Mike Gayle - Vsi ti osamljeni ljudje

 

Hubert se je rodil na sončni Jamajki. Ker tam ni bilo dela, se je z osemnajstimi leti odpravi, s trebuhom za kruhom, v Anglijo. Na obrobje deževnega in čemernega Londona, kjer je živel, delal in se boril z rasistično nastrojenim okoljem.

Zgodba romana, Vsi ti osamljeni ljudje, je dvoplastna. Dogaja se zdaj in od sredine 20. stoletja, ko je Hubert prišel v London. Bolj ko ne je to žalostna zgodba, nabita s čustvi. Zgodba o osamljenosti starejših pa tudi mlajših. Zgodba o boju za boljše življenje v kraju, kjer te ljudje ne sodijo po tvojih sposobnostih in odnosu do drugih, temveč zgolj po barvi kože.

Osemdesetletni Hubert živi sam v hiški, ki sta jo skupaj z ženo zgradila in v njej skupaj bivala skoraj pet desetletij. Imela sta hčer in sina. Bili so srečna družina. A ni bilo vedno tako.

Hubert je svojo ženo Joyce spoznal na delovnem mestu. Bila sta si všeč, dobivala sta se tudi zunaj službe in se zaljubila. Nič posebnega. A ne v Angliji, sredi 20. stoletja, kajti bodoča žena je belka. Kljub odnosu njene družine, ki jo je v trenutku zatajila in se ji popolnoma odpovedala, sta Hubert in Joyce pogumno stopala po svoji poti, na kateri sta morala premagati številne ovire, ki bi jim danes rekli banalne.

Po smrti žene se je Hubert zaprl v svojo hiško in samoto in prav nikogar ni želel videti. Streho nad glavo si je delil s črno-belo muco, ki je bila zelo vztrajni pri svoji vselitvi. Odpovedal se je prijateljem, nikomur ni odpiral vrat, vse dokler se ni na vratih pojavila mlada soseda Ashleigh in ga prosila, da popazi na njeno malo hčerkico Laylo, medtem ko bo ona na razgovoru za službo. S težkim srcem je privolil in tako dobil zgovorno in zagnano prijateljico. 

Po več obiskih sta ugotovila, da sta oba osamljena. Danes vsak skrbi samo zase, ni več druženja med sosedi. Nekdo bi moral nekaj storiti glede tega. Njej se je utrnila ideja, da bi lahko ustanovila kampanjo, Končajmo osamljenost v Bromleyju. In sta jo in ta se je razmahnila v take razsežnosti, da si niti v sanjah nista predstavljala, da bo tako široka in uspešna.

Odličen roman, berljiv, poln čustev in dobrote pa tudi banalnih napadov na "drugačne" ljudi.

Ocena: 4,5/5

Črno-bel maček iz Tolmina 💜

Mike Gayle

Vsi ti osamljeni ljudje

Naslov izvirnika:

All the Lonely People

Prevod:

Klaudija Vučko

Založba Meander, Izola, 2023

375 strani

'Hubert je z neodobravanjem zacmokal in se čudil, da se mu je šele zdaj posvetilo, kako zelo podobni sta si življenjska situacija tega Vzhodnoevropejca (razni časopisi so se pritoževali nad njimi) in njegova situacija, ko je pred leti prvič prispel v to deželo. Šlo je za isto zgodbo, samo igralci so bili drugi. Ljudje, ki so zaradi pomanjkanja priložnosti v svojih državah prišli v tujo deželo in cele dneve garali v službah, ki jih domačini niso hoteli opravljati. Iz dneva v dan so se srečevali z raznoraznimi sovražnostmi in se spraševali, ali niso naredili napake, ko so odšli od doma.'

(Odlomek iz knjige: Vsi ti osamljeni ljudje - Mike Gayle, stran 113)

Vila arhitekta Alberta Vallija, na Jesenicah. Zgrajena je bila leta 1908. 

Mike Gayle - Dva bregova, ena reka

Kate Summerscale, Sramota gospe Robinson

Roman angleške pisateljice Kate Summerscale, Sramota gospe Robinson, je resnična zgodba o življenju in medsebojnih odnosih v viktorijanski dobi, ko je bila glavna zaposlitev žensk vzgoja otrok, branje in igranje klavirja ter popolna podrejenost možu.

Isabella Robinson je ženska srednjih let, poročena z drugim možem s katerim ima dva sinova. Enega sina ima s prvim možem, ki je umrl. Mož, Henry Robinson, podjetnik in inovator, je zaradi svojega dela veliko odsoten. Isabella je zato osamljena in zdolgočasena. Čas si krajša z branjem in pisanjem pisem, v katerih razglablja najrazličnejše teme, od literature, poezije do filozofije, krščanstva in medicine. 

Razen tega, da sama študira različne teme pa se Isabella zelo rada spogleduje. Tako se je zgodilo, da se je zapletla v razmerje z družinskim prijateljem in zdravnikom Edwardom Lainom. Prav vse dogodke pa si je vestno in natančno vpisovala v svoj dnevnik, ki je bil prava mala literarna umetnina.

Ali je bila njena dnevniška zgodba o razmerju z Edwardom resnica ali fikcija in plod njene bogate domišljije, bo ugotavljalo sodišče. Kajti dnevnik je prišel v moževe roke in, ko ga je prebral, se je odločil zahtevati ločitev. Isabellin greh je prevelik, da bi ji lahko oprostil. Na ta način pa bi si pogoltni mož, kakršen je Henry bil, lahko prigrabil tudi vso njeno premoženje, kar si ga že ni. Ni pomembno, da je bil sam dokazano nezvest. Imel je ljubico in z njo dve nezakonski hčeri. Isabelin greh je po viktorijanski dvoličnosti veliko večji, čeprav bi lahko šlo zgolj za njeno bujno domišljijo. Zanjo ni opravičila, viktorijanska žena mora biti možu pokorna, najsi bo on še tako strog in krut pa še nezvest povrhu. 

Skozi Isabellino zgodbo, ki se je dogajala sredi 19. stoletja, spoznamo tudi številne druge ločitvene primere, ki jih je pisateljica našla in preučila v različnih pisnih virih. Za Isabello se ni izšlo najbolje, vsaj kar se tiče financ, kajti vse kar je imela žena, je bila moževa last. Počasi pa se je začel sistem vendarle rahljati in parlament je sprejel kar nekaj zakonov, ki so olajšali ločitve in, ki so tudi ženskam dali pravico do lastnine, ki je samo njihova.

Piran, Arze

Kate Summerscale

 

Sramota gospe Robinson                                            

Zasebni dnevnik viktorijanske dame

Naslov izvirnika:  

Mrs Robinson's Disgrace                                        

The Private Diary of a Victorian Lady

Prevod:                                                                            

Maja Ropret

Založba Zala, Hlebce, 2014                                         

303 strani                     

"Podobno je avtorica zapisa v reviji Chambers trdila, da lahko mož s čezmerno oblastjo ženo ugonobi, da se v njej naseli sovraštvo do njega in sebe. Ženski slab zakon ne prinaša samo krivic, je menila, temveč jo iznakazi. Kot šibek satelit 'vseobvladujočega planeta'  svojega moža postane človek nemoči, indolence in usmiljenja vredne odvisnosti. Sčasoma 'si morebiti s trdnim prizadevanjem, prizadevanjem ob krvavih solzah, povrne potrpljenje in modrost in moč, a pohabljenih sil življenja ni moč nikdar več povsem obnoviti'. Kot 'bela krščanska sužnja mora stopati tiho, s pokorjenimi impulzi/... Na obrazu mora kazati umirjenost, četudi ji v nedrih kipijo ognjeni izbruhi Etne'. Nesrečna ženska, je napisala, v zakonu pogosto vztraja samo zato, ker ne bi prenesla ločitve od svojih otrok. Lahko jim izkazuje 'nenadkriljivo nežnost', vendar do njih sama zase nima nobene pravice, 'prav nikakršne'.

(Odlomek iz knjige, stran 68)

Piran 

Mira Mihelič, Stolpnica osamelih žensk

Mira Mihelič

Zgodba romana, Stolpnica osamelih žensk, nas popelje v čas po drugi svetovni vojni. Slovenska pisateljica Mira Mihelič nam razkrije zgodbe samskih oziroma osamelih žensk, ki živijo v manjših stanovanjih, v stolpnici na robu mesta.

Ko odstranimo vse prispodobe, okraske in podobne elemente, ki so jih radi uporabljali ustvarjalci in ustvarjalke v prvi polovici 20. stoletja, dobimo pretresljive življenjske zgodbe žensk, ki so tako ali drugače sodelovale v narodno osvobodilnem boju in ga z manjšimi in večjimi travmami tudi preživele. Toda, travme so ostale. Pri nekaterih so se celo poglobile. Nekatere so se znale prilagoditi smeri družbenega vetra in zaživeti na visoki nogi, kot radi rečemo. Vendar te niso živele v stolpnici osamelih. 😎

Partizanka Hilda je bila med srečnejšimi. Ali pa tudi ne, Kakor se vzame. Takoj po vojni je po hitrem postopku oziroma po skrajšanem programu, končala srednjo in višjo šolo. Postala je direktorica z dobro plačo, velikim stanovanjem in omarami polnimi krznenih plaščev, oblačil, čevljev in torbic. Uživanje življenja, ki si ga je priborila, ji je grenila mama, ki je bila stanovalka stolpnice osamelih.

Silva je bila Hildina računovodkinja. Bila je poročena in ima sina, ki živi pri očetu. Med vojno je rešila moža pred smrtjo, vendar je pri tem sama plačala visoko ceno. Tega si ni mogla odpustiti. Zapustila je moža, se zapila in s svojo steklenico sta našli dom v stolpnici osamelih. Tam pa jo je neprestano spremljala misel na samomor.

Še najbolj travmatična je usoda Kristine Marec. Da bi pozabila kaj vse se ji je zgodilo, si je spremenila celo ime. Odraščala je v premožni meščanski družini, v vili z vrtom. Med vojno je po mestu prenašala letake in sodelovala s partizani. Nacisti so jo ujeli in ker ni nikogar izdala je bila zverinsko mučena. Ko so mislili, da je mrtva, so jo vrgli v reko. Njeno telo se je ujelo med veje, kjer so jo našli dobri ljudje in jo odpeljali v bolnišnico.

Kristina si je s pomočjo prizadevnega zdravnika opomogla. Živela je v stolpnici osamelih in se posvetila reševanju ranjenih ženskih duš svojih številnih sosed.

Mira Mihelič
Stolpnica osamelih žensk

Založba Lipa,
Koper, 1969

389 strani







"Da, ženske so šibke, plen svojih čustev." Namrdnila se je. "Zdaj bi me lahko vprašali, ali jaz nisem ženska. Na nesrečo sem to še zmerom, hočem reči, da stalno podlegam ženskemu izvirnemu grehu, se pravi, da preveč popuščam čustvom, namesto da bi sledila razumu."  In to pot je bila - če kdaj - iskrena. Sovražila je svoj spol, o tem je govoril hladni zelenkasti lesk v njenih očeh. 
(Odlomek iz knjige, stran 242)

Ljubljana, 25. maj 2020