pristanišču, in jih razstavili nekje na prostem, saj je imel monsieur Levy v bližini luke v lasti manjšo kmetijo. Laurent je lahko le upal, da so jo krhki deli kipa odnesli brez poškodb. Štirikrat dnevno jih je hodil pregledovat v skladišče, zdaj pa je molil, da so preživeli tudi raztovarjanje.'

(Odlomek iz knjige Sedem sester, stran 422)

Palace hotel v Portorožu 

Kristin Hannah - Slavček

 

Pretresljivo, žalostno, nedoumljivo. Nedoumljivo, česa vse je zmožen človek do sočloveka. 

Ameriška avtorica Kristin Hannah nas v svojem romanu, Slavček, odpelje v čas druge svetovne vojne. V čas nacistične okupacije Francije, v čas kolaboracije, odporniškega gibanja, ki se vse bolj razrašča, in v katerem se vsak izkaže na svoj način.

V ospredju romana je zgodba dveh sester, ki ju življenje pesti že od zgodnjega otroštva. Vianne in nekaj let mlajša Isabelle Rossignol sta že v mladih letih ostali brez mame. Umrla je za rakom. Njun oče, ki je preživel grozote prve svetovne vojne, in si nikoli ni povsem opomogel, ju je prepustil v varstvo grobe tujke. 

Vianne je preudarna, umirjena, ima svojo družbo in za mlajšo sestro se ne zmeni kaj dosti. Rosno mlada se je poročila in z možem sta dobila deklico Sophie.

Isabelle je bila popolno nasprotje sestre. Vihravo, zaletavo in večkrat jezno dekle je zrastlo v prav takšno žensko. Ko so nacisti zasedli Francijo, je Isabelle, na vsakem koraku stresala jezo na vojake. Vojna je bila še na začetku in vojaki še niso bili tako krvoločni, kot so se izkazali proti koncu vojne.

Vianne je skrbela za hčerko in se izogibala vojakom, čeprav se je eden naselil tudi v njeni hiši. Na srečo, če lahko temu tako rečemo, je bil stotnik Beck do Vianne in Sophie spoštljiv.

Isabelle se je odpravila v Pariz. Pridružila se je odporniškemu gibanju in dobila vzdevek Slavček. Bila je zelo pogumna. Sestreljene angleške pilote je vodila čez Pireneje v San Sebastian, kjer jih je prevzel angleški konzulat. 

Obe sestri sta izkusili vojno v najkrutejši obliki. Izkoriščanje, poniževanje, posilstva, smrti, koncentracijsko taborišče. Jima bo sploh uspelo preživeti vse to. 😢

S čustvi pa tudi z grozo nabito branje, ob katerem je škatla z robčki skoraj obvezna.

Ocena: 4,5/5

'V ljubezni spoznamo kdo želimo biti, in v vojni spoznamo, kdo smo.' 

(Citat na naslovnici romana Slavček - Kristin Hannah)

Mozaik

Kristin Hannah

Slavček

Naslov originala:

The nightingale

Prevod:

Irena Furlan

Založba Učila, Tržič, 2015

486 strani

'Vianne ni oklevala. Zdaj je vedela, da nihče ne more ostati nevtralen - ne več - in kolikor jo je bilo strah, da bi hči odrasla v svetu, kjer dobri ljudje niso storili ničesar, da bi ustavili zlo, kjer je lahko dobra ženska obrnila hrbet roteči prijateljici. Segla je po otroku in ga vzela v naročje.'

(Odlomek iz knjige: Kristin Hannah - Slavček, stran 298)

Hijacinta

Kerri Maher - Pariška knjigarka

 

Roman ameriške avtorice Kerri Maher, Pariška knjigarka, je v večji meri biografija založnice in lastnice slavne pariške knjigarne Shakespeare and Company, Sylvie Beach. V svoji knjigarni je gostila uveljavljene in vzhajajoče zvezde svetovne književnosti.

Sylvia Beach (1887. Baltimore - 1962. Pariz) je bila pogumna ženska, nemirnega duha. Oboževala je Pariz. Tam je spoznala lastnico knjigarne La Maison, Adrienne Monnier. Sylvia se je velikopotezno odločila v isti ulici odpreti svojo knjigarno. Leta 1919. se rodi slavna knjigarna pa tudi izposojevalnica knjig, Shakespeare and Company. V njej je gostila in prodajala dela avtorjev, ki so živeli v Parizu in objavljali v angleškem jeziku. 

Knjigarno obiskujejo: Andre Gide, francoski pisatelj in Nobelov nagrajenec, Scott Fitzgerald, danes veliki pisatelj in prav tako Nobelov nagrajenec, v tistem času pa začetnik, Ernest Hemingway, pisateljski par Simone de Beauvoir in Jean Paul Sartre ter mnogi drugi. 

Najbolj čislan pisatelj in rdeča nit romana Pariška knjigarka, je stalni obiskovalec knjigarne, James Joyce in njegov roman Ulikses. Roman je danes klasika. Na začetku 20. stoletja pa so ga v ZDA označili za obscenega in nihče si ga ni upal izdati. Med leti 1918. do 1920. je izhajal v nadaljevanjih, v ameriški reviji The Little Review. 

Leta 1921. se je Sylvia Beach odločila izdati roman Jamesa Joyca pa naj stane kar hoče. In nikakor ni bilo poceni. Poleg visokih stroškov in organizacije okoli izdaje in tiskanja romana, se je morala ukvarjati še z muhavostjo pisatelja. 

Odličen roman, vreden branja.

Ocena: 5/5

James Joyce v Trstu

Kerri Maher

Pariška knjigarka

Naslov izvirnika:

The Paris bookseller

Prevod:

Maša Zupančič

Hiša knjig, HKZ, Ljubljana, 2022

373 strani

'Roman je njeni knjigarni prinesel večji sloves, kot si je upala predstavljati. V petek, 3. februarja, ki je bil naporen dan, je postavila svoj izvod Uliksesa v izložbo in glas se je širil po levem bregu Sene kot požar. Vse njene redne stranke so ga prišle občudovat, ogledati pa si ga je želelo tudi na ducate drugih ljudi, ki jih ni videla še nikoli prej in od katerih jih je večina naročila tudi izposojevalno knjižico ali kupila druge knjige.'  (Odlomek iz knjige, Pariška knjigarka, stran 200.)

Jamec Joyce v Ljubljani

Podobno:

Ernest Hemingway - Pariz, premični praznik

David Foenkinos - Delikatno

Kratki roman z naslovom Delikatno, ki ga je napisal francoski pisatelj David Foenkinos in zanj dobil Goncourtovo nagrado za književnost, je zgodba o partnerski sreči in je zgodba o žalosti in upanju.

Nathalie je zelo rada brala, bila je pridno dekle in kot pravi pisatelj, 'skozi mladostništvo je šla brez pretresov, vedno čez prehode za pešce'. Bila je tudi preudarna. Zavedala se je, da bo z navdušenjem za literaturo težko našla zaposlitev. Zato se je odločila za študij ekonomije in se zaposlila v komerciali. Tudi tam ji je šlo odlično od rok.

Francois je bil navdušen tekač. Zaposlen je bil v finančnem sektorju in literatura, takšna in drugačna, mu ni bila prav blizu.

Nekega dne, kako pravljično, se Nathalie in Francois slučajno srečata na pločniku. Nenavadno, a slučaj je vodil do "kofetkanja" in pogovorov, ki so oba navduševala. Par se je poročil in sedem let, pravljično število, živel srečno in zadovoljno. Ona je brala in delala, on je delal in tekel. A nekega dne se je tek slabo končal in tudi pravljica se je končala na najbolj krut način.

Francois je bil nepreviden pri prečkanju ceste, zbil ga je avto in končal je v bolnišnici kjer je čez nekaj časa umrl, ne da bi se zbudil iz kome. Nathalie je neutolažljiva. Ne more verjeti in dojeti kaj se je zgodilo. Njeno življenje je prazno in tudi v knjigah težko najde tolažbo. 

V podjetju je poleg nadležnega direktorja zaposlen deloven in marljiv fant, Markus. Šved se zdi bolj depresiven in prestrašen kar se tiče medsebojnih odnosov a odlikuje ga smisel za humor. V Nathalie je zaljubljen od takrat, ko jo je prvič zagledal. A ona že nekaj let žaluje za svojim možem in je nedostopna za kakršna koli zbližanja. Ali pa je mogoče že čas, da se to spremeni. V začudenje vseh, se Nathalie in Markus vse bolj zbližujeta. Le kako se bo to končalo. 😊

Roman Delikatno je zanimiv tudi po nenavadnih vložkih. V kratkih poglavjih izvemo marsikaj. Kdo so bili zmagovalci na svetovnem prvenstvu v sestavljanju puzzla; nekaj neumnih pregovorov, ki se ves čas uporabljajo; kaj vse bi ustvaril John Lennon, če ne bi umrl leta 1980 ... in še veliko drugega.

Ocena: 4/5 

David Foenkinos

Delikatno

Naslov izvirnika:

La delicatesse

Prevod:

Mimi Tukarić Podkrižnik

Katarina Vidmar Knafeljc

Založba Totaliteta, Ljubljana, 2019

192 strani

'Dopoldne je šel Markus k avtomatu za kavo. Opazil je, da se mu sodelavci umikajo. Počutil se je kot Mojzes pred Rdečim morjem. Prispodoba je morda pretirana, toda treba je razumeti kontekst. Markus, najbolj nevpadljiv in nezanimiv med zaposlenimi, lahko bi rekli kar nihče, je v manj kot enem dnevu začel hoditi z eno od najlepših žensk v podjetju, če ne celo z najlepšo (in da ne bi nič pokvarilo njegovega junaškega podviga, je bila ta ženska sicer tako rekoč neodzivna na zapeljevanje) in šel na večerjo s šefom. Zjutraj so ju celo videli, kako sta skupaj prišla v službo, kar je še začinilo govorice.' (Odlomek iz knjige Delikatno - David Foenkinos, stran 153)

Labod na tivolskem bajerju. S kopnega čuva svojo labodko 💜

Phaedra Patrick - Žlahtna očarljivost Arthurja Pepperja

 

Arthur Pepper je več kot štirideset let srečno živel s svojo ženo. Bila je nežna in prijazna, imela sta sina in hčer. Živeli so v majhni a udobni hiški na angleškem podeželju. Sreča je trajala vse do ženine smrti, ko ostane Arthur sam in nesrečen. 

Soseda Bernadette mu skuša pomagati a Arthurju se zdi nadležna in se pred njo največkrat skrije. Želel je biti sam in žalovati. Čez nekaj časa se odloči, da je čas da pospravi ženine stvari. Pri tem najde škatlico in v njej dragoceno zapestnico, ki popolnoma spremeni njegovo življenje.

Zapestnice, ki je imela zanimive obeske, še nikoli ni videl. Kje jo je Miriam dobila in zakaj jo je skrivala! Najbolj mu je bil všeč obesek s slončkom na katerem je bila vgravirana telefonska številka iz Indije. Opogumi se in pokliče številko na kateri izve, da je bila Miriam varuška pri indijski družini. Kaj takega. Svojo ženo je težko spravil v sosednje večje mesto, kaj šele v Indijo. A presenečenj o bolj divji ženini naravi še ni bilo konec.

Obesek na katerem je bil tiger, je Arthurja pripeljal na posestvo kjer so se po vrtovih tigri prosto sprehajali. Tisti s paleto pa je govoril o ženinem poziranju na likovni akademiji. Vse to in še več je Arthurja osupnilo. A na koncu je dojel, da je bila to neka druga Miriam, v nekem drugem življenju. V spominu bo ohranil svojo predano in zapečkarsko Miriam. Ta je bila sto procentno njegova. 

Arthur se vrne v svojo podeželsko hiško, kjer mu hči, sin in sosedje pripravijo rojstnodnevno presenečenje. Ugotovi, da nadležna soseda Bernadette le ni tako nadležna. Njen sin pa mu speče slastno  čokoladno torto, ki jo skupaj z veseljem zmažejo.

Zanimiva in ganljiva zgodba o izgubi, žalovanju in življenju, ki vedno najde pot naprej.

Ocena: 4/5

Tiger Vito iz ZOO Ljubljana 💚

Phaedra Patrick

Žlahtna očarljivost Arthurja Pepperja

Naslov izvirnika:

The Curious Charms of Arthur Pepper

Prevod:

Ana Ambrož Strle

Založba Meander, Izola, 2020

291 strani

"Karkoli so bile, to ne spremeni tega, kar sta imela vidva drug z drugim. Imela sta mnogo srečnih let. Le preveč si postal obseden s preteklostjo, oči. V zanko si se ujel. Hotel si odkriti vse o času, ko nisi bil del maminega življenja. In potem si ta del njenega življenja v svoji glavi in v srcu tako napihnil, da je postalo večje in svetlejše od tega, kar sta preživela skupaj." (Odlomek iz knjige, stran 261)

Phaedra Patrick - Knjižnica spominov

Ljubimca - Maria Matray in Answald Kruger

Ljubimca je naslov romana, ki govori o ljubezni dveh slavnih ljudi. Slavna sta bila že za časa njunega življenja. Eden je zelo slaven tudi danes, drugi malo manj.

Zgodba je ljubezenska pa tudi zgodovinska. Izvemo marsikaj o nemirnem političnem in družbenem življenju v prvi polovici 19. stoletja. Spoznamo tudi celo plejado, še danes znamenitih slikarjev, skladateljev in pisateljev. Če naštejem samo nekaj njih: skladatelj Franc Liszt, slikar Delacroix, pisatelji Balzac, Victor Hugo, Alexander Dumas ...

Ja, res je, sama moška imena. Tako si je tudi glavna junakinja v pričujočem romanu, za uspeh in možnost objavljanja, morala nadeti moško ime. Pisateljica George Sand, je bila v resnici baronica Aurore Dudevant (1804-1876). Njen ljubimec pa je bil nihče drug kot slavni skladatelj in klavirski virtuoz Frederic Chopin (1810-1849).

Ljubimca in umetnika sta si bila po značaju zelo različna. Mogoče je le nekaj resnice na tem, ko pravijo, da se nasprotja privlačijo. Chopin je bil nekaj let mlajši, redoljuben, uglajen estet z velikim odporom do sprememb. Bil je poljski emigrant, ki se je zaradi političnih nazorov pa tudi zaradi večjih možnosti napredovanja v glasbeni karieri, najprej ustavil na Dunaju, potem pa je bolj stalen dom našel v Parizu, kjer ga je "odkrila" tudi George Sandova.

Baronica Dudevant je bila močna ženska, kadila je kot Turki, rada se je oblačila v moška oblačila, zelo jo je jezila neenakopravnost med spoloma, spremembe pa je naravnost oboževala. Navduševala se je nad socialisti, za katere je bila v nekem trenutku prepričana, da bodo svet spremenili na bolje. Bila je ločena, s sinom in hčerko je živela na gradu Nohant, nedaleč od Pariza. Kot vsi, ki nekaj dajo nase, je imela tudi stanovanje v Parizu, saj je bila prisotnost na koncertih, opernih in gledaliških predstavah skoraj obvezna, drugače te lahko še pozabijo. 😊

Sandovo je Chopin očaral s svojim virtuoznim igranjem in na vsak način ga je morala spoznati, kar ji je s težavo tudi uspelo. Bolehen, jetični glasbenik in energična pisateljica z moškim imenom sta se čedalje bolj zbliževala in Chopin se je preselil na njen grad Nohant. Toda ljubezen ne traja prav dolgo. Sprva ljubeča Sandova se je naveličala svoje prepogoste vloge negovalke in Chopina zapusti. Avtorja knjige jo opisujeta kot neutrudno ljubimko, ki z lahkoto menja partnerje. Ko je zaljubljena, je do konca predana razmerju, vendar pa ljubezen kaj kmalu zamre in čas je za nove tovrstne podvige.

V kolikšni meri je bila baronica Dudevant oziroma George Sand, res takšna kot jo opisujeta avtorja romana Ljubimca pa velja preveriti tudi v njeni avtobiografiji, Zgodba mojega življenja

Maria Matray
Answald Kruger
Ljubimca

Naslov originala:
Die Liebenden George Sand und Fredetic Chopin

Prevod:
Breda Pugelj

Založba Obzorja Maribor, 1985
319 strani




"Čeprav so le redkokdaj opazili, da je ženska, vendarle ni moglo biti drugače, kot da je polagoma vedno več ljudi vedelo, kdo se skriva za čednim mladeničem s temno poltjo in vranje črnimi gostimi lasmi. Ampak to je bilo George popolnoma vseeno. Nasprotno. Zdelo se ji je pomembno, da ljudem pokaže, kako se namenoma ne meni za tako zelo različne meje, ki določajo, kaj je dovoljeno moškim in kaj ženskam. Te meje je, kot je George vedno znova zatrjevala, določila spoloma zlagana družba, ona pa se je z vso zagnanostjo lotila naloge, da jih podre."
(Odlomek iz knjige, stran 74)

Ernest Hemingway, Pariz - premični praznik

Pariz - premični praznik je zbirka krajših zgodb, ki govori o času, ko je Hemingway živel v Parizu, med leti 1921. do 1926, s svojo prvo ženo Hadley in še ne enoletnim sinom. O času, ko je zapuščal novinarsko delo in se posvečal pisateljevanju. Drobna knjižica je bila po vsej verjetnosti tudi osnova za nastanek romana Pariška žena, pisateljice Paule McLain.

Hemingway je knjigo začel pisati na Kubi leta 1957. in jo dokončal v drugi polovici leta 1960. v Ketchumu,  malo pred smrtjo.

V romanu Pariz - premični praznik, se piše leto 1921. Ernest Hemingway (1899-1961) je pisatelj začetnik. Opušča poročevalsko delo za časopise v Torontu in se popolnoma posveti pisateljevanju. Piše zgodbe in novele, v glavnem o stvareh, ki jih dobro pozna. Trudi se jih prodati a zaenkrat brez večjega uspeha. V Parizu živi z ženo Hadley in sinkom. Rad obiskuje določene restavracije kjer piše, bere, opazuje in uživa ob dobri hrani in vinu.

Rad se sprehaja ob reki Seni kjer so na obrežjih postavljene stojnice s knjigami. Rad stavi na konjskih dirkah. Obožuje smučanje, poleti plavanje in morje. Rad ima boks in bikoborbe. Rad ima svojo ženo in sina. Rad ima ženske. Hadley je zvest mož, a kako dolgo, je samo vprašanje časa. 😎

Hemingway se druži z umetniki, slikarji in pisatelji, eni že uveljavljeni, drugi, tako kot on, v nastajanju. Med njegovimi prijatelji je pisatelj Scott Fitzgerald (1896-1940), ki je pravkar izdal svoj roman Veliki Gatsby. Z njegovo prodajo ni prav zadovoljen, toda obeta se mu tudi pisanje scenarija za film.

Hemingway obiskuje Gertrude Stein (1874-1946). Modernistična pisateljica in zbiralka umetniških slik ter oboževalka Picassa. Marsikaj mu svetuje in marsikaj Hemingway tudi ne upošteva. Njegovo generacijo ameriških umetnikov, ki se znajdejo in ustvarjajo v Parizu, označi za "izgubljeno generacijo".

Pariz - premični praznik je avtobiografska pripoved, kjer nam Hemingway  na odkrit način in včasih tudi z ostrim jezikom pripoveduje o svojih pariških prijateljih, ki danes spadajo med klasike svetovne umetnosti.

Ernest Hemingway
Pariz - premični praznik

Naslov izvirnika:
A moveable feast

Prevod:
Frančišek Mlakar

Založba Obzorja Maribor, 1991
146 strani


"Potem sem se spet lotil pisanja in se poglobil v zgodbo in se v njej izgubil. Zdaj sem jo pisal jaz, nastajala ni več sama, in pogleda nisem več dvignil, nisem se več zavedal časa niti nisem vedel, kje sem, in tudi novega ruma St. James si nisem več naročil. Dovolj mi je bilo ruma St. James in nanj sploh nisem pomislil. Potem je bila zgodba napisana in bil sem zelo utrujen. Prebral sem poslednji odstavek in potem sem dvignil pogled in se ozrl k dekletu, vendar je že odšlo. Upam, da je odšla z dobrim moškim, sem pomislil. Toda bil sem žalosten."
(Odlomek iz knjige, stran 11)

Pariška žena, Paula McLain

Roman Pariška žena je zgodba, ki jo pripoveduje prva žena ameriškega super pisatelja Ernesta Hemingwaya. V dvajsetih letih 20. stoletja sicer še ni bil super pisatelj, vendar so se zametki že kazali in Hadley Richardson jih je prepoznala in spodbujala.

V tistem času si je Ernest Hemingway malo opomogel od grozot prve svetovne vojne v kateri je bil tudi ranjen.  Preživljal se je s pisanjem oglasnih sporočil za različne revije. Pisal je tudi kratke zgodbe, ki so mu jih revije večkrat zavrnile. Njegova velika želja je bila pisati leposlovje, napisati veliki roman in postati slaven pisatelj. Hvala bogu, da je bil vztrajen 😎

Hadley in Ernest Hemingway se kmalu po poroki, ki je bila leta 1921, odpravita v Pariz kjer si v delavski četrti najdeta skromno bivališče. Ernest upa, da bo tu našel navdih in zanos za pisanje. Med tem še vedno piše za revije, poroča tudi z vojnih območjih, kot je bila grško-turška vojna.

Ernest Hemingway se v Parizu srečuje z umetniki in pisatelji, med njimi tudi Scott Fitzgerald, ki v tem času izda novi roman Veliki Gatsby. Pomagajo mu in ga spodbujajo k pisanju. Hadley mu ves čas stoji ob strani in mu pomaga po svojih močeh. Mlada zaljubljenca, kljub bolj žalostnem stanju na računu, kar precej potujeta po Evropi. Zelo rada smučata zato po nekaj mesecev preživita v Švici ali Avstriji. Poleg boksa, se Ernest vse bolj navdušuje za bikoborbe. Španija mu postane drugi dom, bikoborbe v Pamploni in Madridu pa pravi navdih za nove zgodbe in knjigo.

Ernest je bil zaljubljen v Hadley in pisateljevanje. Rad je imel družbo, boks, potovanja, tudi pijača je bila vedno pri roki. Bil je ponosen človek in poln načrtov, bil je pustolovec in zelo zabaven pa tudi vihrav. Marsikdaj je pokazal svoje boksarske veščine tudi, ko ga je kdo razjezil. Oboževal je pohvale. Tudi drugi so ga imeli radi, otroci, moški, kužki, še najbolj pa ženske. Slednje je oboževal tudi sam, saj se je kar štirikrat oženil. Zaradi druge ženske se je velika pariška ljubezen končala. Med njima je ostalo prijateljstvo, ki je trajalo vse do Hemingwayeve prerane smrti.

Paula McLain
Pariška žena

Naslov izvirnika:
The Paris Wife

Prevod:
Vesna Česnik Korošec

Založba KMŠ, Hiša knjig, Maribor, 2019
445 strani


"Montparnasse je bila najboljša četrt za umetnike in pisatelje. Dokler ne bi našla stanovanja, bi morala bivati v Hotel Jacobu na Rue Bonaparte. Bil je čist in ugoden in v bližini je bilo moč najti veliko ameriških intelektualcev. Na koncu se je Anderson usedel za mizo in napisal Ernestu predstavitvena pisma več slavnim izseljencem, ki jih je nedavno spoznal in se z njimi spoprijateljil, vključno z Gertrude Stein, Jamesom Joyceom, Ezro Poundom in Sylvio Beach. Vsi si bili ali bodo kmalu postali velikani umetnosti in literature ...
... Vsako pismo je v bistvu sporočalo isto, da je bil Ernest Hemingway neuveljavljen mladi poročevalec, čigar 'izjemni talent' ga bo ponesel daleč prek novinarskih voda."
(Odlomek iz knjige, stran 109/110)

Paula McLain se je rodila leta 1965. v Kaliforniji. Piše knjige leposlovja, ki jih izdaja New York Times. Pariška žena je postala mednarodna uspešnica, prevedena je v štiriindvajset jezikov. V mladosti sta njo in sestri zapustila oba starša, tako so več let preživele v rejniških družinah. Danes je uspešna pisateljica. S svojo družino živi v Clevelandu. (paulamclain.com)

Paulo Coelho, Vohunka

V Braziliji rojeni pisatelj, Paulo Coelho, je v drobnem romanu Vohunka, opisal predvsem zadnji del življenja Mate Hari, ki jo skoraj vsi poznamo kot vohunko. Pa je bila res?

Coelhov roman Vohunka se začne na koncu. Mata Hari, plesalka in kurtizana, je obsojena na smrt. Obtožili so jo vohunstva, celo dvojnega vohunstva. Vohunila naj bi za Nemčijo in za svojo novo domovino Francijo, v kateri je preživela večino svojega odraslega življenja.

Mata Hari se je rodila 7. avgusta 1876, kot Margaretha Zelle, v nizozemskem mestu Leeuwardn. Želela si je bolj svobodnega življenja in zdelo se ji je, da ga lahko dobi samo s poroko. Leta 1895. se je poročila s precej starejšim častnikom in z njim živela v takratni nizozemski koloniji Vzhodna Indija, ki je bila pod nizozemsko oblastjo od leta 1800. Od leta 1942. je to Indonezija z otokom Java, ki je eden najbolj poseljenih otokov na svetu. Tu je kasnejša Mata Hari rodila dva otroka, deklico in dečka. Oba sta končala zelo žalostno. Dečka je umorila ljubosumna "prijateljica", ko je imel samo nekaj let. Deklica, ki je kasneje živela z očetom pa je pri 21-ih letih umrla za posledicami možganske kapi.

Življenje na otoku je bilo za Margaretho prava katastrofa. Tako družinsko kot tudi družabno. Ko se je družina preselila na Nizozemsko, je izkoristila prvo priložnost, zapustila hčer in moža ter pobegnila v Francijo.

Pariz ji je prinesel novo, drugačno življenje in novo ime. Rodila se je Mata Hari. Postala je plesalka, bila je kurtizana, živela je na visoki nogi, kot temu rečemo. Vse za lepe obleke, denar in moč. Živela je življenje kot si ga je vedno želela.

Toda, marsikatero življenje ima tudi svojo kruto in temačno stran in Mata Hari jo je doživela v najhujši obliki. Obtožili so jo vohunstva in jo obsodili na smrt. Ves čas, ko je bila zaprta v pariškem zaporu je zatrjevala, da je nedolžna in upala na pomilostitev. Priznala je, da je od Nemcev dobila denar, vendar jim ni nikoli izdala prav nobene zaupne informacije. Žal pa pravica v času vojne ni enaka pravici v času, ko vlada ljubi mir. Obsodba je bila izvršena 15. oktobra 1917.

Paulo Coelho
Vohunka

Naslov izvirnika: A espia
Prevedla: Katja Mikelj

Založba Učila, Tržič, 2016
188 strani

Kraj in čas dogajanja:
Nizozemska vzhodna Indija (Indonezija), Pariz, Berlin
konec 19. stoletja do leta 1917





Odlomek iz knjige Vohunka:

'Vitka in visoka nas z elegantno gibkostjo divje zveri in vihrajočimi črnimi lasmi zapelje v čarovnijo.
Najbolj ženstvena med vsemi ženskami, ki s svojim telesom piše stihe neznane tragedije.
Na tisoče oblin in gibov, ki se do potankosti zlijejo s tisoč različnimi ritmi.'

Odlomek iz knjige Vohunka:

'Potem bom spregovorila o svojem plesanju - še dobro, da imam nekaj fotografij, na katerih je razvidna večina plesnih figur in oblačil, ki sem jih nosila. V nasprotju s tem, kar so govorili kritiki, ki me na odru nikoli niso zares razumeli, sem se med plesom preprosto osvobodila ženske, kakršna sem bila običajno, in vse, kar sem imela, ponudila Bogu. Prav zato sem se tako zlahka razgaljala, saj v tistem trenutku nisem bila nič, ne jaz, ne moje telo; bila sem le gibi, ki govorijo z vesoljem.'


Počitniško branje: In dobila je krila, Sue Monk Kidd