Kate Summerscale, Sramota gospe Robinson

Roman angleške pisateljice Kate Summerscale, Sramota gospe Robinson, je resnična zgodba o življenju in medsebojnih odnosih v viktorijanski dobi, ko je bila glavna zaposlitev žensk vzgoja otrok, branje in igranje klavirja ter popolna podrejenost možu.

Isabella Robinson je ženska srednjih let, poročena z drugim možem s katerim ima dva sinova. Enega sina ima s prvim možem, ki je umrl. Mož, Henry Robinson, podjetnik in inovator, je zaradi svojega dela veliko odsoten. Isabella je zato osamljena in zdolgočasena. Čas si krajša z branjem in pisanjem pisem, v katerih razglablja najrazličnejše teme, od literature, poezije do filozofije, krščanstva in medicine. 

Razen tega, da sama študira različne teme pa se Isabella zelo rada spogleduje. Tako se je zgodilo, da se je zapletla v razmerje z družinskim prijateljem in zdravnikom Edwardom Lainom. Prav vse dogodke pa si je vestno in natančno vpisovala v svoj dnevnik, ki je bil prava mala literarna umetnina.

Ali je bila njena dnevniška zgodba o razmerju z Edwardom resnica ali fikcija in plod njene bogate domišljije, bo ugotavljalo sodišče. Kajti dnevnik je prišel v moževe roke in, ko ga je prebral, se je odločil zahtevati ločitev. Isabellin greh je prevelik, da bi ji lahko oprostil. Na ta način pa bi si pogoltni mož, kakršen je Henry bil, lahko prigrabil tudi vso njeno premoženje, kar si ga že ni. Ni pomembno, da je bil sam dokazano nezvest. Imel je ljubico in z njo dve nezakonski hčeri. Isabelin greh je po viktorijanski dvoličnosti veliko večji, čeprav bi lahko šlo zgolj za njeno bujno domišljijo. Zanjo ni opravičila, viktorijanska žena mora biti možu pokorna, najsi bo on še tako strog in krut pa še nezvest povrhu. 

Skozi Isabellino zgodbo, ki se je dogajala sredi 19. stoletja, spoznamo tudi številne druge ločitvene primere, ki jih je pisateljica našla in preučila v različnih pisnih virih. Za Isabello se ni izšlo najbolje, vsaj kar se tiče financ, kajti vse kar je imela žena, je bila moževa last. Počasi pa se je začel sistem vendarle rahljati in parlament je sprejel kar nekaj zakonov, ki so olajšali ločitve in, ki so tudi ženskam dali pravico do lastnine, ki je samo njihova.

Piran, Arze

Kate Summerscale

 

Sramota gospe Robinson                                            

Zasebni dnevnik viktorijanske dame

Naslov izvirnika:  

Mrs Robinson's Disgrace                                        

The Private Diary of a Victorian Lady

Prevod:                                                                            

Maja Ropret

Založba Zala, Hlebce, 2014                                         

303 strani                     

"Podobno je avtorica zapisa v reviji Chambers trdila, da lahko mož s čezmerno oblastjo ženo ugonobi, da se v njej naseli sovraštvo do njega in sebe. Ženski slab zakon ne prinaša samo krivic, je menila, temveč jo iznakazi. Kot šibek satelit 'vseobvladujočega planeta'  svojega moža postane človek nemoči, indolence in usmiljenja vredne odvisnosti. Sčasoma 'si morebiti s trdnim prizadevanjem, prizadevanjem ob krvavih solzah, povrne potrpljenje in modrost in moč, a pohabljenih sil življenja ni moč nikdar več povsem obnoviti'. Kot 'bela krščanska sužnja mora stopati tiho, s pokorjenimi impulzi/... Na obrazu mora kazati umirjenost, četudi ji v nedrih kipijo ognjeni izbruhi Etne'. Nesrečna ženska, je napisala, v zakonu pogosto vztraja samo zato, ker ne bi prenesla ločitve od svojih otrok. Lahko jim izkazuje 'nenadkriljivo nežnost', vendar do njih sama zase nima nobene pravice, 'prav nikakršne'.

(Odlomek iz knjige, stran 68)

Piran 

Amy Chua, Bojna pesem mame tigrice

Roman Bojna pesem mame tigrice, je resnična zgodba o vzgoji otrok na kitajski način. Avtorica Amy Chua živi v Ameriki, kamor se je priselil že njen oče. Poročila se je z ameriškim židom in imata dve hčeri. Kljub življenju v ameriškem okolju se je odločila, da bo svoji hčerki vzgajala na kitajski način.

Glavni zvezdi romana, poleg mame Amy, sta hčerki Sophie in Lulu, ki sta dodobra izkusili dobre in slabe strani tovrstne vzgoje. Že v rani mladosti sta začeli igrati klavir. Da pa ne bi prihajalo do rivalstva in ljubosumja med njima, je mama določila, da bo mlajša Lulu poslej igrala na violino. Hočeš nočeš, Lulu ni vprašala ali bi, Lulu je morala skozi leta peklenskih violinskih vaj. 

Enako se je godilo tudi Sophie. Vse je bilo podrejeno enemu cilju. Vsaka mora biti popolna pri igranju svojega inštrumenta, sprejemljiva je samo odličnost in osvajanje zlatih medalj na tekmovanjih. 

Vse izven šolske dejavnosti, celo druženja s sošolkami je za mamo samo izguba časa. Družina je veliko potovala. Če kdo misli, da sta si dekleti lahko oddahnili od muziciranja, se globoko moti. Violino je bilo lahko prenašati s seboj. S klavirjem je to malo težje. Zato se je mama tigrica vedno pozanimala ali imajo v hotelu tudi klavir ali vsaj v bližini hotela. Vaje, vaje, vaje ... Trdo delo in osredotočenost na cilj. Taka je kitajska vzgoja in taka je kitajska mati. Otroka mora pripeljati do uspehov in pri tem vztrajati kljub temu, da ji otrok nasprotuje. 

Sophie se je prilagodila pravilom in navodilom. Mama z njo ni imela težav. Lulu pa je bila iz drugačnega testa. Pogovori med njo in mamo so bili eno samo vpitje in kričanje. Lulu je imela rada violino. Igrala je dobro, bila je uspešna in tudi nagrajena. Toda na kitajskega načina vzgoje ni želela več sprejemati. Uprla se je in se odločila, da ne bo več igrala violine. Začela bo igrati tenis. Je lahko šok za kitajsko mati še večji! Lahko 😎

Zelo zanimiva zgodba, da lahko otroka že v rani mladosti vprežeš v tako trdo delo. Amy je to do neke mere uspelo. Obe hčerki sta bili uspešni. A ko se je ena uprla, je tudi Amy sprevidela, da je mogoče "malce" pretiravala.

Amy Chua

Bojna pesem mame tigrice

Naslov originala:

Battle Hymn of the Tiger Mother

Prevod:

Mateja Črv Sužnik in

Miha Sužnik

Založba Zala, Hlebce, 2012

248 strani

'Medtem ko je tipična zahodnjaška mama preokupirana z nogometom, kitajska mama verjame:

1. da je šolsko delo vedno na prvem mestu,

2. da je minus 5 slaba ocena,

3. da mora biti njihov otrok v matematiki dve leti pred svojimi sošolci,

4. da ne smeš v javnosti nikoli pohvaliti svojih otrok,

5. če se kdaj vaš otrok ne strinja z učiteljem ali s trenerjem, moraš zmeraj stopiti na stran učitelja ali trenerja,

6. da se otrokom lahko dovolijo samo tiste dejavnosti, v katerih bo lahko osvojil medaljo, in

7. da mora biti medalja zlata.' 😎

(Odlomek iz knjige, stran 15)