Sebastijan Pregelj - Beli konjiček

 

Beli konjiček, roman slovenskega pisatelja Sebastijana Preglja, je zgodba družine, ki se prične kmalu po koncu prve svetovne vojne. V vasico Podpeč, na robu Ljubljanskega barja, se vračajo preživeli vojaki s svojimi psihičnimi in fizičnimi travmami. Med njimi je bil tudi mladi Jaka Prežar.

Družinsko zgodbo pripoveduje stoletna prababica Marija svojemu pravnuku. Marija in Jaka sta se poročila in se kmalu preselila v Ljubljano. Imela sta dva sinova in hčer. Jaka je imel dobro službo na železnici, Marija pa je skrbela za dom in otroke.

Družina je bila srečna, lepo so živeli, bili so skromni in zadovoljni s tem kar so imeli. S sosedi v hiši so se dobro razumeli in prababica pravnuku pove tudi njihove zgodbe.

Večidel pripovedi je namenjen obdobju druge svetovne vojne. Obdobje, ko mesto zasedejo fašisti in ga po enem letu obdajo z bodečo žico. Obdobje strahu in lakote. Jaka je bil prvič odpeljan v zapor.

Ko Italija kapitulira, se ljudje razveselijo, a ne za dolgo. Ti, ki so prišli za fašisti, so bili še hujši. Tako pripoveduje prababica. 

Tudi po vojni je bilo zelo pestro. Novi oblastniki, nova pravila. 

Nekateri literarni poznavalci pišejo, da roman deluje kot pravljica. Meni se zdi, da deluje kot grozljivka 20. stoletja. 

Roman je odličen. Vredno branja. 📖

Ocena: 4,5/5

Beli konjiček na hipodromu Stožice 💜

Sebastijan Pregelj

Beli konjiček

Založba Goga, Novo mesto, 2023

306 strani

"Očetje so bili bolj zadržani. Govorili so, da ima Jakob resda dobro službo, vendar to ni vse. Njegove prevratniške ideje so nevarne, Veš, nevarnosti so imeli v letih po vojni vsi dovolj. Želeli so si miru. Želeli so si delati vsak svoje."

(Odlomek iz knjige Beli konjiček, stran 50)

Ljubljansko barje. Peš pot, Ig - Škofljica

Sebastijan Pregelj - V Elvisovi sobi

Alma Karlin, Moj kitajski ženin

 

Roman Moj kitajski ženin, slovenske pisateljice Alme Karlin (1889. Celje - 1950. Celje), je delno avtobiografski. Napisala ga je v nemškem jeziku. Je njen prvi objavljen roman, tiskan leta 1921. v Dresdnu. 

V prvem delu knjige opisuje svoje življenje in bivanje v Londonu. Živi v majhni in skromni podnajemniški sobici v kateri pozimi zmrzuje saj gospodinja varčuje s kurjavo.

Glavna junakinja Katherine Shulze, v Londonu študira in honorarno dela. Za izboljšanje standarda poučuje jezike. V želji, da bi se naučila tudi kitajskega jezika, najde kitajskega študenta, ki jo uči kitajščine. Spozna mladega Kitajca in postane njegova učiteljica, kmalu pa tudi njegova zaročenka.

Zaročenec je bil iz bogate družine. Denarja za hrano in lepa oblačila mu ni manjkalo. Manjkala mu je samo motivacija za učenje. V Evropo ga je poslal oče v želji, da konča študij in prevzame družinske posle, a sam je študij sovražil. Želel se je vrniti na Kitajsko. 

Želja se mu je izpolnila. Skupaj sta odšla v daljno deželo, ki pa je bila za Katherine prava nočna mora. Povsem drugačna kultura, odnos do žensk ni mogel biti slabši, za povrh pa še sovražno nastrojena tašča. Nekaj podpore in simpatije je dobila le pri tastu. Mandarin in bančnik je opazil snahino inteligenco in znanje ter jo zaposlil v svoji banki. A to ji, v deželi kjer je ženska le mati potomca in uslužna snaha, ni prineslo sreče.

Le kako se bo razpletla ta multikulturna zgodba!

Ocena: 5/5

Alma Karlin

Moj kitajski ženin

Naslov izvirnika:

Mein kleiner Chinese

Prevod:

Jerneja Jezernik

Založba Sanje, Ljubljana, 2019

204 strani

'Srebrna verižica, ki naj bi jo malemu novemu državljanu - če bi bil sin - ob rojstvu obesili okrog vratu in ki naj bi jo vse svoje življenje nosil v spomin na svojo mater ter jo na dan poroke nadomestil z zlato, je bila že kupljena.  Za deklice ne pripravijo ničesar, dekleta pač ne štejejo: medtem ko sina primerjajo z draguljem, deklice opisujejo kot opeko brez vrednosti. Dobri Kitajci pozabljajo, da brez opek ne bi bilo njihovih draguljev.'  (Odlomek iz knjige, stran 159)

Lado Kralj - Ne bom se več drsal na bajerju

 

Zgodovinski roman, Ne bom se več drsal na bajerju, slovenskega kritika, dramaturga, pisatelja pa še bi lahko naštevali, Lada Kralja, je za prebivalce ljubljanske Šiške, že skoraj obvezno branje.

Dogaja se med drugo svetovno vojno, v Spodnji Šiški, ko je Ljubljana že obdana z žico in fašisti delujejo na polno. 😢 

Mladi pripovedovalec zgodbe o takratnem dogajanju v Šiški je Ivan. Stanuje v manjšem bloku, Na jami 8. Blok še vedno stoji. V bližini je dvorec Jama. V njem je samostan in dekliška šola, obdajajo ga vrtovi, kjer nune pridelujejo zelenjavo. Na dvorišču je vodnjak z najboljšo vodo v Evropi. K dvorcu je spadal tudi bajer. Sprva so v njem gojili ribe, potem pa je služil bolj za zabavo mladim. Poleti so v njem plavali, pozimi so na bajerju drsali. Vsega tega danes ni več. Po vojni so dvorec podrli in zgradili bolnišnico, tudi vodnjak z najboljšo vodo so zasuli in zgradili cesto. V bajer so se naselile žabe. Te so s svojim "reganjem" tako zelo motile bližnje stanovalce, predvsem tistega, ki se je naselil v bližnjo mogočno vilo, da so ga zasuli. Za mladino so zgradili skakalnico. Kaj češ boljšega. "Planico" lahko spremljaš kar iz svoje dnevne sobe. No, tudi te ni več. Ostal je le še stolp na vrhu hriba. Tega so hoteli zrušiti novi oblastniki v samostojni Sloveniji. Saj to jim ni uspelo. 😎

V bližini stare cerkve oziroma cerkve sv. Jerneja, kjer danes stojijo stolpnice, je stala tovarna čevljev. Po vojni so jo podrli. Čevlje bodo izdelovali v Rusiji, saj oni to znajo bolje. Od tam jih bomo uvažali. Naši delavci, ki so izgubili službe, pa bodo dobili delo v nastajajočih Litostrojskih delavnicah, ki jih gradijo onkraj Celovške ceste. 😎

Zanimiva pripoved o življenju in nelepih dogodkih, v vojnem času, v naši lepi Šiški. Danes šišenske hiške izginjajo kot po tekočem traku. Na njihovem mestu rastejo stolpnice kot gobe po dežju. Ceste ostajajo enake, avtomobilov je čedalje več, onesnažujejo na polno. Le kje se bodo vozili novi prebivalci, ki bodo naselili stolpnice. Po moje bo Pipistrel Ljubljani doniral nekaj svojih malih letal, ker po Celovški in Vodnikovi cesti ne bo šlo. 😉

Ocena:4,5/5

Detajl gospodarskega poslopja v Šiški

Lado Kralj

Ne bom se več drsal na bajerju

Založba Beletrina, Ljubljana, 2022

296 strani

'Ne bom se več drsal na bajerju. Nikdar več. Varuj se teh maškar, to niso samo maškare, ampak tudi podivjane zverine, stekli psi. Jaz sem bil tam spodaj, ko se je to zgodilo. Bil sem z Evo, kar pomeni, da sem jo nepremišljeno in objestno peljal v past, namesto da bi jo opozoril, da se je takim krajem treba izogibat. Videl sem jih, karabinjerje, kako se tiho bližajo vhodu na bajer, eni peš in eni z dvema kamionoma, ustavijo se in vojaki skačejo na tla.' (Odlomek iz knjige, Lado Kralj - Ne bom se več drsal na bajerju, stran 215)

Visoko pritlična hiška na Gasilski ulici v Spodnji Šiški še vedno stoji. Okoli nje je vse podrto, le kaj bodo novega zgradili. 

Detajl starega gospodarskega poslopja v Spodnji Šiški

Pritlična hiša, nekoč obrtna delavnica, na ulici Milana Majcna v Spodnji Šiški, je preteklost, ki izginja. Ni je več. 😎

Osnovna šola Spodnja Šiška. Zgradba je bila zgrajena leta 1908. Med drugo vojno so se vanjo vselili italijanski vojaki, kot omenja Lado Kralj v svoji knjigi Ne bom se več drsal na bajerju.

Spominska plošča padlim v drugi vojni, na vogalu osnovne šole Spodnja Šiška

Tadej Golob - Koma

Koma. Ko se resničnost spremeni v fikcijo. Ali kot radi rečemo, vsako slabo za nekaj dobrega. Avtor serije kriminalk s Tarasom Birso v glavni vlogi, Tadej Golob je kot alpinist v bohinjskih gorah doživel hudo nesrečo. Utrpel je precej zlomov, a ga je reševalcem in zdravstvenemu osebju, na njegovo srečo, uspelo rešiti. 

Višji kriminalist ljubljanske policije, Taras Birsa, je tudi strasten alpinist, kolesar, obožuje tek. Podvige v himalajskih stenah je opustil zaradi otrok in družine. Na srečo se mu tam ni zgodilo nič hujšega. Zgodilo pa se je, za izkušene alpiniste "mala mal'ca gori", na Polhograjski Grmadi. 

Taras Birsa je zdrsnil in utrpel kar triindvajset zlomov. V ljubljanskem kliničnem centru je bil nekaj časa v komi in njegovo življenje na nitki. Ko se je zbudil, pa se ni spomnil ne nesreče ne časa pred njo. Nič od nič. Zbudil se je v čas koronske krize in dolgotrajnega okrevanja po nesreči.

Sodelavka Tina mu je v pisni obliki natančno opisala dogodke in osumljene osebe, da bi se spomnil primera umora novinarja, ki so ga raziskovali pred nesrečo. Nastala je prava mala knjiga, v kateri je Tina prepletla tudi stare primere. Zelo pogosto se pojavlja fatalna lepotica iz Doline rož, Klara Zupet.

Taras Birsa počasi a vztrajno okreva. Počasi in po koščkih se vrača tudi spomin. Čedalje bolj se sprašuje, ali je res doživel nesrečo ali pa ga je nekdo poskušal umoriti. Verjetno bo kmalu nadaljevanje. 😎

Ocena: 4/5

Ferata Mojstrana

Tadej Golob

Koma

Založba Goga, Novo mesto, 2022

426 strani

'Taras je medtem ležal doma in se trudil brati. Literaturo. Zdržal je največ petnajst minut. Po tem ni vedel, ali je odložil knjigo zaradi poškodbe ali zato, ker mu preprosto ni bilo več do branja. Zdelo se mu je, da je celo dosje o primeru Krep v rokah držal dlje. Razumel je vse, spomnil se pa, če je bil pošten, ni ničesar. Polistal je po Tininem izdelku.' (Odlomek iz knjige Koma - Tadeja Goloba, stran, 157)

Mangart z glavo v oblakih 😉

Tadej Golob - Virus

Dolina rož

Jelka Ovaska - Lovke

 

Jelka Ovaska je v svojem romanu Lovke, opisala dogajanje v Sloveniji, v zadnjih štiridesetih letih, ko smo prešli iz socializma v najbolj kruto obliko kapitalizma. Peščica ljudi je v divji privatizaciji bajno obogatela, večina pa kot večina, pač ni bajno obogatela. 😎 Seveda je roman Jelke Ovaska samo fikcija. A kaj pa, če je vse res?

V tej peščici povzpetnikov je tudi Viktor Šibrer, direktor družbenega podjetja, ki se ukvarja s prevozništvom. Po osamosvojitvi in privatizaciji, je hitro postal večinski lastnik podjetja. H sodelovanju je pritegnil tudi svojega nečaka Igorja iz Kanade, ki je v Sloveniji iskal svoje korenine. Je sin Viktorjevega brata, ki je v Kanadi umrl v prometni nesreči. Igorja je posvojila dobra družina s slovenskimi koreninami. Diplomiral je iz prava, dobro je obvladal računalniške programe in tako je bil ravno pravšnji za hitro rastoče prevozniško podjetje. 

Igor se je poročil z Evo Braska. Skupaj s še tremi sestrami in mamo Ines, so glavne junakinje romana Lovke. Mama Ines Braska je priznana kriminologinja in profesorica v Ljubljani in na Dunaju. Hčerke so univerzitetno izobražene, rahlo odtujene in razpršene po Evropski uniji. 

Zgodba družine petih žensk je nekakšna protiutež zgodbi Viktorja Šibrerja in njegovi poslovni in finančni lakomnosti.

Podjetje Viktorja Šibrerja raste in širi svoje lovke na vsa mogoča področja, od gradbeništva in prodaje stanovanj do stavnic in turizma. Igor je vesel, da gre podjetju tako dobro. Tudi sam in njegova družina imajo od tega korist. Postajajo bogataški sloj družbe. Čudi se kako stricu vse to uspeva v tako kratkem času. Ko odkrije, da večina poslov ni zakonita in da vse skupaj nadzoruje mafijska 'famiglia', izgine iz Ljubljane, ne da bi komu povedal kam odhaja. 

Kmalu zatem se začne polom Viktorjevega imperija. Računalniški programi preusmerjajo kredite bank in nagrabljeno gotovino, sled vodi vse do Kitajske. V podjetju ni nikogar, ki bi znal ustaviti program.

Tudi sestre ne sedijo križem rok. Vse moči in znanje uporabijo, da bi našle Igorja. Vse bolj so prepričane, da z nečednimi posli nima nič. Morajo ga najti.

Super slovenska kriminalka o slovenski tranziciji, divji privatizaciji in plenjenju družbene lastnine. Še dobro, da je prišel dečko iz Kanade, da pove, ustavite konje, to ni po pravilih in zakonih. Vse bolj pa se mu dozdeva, da je bila država razprodana, še predno je nastala.😞

Ocena: 4/5

Jelka Ovaska

Lovke

Mladinska knjiga, Ljubljana, 2014

Zbirka Krimi

371 strani

"Tovornjake čim prej spravi na varno. Potrudi se, da boš na pravi strani, ko bo šlo zares. In še, čimprej se znebi partije. Prihaja čas za obračanje fesa po vetru, mnogi zadrti partijci se že preoblačijo. Kameleoni bodo visoka moda," je slikovito pomenljiv Matevž. Viktorjev dvom, da v Sloveniji tega ni, Matevž gladko zavrne s primerom iz štajerskega konca. Zagrizen komunistični uradnik se že prilizuje krogom, ki pripravljajo odcepitev Slovenije, in prav nič čudnega ne bo, če bo ob prevratu postal general. (Odlomek iz knjige Lovke, Jelke Ovaska, stran 83)

Slovenska kriminalka:

Avgust Demšar - Tajkun

Avgust Demšar - Tajkun

 

Zgodilo se je, kar se je moralo zgoditi. Tega resnično še nismo pričakovali. Višji kriminalistični inšpektor Martin Vrenko se je zopet upokojil. 😎 Upam, da bo izjemni Vrenko ustanovil s. p. in še naprej reševal zapletene primere.

Ekipa mariborskih preiskovalcev je ostala brez dobrega vodje, a tudi sami so se odlično znašli. No, nekaj malega so se obrnili tudi na upokojenega Martina Vrenka in ta se je z veseljem odzval.

Tako kot v prvem delu trilogije, z naslovom Cerkev, se tudi v drugem delu, Tajkun, odpravimo v vasico Vodnjaki, na obronkih Pohorja. Zdaj že vem, da je izmišljena. Tu ima vikend hišo nepremičninski mogotec in podjetnik Štefan Matjašič. S svojo ženo Vido in najstniško hčerko Saro je tu večkrat. Pa ne zato, ker bi užival v družinskem krogu. Matjašič si je zamislil nesrečno vasico spremeniti v srečno in bogato letovišče za sprostitev in ljubo zdravje oziroma nekakšen spa, kot se to moderno imenuje. 😏

Ko se je zdelo, da gredo posli kot po maslu, se je zgodilo. Sara Matjašič se ni vrnila iz Ljubljane, kjer je na RTV snemala mladinsko oddajo v režiji starejše sestre Hanne. Hanna je Matjašičeva hči iz prvega zakona. Zapustil jo je že kot malo deklico in z njo nikoli ni navezal stika. Ni ga zanimalo, kako je, kako živi, kaj počne. Z njo ni želel imeti nobenega opravka. Že to pove dosti o njegovem značaju. Žalostno, ampak resnično. 😢

Prav kmalu se je izkazalo, da so Saro ugrabili. Kot dokaz sta Matjašičeva dobila pismo, v njem pa Sarine lase. Čez nekaj časa dobita elektronsko pošto, brez besed, samo znesek 150.000 €. Matjašič bi lahko znesek z lahkoto plačal. Toda ne, on se odloči in najame bivšega kriminalista, da najde njegovo hčer. Res jo najde. V zapuščeni hiški, v gozdu, skupaj z domnevnim ugrabiteljem. Med prerivanjem se sproži pištola bivšega kriminalista in zadene Saro. 

Zdaj ni več primer ugrabitve, zdaj gre za umor. Skupina nekdanjih Vrenkovih sodelavcev, ki jo zdaj začasno vodi kriminalistka Ivana Premk, se loti primera. Iščejo morilca in ugrabitelja ali več njih. Vse je mogoče. Nesrečna smrt najstnice Sare sproži plaz grozljivih dogodkov. V vodnjaku, v Vodnjakih, prav v tem kjer so tudi v preteklosti že našli kakšno truplo, najdejo mrtvo Hanno. V vikend hiši naletijo na zabodeno Vido Matjašič. Kdo se je napadel družino bogatega podjetnika Matjašiča? So krivi neporavnani tajkunski posli, ali je kaj drugega, nekaj bolj zloveščega!

Ivana Premk bo s svojo skupino kriminalistov, zadevi prišla do dna. Z Vrenkom ali brez njega. Ji bo uspelo ustaviti pokole in najti krivce!

Napeto do konca.

Ocena: 4,5/5

Grad Slovenska Bistrica

Avgust Demšar

Tajkun

Trilogija Vodnjaki II

Zbirka Branje, Proza

Založba Pivec, Maribor, 2022

366 strani

'Vida in Štefan Matjašič sta stala sredi njune razkošne vile in gledala dve kriminalistki in enega kriminalista na drugi strani. Kriminalistka, ki se je predstavila kot Ivana in še nekaj, jima je pravkar povedala, da so pred dobrima dvema urama na območju med Mariborom in Slovensko Bistrico našli truplo dekleta, za katerega upravičeno sklepajo, da je Sara Matjašič.' (Odlomek iz knjige Tajkun, Avgusta Demšarja, stran 98)

Ljubljana, Zlata ladjica 

Prvi del trilogije Vodnjaki

Avgust Demšar - Cerkev

Nataša Konc Lorenzutti - Beseda, ki je nimam

 

Roman Beseda, ki je nimam, slovenske avtorice Nataše Konc Lorenzutti, je pretresljiva pripoved o ugrabljenih otrocih v drugi svetovni vojni.

Zgodbe iz krute preteklosti se prepletajo s sedanjostjo. Maturantka Sonja se kljub obveznostim, ki jo čakajo, matura in priprava na sprejemne izpite na igralski akademiji, strastno loti iskanja nonine sestre, ki je bila skupaj z njo in bratom odvzeta staršem. Nona in brat sta se po vojni vrnila, za sestro Sonjo, ki je bila takrat še dojenčica in po kateri je tudi maturantka dobila ime, se je izgubila vsaka sled. 

Kaj se dogaja v glavah ljudi, ki si lahko izmislijo take krutosti?! 😢

Ker se je v nacistični Nemčiji rodilo premalo zdravih in "rasno čistih" otrok, so se lotili kraje otrok iz držav, ki so jih okupirali. Tudi iz takratne naše skupne države Jugoslavije. Staršem so odvzeli otroke, njih pa poslali v taborišča od koder se je malo kdo vrnil. Otroci, ki so izpolnjevali "rasne" kriterije, so šli v posvojitev h nemškim družinam. Ostali, predvsem večji otroci pa so pristali v delovnih taboriščih. 

Nona je večkrat pripovedovala zgodbe iz teh krutih časov. Nekako se ji je zdelo, da jih mora povedati, da ljudje vedo kaj se je dogajalo. Njen brat, ki je bil nekaj let starejši je ubral drugo pot. O krutostih, ki jih je videl in doživel, ni nikoli spregovoril.

Maturantka Sonja s pomočjo svoje družine postopoma odkriva tančice družinskih skrivnosti o katerih se ni nikoli govorilo. Bo našla tudi svojo soimenjakinjo, zaradi katere jo je tako potegnilo v raziskovanje ukradenih otrok!

Kljub temu, da je tema romana kruta in nedoumljiva, je roman berljiv in napet do zadnje strani.

Ocena: 4,5/5

Kanjon reke Soče

Nataša Konc Lorenzutti

Beseda, ki je nimam

Založba Miš, Dob pri Domžalah

Zbirka Bisernice

262 strani

'Brala je pričevanje moža, ki je pri petdesetih izvedel, da ni pravi sin svojih nemških staršev, saj je bil vzgojen v Lebensbornovem programu kot otrok Norvežanke, prisiljene v paritev z esesovcem. Takšne matere so bile dvojno kaznovane. Lasten narod jih je izločil in preganjal kot izdajalke, otroci pa so jim bili vzeti. Mož, ki je povedal zgodbo, ni nikoli srečal svoje prave matere. V času, ko se je dokopal do njenega imena, je bila že mrtva. Izbrskal je dokumente, ki so pričali o tem, da je bil oddan v domu Sonnenwiese v Kohren-Sahlisu. Ta naslov pa je Sonja že prej zasledila v brošuri iz noninega predala. Kako jo je odkritje streslo!' (Odlomek iz knjige, Beseda, ki je nimam, stran 97)

Barvitost reke Soče

Tadej Golob - Virus

 

V času, ko naša življenja kroji in omejuje coronavirus, se spodobi, da dobimo tudi kakšen roman na to temo. In smo ga. No ja, približno. Slovenski avtor Tadej Golob nas je osrečil z novo kriminalko z naslovom Virus. V njej višji kriminalistični inšpektor Taras Birsa rešuje svoj četrti primer. 

V Gadovi Peči, na Dolenjskem, v deželi vinogradov in cvička, v neki zidanici, najdejo moško truplo. Nekdo je izpraznil vinske sode, tako da je truplo plavalo v vinu. Kasneje ugotovijo, da gre za lastnika zidanice in posestva, petinšestdesetletnega Stanislava Kovača, upokojenega direktorja gradbene firme in novopečenega vinogradnika, ki je za svoj cviček že prejel številna priznanja.

Čeprav se umor ni zgodil na območju PU Ljubljana kjer deluje Tarasova ekipa, je primer dodeljen prav njim in to pod okriljem GPU - Generalne policijske uprave. Zakaj? Nihče ne ve, a Taras se v to niti ne poglablja preveč, kar je treba opraviti, je pač treba.

Čez teden dni najdejo še eno truplo, na Primorskem. Umorjeni je bil  avtomehanik, našli so ga v njegovi delavnici med pnevmatikami. Mine še en teden in zopet truplo. Umorjeni je bil duhovnik. Najdejo ga v cerkvi, v vasici Sveti Duh nad Solčavo. Starejši duhovnik je imel na čelu odtisnjen križ. 

Kaj se dogaja, je na delu serijski morilec! Vsak petek nov umor. In kaj imajo skupnega vse tri žrtve. Na prvi pogled prav nič, razen da so bile umorjene z enakim strelnim orožjem. 

Kriminalisti ugotovijo, da je družina "uspešnega" vinogradnika Kovača v takem razsulu, da bolj ne more biti. Žena je pred leti naredila samomor, hči je v zavodu Hrastovec, kjer je popolnoma neodzivna, sin je zaprt v celjskih zaporih, ostarela mati živi sama v ljubljanski vili in se ne briga za nobenega. Tudi prej se ni. Razen da je prikrivala gnusna dejanja svojega sinčka.

Tarasa Birso njegov šesti čut ni pustil na cedilu. Umori so bili res povezani. 😎

Hrastovec, vhod na dvorišče

Tadej Golob

Virus

Založba Goga, Novo mesto, 2020

496 strani

'Mogoče tudi zaradi tega in pa zaradi blage svetlobe notranjost cerkve ni delovala kot prizorišče zločina. Navsezadnje je človek, ki je ležal pred oltarjem, sodil vanjo tako kot veliko leseno razpelo z Jezusom nad njim.'  (Odlomek iz knjige, stran 288)

Grad Hrastovec v Slovenskih Goricah in ohranjen manjši ribnik pod njim

Vinska klet v Galeriji Božidarja Jakca v Kostanjevici na Krki in obvezen cviček. 

V Elvisovi sobi, Sebastijan Pregelj

Sebastijan Pregelj nas v svojem nagrajenem romanu, V Elvisovi sobi, popelje v obdobje pred osamosvojitvijo Slovenije. Spomni nas na življenje in odraščanje v nekdanji državi Jugoslaviji.

Pogrešam več dialogov v romanu. Ko ga berem se mi zdi, da avtor bolj niza in našteva dogodke v bivši Jugi, kot ji radi rečemo. V stilu Marka Radmiloviča, ki rad sedi v močvirju in razmišlja, glavni junak romana Jan, leži v postelji in razmišlja o nasilju med vrstniki, o druženju z dekleti v Leninovem parku ... 😎

Roman nas spomni na čas, ko je umrl Tito. Jan je še premlad, da bi vedel kaj to pomeni. Mimogrede pa ujame pogovore starejših, ki se sprašujejo, kaj bo zdaj ali bo prišlo do vojne med nekdaj prijateljskimi narodi. Tita se spominja le s številnih fotografij, ki so krasile vsako učilnico v njegovi osnovni šoli. In opazil je, da ga Tito opazuje ne glede na to kam se Jan postavi.

Tita ni več a življenje teče dalje. Jan in njegovi prijatelji razmišljajo kako se upreti nasilnežem, ki se spravljajo nanje in jim grenijo življenje. Porajajo se tudi prve ljubezni. Zgodi se tragična letalska nesreča na Korziki v kateri je izgubila življenje tudi Ana, Janova sošolka in simpatija.

Roman je dobil naslov po sobi Janovega sošolca Elvisa, v kateri se pogosto igrata. Elvisov starejši brat jima zelo rad pripoveduje napete zgodbe, najraje pa prisluhneta zgodbam iz Vojne zvezd. Tudi družini se spoprijateljita in se obiskujeta. Jan opazi, da je Elvisova družina drugačna, imajo drugačne običaje, tudi hrana ni taka kot jo pozna od doma. A to ga ne moti, pri Elvisovi družini se počuti dobro in to edino šteje.

Jana spremljamo do fakultete, do odhoda na služenje vojaškega roka, kamor ga pokličejo malo pred začetkom osamosvojitvene vojne in do časa, ko postane zelo pomembno iz katere republike prihajaš in kakšne vere si 😢

Zanimiv in berljiv roman Sebastijana Preglja, V Elvisovi sobi, je dobil Cankarjevo nagrado za leto 2020. Bil je tudi v ožjem izboru za nagrado Kresnik.

Sebastijan Pregelj
V Elvisovi sobi


Založba Goga, 
Novo mesto, 2019

351 strani







'V soboto popoldne pridejo na obisk Martin, teta Taja in stric Gorazd. Stric razlaga očetu, da je po novem v delovni skupini, ki raziskuje elektromagnetne valove in razvija antene za potrebe vojske. Zaupni podatki, dvigne kazalec desne roke. Oče se smeje, da mu potem ne manjka denarja. Kjer se dela za vojsko, je denar! No ja, stric zmiguje z glavo, nekaj več je pa res. Ampak nič takšnega, da ne boš mislil! Ne govori, ne odneha oče. Nič čudnega, da si kupil barvni televizor! Barvni televizor sem kupil zaradi olimpijskih iger, reče stric. To bo spektakel brez primere. Kar bomo gledali tokrat, se ne bo več ponovilo. Sarajevo, z njim pa Jugoslavija, bo prihodnje leto od osmega do devetnajstega februarja center sveta. Boš videl!'
(Odlomek iz knjige, stran 132)

Mira Mihelič, Stolpnica osamelih žensk

Mira Mihelič

Zgodba romana, Stolpnica osamelih žensk, nas popelje v čas po drugi svetovni vojni. Slovenska pisateljica Mira Mihelič nam razkrije zgodbe samskih oziroma osamelih žensk, ki živijo v manjših stanovanjih, v stolpnici na robu mesta.

Ko odstranimo vse prispodobe, okraske in podobne elemente, ki so jih radi uporabljali ustvarjalci in ustvarjalke v prvi polovici 20. stoletja, dobimo pretresljive življenjske zgodbe žensk, ki so tako ali drugače sodelovale v narodno osvobodilnem boju in ga z manjšimi in večjimi travmami tudi preživele. Toda, travme so ostale. Pri nekaterih so se celo poglobile. Nekatere so se znale prilagoditi smeri družbenega vetra in zaživeti na visoki nogi, kot radi rečemo. Vendar te niso živele v stolpnici osamelih. 😎

Partizanka Hilda je bila med srečnejšimi. Ali pa tudi ne, Kakor se vzame. Takoj po vojni je po hitrem postopku oziroma po skrajšanem programu, končala srednjo in višjo šolo. Postala je direktorica z dobro plačo, velikim stanovanjem in omarami polnimi krznenih plaščev, oblačil, čevljev in torbic. Uživanje življenja, ki si ga je priborila, ji je grenila mama, ki je bila stanovalka stolpnice osamelih.

Silva je bila Hildina računovodkinja. Bila je poročena in ima sina, ki živi pri očetu. Med vojno je rešila moža pred smrtjo, vendar je pri tem sama plačala visoko ceno. Tega si ni mogla odpustiti. Zapustila je moža, se zapila in s svojo steklenico sta našli dom v stolpnici osamelih. Tam pa jo je neprestano spremljala misel na samomor.

Še najbolj travmatična je usoda Kristine Marec. Da bi pozabila kaj vse se ji je zgodilo, si je spremenila celo ime. Odraščala je v premožni meščanski družini, v vili z vrtom. Med vojno je po mestu prenašala letake in sodelovala s partizani. Nacisti so jo ujeli in ker ni nikogar izdala je bila zverinsko mučena. Ko so mislili, da je mrtva, so jo vrgli v reko. Njeno telo se je ujelo med veje, kjer so jo našli dobri ljudje in jo odpeljali v bolnišnico.

Kristina si je s pomočjo prizadevnega zdravnika opomogla. Živela je v stolpnici osamelih in se posvetila reševanju ranjenih ženskih duš svojih številnih sosed.

Mira Mihelič
Stolpnica osamelih žensk

Založba Lipa,
Koper, 1969

389 strani







"Da, ženske so šibke, plen svojih čustev." Namrdnila se je. "Zdaj bi me lahko vprašali, ali jaz nisem ženska. Na nesrečo sem to še zmerom, hočem reči, da stalno podlegam ženskemu izvirnemu grehu, se pravi, da preveč popuščam čustvom, namesto da bi sledila razumu."  In to pot je bila - če kdaj - iskrena. Sovražila je svoj spol, o tem je govoril hladni zelenkasti lesk v njenih očeh. 
(Odlomek iz knjige, stran 242)

Ljubljana, 25. maj 2020

Avgust Demšar, Cerkev

Odlična slovenska kriminalka izpod peresa Avgusta Demšarja. Roman Cerkev, ni samo dobra kriminalka, je tudi pravi mali kulturno umetniški vodnik po starem mestnem jedru Maribora in baziliki na Ptujski Gori. Dodobra spoznamo tudi vas Vodnjaki, ki leži pod Pohorjem, če res obstaja pa nisem prepričana. 😎

Višji kriminalistični inšpektor Martin Vrenko s svojo ekipo reši še en zapleten primer, ki se tokrat zgodi v cerkvi. Pa ne v katerikoli. Morilec si je izbral kar mogočno baziliko Zavetnice Marije s plaščem na Ptujski Gori.

Na Ptujski Gori se je zbralo veliko ljudi. Priromali so na Goro, da bi prisluhnili škofu Ignacu Knezu, ki je tu daroval sveto mašo. Po maši in kosilu z nekaj krajevnimi veljaki, se je škof pomešal med ljudi. Z njimi se je rokoval (korona virus še ni razsajal, vsaj časopisi o tem še niso na veliko pisali), s posamezniki spregovoril kakšno besedo, nato pa se je umaknil v zakristijo na krajši počitek.

Nedolgo zatem ga najdejo mrtvega. Kot vse kaže, je bil 61-letni škof Ignac Knez umorjen. Na prizorišče pride policija in višji kriminalistični inšpektor Martin Vrenko s svojo skupino. Zadeva je delikatna in zelo občutljiva. Tu gre vendar za cerkev in njene dostojanstvenike. Potreben je zelo previden potek preiskave. Ali bo Martin Vrenko to upošteval? Prav velike verjetnosti ni.

Prvo kar pride kriminalistom na pamet je, da je umor škofa povezan s finančno svinjarijo mariborske nadškofije, ko je iz njihovih skladov izhlapelo kar osemsto milijonov €. Ne vem zakaj se uporablja izraz svinjarija. Kaj so pujski krivi za človeško lopovščino in pohlep!

Škof Knez je bil znan kot dober in čuteč človek, kar nekaj let je deloval kot misijonar v Afriki, obetal se mu je tudi kardinalski naziv. Pravi mali svetnik. Je možno, da tak človek sodeluje pri finančnih mahinacijah! In zakaj bi takega svetnika kdo umoril? Vse je mogoče, bi rekel sarkastični kriminalist Drago, ki pa je bil tak do vseh, tako do tistih na nižjih položajih kot do tistih na višjih 😎

Obsežna detektivka ima kar šeststo strani in je prvi del trilogije Vodnjaki. Kljub obsežnosti v nobenem trenutku ni dolgovezna. Skupaj z Vrenkom razmišljamo kdo je morilec in predvsem zakaj. Skupaj odpotujemo na Avstrijsko Koroško, kjer v tamkajšnjem samostanu živi menih, ki je škofa dobro poznal. Vseskozi pa se vračamo v vas Vodnjaki pod Pohorjem, ki ima le nekaj hiš in še manj prebivalcev. Po grozodejstvih, ki se tu dogajajo ali so se zgodile v preteklosti pa je vas primerljiva tudi s kakšnim večjim mestom.

Proti koncu se mi že malo svita kdo je morilec. Toda razlog zakaj pa me je popolnoma presenetil. Pisatelj Demšar in višji kriminalistični inšpektor Vrenko nikoli ne razočarata, znata pa zelo dobro presenetiti. Komaj čakam drugi del trilogije. 😊

Kip Matere Božje cerkvi na Sladki Gori

Avgust Demšar

Cerkev

Trilogija Vodnjaki I


Založba Pivec, Maribor, 2020

Zbirka Branje Proza

607 strani





"Mislim, da moramo motiv iskati v času, ko je Knez bival v Sloveniji. Umorili so ga tukaj, ne v Afriki, ne v Rimu. Osredotočimo se na zadnje leto dni, odkar se je v Slovenijo vrnil iz Vatikana. Obenem pa predlagam, da sežemo še bolj nazaj, v čas med letoma dva tisoč osem in dva tisoč enajst, ko je bil v Mariboru. Tega je zdaj že deset let, a vseeno. Če se je takrat zgodilo kaj, zaradi česar bi ga hoteli spraviti s sveta, je mogoče pobegnil v Vatikan. Tam je škofa, vsaj tako si predstavljam, teže umoriti kot v Mariboru. Počakali so, da se je vrnil. Čas njegovega bivanja v Sloveniji pred odhodom v Afriko lahko zanemarimo, od tega je že več kot dvajset let."
(Odlomek iz knjige, stran 95)

Slovenski baročni slikar Franc Jelovšek je avtor razkošne freske na ladijski kupoli cerkve Matere Božje na Sladki Gori.

Tadej Golob - Dolina rož

Tudi jaz sem podlegla "Tarasomaniji", ki se vse bolj širi po naši lepi Sloveniji. Še posebno zdaj, ko je višji kriminalistični inšpektor Taras Birsa, s pomočjo TV nadaljevanke Jezero, dobil tudi svoj obraz, v obliki Sebastjana Cavazze. In tako sem prebrala tretjo kriminalko, s Tarasom v glavni vlogi, avtorja Tadeja Goloba, Dolina rož, od začetka do konca. 😎

Itak knjigo prebereš od začetka do konca. Ni pa nujno. Vem, da je bogokletno, a prve knjige Jezero, nisem prebrala do konca. Dogajanje se je tako vleklo, da sem na sredini prenehala.

Očitno je v primeru, ki se je zgodil v Leninovem parku, po prepričanju nadrejenih, Taras Birsa nekaj hudo "zamočil". Degradirali so ga in mu dodelili novega vodjo oddelka. Seveda se s tem nikakor ne more sprijazniti in da odpoved. Odpove se dobro plačani in varni službi v javni upravi in se pridruži množici, ki je hote, v glavnem pa po sili razmer, odprla svoj s.p. in tako postala samostojni podjetnik. Sam svoj šef. Vsaka stvar je za nekaj dobra.

Kot rečeno Taras Birsa, prav potrudit se moram, da ne napišem Taras Buljba, odpre svoje podjetje, Detektivska agencija s.p. Ob vznožju Ljubljanskega gradu najame manjše stanovanje, ga opremi z mizo, nekaj stoli, za poživitev in sožitje z naravo pa še fikus. Na začetku ima časa na pretek, zato mu zelo prav pride manjši bife z imenom Karma, ki je le nekaj metrov nižje od njegovega novega delovnega mesta. Tam se večkrat ustavi na kavi in nekega dne tam opazi samozavestno lepotico srednjih let, ki se kasneje pojavi v njegovi detektivski agenciji.

Ženska je Klara Zupet, hči svinjsko bogatega poslovneža iz Rožne doline. Oče je star in zelo bolan ter priklenjen na invalidski voziček. Vse to pa ga prav nič ne omejuje pri svoji zlobi, ki jo uspešno trosi okoli sebe. Po vsem drugačen pa je do svoje, dobrih štirideset let mlajše, žene Maje. V svoji oporoki je imetje razdelil med ženo in hčer.

Klara je Tarasu ponudila delo. Naj zasleduje Majo in jo poskusi fotografirati v kočljivem položaju. Oporoka namreč določa, da Maja dobi dediščino samo, če ne bo varala moža. A zadeve se dramatično obrnejo. V razkošni vili v Rožni dolini se zgodi umor ali trojni umor. Najdejo tri trupla. V spalnici so našli umorjeno Majo in novinarja, ki je pisal podjetnikovo biografijo, v pritličju pa še Klarinega očeta, Mitjo Zupana. Ali je šlo za umora in samomor ali pa je vse tri pospravil morilec? Ima Klara kaj s tem, namreč zelo prikladno so se pojavile kočljive Majine fotografije. In, ker je bil v vili vsaj dvakrat tudi sam Taras Birsa, so tam našli tudi njegove prstne odtise. Je med osumljenimi tudi on? Kakšna zmeda, le kako se bo to razpletlo 😎

Tadej Golob
Dolina rož

Založba Goga, Novo mesto, 2019
490 strani 






"Vendarle bi prej rada slišala kaj o vaših kvalifikacijah. Se tako reče?"
Zdaj se je nasmehnil Taras.
"Ne vem, kako se reče. Najbrž mislite na dvajset let dela kot kriminalistični inšpektor na Policijski upravi Ljubljana. Višji kriminalistični inšpektor z dolgoletnim najboljšim odstotkom razrešenih primerov. Najtežjih, kar jih je bilo. Pred tem sem bil pa deset let na ulici, v uniformi."
(Odlomek iz knjige, stran 61)