Ernest Hemingway - Zbogom, orožje!

 

Mladi Američan Henry Frederic se je odpravil v večni Rim na želeni študij arhitekture. Nepričakovano pa se je znašel sredi vojne vihre. Na Soški fronti, ki je potekala po hribovju, ob danes čudoviti reki Soči, takrat pa je bila najverjetneje povsem drugačne barve. Henry se je znašel v vlogi voznika reševalnega avtomobila v enoti prve pomoči. Bil je tudi poročnik italijanske vojske. 

Njegov glavni stan je bil v Gorici. Tam je spoznal simpatično angleško bolniško sestro Catherine Barkley. Sprva ponesrečen poskus zbliževanja, se je kasneje razvil v pravo ljubezen, ki je osrednja zgodba romana Zbogom, orožje!, ameriškega pisatelja in Nobelovega nagrajenca za književnost Ernesta Hemingwaya.

Nekega dne, ko je Henry z drugimi vozniki čakal v jarku na nadaljnja navodila, je v bližini padla granata in Henryja hudo ranila. Odpeljali so ga v Gorico, od tam pa v Milano, kjer so ga operirali. Čakalo ga je dolgo okrevanje, a ker so v Milano premestili tudi Catherine, je bilo vse veliko lažje, saj je bila v isti bolnišnici kjer je okreval Henry. 

Po končanem zdravljenju se je Henry s težkim srcem vrnil na fronto. Niti sam sebi ni znal razložiti zakaj se je kot Američan prostovoljno pridružil italijanski vojski. Kot pravi ljudski rek: Mladost je norost, čez jarek skače kjer je most. 😎

Na fronti ga je čakal preobrat. Italijanska vojska je izgubljala na celi črti in začeli so se umikati v notranjost države, vse tja do reke Piave. Hemingway opisuje umik oddelka prve pomoči v kateri je bil tudi Henry. Težka pot, v dežju, kjer so se vojakom pridružili tudi domačini. Henry premaga vse težave na poti in nekako se prebije vse do Milana.

Zbogom, orožje! je bolj ljubezenski kot vojni roman. Dogajanje na Soški fronti je bolj okvir in čeprav krut okvir, je glavna zgodba ljubezen med Henryjem in Catherine. Z njima se veselimo njune ljubezni, sočustvujemo in držimo pesti, ko z barko sama bežita v sosednjo Švico, da tja tudi varno prispeta. Jima bo uspelo, se bosta poročila, se bo rodil zdrav otrok, bosta lahko svobodno zaživela! Težka vprašanja. Narava je lepa, lahko pa je tudi zelo kruta.

Ernest Hemingway

Zbogom, orožje!

Naslov izvirnika:

A farewell to arms

Prevod in spremna beseda:

Rado Bordon

Založba Obzorja, Maribor, 1991

358 strani

"Poznate Kobarid?"

"Poznam," sem odvrnil. Spominjal sem se, da je to bilo belo mestece z zvonikom v dolini. Bilo je čisto mestece in na trgu je bil lep vodnjak. (Odlomek iz knjige, stran 158)

Bohinjsko jezero

Ernest Hemingway, Pariz - premični praznik

Naslednje leto v Havani, Chanel Cleeton

Roman Naslednje leto v Havani je dvoplastna ljubezenska zgodba, ki se dogaja v različnih obdobjih in različnih, a kljub temu zelo podobnih, družbenih ureditvah na Kubi.

Prva zgodba se dogaja leta 1959. Družina Perez ima podjetje za predelavo sladkorja, ki jim prinaša bogastvo in lagodno življenje. So podporniki predsednika, generala Batiste, zato jim za razliko od večine Kubancev, ne manjka ničesar. Pet hčera živi v razkošju in njihov največji problem je, kaj obleči za večerno zabavo. Razen njihovega brata, se nobeni niti ne sanja, da se okoli Havane zbirajo uporniki, ki želijo odstraniti tiranskega predsednika in prevzeti oblast.

Nekega večera se sestre na skrivaj odpravijo na zabavo, na katero jih starši nikakor ne bi pustili. Tam Elisa spozna Pabla. To srečanje ji življenje postavi na glavo. Prijazen in simpatičen fant ni samo pravnik in odvetnik. Spada med revolucionarje in Castrove podpornike, zaradi česar ga je izobčila celo lastna družina. Kljub temu se med njima razvije ljubezen in večkrat se naskrivaj srečujeta. Elisa zanosi, kmalu za tem pa izve, da so Pabla v gorah ubili.

Na Kubi oblast prevzamejo uporniki s Castrom na čelu. Zagovarjal je spremembe, obljubljal svobodo, demokracijo in poštene volitve. V praksi pa se je med drugim lotil tudi nacionalizacije podjetij. Bogatim je vzel vse, tako da so bili vsi na ničli, vsi enaki, razen njega, ki je živel kot kralj.

Družina Perez se odloči čim prej zapustiti vse kar so do tedaj poznali. Naselijo se na jug Floride. Ni daleč od ljubljene Kube, po morju samo dobrih sto štirideset kilometrov, a vendar povsem drug svet.

Leta 2017. se zgodba skoraj v celoti ponovi. Tokrat je v glavni vlogi Elisina vnukinja Marisol. Babica je nepričakovano umrla. Marisol ji je obljubila, da bo njen pepel raztrosila na Kubi, kot si je Elisa vedno želela. Kot novinarka se tja odpravi pod pretvezo, da bo pisala članek o Kubi. Prebiva pri Elisini stari prijateljici. Z njenim sinom raziskujeta lepoto Havane in Kube. Marisol počasi odkriva družinske skrivnosti, ki jih Elisa nikoli ni omenila. A skrivnosti ima tudi fant v katerega se je zaljubila. Na koncu mora rešiti sebe in njega. Ji bo uspelo 😎

Zanimiv in berljiv roman. Skozi ljubezenski zgodbi spoznamo tudi lepoto Kube, njeno zgodovino, menjavo oblasti, vendar za ljudi se ni kaj dosti spremenilo. Prišli so z dežja pod kap. Roman Naslednje leto v Havani, je prvi kjer sem prebrala negativni zapis o legendarnem revolucionarju Che Guevari.

Chanel Cleeton
Naslednje leto v Havani

Naslov izvirnika:
Next year in Havana

Prevod:
Maja Lihtenvalner

Založba Učila, Tržič, 2020
362 strani


"Zgodovina Kube je zgodovina bojev in razprtij. Ko smo bili otroci, so nam večino zamolčali, ampak obrise smo vseeno slutili, plazili so se čez zidove in ograje. Batista je bil krut predsednik. Rad je imel sladkor, rad je imel denar, ki je pritekal v našo državo z druge strani morja, ni pa imel rad kubanskega naroda. Hotel je biti kralj ljudstvu, ki ni hotelo, da mu kdo vlada."
(Odlomek iz knjige, stran 166)

Piran s pogledom na Trst

Tisha, Robert Specht

Topla in srčna, resnična zgodba o mladi ameriški učiteljici Anne Hobbs, ki se iz ameriške zvezne države Oregon, kjer je nazadnje poučevala, odpravi v državo kjer je toplote bolj malo in se temperature v zimskem času spustijo tudi do minus šestdeset stopinj. Nepojmljivo. Niti predstavljati si ne morem, da lahko v takih pogojih živi kako živo bitje. Pa očitno nekaterim kar gre. 😎
Odlična knjiga, ki jo je vredno večkrat prebrati.

Pisalo se je leto 1927, ko se je Anne Hobbs odpravila na Aljasko, na svoje novo delovno mesto učiteljice. Ameriški pisatelj Robert Specht nam skozi Anne živo predstavi divjo aljaško pokrajino na začetku 20. stoletja. Spoznamo življenje različnih belskih družin, ki so se priselile na Aljasko v želji po bogastvu in življenje Indijancev, ki so tu od nekdaj živeli. Zlatokopi zaradi katerih so belci množično drli na Aljasko, so že v zatonu. Še vedno pa so tu ostali ostareli rudarji, ki po cele dneve kopljejo jarke, izkopavajo z zlatom pomešano zemljo in nameščajo izpiralne rake. Nekaj zlata se najde, zaslužek je majhen a zadošča za skromno življenje v lesenih hiškah.

Chicken je kraj, kamor je po dolgem potovanju, na precej trmastem in samovoljnem konju, Anne končno prispela. Potovala je z gospodom Strongom. Ta je opravljal nekakšno poštno službo. S konji in na saneh je prevažal pošto in različne potrebščine, ki jih je prodajal v svoji trgovini pa tudi vse tisto kar so mu naročili vaščani. Ko je prispel v vas je bil to velik dogodek in vsi so ga nestrpno čakali. Tako so pričakali tudi svojo novo učiteljico. Ponosno so ji razkazali svojo šolo. Imela je učilnico in sobo za učiteljico. Anne je presenečeno ugotovila, da sta oba prostora popolnoma prazna, da ne rečem izropana. Ker je bila šola dolgo prazna, so krajani odnesli vse kar se je dalo. Ko so stvari vrnili, je Anne lahko začela s svojim novim življenjem in delom.

Anne je poučevala otroke belcev. Ko je želela v šolo vpisati malega Chucka in njegovo sestrico, ki sta bila mešanca, otroka belca in Indijanke, je doživela pravi pogrom s strani vaščanov. Njihovo mnenje, da noben mešanec ne more biti bolj bister od belca, je bilo trdno kot skala. Odločno so se uprli tej ideji, otrok ji niso pustili vpisati. Še večji vihar je nastal, ko se je nova učiteljica čedalje bolj povezovala  z Fredom Purdyjem, ki je bil prav tako mešanec. Najbolj žalostno je, da so tudi Indijanci in mešanci sprejeli to miselnost in se držali bolj zase.

A odločno in trmasto Anne so vaščani slabo ocenili. Ni se uklonila in kljub mladosti se je borila za tisto kar se ji je edino zdelo prav. Ona je učiteljica vseh otrok pa tudi odrasli so lahko prišli k pouku, ne glede na raso in barvo kože. Ko so vaščani ugrabili Chucka in sestrico, z namenom, da ju odpeljejo v indijansko vas, kamor po njihovem mnenju spadata, se je Anne s pomočjo Freda odpravila za njimi. Ni je ustavil mraz, visok sneg, poledenele poti in napoved hudega neurja. Svojo nalogo na mrzli Aljaski bo opravila tako kot si je zamislila in nič drugače. Ji bo uspelo? 😎

Pasma: sibirski haski

Robert Specht
Tisha

Naslov originala:
Tisha
The Story of a Young Teacher  
in the Alaska Wilderness

Prevod:
Ivanka Plešnar

Pomurska založba, Murska Sobota, 1979
436 strani



"Vidim, da se še vedno ravnate po južnem času," je rekel, ko mi je pomagal obleči plašč. "Morali se boste navaditi na aljaški čas."
"Kakšen je aljaški čas?"
"Takšen, da prideš uro ali dve prej, ali uro ali dve kasneje. Odvisno od vremena. Če pa kdo sploh ne pride, vedite, da ga je nekaj zadržalo in da se bo oglasil drugi ali tretji dan."
(Odlomek iz knjige, stran 101)

Nekega decembrskega dne, Josie Silver

Enkrat na leto preberem tudi kakšen ljubezenski roman. Tokrat sem se odločila za kar obsežen roman angleške pisateljice Josie Silver, Nekega decembrskega dne. Ker se že govori o veselem decembru, čeprav je šele začetek novembra in ker se v pričujoči zgodbi vse nekako vrti okoli božičnih praznikov.
Zgodba se začne leta 2008, ko se Laurie pelje iz službe domov, v natlačenem avtobusu in zdolgočaseno zre skozi okno. Ko se ta ustavi na enem od londonskih postajališč, zagleda fanta, ki sedi na zložljivem stolu in bere knjigo. Prav nič ga ni motila gruča ljudi, ki je vstopala in izstopala iz avtobusa. Kljub njegovi zatopljenosti v knjigo, se v nekem trenutku njuna pogleda srečata. Ali je ljubezen na prvi pogled res možna, ali pa se to samo tako reče, izvemo ko se prebijemo skozi 447 strani romana.

Laurie je naslednjih deset mesecev iskala svojo ljubezen po celem Londonu. Do potankosti ga je opisovala svoji sostanovalki in dobri prijateljici Sarah. In končno ga je našla. Toda kakšna katastrofa. Prišel je na zabavo, ki sta jo s Sarah skupaj pripravili. Toda bil je sostanovalkin fant, ki ga je že ves mesec skrivala pred njo. Ime mu je Jack.

Da ne bi prizadela Sarah, je zamolčala, da je Jack tisti, ki ga že ves čas išče. Minevajo leta, Sarah in Jack se razideta, Laurie na Tajskem spozna sanjskega moškega, poročita se, po kratkem času se tudi onadva ločita. Tista ljubezen na prvi pogled še vedno spremlja in preganja Laurie pa tudi Jack ima enake občutke. Se bosta našla in zaživela skupaj?

Če bi bil roman krajši za kakšnih dvesto strani, bi bilo ravno prav. Jaz pa bom začela brati ljubezenske romane vsako drugo leto enega. Ni to žanr zame 😎

Josie Silver
Nekega decembrskega dne
Božična ljubezenska zgodba

Naslov izvirnika:
One Day in December

Prevod:
Daša Perme Jurjavčič

Mladinska knjiga, Ljubljana, 2019
Zbirka Oddih
447 strani




"Nedolgo po razhodu je moja odločnost splahnela in poklicala sem Oscarja v Bruselj. Nisem vedela, kaj naj mu rečem, ampak brez njega ob sebi me je prežemala nepojmljiva žalost. Morda je bilo še najbolje, da se je na telefon oglasila Cressida, očitno v nekem hrupnem baru. Prekinila sem zvezo in Oscar me ni poklical nazaj. Nisem potrebovala kristalne krogle - vedela sem, da bo sčasoma Cressida pobrala vse koščke njegovega strtega srca in jih zlepila. Tako je tudi prav; morda je že prej kakšen košček shranila zase."
(Odlomek iz knjige, stran 413)

Pariška žena, Paula McLain

Roman Pariška žena je zgodba, ki jo pripoveduje prva žena ameriškega super pisatelja Ernesta Hemingwaya. V dvajsetih letih 20. stoletja sicer še ni bil super pisatelj, vendar so se zametki že kazali in Hadley Richardson jih je prepoznala in spodbujala.

V tistem času si je Ernest Hemingway malo opomogel od grozot prve svetovne vojne v kateri je bil tudi ranjen.  Preživljal se je s pisanjem oglasnih sporočil za različne revije. Pisal je tudi kratke zgodbe, ki so mu jih revije večkrat zavrnile. Njegova velika želja je bila pisati leposlovje, napisati veliki roman in postati slaven pisatelj. Hvala bogu, da je bil vztrajen 😎

Hadley in Ernest Hemingway se kmalu po poroki, ki je bila leta 1921, odpravita v Pariz kjer si v delavski četrti najdeta skromno bivališče. Ernest upa, da bo tu našel navdih in zanos za pisanje. Med tem še vedno piše za revije, poroča tudi z vojnih območjih, kot je bila grško-turška vojna.

Ernest Hemingway se v Parizu srečuje z umetniki in pisatelji, med njimi tudi Scott Fitzgerald, ki v tem času izda novi roman Veliki Gatsby. Pomagajo mu in ga spodbujajo k pisanju. Hadley mu ves čas stoji ob strani in mu pomaga po svojih močeh. Mlada zaljubljenca, kljub bolj žalostnem stanju na računu, kar precej potujeta po Evropi. Zelo rada smučata zato po nekaj mesecev preživita v Švici ali Avstriji. Poleg boksa, se Ernest vse bolj navdušuje za bikoborbe. Španija mu postane drugi dom, bikoborbe v Pamploni in Madridu pa pravi navdih za nove zgodbe in knjigo.

Ernest je bil zaljubljen v Hadley in pisateljevanje. Rad je imel družbo, boks, potovanja, tudi pijača je bila vedno pri roki. Bil je ponosen človek in poln načrtov, bil je pustolovec in zelo zabaven pa tudi vihrav. Marsikdaj je pokazal svoje boksarske veščine tudi, ko ga je kdo razjezil. Oboževal je pohvale. Tudi drugi so ga imeli radi, otroci, moški, kužki, še najbolj pa ženske. Slednje je oboževal tudi sam, saj se je kar štirikrat oženil. Zaradi druge ženske se je velika pariška ljubezen končala. Med njima je ostalo prijateljstvo, ki je trajalo vse do Hemingwayeve prerane smrti.

Paula McLain
Pariška žena

Naslov izvirnika:
The Paris Wife

Prevod:
Vesna Česnik Korošec

Založba KMŠ, Hiša knjig, Maribor, 2019
445 strani


"Montparnasse je bila najboljša četrt za umetnike in pisatelje. Dokler ne bi našla stanovanja, bi morala bivati v Hotel Jacobu na Rue Bonaparte. Bil je čist in ugoden in v bližini je bilo moč najti veliko ameriških intelektualcev. Na koncu se je Anderson usedel za mizo in napisal Ernestu predstavitvena pisma več slavnim izseljencem, ki jih je nedavno spoznal in se z njimi spoprijateljil, vključno z Gertrude Stein, Jamesom Joyceom, Ezro Poundom in Sylvio Beach. Vsi si bili ali bodo kmalu postali velikani umetnosti in literature ...
... Vsako pismo je v bistvu sporočalo isto, da je bil Ernest Hemingway neuveljavljen mladi poročevalec, čigar 'izjemni talent' ga bo ponesel daleč prek novinarskih voda."
(Odlomek iz knjige, stran 109/110)

Paula McLain se je rodila leta 1965. v Kaliforniji. Piše knjige leposlovja, ki jih izdaja New York Times. Pariška žena je postala mednarodna uspešnica, prevedena je v štiriindvajset jezikov. V mladosti sta njo in sestri zapustila oba starša, tako so več let preživele v rejniških družinah. Danes je uspešna pisateljica. S svojo družino živi v Clevelandu. (paulamclain.com)

Isabel Allende, Japonski ljubimec

Zgodba romana Japonski ljubimec, čilenske pisateljice Isabel Allende, je zgodba o dveh priseljencih, ki v Ameriki živita vsak svoje življenje pa kljub temu se med njima splete neverjetna ljubezenska zgodba.

Isabel Allende
Japonski ljubimec

Naslov izvirnika:
El amante japones

Prevod: Veronika Rot

Založba Mladinska knjiga Ljubljana, 2016
334 strani


Tik pred drugo svetovno vojno, so starši malo Almo poslali iz rodne Poljske, h teti in stricu, v neznano, daljno Kalifornijo. Nova družina jo je lepo sprejela, do nje so bili prijazni, toda sedemletna deklica je prejokala marsikatero noč.

Nekaj bolje je, ko se naveže na svojega, starejšega bratranca, ki ji je v veliko oporo. Ko pa njen stric, za urejanje velikega vrta ob vili, najame japonskega vrtnarja, ki s seboj vedno pripelje tudi svojega osemletnega sina, se Almino življenje spremeni za vedno.

Zgodba romana se začne proti koncu Alminega življenja, ko se nastani v Domu za starejše, imenovanem Lark House. Mogočno zgradbo je upokojencem namenil čokoladni magnat, potem ko mu je tri letni sinček utonil v bazenu, malo za tem pa mu je umrla tudi žena.
Alma pripoveduje svojo življenjsko zgodbo svojemu vnuku in Irini Bazili, ki je v domu zaposlena. Tudi ona je priseljenka. V Ameriko je prišla iz daljne Moldavije.

Alma in vrtnarjev sin Ičimei Fukuda sta se spoznala kot osemletna otroka, na vrtu stričeve vile, kjer sta se igrala in ob pomoči vrtnarja spoznavala rože in druge rastline. Otroško igro je kruto prekinil japonski napad na Pearl Harbor, med drugo svetovno vojno. V strahu, da bi se Japonci, ki so živeli v Ameriki pridružili napadalcem, so jih Američani odpeljali v puščavo, kjer so zanje zgradili zastraženo taborišče. Tja so odpeljali tudi vrtnarjevo družino, ki je tam prebila kar nekaj let.

Nekaj let po koncu druge svetovne vojne sta se Alma in Iči znova srečala. Ona je postala uspešna oblikovalka, on je šel po očetovih stopinjah in postal vrtnar. Čeprav sta se oba poročila, sta se vseskozi srečevala, se pogovarjala, svetovala drug drugemu in v hotelski sobi tudi potešila svojo ljubezensko strast, ki ni prenehala vse do dne, ko se je Alma preselila v Dom.

Berljiva zgodba, kjer se prepletajo življenjske zgodbe, tako Almina in Ičijeva pa tudi Irinina, ki v Ameriki doživi veliko krutosti pa zgodba družine Belasco, ki je tako nesebično sprejela Almo pa zgodba njihovega sina, ki se poroči z Almo in postane njen rešitelj. Aja, a ni on njen bratranec! No, vsega pa tudi ne morem povedat 😎

Pisateljica Isabel Allende se je rodila 2. avgusta 1942. v Limi, glavnem mestu južnoameriške države Peru. Ko je bila stara dve leti, je oče zapustil družino. Z mamo in sestro so se preselile k dedu v Čile. Dedek je bil bogat a zelo skopuški. Plačal je osnovne stroške in nič več. Mama deklicama ni mogla kupiti niti sladoleda. Kljub dedkovemu bogastvu je imela zelo težko življenje. Tudi zato je Isabel postala zelo uporniška proti moški avtoriteti v cerkvi, policiji, kjerkoli.

Leta 1960. se je začela ukvarjati z novinarstvom. Delala je na televiziji in pisala za revije.
Isabel Allende je bila nečakinja Salvadorja Allendeja, predsednika Čila. Leta 1973. ko se je zgodil vojaški udar v Čilu, je morala zbežati iz države. Z možem in dvema otrokoma je 13 let preživela Venezueli.
Leta 1981. je začela pisati pismo svojemu dedu. Iz pisma je nastal njen prvi roman, Hiša duhov. Lahko bi rekli "zvezda je rojena", kajti skoraj vsak roman Isabel Allende je postal svetovna uspešnica.
Danes živi in dela v Ameriki. (biography.com)

Počitniško branje:

Nikoli nismo prosili za krila