Amy Chua, Bojna pesem mame tigrice

Roman Bojna pesem mame tigrice, je resnična zgodba o vzgoji otrok na kitajski način. Avtorica Amy Chua živi v Ameriki, kamor se je priselil že njen oče. Poročila se je z ameriškim židom in imata dve hčeri. Kljub življenju v ameriškem okolju se je odločila, da bo svoji hčerki vzgajala na kitajski način.

Glavni zvezdi romana, poleg mame Amy, sta hčerki Sophie in Lulu, ki sta dodobra izkusili dobre in slabe strani tovrstne vzgoje. Že v rani mladosti sta začeli igrati klavir. Da pa ne bi prihajalo do rivalstva in ljubosumja med njima, je mama določila, da bo mlajša Lulu poslej igrala na violino. Hočeš nočeš, Lulu ni vprašala ali bi, Lulu je morala skozi leta peklenskih violinskih vaj. 

Enako se je godilo tudi Sophie. Vse je bilo podrejeno enemu cilju. Vsaka mora biti popolna pri igranju svojega inštrumenta, sprejemljiva je samo odličnost in osvajanje zlatih medalj na tekmovanjih. 

Vse izven šolske dejavnosti, celo druženja s sošolkami je za mamo samo izguba časa. Družina je veliko potovala. Če kdo misli, da sta si dekleti lahko oddahnili od muziciranja, se globoko moti. Violino je bilo lahko prenašati s seboj. S klavirjem je to malo težje. Zato se je mama tigrica vedno pozanimala ali imajo v hotelu tudi klavir ali vsaj v bližini hotela. Vaje, vaje, vaje ... Trdo delo in osredotočenost na cilj. Taka je kitajska vzgoja in taka je kitajska mati. Otroka mora pripeljati do uspehov in pri tem vztrajati kljub temu, da ji otrok nasprotuje. 

Sophie se je prilagodila pravilom in navodilom. Mama z njo ni imela težav. Lulu pa je bila iz drugačnega testa. Pogovori med njo in mamo so bili eno samo vpitje in kričanje. Lulu je imela rada violino. Igrala je dobro, bila je uspešna in tudi nagrajena. Toda na kitajskega načina vzgoje ni želela več sprejemati. Uprla se je in se odločila, da ne bo več igrala violine. Začela bo igrati tenis. Je lahko šok za kitajsko mati še večji! Lahko 😎

Zelo zanimiva zgodba, da lahko otroka že v rani mladosti vprežeš v tako trdo delo. Amy je to do neke mere uspelo. Obe hčerki sta bili uspešni. A ko se je ena uprla, je tudi Amy sprevidela, da je mogoče "malce" pretiravala.

Amy Chua

Bojna pesem mame tigrice

Naslov originala:

Battle Hymn of the Tiger Mother

Prevod:

Mateja Črv Sužnik in

Miha Sužnik

Založba Zala, Hlebce, 2012

248 strani

'Medtem ko je tipična zahodnjaška mama preokupirana z nogometom, kitajska mama verjame:

1. da je šolsko delo vedno na prvem mestu,

2. da je minus 5 slaba ocena,

3. da mora biti njihov otrok v matematiki dve leti pred svojimi sošolci,

4. da ne smeš v javnosti nikoli pohvaliti svojih otrok,

5. če se kdaj vaš otrok ne strinja z učiteljem ali s trenerjem, moraš zmeraj stopiti na stran učitelja ali trenerja,

6. da se otrokom lahko dovolijo samo tiste dejavnosti, v katerih bo lahko osvojil medaljo, in

7. da mora biti medalja zlata.' 😎

(Odlomek iz knjige, stran 15)

Laetitia Colombani, Kita

Krajši roman Kita, francoske avtorice Laetitie Colombani, sestavljajo tri življenjske zgodbe treh žensk. Med seboj se ne poznajo. Vsaka živi svojo zgodbo, v različnih delih sveta. A neka malenkost jih poveže in vsako posebej osreči, ne da bi one za to vedele.

Smita živi na severu Indije, v mestu Badlapur, zvezna država Utar Pradeš. Smita je poročena, ima tudi malo hčerkico Lalito. Njena družina spada v najnižjo in najbolj zaničevano kasto daliti, Opravljajo najbolj umazana dela za mizerno plačilo ali nekaj plesnivega riža. Odloči se, da bo njena hči hodila v šolo, da ne bo opravljala umazanih del. Toda že prvi dan v šoli se mala upre učitelju, ki jo je določil za čiščenje učilnice. Smita vzame usodo v svoje roke. Z Lalito zbežita. S kolesom, peš, z avtobusom in vlakom. Njun cilj je dva tisoč kilometrov oddaljeni Čenaj, kjer upata na boljšo prihodnost. Še prej se ustavita v svetišču Tirupati do katerega se vzpneta po kar 3600 stopnicah. V zahvalo za svojo novo usodo, darujeta svoje lepe lase. Edino kar sta še imeli.

Giulia je dvajsetletno dekle, ki živi v Palermu, na Siciliji. Navdušena bralka in redna obiskovalka knjižnice, je tudi spretna izdelovalka lasulj v očetovi delavnici. V knjižnici spozna indijskega priseljenca s katerim se zbližata. Ko se oče ponesreči in pristane v bolnišnici, prevzame Giulia vodenje delavnice. Na svojo veliko grozo ugotovi, da je delavnica tik pred stečajem saj ima velike dolgove. Kaj bo z njeno družino in kaj z zaposlenimi. Kemal ima idejo. Ker je v Italiji čedalje težje priti do naravnih las, predlaga da jih uvozita iz Indije. Tam imajo las v izobilju. Jima bo uspelo rešiti delavnico, družino in zaposlene pred bankrotom?

Sarah živi v Montrealu, v Kanadi. Stara je štirideset let, je samozavestna in uspešna odvetnica ter družabnica v odvetniški pisarni. Njen dan je načrtovan do minute natančno. Je mati samohranilka. Ima hčerko in dvojčka z dvema moškima. Od obeh se je ločila, z obema pa je v dobrih odnosih, tudi zaradi otrok. V njeno uspešno in srečno življenje udari bolezen. Rak. Sarah hodi na obsevanje in svojo bolezen skriva pred sodelavci. A oni za skrivnost izvejo. Razširijo njena tesna sodelavka, ki ji je najbolj zaupala. Namesto pomoči in podpore, so sodelavci, ki so ji še pred kratkim lezli, da na rečem kam, Sarah izključili iz delovanja pisarne. Saj s tem ji samo pomagajo, bolna je in ne zmore vseh odvetniških naporov, a ne 😠 Sarah pade v depresijo in več dni ne vstane iz postelje. A na srečo se odloči živeti. Zase, za otroke, ne bo se kar tako vdala. Kupi si lasuljo in z visoko dvignjeno glavo se poda v boj z boleznijo, za življenje. Go girl 😊

Rododendron v Tivoliju

Laetitia Colombani
Kita

Naslov originala:
La tresse

Prevod:
Špela Žakelj

Založba Ućila, Tržič, 2020
224 strani



'Smita se je skrivaj smehljala ob svoji zmagi. Tako zelo si je želela, da bi se njena mati borila zanjo, tako zelo si je želela prestopiti šolski prag, sedeti med drugimi otroki. Se učiti brati in šteti. Toda to ni bilo mogoče, saj Smitin oče ni bil tako dober mož, kot je Nagaradžan, ampak je bil vzkipljiv in nasilen. Tepel je ženo, tako kot to počnejo vsi tukajšnji možje. Pogosto je govoril: "Ženska ni enakovredna moškemu, ampak mu pripada. Njegova lastnina je, njegova sužnja. Podrediti se mora njegovi volji." Njen oče bi zagotovo raje rešil kravo kot pa ženo.'

Laetitia Colombani se je rodila leta 1976. v Bordeauxu, v Franciji. Je igralka, scenaristka, režiserka in zdaj tudi pisateljica. Roman Kita je njen prvenec.

Dolores Redondo, Vse to ti bom dal

Manuel in Alvaro sta poročena in že petnajst let živita v Madridu. Manuel je pisatelj uspešnih romanov, Alvaro pa je uspešen poslovnež. Dobro se razumeta, živita idilično življenje, vse dokler na vrata njune hiše ne potrkata dva policista z grozljivo novico.

Policista sporočita Manuelu, da se je v mestu Lugo, na severu Španije, zgodila prometna nesreča v kateri je umrl njegov mož Alvaro. Manuel je pretresen, saj je izgubil ljubljenega človeka. Ob enem pa se sprašuje, kaj je Alvaro počel v Galiciji! Njemu je povedal, da gre na sestanek v Barcelono. Odloči se oditi na sever in odkriti kaj je Alvaro tam počel. In klobčič skrivnosti se začne razpletati.

Manuel spozna, da lahko z nekom živiš petnajst let pa ga kljub temu zelo slabo poznaš. Izve, da je Alvaro član ene najbogatejših plemiških družin v Galiciji, o kateri mu ni nikoli nič povedal. Družina živi v dvorcu obdanem z gospodarskimi poslopji, vinarno in številnimi vinogradi. Imajo konje in lovske pse. Prava podeželska idila. Le kaj se je zgodilo, da je Alvaro tako zatajil svojo družino!

Najmlajši brat je umrl pred tremi leti. Na posestvu živijo: oblastna mama, ki ji osebje pravi kar "Krokar", srednji brat z ženo in mali sinček najmlajšega brata s svojo mamo. Po očetovi smrti je vse podedoval Alvaro. Dobro je vodil posestvo, čeprav na skrivaj, in tudi zelo dobro poskrbel za svoje bližnje, s katerimi ni hotel imeti prav nič.

Manuel se spoprijatelji z lokalnim policistom, ki so ga pravkar upokojili in duhovnikom, ki je nekoč z Alvarom obiskoval šolo v bližnjem samostanu. Skupaj ugotovijo, da nesreča ni bila samo nesreča. Alvara je nekdo umoril. Tudi najmlajši brat ni naredil samomora kot so domnevali. Kdo in zakaj je ubil brata? Trojica se odloči zadevi priti do dna. Korak za korakom odkrivajo številne družinske skrivnosti in čedalje bolj jim je jasno, zakaj se je Alvaro odrekel družini. In kaj ima pri vsem tem Kavica? Meni je Kavica še najbolj všeč 💜

Dolores Redondo
Vse to ti bom dal

Naslov originala:
Todo esto te dare

Prevod iz angleščine: 
Marko Bogataj

Založba Učila, Tržič, 2018
504 strani




'Manuel se je ozrl dol in videl na stotine teras, zamejenih z grobim kamnom. Bilo je, kakor bi gledal obilico sivkastih stopnic na strmem hribovju. Na latnikih, ki so zasedali ozke ravne površine med stopnicami, je rasla trta. Na roke zgrajene kamnite zidove je bilo mogoče videti, kolikor daleč je neslo oko.' (Odlomek iz knjige, stran 189)

Berljiv in napet roman španske pisateljice Dolores Redondo, ravno pravšnji za posedanje ob morju s knjigo v roki. 😎

O Indijcu, ki se je s kolesom peljal vse do Švedske, da bi tam znova našel svojo veliko ljubezen, Per J. Andersson

Naslov pričujočega romana je, v prevodu, dolg kot pot, ki jo je opravil Indijec Pikej, ko se je s kolesom odpravil iz New Delhija do Borasa, na jugu Švedske. Tam živi Lotta, njegova velika ljubezen. In ja, za vse je bila "kriva" astrološka napoved. 😎

Vsebinsko je roman razdeljen na tri dele. V prvem delu spoznamo Pikeja in njegovo družino. Živijo sredi džungle, ob reki, na vzhodu Indije. Družina spada na dno kastnega sistema in kaj to pomeni, je mali Pikej spoznal, ko je začel hoditi v šolo. V učilnici ni smel sedeti med ostalimi učenci, sedel je na verandi in skozi odprta vrata poslušal učitelja. Če se je koga dotaknil, se je ta takoj odpravil do bližnjega zajetja vode in se začel mrzlično umivati. Tudi učitelj je imel zanj poseben način kaznovanja. Da se ne bi umazal z dotikom nižje kaste, je vanj od daleč metal ostre kamne. Adijo pamet. Kaj lahko naredi človek človeku 😟

Kljub ponižanju in trpljenju, ali pa ravno zaradi tega, se je odpravil v dobrih 1000 km oddaljen New Delhi, na Visoko šolo za umetnost. Dobil je štipendijo, kajti v tistem času je Gandi prepovedal diskriminacijo ljudi, ki so do tedaj spadali v nižjo kasto in ti so se lahko vpisali tudi na višje šole. Tudi tu ni šlo tako kot bi moralo. Nekaj časa je dobival štipendijo, nato pa je poniknila kot, da si jo je nekdo prisvojil. Pikej je bil odličen risar portretov. Risal je s svinčnikom in zelo hiter je bil. Tako je zaslužil nekaj denarja za preživetje.

Pikeju se je življenje spremenilo, ko je spoznal Švedinjo Lotto. Lotta je vedno sanjala o obisku Indije, kamor se je končno odpravila z bratom in dvema prijateljema ter z njunim majhnim otrokom. Na več tisoč kilometrov dolgo pot so se odpravili kar z avtom. Pikej je bil navdušen nad Lotto in spraševal se je ali je to tisto dekle, ki so jo omenili vedeževalci ob njegovem rojstvu. Napovedali so, da se bo poročil z belopolto žensko, ki ne bo iz njegovega kraja pa tudi iz njegove države ne in živela bo v velikem gozdu. To zadnje je bilo skupno obema. 😎

Lotta se je s svojo družbo vrnila na Švedsko, Pikej pa je čedalje bolj hrepenel po njej. Čez eno leto se je odločil, da se bo odpravil na Švedsko in to kar s kolesom. To popotovanje je popisano v zadnjem delu knjige. Spoznamo tako imenovano hipijevsko pot, kajti v sedemdesetih letih 20. stoletja je bil obisk Indije za mlade ljudi, skoraj obvezen. Na tej poti se je marsikaj zgodilo, toda Pikej je vse težave premagoval z dobroto, srčnostjo, z veseljem je pomagal drugim in zelo hitro je znal navezati stik s tujci. Njegov svinčnik in skicirka pa sta tudi delala čudeže. Vse to je pripomoglo, da mu ni bilo treba celotne poti prekolesariti. Našli so se dobri ljudje in mu podarili vozovnice za vlak.

Per J. Andersson
O Indijcu, ki se je s kolesom peljal vse do Švedske, da bi tam znova našel svojo veliko ljubezen

Naslov izvirnika: New Delhi-Boras
Prevod iz nemščine: Petra Anžlovar

Založba Učila, Tržič, 2017
299 strani

Odlomek, stran 55:
'Kadar so učenci prekršili šolski red, jih je učitelj tepel z bambusovo palico, toda Pikej ni bil nikoli tepen, saj učitelj ni hotel omadeževati palice, s katero bi lahko nečistost prenesel na druge učence. Za Pikeja si je izmislil drugačno kazen. Postaviti se je moral na verando in zapreti oči. Potem se je učitelj umaknil nekoliko stran od njega in ga obmetaval z manjšimi, ostrimi kamni, ki so na koži zapekli in puščali za seboj grde modrice. 
Pikej je učitelja preklinjal, hkrati pa vdan v usodo razmišljal, kar mu je povedala mama, da je življenje zunaj doma pač takšno. Tako ravnajo z ljudmi kot je on. Proti temu se ne da nič narediti.'

Pozitivne misli iz knjige:

'Veseli bi morali biti,da nam je uspelo priti do tu, in se ne vznemirjati zaradi stvari, ki so se že zgodile. Kaj pa lahko pri tem spremenimo?' (str. 80)

'Poskušaj uživati življenje.'

'Postaneš lahko kar hočeš, če si le želiš.'


Per J. Andersson se je rodil 29. marca 1962. na Švedskem. Je novinar, pisatelj in bloger. Zaljubljen je v Indijo in večkrar tudi obišče. (wikipedija)

Fredrik Backman, Mi smo medvedi!

Zgodba romana, švedskega pisatelja Fredrika Backmana 'Mi smo medvedi!' ne govori o priljubljenih štirinožcih kot so beli, črni ali rjavi medvedi, temveč o zagnanih mladih hokejistih, ki so si za svojo maskoto izbrali tega priljubljenega kosmatinca.

Fredrik Beckman
Mi smo medvedi!

Naslov izvirnika:
Bjornstad

Iz angleščine prevedla:
Katarina Jerin

Založba Mladinska knjiga, 2018
Zbirka Kapučino
484 strani


Zgodba romana 'Mi smo medvedi!' se dogaja v majhnem mestecu na severu države, ki je obdano z gozdom in v katerem večino dni v letu kraljujeta sneg in led. Temu primerno je središče in srce mesta Bjornstad ledena hokejska dvorana v kateri trenira mladinska ekipa. Mladi zaljubljenci v hokej niso edini, ki obožujejo ta zimski šport. Za hokej živijo vsi prebivalci mesta. Nekateri so starši igralcev, drugi pa so kot otroci ali mladinci igrali v klubu Medvedov iz Bjornstada.


Mlada ekipa medvedjih hokejistov je letos zelo uspešna. S svojim oboževanim trenerjem so se prebili vse do polfinalne tekme. Vsi pričakujejo zmago tudi v finalu, kajti odraslim se zdi, da bo s tem mesto veliko pridobilo in zaživelo tudi gospodarsko.

Ekipa je zelo homogena. Odlično se razumejo, pazijo drug na drugega, živijo za hokej in sanjajo, da bodo postali poklicni hokejisti in veliki zvezdniki. Tako jih je naučil njihov trener in tak zgled so dobili tudi pri članski ekipi.

Očitno pa jih nihče ni naučil kako naj se obnašajo izven oboževane ekipe in hokejske dvorane. Nihče jim ni povedal, sami pa se tudi niso domislili, da se šibkejših sošolcev ne pretepa in ne ustrahuje. Nihče jim očitno tudi ni povedal kako se obnašati do mladih deklet, ki prav tako obožujejo hokej, še posebej pa hokejiste.

In tako se je zgodilo. Eden glavnih "zvezdnikov" ekipe se je, na svoji zabavi, spozabil nad dekletom, ki ni pričakovalo tega kar se je zgodilo. Dogodek je pretresel celo mesto in skoraj vsi stopijo na "zvezdnikovo" stran. Kaj se to pravi, takšne obtožbe in to tik pred finalno tekmo. Nezaslišano.

K sreči pa se tudi tu najde fant, ki ima vest in srce na pravem mestu.

'Na drugem koncu mesta se Zacharias odplazi iz stanovanja, ne da bi koga zbudil. Na hrbtu nosi vrečo in v roki vedro. Danes je star šestnajst let in že vse življenje ga dražijo in zavračajo. Zaradi vsega. Zaradi njegovega videza, značaja, govorice, naslova. Vsepovsod. V šoli, v garderobi, na spletu. To človeka na koncu izžame, čeprav ni vedno očitno, ker ljudje okrog ustrahovanega otroka domnevajo, da se je sčasoma na to privadil. Nikoli, nikoli se ne privadiš. Žge kot ogenj, ves čas. Gre le za to, da nihče ne ve, kako dolga je tvoja vžigalna vrvica, še sam ne veš.' (Odlomek iz knjige Mi smo medvedi, Fredrika Backmana)

Fredrik Backman:

Babica vas pozdravlja in se opravičuje

Mož z imenom Ove

Isabel Allende, Japonski ljubimec

Zgodba romana Japonski ljubimec, čilenske pisateljice Isabel Allende, je zgodba o dveh priseljencih, ki v Ameriki živita vsak svoje življenje pa kljub temu se med njima splete neverjetna ljubezenska zgodba.

Isabel Allende
Japonski ljubimec

Naslov izvirnika:
El amante japones

Prevod: Veronika Rot

Založba Mladinska knjiga Ljubljana, 2016
334 strani


Tik pred drugo svetovno vojno, so starši malo Almo poslali iz rodne Poljske, h teti in stricu, v neznano, daljno Kalifornijo. Nova družina jo je lepo sprejela, do nje so bili prijazni, toda sedemletna deklica je prejokala marsikatero noč.

Nekaj bolje je, ko se naveže na svojega, starejšega bratranca, ki ji je v veliko oporo. Ko pa njen stric, za urejanje velikega vrta ob vili, najame japonskega vrtnarja, ki s seboj vedno pripelje tudi svojega osemletnega sina, se Almino življenje spremeni za vedno.

Zgodba romana se začne proti koncu Alminega življenja, ko se nastani v Domu za starejše, imenovanem Lark House. Mogočno zgradbo je upokojencem namenil čokoladni magnat, potem ko mu je tri letni sinček utonil v bazenu, malo za tem pa mu je umrla tudi žena.
Alma pripoveduje svojo življenjsko zgodbo svojemu vnuku in Irini Bazili, ki je v domu zaposlena. Tudi ona je priseljenka. V Ameriko je prišla iz daljne Moldavije.

Alma in vrtnarjev sin Ičimei Fukuda sta se spoznala kot osemletna otroka, na vrtu stričeve vile, kjer sta se igrala in ob pomoči vrtnarja spoznavala rože in druge rastline. Otroško igro je kruto prekinil japonski napad na Pearl Harbor, med drugo svetovno vojno. V strahu, da bi se Japonci, ki so živeli v Ameriki pridružili napadalcem, so jih Američani odpeljali v puščavo, kjer so zanje zgradili zastraženo taborišče. Tja so odpeljali tudi vrtnarjevo družino, ki je tam prebila kar nekaj let.

Nekaj let po koncu druge svetovne vojne sta se Alma in Iči znova srečala. Ona je postala uspešna oblikovalka, on je šel po očetovih stopinjah in postal vrtnar. Čeprav sta se oba poročila, sta se vseskozi srečevala, se pogovarjala, svetovala drug drugemu in v hotelski sobi tudi potešila svojo ljubezensko strast, ki ni prenehala vse do dne, ko se je Alma preselila v Dom.

Berljiva zgodba, kjer se prepletajo življenjske zgodbe, tako Almina in Ičijeva pa tudi Irinina, ki v Ameriki doživi veliko krutosti pa zgodba družine Belasco, ki je tako nesebično sprejela Almo pa zgodba njihovega sina, ki se poroči z Almo in postane njen rešitelj. Aja, a ni on njen bratranec! No, vsega pa tudi ne morem povedat 😎

Pisateljica Isabel Allende se je rodila 2. avgusta 1942. v Limi, glavnem mestu južnoameriške države Peru. Ko je bila stara dve leti, je oče zapustil družino. Z mamo in sestro so se preselile k dedu v Čile. Dedek je bil bogat a zelo skopuški. Plačal je osnovne stroške in nič več. Mama deklicama ni mogla kupiti niti sladoleda. Kljub dedkovemu bogastvu je imela zelo težko življenje. Tudi zato je Isabel postala zelo uporniška proti moški avtoriteti v cerkvi, policiji, kjerkoli.

Leta 1960. se je začela ukvarjati z novinarstvom. Delala je na televiziji in pisala za revije.
Isabel Allende je bila nečakinja Salvadorja Allendeja, predsednika Čila. Leta 1973. ko se je zgodil vojaški udar v Čilu, je morala zbežati iz države. Z možem in dvema otrokoma je 13 let preživela Venezueli.
Leta 1981. je začela pisati pismo svojemu dedu. Iz pisma je nastal njen prvi roman, Hiša duhov. Lahko bi rekli "zvezda je rojena", kajti skoraj vsak roman Isabel Allende je postal svetovna uspešnica.
Danes živi in dela v Ameriki. (biography.com)

Počitniško branje:

Nikoli nismo prosili za krila

Arantxa Urretabizkaia, Rdeči zvezek

Zgodba baskovske družine, z dvema majhnima otrokoma, v kateri starša sodelujeta v boju proti diktaturi.

Arantxa Urretabizkaia
Rdeči zvezek

Naslov izvirnika:
Koaderno gorria

Prevedla: Barbara Pregelj

Založba Malinc, Medvode, 2018
172 strani


Zgodba romana Rdeči zvezek se začne, ko mlada ženska, odvetnica, prispe na letališče v Caracasu. V Venezuelo je prišla s pomembno misijo. Na prošnjo svoje prijateljice in varovanke, mora poiskati njena otroka in jima izročiti rdeči zvezek. Vanj je Mama, tako je v romanu poimenovana, zapisala svoje spomine na otroka in jima tudi razložila zakaj že sedem let ni z njima.

Mama in oče, v Baskiji, sodelujeta v boju proti diktaturi. Medtem ko je Mama neustrašna in brez vsakega strahu sodeluje v številnih demonstracijah in akcijah pa se oče vedno bolj umika in skrbi za njuna majhna otroka, triletno hčer in komaj rojenega sina. Zaradi velike izpostavljenosti in prepoznavnosti, se mora Mama umakniti iz Baskije. Oče in otroka jo občasno obiščejo, nato pa brez besed in pojasnil vsi trije izginejo.

Kje je njena družina? Kaj se je zgodilo? So še živi? Na vsa vprašanja je iskala odgovore kar sedem let, ko je odkrila, da je oče otroka ugrabil, tako si je sama razložila, in ju odpeljal v Venezuelo, bolj natančno v Caracas. In tako se začne nenavadna naloga za mlado odvetnico, ki jo v celoti izpolni, ob tem pa ugotovi, da je Mama svojo hčer vzgojila v novo bojevnico.

Odlomek iz knjige Rdeči zvezek: "Hotela sem spremeniti družbo, izboljšati svet, živeti med svobodnim ljudstvom. Enako je hotel tudi vajin oče, a to je druga zgodba.Na začetku je bila želja, nato pa sestanek za sestankom, korak za korakom, vse do izgnanstva. In veliko preden sem karkoli dosegla, sem škodila svoji družini, prizadela sem svoja otroka, ki sem ju ljubila najbolj na svetu."

Arantxa Urretabizkaia se je rodila 1. julija 1947. v San Sebastjanu, mestu na severu Baskije, ki je avtonomna pokrajina Španije. Je pisateljica, ki piše v baskovskem jeziku. Ukvarja se tudi z novinarstvom in igralstvom, piše tudi scenarije.

Nikoli nismo prosili za krila, Vanessa Diffenbaugh

Zgodba matere samohranilke, ki se nekoliko pozno spopade z vzgojo in življenjem svojih dveh otrok, a takrat toliko bolj silovito. Ji bo uspelo!

Vanessa Diffenbaugh
Nikoli nismo prosili za krila

Naslov izvirnika: We newer asked for wings
Prevod: Primož Trobevšek

Založba Učila, 2016
349 strani

Kraj dogajanja: Kalifornija, San Francisco

Letty je otrok priseljencev. Njena starša sta prišla iz Mehike in se, v iskanju boljšega življenja, naselila v Kaliforniji, na obrobju San Francisca.

Bila je priden otrok, kot šolarka pa marljiva in uspešna. Vse dokler se ni zgodila ... ljubezen. Wes in Letty sta bila sošolca, oba zagnana učenca in neizmerno zaljubljena. Ambiciozni Wes se pripravlja za študij medicine. Odšel bo na medicinsko fakulteto in tega se zelo veseli.

Toda, "nesreča" nikoli ne počiva. Letty je zanosila, ker pa je vedela kako močno si želi Wes medicinske izobrazbe, mu tega ni povedala. Rodila je sina Alexa. Zanj je skrbela njena mama, Letty pa je opravljala več služb hkrati, da je lahko preživljala otroka, starša pa še širšo družino v Mehiki, kajti navada je bila taka, da si moral skrbeti tudi zanje. Ob vsem tem delu pa Letty rodi še hčerko Luno.

Nekega dne pa se Lettyin oče odloči, da se bo vrnil v Mehiko in mama gre seveda za njim. Letty ostane sama s 15-letnim Alexom in malo Luno. Sprva je šokirana in panična, saj za otroka nikoli ni skrbela in tega ne zna. Kako bo živela sama z njima, kako bo skrbela zanju, kako bo vse to zmogla!

Nikoli nismo prosili za krila, je zgodba o samohranilki, ki pozno začne skrbeti za svoja otroka, saj je zanju prej skrbela njena mati. Spremljamo zgode in nezgode iz družinskega življenja ter boj matere, da bi svoja otroka usmerila na pravo pot. Letty ima svoja otroka rada in trudi se uspeti na vse možne načine. Na srečo je tu tudi prijateljica Sara in sodelavec Rick, ki sta ji v veliko pomoč. Pojavi se tudi Wes, nesrečen, ker mu ni povedala za njunega sina. Njegova nesreča je kratkotrajna, saj je njegovo delo zelooo pomembno in odpravlja se v Južno Afriko reševat svet. Njegov pozno najdeni sin pa je itak v dobrih rokah. Življenje je tudi tako.

Moje življenje v pasjih šapah, Wendy Hilling