Alma Karlin, Moj kitajski ženin

 

Roman Moj kitajski ženin, slovenske pisateljice Alme Karlin (1889. Celje - 1950. Celje), je delno avtobiografski. Napisala ga je v nemškem jeziku. Je njen prvi objavljen roman, tiskan leta 1921. v Dresdnu. 

V prvem delu knjige opisuje svoje življenje in bivanje v Londonu. Živi v majhni in skromni podnajemniški sobici v kateri pozimi zmrzuje saj gospodinja varčuje s kurjavo.

Glavna junakinja Katherine Shulze, v Londonu študira in honorarno dela. Za izboljšanje standarda poučuje jezike. V želji, da bi se naučila tudi kitajskega jezika, najde kitajskega študenta, ki jo uči kitajščine. Spozna mladega Kitajca in postane njegova učiteljica, kmalu pa tudi njegova zaročenka.

Zaročenec je bil iz bogate družine. Denarja za hrano in lepa oblačila mu ni manjkalo. Manjkala mu je samo motivacija za učenje. V Evropo ga je poslal oče v želji, da konča študij in prevzame družinske posle, a sam je študij sovražil. Želel se je vrniti na Kitajsko. 

Želja se mu je izpolnila. Skupaj sta odšla v daljno deželo, ki pa je bila za Katherine prava nočna mora. Povsem drugačna kultura, odnos do žensk ni mogel biti slabši, za povrh pa še sovražno nastrojena tašča. Nekaj podpore in simpatije je dobila le pri tastu. Mandarin in bančnik je opazil snahino inteligenco in znanje ter jo zaposlil v svoji banki. A to ji, v deželi kjer je ženska le mati potomca in uslužna snaha, ni prineslo sreče.

Le kako se bo razpletla ta multikulturna zgodba!

Ocena: 5/5

Alma Karlin

Moj kitajski ženin

Naslov izvirnika:

Mein kleiner Chinese

Prevod:

Jerneja Jezernik

Založba Sanje, Ljubljana, 2019

204 strani

'Srebrna verižica, ki naj bi jo malemu novemu državljanu - če bi bil sin - ob rojstvu obesili okrog vratu in ki naj bi jo vse svoje življenje nosil v spomin na svojo mater ter jo na dan poroke nadomestil z zlato, je bila že kupljena.  Za deklice ne pripravijo ničesar, dekleta pač ne štejejo: medtem ko sina primerjajo z draguljem, deklice opisujejo kot opeko brez vrednosti. Dobri Kitajci pozabljajo, da brez opek ne bi bilo njihovih draguljev.'  (Odlomek iz knjige, stran 159)

David Nicholls - Midva

 

Midva. Onadva sta Connie in Dauglas. Različna, da bolj ne bi mogla biti. A ona pravi, da jo je ravno to pritegnilo. 

Connie je študirala slikarstvo. Je taka vihrava umetniška duša. Rada se zabava, ima veliko prijateljev. No ja, bolj so znanci kot prijatelji, toda več kot jih je, bolje se počuti.

Douglas je biokemik. Z dušo in telesom pri svojem znanstvenem delu. Samotar, ki ni nikoli povsem dojel, zakaj se je Connie poročila ravno z njim. Pa se je. In tako so postali oni trije. 

Sin Albie je po mami umetniška dušica. Rad bi bil fotograf. Motivi na njegovih fotografijah so milo rečeno nenavadni, da ne rečemo bizarni. Kljub temu ga mama podpira, oče pa si želi, da bi fant študiral kakšno bolj "prizemljeno smer", s katero se bo lahko tudi preživljal.

Ponavadi večina zmaga. Tudi pri družini Petersen in tako se prične Albie se pripravljati na študij v drugem kraju. Odselil se bo, ostala bosta sama, ali vsak sam. Connie se prav takrat odloči, da bo Douglasa zapustila. Veliko let je rabila, da je dognala, da vsako pretiravanje škoduje. V tem primeru njuna različnost.

Douglas jo prepriča v skupno popotovanje po Evropi. Oni trije, umetnost, galerije, stara mestna jedra, dobra hrana. Kaj bi šlo lahko narobe. Vedno je še kaj kar gre lahko narobe.

Z družino se odpravimo iz Londona skozi predor pod Rokavskim prelivom do Pariza kjer jih čaka veličastna umetniška zbirka v muzeju Louvre. Amsterdam z Rembrandtovo muzejsko hišo in Van Goghovim muzejem. Munchen in Stara pinakoteka, Benetke in Accademia, Firence in Galerija Uffizi s Tizianom in drugimi velikani svetovne umetnosti. Ni, da ni. Douglas se je za svojo družino in njen obstanek maksimalno potrudil in prilagodil. Ustvaril je popoln potovalni načrt, ki pritegne vsakega bralca in ljubitelja umetnosti. Tudi jaz bi šla z njimi ali pa sama. 😊

Tudi vse te lepote ne obdržijo družine skupaj. V Firencah bi se moralo potovanje zaključiti, a tekom nepredvidljivih dogodkov, ki bi se lahko tragično končali, se je nadaljevalo še v Španijo. Če si že tam je nujen ogled muzeja Prado v Madridu z velikim Goyo in Picassovo Guernico v muzeju kraljice Sofije. 

Umetniško popotovanje po Evropi je trojico zopet zbližalo. Toda ali bo družina Petersen ostala in živela skupaj ali bo živel vsak sam in bodo kljub temu ohranili dobre prijateljske vezi. Samo odločiti se morajo.

Po knjigi so posneli tudi televizijsko nadaljevanko.

Ocena: 4/5

Midva, črna laboda 💚

David Nicholls

Midva

Naslov izvirnika:

Us

Prevod:

Nataša Muller

Mladinska knjiga, Ljubljana, 2016

Zbirka Kapučino

451 strani

'Nagibam se k mnenju, da nam po določeni starosti okus, čuti in nagnjenja otrdijo kot beton. Toda takrat sem bil mlad oziroma mlajši, dovzetnejši in prilagodljivejši  in v Conniejinih rokah prožen kot plastelin. (Odlomek iz knjige, stran 143)

Ljubljana, grad Tivoli, Mednarodni grafični likovni center.

Dobre zgodbe - Družbeni roman:

Ana Johns - Ženska v belem kimonu

Doris Dorrie: Kaj pa zdaj?

Fred in Claudia živita s svojo najstnico Franko v Nemčiji. Njihovo mesto je Munchen, prestolnica Bavarske. Živijo dobro, če ... Ja, če ne bi bilo če in nergave, zagrenjene najstnice. Zagrenjenost lahko razumemo. Franka je pri 16-ih letih zanosila, nadobudni, nesojeni očka se je najverjetneje skril v mišjo luknjo, tako da Franki ostaneta samo še starša. Odločijo se, da bo splavila in tako še vedno razumemo zagrenjenost in sočustvujemo s Franko.

Starša skušata z njo ravnati kot prijatelja, Franka se temu upira in pravi: "Starši so starši, ne prijatelji."

Da bi si Franka opomogla, jo je mama, ki je bolj duhovno naravnana, odpeljala v budistični kamp na jugu Francije. Tam se je malo sprostila, pridobila nekaj duhovnih izkušenj, za dobro mero pa se je še zaljubila v mladega lamo. Po vrnitvi domov, se je njeno nerganje in zagrenjenost nista kaj dosti zmanjšala. Pogrešala je svojega lamo.

Tokrat se na pot proti kampu s Franko odpravi oče kljub temu, da je do duhovnosti precej skeptičen. Toda pot spremeni tudi njega. Spozna kako si lahko srečen, tudi če nisi in, da je včasih dovolj, če samo prisluhneš svojemu dihanju in preprosto molčiš ter se ne sprašuješ preveč, kaj pa zdaj? 😎

Doris Dorrie
Kaj pa zdaj?

Naslov izvirnika:
Was machen wir jetzt?

Prevod:
Tina Stanek

Založba Mladinska knjiga, Ljubljana, 2005
Zbirka Kapučino
217 strani

'Jaz sem še kar strmel v čevlje. Tri dni, preden se je Franka vrnila iz Prage, sem si prvič v življenju kupil čevlje za štiristo evrov, v trgovini Church's na Bond Streetu. Pri svojih petinštiridesetih sem se končno počutil resnično odraslega. Najbrž je ravno v tistem trenutku moja hči zanosila. Ravno takrat, jasno. Ravno ko bi si človek rad privoščil malce počitka, malce zadremal, otroci kakšno ušpičijo.'
(Odlomek iz knjige, stran 14)

Jonas Jonasson - Nove prigode stoletnika, ki je zlezel skozi okno in izginil

Tam kjer se je prvi del zgodbe o stoletniku končal, se je drugi del začel. Na slikovitem otoku Bali, v Indoneziji. Prijatelja, Allan Karlsson, ki je postal stoenoletnik in šestinšestdesetletni Julius Jonson uživata morje, sonce, dobro hrano in precej pijače. Toda znameniti kovček z milijoni, ki je vse to omogočil, postaja vse bolj prazen. Tudi drugi del stoletnikovih dogodivščin je zelo zabavno branje, kot bi rekel pisateljev ded: "Če kdo govori samo po resnici, se ga sploh ne splača poslušati." 😎

Julius se je odločil, da bo prijatelju za rojstni dan podaril veliko torto s stoeno svečko, za kar je porabil kar nekaj denarja iz kovčka. Ker pa Allan ni preveč navdušen nad torto, se bosta še z balonom malce popeljala naokoli. Ampak kot smo že navajeni, tam kjer je Alan Karlsson, tam so težave, ki pa jih sam z lahkoto in nasmehom ter obilico humorja, tudi sam razreši.

Prva nezgoda med mnogimi se zgodi, ko po nesreči z balonom odletita sama in mimogrede odlomita še ročico za krmiljenje. Ko zmanjka pogonskega goriva, se znajdeta v košari, sredi oceana. Allan se prav nič ne  razburja. Vesel je, da mu je uspelo rešiti njegovo črno tablico, ki mu pove vse kar se dogaja po svetu, ostalo pa se bo tudi nekako rešilo ali pa se ne bo. Tudi novodobna socialna omrežja, kot sta facebook in twitter, mu nista tuja. Iz zagate ju reši ladja, za katero se izkaže, da je severno korejska.

Prijatelja se nehote znajdeta sredi diplomatskega preigravanja svetovnih sil in velesil. Srečujeta se z državniki in ministri. Od Kim Džong Una do Trumpa in Merklove. Tudi Putin je vpleten, njega sicer ne srečata, je pa itak za vse kar se na naši ljubi Zemljici zgodi, kriv on 😎

Mimogrede se spoznata še s simpatično pogrebnico Sabine, ki se piše enako kot Julius. Nista v sorodu, glede na to, da sta si zelo simpatična, mogoče še bosta. Pred mafijcem zbežijo v Kenijo in se znajdejo v safari parku, kjer lahko opazujejo leve, slone in druge afriške živali. Tu bi bilo še meni všeč.

Kakorkoli obrneš, ekipa je lahko zelo vesela, da ima Allana Karlssona, strokovnjaka za skoraj vse, ki je s svojo tablico že rahlo nadležen a kljub temu zabaven in nepogrešljiv. Vse najboljše za stoprvi rojstni dan. 🎂

Jonas Jonasson

Nove prigode stoletnika,
ki je zlezel skozi okno in izginil

Naslov izvirnika:
Hundraettaringen som tankte han tankte for mycket

Prevod iz angleščine: Andrej Hiti Ožinger

Založba Mladinska knjiga, Ljubljana, 2018
430 strani

"V resnici bi krivdo za svoj neuspeh najrajši pripisala Allanu Karlssonu, ki mu je uspelo v pičlih nekaj mesecih premešati štrene na štirih celinah. Že nekaj časa ni bilo o njem ne duha ne sluha. Se pripravlja na peto celino?
Toda globoko v sebi se je zavedala, da Karlsson ni prav nič kriv. Očitno ima samo dar za to, da se ob napačnem času znajde na napačnem kraju.
Že stoprvo leto zapovrstjo. " 😎
(Odlomek iz knjige, stran 423)

Švedski pisatelj Jonas Jonasson se je rodil 6. julija 1961, na jugu Švedske, v mestu Vaxjo. Sprva je bil novinar in lastnik medijske hiše, ki jo je po dvajsetih letih dela, zaradi pregorelosti prodal in se posvetil pisateljevanju. Za to dejanje smo mu hvaležni. Vsaj večina. 😊 (goodreads.com)

Ernesto Che Guevara, Motoristov dnevnik

Zapisi s popotovanja po Latinski Ameriki, mladega Ernesta Guevare, ko še ni bil tisti znameniti revolucionar Che, ampak mladi in brezskrbni avanturist.

V knjigi Motoristov dnevnik, Ernesto Che Guevara, v kratkih zgodbah, kronološko opisuje svoje potovanje po Latinski Ameriki. Na pot se je odpravil s svojim prijateljem Albertom Granado. Sprva sta potovala na motorju, ki je poleg njiju prevažal še njuno prtljago. Preobremenjen in star motor se je zato večkrat pokvaril, pogosto pa sta oba z motorjem vred zgrmela po tleh, kar opisuje na duhovit način. Pri pogostih padcih je bila velika sreča, da sta ostala nepoškodovana. Motor sta imenovala Vsemogočni, toda vsemogočnost ni trajala dolgo. Motor je zdržal slabo tretjino načrtovane poti, nato pa sta bila odvisna od dobre volje voznikov tovornjakov in svojih nog, saj sta prepešačila kar precej kilometrov.

Mlada avanturista, Ernesto Guevara de la Serna (študent zadnjega letnika medicine) in Alberto Granado (biokemik), sta od decembra 1951. do 26. julija 1952. prepotovala velik del Latinske Amerike: Argentina, Čile, Peru, Kolumbija in Venezuela,  Na pot sta se odpravila z namenom, da obiščeta bolnišnice za zdravljenje gobavosti pa tudi, da si ogledata kako živijo ljudje izven Argentine. Ob tem nista pozabila na vse naravne in kulturne znamenitosti, ki sta jih odkrivala na svoji obsežni poti.

Kljub temu, da se je Ernesto rodil v meščanski družini, v kateri mu ni manjkalo nič, če odštejemo napade astme, ki so ga spremljali od drugega leta naprej, je že kot mlad fant opazil izkoriščanje in zatiranje delavcev. Tudi na tej poti sta prijatelja spoznavala težke delovne in zdravstvene pogoje delavcev v rudnikih bakra. Delavci so bili slabo in neredno plačani. Umrljivost je bila zelo velika, odgovarjal pa ni nihče. Bolnišnice so bile ponekod brezplačne, toda slabo opremljene in s premalo osebja. Primanjkovalo je šol ... in še in še. In tako so bili postavljeni temelji za rojstvo Che-ja, ki je kljub ženi in petim otrokom, življenje posvetil revoluciji in prizadevanju za družbene spremembe in boljše življenje "malih" ljudi.

Le kaj bi imel Che povedati danes 😎

 Ernesto Che Guevara
Motoristov dnevnik

Naslov izvirnika:
Notas de Viaje: Diario en Motocicleta

Prevod:
Urša Červ in Tina Malič

Založba Sanje, Ljubljana, 2009
205 strani

"Socialna raven ljudi v Čilu je nižja kakor v Argentini. K temu je treba prišteti še slabe plače, ki se izplačujejo na jugu, majhno število delovnih mest in malo pomoči, ki jo oblasti ponujajo delavcem (kljub temu pa je ta še vedno večja, kot tiste v severnem delu Južne Amerike), zato se v Argentino valijo pravcate trume Čilencev v iskanju sanske dežele zlata, ki jo je prebivalcem zahodne strani Andov uspela prikazati sposobna politična propaganda. Na severu delavce v rudnikih bakra, solitra, žvepla, zlata ipd. bolje plačajo, a življenje je veliko dražje. Na splošno primanjkuje veliko potrošnega blaga, ki je najbolj potrebno, poleg tega pa so podnebne razmere v gorah zelo težke. Spominjam se sugestivnega zmigovanja z rameni, s katerim je vodja rudnika Chuquicamata odgovoril na moja vprašanja o odškodnini, ki jo je treba plačati družinam deset tisoč ali več delavcev, ki so pokopani na lokalnem pokopališču."
(Odlomek iz knjige, stran 109/110)

Aleksej Ivanov, Geograf je zapil globus

Zgodba iz daljne Rusije, ki se dogaja v času perestrojke. Malce ironična, malce duhovita, na momente tudi smešna, čeprav v resnici tu ni prav veliko smešnega. 😎

Aleksej Ivanov
Geograf je zapil globus

Naslov izvirnika:
Geograf globus propil

Prevedla: Lijana Dejak
Prevod verzov: Milan Jesih

Zbirka Sto slovanskih romanov
Društvo slovenskih pisateljev, 2007
451 strani


Perm je mesto na Uralu. To je tisto mogočno gorovje, ki deli Evropo in Azijo. In na obrobju tega mesta oziroma permskega kraja leži majhno mestece kjer s svojo družino živi Viktor Sergejevič Služkin. Služkin je mladi učitelj, ki na šoli poučuje geografijo. Pa ne zato, ker bi bil za to izšolan, temveč ker je bilo na šoli prosto samo še mesto učitelja geografije.

Mladi učitelj Služkin se je na vso moč trudil obvladovati svoje učence, ki jim je bila šola in izobrazba deveta skrb, če jim je sploh bila kakšna skrb. Kako naj jih navduši za učenje, kako naj jim razloži osnove lepega vedenja, kako naj doseže vsaj kanček njihovega spoštovanja! Cel kup vprašanj a nobenega pametnega odgovora.

Končno pa le najdejo nekaj kar je zanimivo za vse. Učenci odkrijejo, da gre njihov učitelj vsako leto na daljše popotovanje. Njihova velika želja je, da gredo tokrat z njim tudi oni. Sprva se Služkin otepa te velike odgovornosti, na koncu pa se le dogovorijo. Če se bodo pridno učili in lepo obnašali, bodo šli skupaj na končni izlet in tako v živo spoznavali geografijo pa tudi zgodovino velike Rusije.

Skupaj izdelajo splav s katerim se odpravijo na adrenalinsko plovbo po divji reki. Marsikaj doživijo in vidijo. Kaj vse pa naj si vsak prebere knjigo in izve še kaj o življenju na ruskem podeželju. Zanimivo in berljivo 😎

"Vidim, da ste živahen razred," je pripomnil Služkin. "No, pa se predstavimo. Jaz sem Viktor Sergejevič. Vse leto vas bom učil zemljepis ..."
"Kaj pa Presta?" se je zaslišal krik iz ene od zadnjih klopi. "Presta je boljša! ..."
"Komentarje zadržite zase," jih je opozoril Služkin. "Sicer bodo komentatorji leteli ven."
Grožnja na komentatorje ni naredila nobenega vtisa.
"Za pouk boste potrebovali navaden zvezek ..."
"Zveeezek?" so se družno razburile punce v prvih klopeh.
"Ja, navaden zvezek," je potrdil Služkin. "Zato, da boste vanj zapisovali svoje modre misli. Ali butaste. Kakršne pač imate."
"Nobenih nimamo! ..."
"Prej pa nismo potrebovali zvezkov! ..."
"Fak, jaz ga ne bom imel in konec!" je izjavil majhen rdečelas nosat fant
"Ne bomo ga imeli!" so se drli v zadnjih klopeh. "Pojdite v maloro! ..."
"Ti-ho!" je bevsknil Služkin. "Zaprite usta!"  
(Odlomek iz knjige, Geograf je zapil globus, Aleksej Ivanov)
V takem slogu je potekalo Služkinovo izobraževanje nadobudne mladine, željne znanja 😏