Fredrik Backman - Zmagovalci

Obsežni roman Zmagovalci, Fredrika Backmana, je zaključek trilogije o Medvedih iz Bjornstada na Švedskem. Medvedi oziroma igralci hokeja bjornstadskega hokejskega kluba, ki smo jih spoznali, so zdaj odrasli člani kluba, a nič manj jeznoriti in tekmovalni mladci kot so bili že prej.

V klubu in mestu še vedno vlada rivalstvo, lahko rečemo tudi sovraštvo med hokejisti dveh sosednjih mest, obdanih z divjino mogočnih gozdov. Zeleni Bjornstad in rdeči Hed. Ko se ti dve ekipi medsebojno pomerita na ledeni ploskvi, si lahko živo predstavljamo, kakšen boj na življenje in smrt je to, podprt z divjim navijanjem s tribun. Družine hokejistov, prebivalci obeh mest ne prizanašajo gladiatorjem na ledu. Na tribunah tekmujejo, kdo si bo izmislil hujšo žaljivko za nasprotnike. Ko se tekma konča, včasih se tudi ne, so igralci obeh moštev polni modric in poškodb, marsikaterega pa doleti tudi pretres možganov.

A vse te mračne strani tega športa v dveh gozdnih mestih ne odvrnejo mladih nadobudnežev, ki na vsaki zaledeneli mlaki pridno udarjajo hokejski plošček in sanjajo o igranju v članski ekipi pa tudi o slavni ligi NHL. Nekaterim celo uspe, večini ne.

Ko umre največja oboževalka hokeja gostilničarka Ramona, ki za svojo robatostjo skriva mehko srce, kar hokejisti dobro vedo, saj je mnogim med njimi v otroštvu pomagala, se v mesto vrneta Maya in Benji. Oba sta mesto zapustila pred dvema letoma, ko je Bjornstad pretresla novica o posilstvu, ki ga je nad Mayo zagrešil tamkajšnji hokejski zvezdnik Kevin. Z Benijem sta bila najboljša prijatelja. 

Maya je odšla v veliko mesto, kjer študira glasbo in poskuša pozabiti, kar se ji je zgodilo. Benji, dobrodušni velikan pa se poklapan odpravi v neznano. Potuje po svetu, najraje po krajih, kjer o hokeju ne vedo nič. Ponovnega srečanja se oba razveselita.

Fredrik Backman nam na živ in slikovit način popisuje življenje in medsebojne odnose v hladni in večinoma zasneženi deželi. Rivalstvo med športniki, ki si dovolijo marsikaj tudi izven športa pa večinoma ostanejo nekaznovani. Politične in poslovne zdrahe, korupcija, poslovneži, ki so mojstri zapletenih poslov, na meji dopustnega, ali pa, v svoji zaverovanosti, da jih ne bo nihče odkril, gredo tudi čez mejo. V središču vsega pa je hokej. V dobrem in slabem. In ljudje, ki so prav tako dobri in slabi in ki vsak na svoj način poskušajo preživeti in živeti mirno življenje.

Vsa trilogija je nabita s čustvi. Trepetamo in navijamo za svoje junake. Želimo si, da jim v življenju uspe. Nekaterim bo, a mojemu junaku Beniju žal ni uspelo. 😢 

Ocena: 5/5
 

Fredrik Backman

Zmagovalci

Naslov izvirnika:

Vinnarna

Prevod iz angleškega jezika:

Daša Perme Jurjavčič

Mladinska knjiga, Ljubljana, 2023

Zbirka Kapučino

778 strani

"Kot običajno večina zgodb ne bo pripovedovala o tem, kar se je v resnici zgodilo, temveč o tem, kar se je ljudem zdelo, da se je. Dozdevalo se je, da so se naenkrat razplamteli vsi spori, ki so med mestoma tleli zadnjih petdeset let. Zato je nemogoče ugotoviti, kaj je bilo načrtovano, kaj maščevanje in kaj zgolj naključje. Zgodbe bodo na koncu tako prepletene, da se bodo, če boste potegnili za nitko na enem koncu, na drugem razprli šivi na ranah. Toda ne glede na to, kdo zgodbo pove in na čigavi strani ste, bodo o nečem vsi enakih misli: premirje med Bjornsadom in Hedom, če smo ga sploh kdaj sklenili, se je ta dan brez dvoma končalo."

(Odlomek iz knjige Zmagovalci, Fredrik Backman, stran 305)

Fredrik Backman - Mi smo medvedi!

Fredrik Backman - Mi proti vam

Arto Paasilinna - Nerodni angel varuh

 

Finski pisatelj Arto Paasilinna, nas v romanu Nerodni angel varuh, popelje v svet angelov. Kako delujejo, se izobražujejo in predvsem kako varujejo ljudi, ki so jim dodeljeni. Paasilinnsko duhovita, humorna pa tudi sarkastična zgodba. 

Lesena cerkev v Kerimakiju je gostila šest dnevno usposabljanje za angele varuhe. Sedmi dan tudi angeli počivajo. Na seminarju se je zbralo kar petsto angelov začetnikov. Pozdravni nagovor je imel sam sveti Peter in ob tem poudaril kako težko je delo angelov varuhov, ampak za dobrobit ljudi je vredno truda.

Glavni junak je novopečeni angel varuh Sulo Auvinen. S svojim znanjem na zaključnem izpitu se ni ravno izkazal. Celo v nebeškem arhivu je zapisano, da Sulo ni primeren za angela varuha. Bil je prijazen angel, a neroden. Na srečo pa se je priljubil šefu, samemu angelu Gabrijelu in ta se je odločil, da mu kljub vsemu da priložnost. Vsaka podobnost s človeškimi bitji je zgolj naključje. 😎  

Sulo je dobil v varstvo nezahtevnega človeka. Takega, ki je znal poskrbeti zase in angel varuh ne bi imel preveč dela pa tudi prevelike škode ne bi mogel narediti.  

Varovanec je postal Aaro Korhonen. Samski, srednjih let in novi lastnik kavarne ter mlade natakarice v Helsinkih. No, natakarica ni postala njegova last. Tam je delala že pri prejšnji lastnici in je ostala na svojem delovnem mestu. .

Komedija zmešnjav je bila popolna. Škoda, ki jo je dobri angel varuh Sulo povzročil svojemu varovancu je bila ogromna. Pa kaj. Sulo je vse storil, da bi obvaroval svojega človeka. Ni on kriv, da so šle stvari po napačni poti. To je razumel tudi najboljši šef angel Gabriel. Odločil se je Sula postaviti na novo delovno mesto. Postal bo vodja tisočem angelom in jih izobrazil v varovanju ljudi. On to obvlada. Vsaka podobnost s človeškimi bitji je tudi tokrat zgolj naključje. 😉

Arto Paasilinna

Nerodni angel varuh

Naslov izvirnika:

Tohelo suojelusenkeli

Prevod: Julija Potrč Šavli

Mladinska knjiga, Ljubljana, 2022

Zbirka Kapučino

189 strani

'Seminar za angele varuhe je odprl sveti Peter. Spregovoril je o nepopolnem življenjskem slogu ljudi, zaradi česar potrebujejo božansko zaščito. Poudaril je psihično zahtevnost naloge, ki je pred angeli varuhi, a ni pozabil omeniti, da je tudi izjemno izpolnjujoča. Po uvodnih besedah se je Peter opravičil, češ da ima veliko gnečo, in odletel z obljubo, da se vrne na sklepno slovesnost.' (Odlomek iz knjige, Arto Paasilinna - Nerodni angel varuh, stran 20).

Arto Paasilinna

Therese Anne Fowler - Prijazna soseska

Prijazna soseska, ameriške pisateljice Therese Anne Fowler, je pretresljiva knjiga o medsebojnih odnosih, rasnih razlikovanjih, lažeh in manipulacijah. V središču zgodbe sta soseda in najstnika, črnec Xavier in belka Juniper. 

Xavier živi s svojo mamo Valeri v idilični hiški, v Severni Karolini. Obdaja jo vrt z obiljem rastlin, senco pa ji nudi košati hrast. Xavier je odličen učenec. Vsi ga poznajo kot zelo prijaznega fanta. Obožuje glasbo, igra kitaro in se pripravlja za vpis na prestižno glasbeno akademijo. Mama je predavateljica na fakulteti, biologinja in strastna okoljevarstvenica. Obožuje svoj hrast, vrt in seveda svojega sina.

Mama in sin se odlično razumeta. Tudi s prebivalci soseske se dobro razumeta, saj je vendar prijazna soseska. Potem pa se v na novo zgrajeno sosednjo hišo vseli bela družina z mogočnim in vsestransko uspešnim poglavarjem. O sebi ima zelo visoko mnenje. Na zunaj prijazen mož je v bistvu velik manipulator, ki je glavni krivec za vso grozoto, ki se je zgodila.

Vse je potekalo normalno, mami sta se obiskovali, nakazovali so se zametki njunega prijateljstva. Vse dokler se ni začelo prijateljstvo med najstnikoma razvijati v nekaj več. In to med najstnikoma od katerih je bil on črne, ona pa bele polti. Za starše in okolico je to pravi recept za katastrofo. In tako se je tudi zgodilo. Žalost do neba. 😢

Pretresljiva zgodba. Odlična knjiga.

Ocena: 5/5

Pot v Krnico

Therese Anne Fowler

Prijazna soseska

Naslov izvirnika:

A Good Neighborhood

Prevod:

Andrej Hiti Ožinger

Mladinska knjiga Založba, Ljubljana, 2021

Zbirka Kapučino

336 strani

'Odkar jo je mama začela pošiljati k verouku, v cerkev ter pozneje v mladinsko skupino in program zaobljube čistosti, je pri duhovniku in večini odraslih, ki jih je poznala, razen v šoli, poslušala samo svetopisemske napotke za ženske - namreč naj si prizadeva, da bo ubogljiva in vdana  bodočemu možu, naj razume materinstvo kot največji dosežek in se izogiba delu zunaj gospodinjstva. Ženska mora biti skromna in nezahtevna, brez ambicij in hvaležna možu, pomaga naj naj mu pri njegovih ambicijah in potrebah.' 😎 (Odlomek iz knjige, stran 127)

Otroci z vlaka, Viola Ardone

Leto 1946. Neapelj, mesto na jugu Italije kjer prevladujeta povojna revščina in lakota. Komunistična partija pride na idejo, da bi revne in bolehne otroke z juga, za nekaj mesecev, preselili v bogatejšo osrednjo in severno Italijo. Namestili bi jih h družinam iz Bologne, Modene in Riminija, ki bi jim v teh nekaj mesecih nudile boljše življenje. Partijski agitatorji prepričujejo starše, naj svojim otrokom dovolijo oditi.  Rešili se bodo lakote in revščine ter se vrnili zdravi in debelušni. O tem kako se bodo počutili otroci, ko se bodo vrnili domov, niso kaj dosti razmišljali, če sploh kaj. 

Marsikoga prepričajo in otrok, različnih starosti, se nabere za cel vlak. Zgodbo romana Otroci z vlaka, je italijanska avtorica in gimnazijska profesorica Viola Ardone, napisala po resničnih dogodkih. Spremljamo jo skozi oči osem letnega dečka Ameriga Speranze.

Amerigo je živahen, pogumen, radoveden in zgovoren fant. Živi sam z mamo, ki svojih čustev ne kaže prav pogosto. Nasprotno. Karkoli Amerigo naredi, je deležen graje in zaničevanja. Po mestu pobira zavržene "cunje", ki jih mama očisti in proda na stojnici. Tako se iz dneva v dan prebijata skozi življenje. 

Nič čudnega, da je bil fant vesel, ko je izvedel, da gre tudi on z vlakom v lepše življenje. In res je bilo lepše. Pristal je v Modeni. Njegova gostiteljica je imela v bližini sestro s tremi otroci Amerigove starosti. Veliko časa je preživljal z njimi, hodil v šolo, njihov oče pa mu je izdelal violino na katero se je učil igrati. 

Violina ga je spremljala celo življenje. Postal je znan violinist. Študij na konservatoriju mu je omogočila mama "od zgoraj", potem ko se je mama "od spodaj" strinjala, da ostane v Modeni, kamor je pobegnil nekega dne, ko sta se s pravo mamo skregala in ga je ta udarila. 

Čez nekaj desetletji se priznani violinist, ki sedaj živi v Milanu, vrne v Neapelj na mamin pogreb. Soseska se ni nič spremenila, razen da so jo naselili drugi ljudje, ki jih ni več poznal. Spoznal pa je svojega malega nečaka, ki mu je segel v srce. Mali je prav tak radovednež in zgovoren deček kot je bil nekoč tudi sam. Želi mu pomagati prav tako kot so njemu pomagali drugi. Obljubi mu, da se bo vrnil.

Zanimiva in berljiva zgodba, ki se dogaja v povojnih časih v Italiji. 

Viola Ardone

Otroci z vlaka

Naslov originala: Il treno dei bambini

Prevod: Irena Trenc Frelih

Mladinska knjiga, Ljubljana, 2020

Zbirka Kapučino

229 strani

'Tam piše, da smo mi otroci z juga in da nas sever pričakuje, da nam bo pomagal, in to je solidarnost. Rad bi jo vprašal, kaj pomeni solidarnost, ampak takrat pride fant v ponošenem sivem suknjiču in hlačah in nam ukaže, naj se postavimo za fotografijo. Mama mi položi roke na rame. Obrnem se, da bi jo videl, kaže, da se bo nasmehnila, ampak v zadnjem trenutku si premisli, in ko oni pritisne, ima spet svoj običajni obraz od vedno.'  (Odlomek iz knjige, stran 35/36)

Sally Rooney - Normalni ljudje

Roman mlade irske avtorice Sally Rooney, Normalni ljudje, pripoveduje zgodbo o odraščanju, prijateljstvu, iskanju samega sebe, o želji po priljubljenosti med vrstniki in o travmi, ki jo preživlja tisti, ki ga mladostniki izločijo.

Osrednji osebi romana sta Marianne in Conell. Ona je iz bogate odvetniške družine, samosvoja, odmaknjena, šolo dojema kot zapor, sošolci pa jo iz samo njim znanega razloga, ignorirajo. Finančno ji nič ne manjka, drugače je na čustvenem področju. Starejši brat jo nadleguje in pretepa, mami se to ne zdi nič narobe, itak jo ima za čudno. Kdo je tu normalen!

On je njen sošolec, nogometaš, odličnjak, priljubljen med vrstniki. Izhaja iz revne družine. Živi z mamo, ki čisti hišo Mariannine družine. Tu se z njo pogovarja in jo bolje spozna. Simpatična mu je. Zbližata se, toda njuna zbližanost mora ostati skrivnost. Kaj pa bodo rekli sošolci! Da se druži s čudakinjo. In tako vse do odhoda na višjo šolo v Dublin. Kdo je tu normalen 😎

Tudi v Dublinu se srečujeta. Ona študira zgodovino in politologijo, on se posveča literarnim študijam. Tu je zadeva obrnjena. Ona je popularna, okoli nje se zbira veliko ljudi, on je tu osamljen, brez družbe in brez nogometa. Ponovno se zbližata in tokrat svoje zveze ne skrivata.

Skozi vso zgodbo se Marianne in Conell združujeta in razhajata, rešujeta vsak svoje travme in iščeta svoj prostor pod soncem. Žalostna zgodba o odraščanju. Obdobju, ki bi moralo biti veselo in brezskrbno a si ga v največji meri zakompliciramo kar sami. 😎




Sally Rooney
Normalni ljudje

Naslov izvirnika:
Normal People

Prevod:
Vesna Velkovrh Bukilica

Mladinska knjiga, Ljubljana, 2019
Zbirka Kapučino
279 strani

'Njeni sošolci se menda v šoli vsi po vrsti zelo dobro počutijo, tako je videti, in vse se jim zdi normalno. Da se morajo vsak dan obleči v isto uniformo, vedno ubogati samovoljna pravila, biti pod drobnogledom in stalnim nadzorom, kako se vedejo - to je zanje normalno. Nimajo občutka, da jih šola duši. Marianne se je lani sprla z učiteljem zgodovine, Kerriganom, ker jo je zasačil, ko je med poukom gledala skozi okno, pa se nihče v razredu ni zavzel zanjo. Njej se je zdelo povsem očitna blaznost, da se mota vsako jutro našemiti v kostum in potem pustiti, da jo ves dan v čredi gonijo naokoli po veliki zgradbi, da niti oči ne sme premakniti, kamor hoče, da je celo gibanje njenih oči podvrženo šolskemu pravilniku.'

(Odlomek iz knjige, stran 18/19)

Arto Paasilinna, Najboljša vas na svetu

V teh dneh, ko se Evropa in ves Svet spopadata s koronavirusom, bi potrebovali kar nekaj takih vasi, kot jo v svojem romanu Najboljša vas na svetu, opisuje finski pisatelj Arto Paasilinna.

Asser Toropainen je bil večino svojega odraslega življenja zagrizen komunist. Deloval je po celem svetu, sodeloval je v kar šestih vojnah in znan je bil kot požigalec številnih cerkva. Toda tudi za zadnjega komunista je prišla zadnja ura. Napisal je oporoko s katero je svojemu vnuku zapustil osemsto hektarjev veliko zemljišče in dva milijona finskih mark. Postavil je le en pogoj. Vnuk Eemeli Toropainen mora zgraditi vsaj eno leseno cerkev. Vsi so se spraševali ali se je požigalec cerkva spreobrnil, ali je hotel poravnati račune z Bogom.

Eemeli Toropainen je dedovo oporoko vzel skrajno resno. Sredi divjine, ob jezeru Ukonjarvi, je z nekaj strokovnjaki za gradnjo z lesenimi bruni, postavil cerkev, kot je želel njegov ded. Ob cerkvi je zraslo tudi župnišče pa brunarice za delavce. Ljudje od blizu in daleč so slišali za nenavadno cerkev v divjini, ki je postala prava turistična atrakcija. Ker jih je bilo čedalje več, je Eemeli postavil zaporo in začel pobirati vstopnino za ogled. Postavil je lesen kiosk kjer so pripravljali in prodajali ribe, divjačino, gobe in vse kar so nabirali v bližnjem gozdu. Posel je cvetel. Marsikomu je bila všeč lepota divje pokrajine, da o božjem miru niti ne govorim in polagoma je okoli cerkve začela nastajati vas. In ne samo ena, kar nekaj jih je nastalo.

Ljudje so se preživljali z bogatim ribolovom na jezeru Ukonjarvi. V bližnjem gozdu so lovili divjad, nabirali gobe in druge gozdne sadeže. Naredili so si zalogo hrane za zimo, kajti ta je bila dolga in mrzla. Na poseki so uredili njive, ki so jih obdelovali s plugom in voli. Ker je bilo na Finskem pomanjkanje goriva, so bili voli ravno pravšnji za oranje.

Ustanovili so šolo, mešani pevski zbor, krožek barvanja preje, tkali so preproge in imeli družabne večere. Vsak je delal in izdeloval tisto kar ga je veselilo in je najbolje znal. Eemeli Toropainen je uvedel nov pravni red, čigar osnova je bila zdrava kmečka logika. Ta bi tudi danes zelo prav prišla 😎

Arto Paasilinna
Najboljša vas na svetu

Naslov izvirnika:
Maailman paras kyla

Prevod:
Julija Potrč Šavli

Mladinska knjiga, Ljubljana, 2019
Zbirka Kapučino
295 strani




"Nova cerkev sredi divjine je bila zelo lepa od zunaj in tudi od znotraj. Čeprav božji hram še ni bil posvečen in je šlo v veliko pogledih za nezakonit, po duhu divji objekt, je v njem vladal blažen mir. Eemeliju Toropainenu se je zdelo, kot bi imel Asser podzavestno v mislih prav takšno vzdušje: morda se je požigalec mnogih cerkva želel na tak način pokoriti za svoje ognjeno rdeče mladostniške grehe."
(Odlomek iz knjige stran 56)

Doris Dorrie: Kaj pa zdaj?

Fred in Claudia živita s svojo najstnico Franko v Nemčiji. Njihovo mesto je Munchen, prestolnica Bavarske. Živijo dobro, če ... Ja, če ne bi bilo če in nergave, zagrenjene najstnice. Zagrenjenost lahko razumemo. Franka je pri 16-ih letih zanosila, nadobudni, nesojeni očka se je najverjetneje skril v mišjo luknjo, tako da Franki ostaneta samo še starša. Odločijo se, da bo splavila in tako še vedno razumemo zagrenjenost in sočustvujemo s Franko.

Starša skušata z njo ravnati kot prijatelja, Franka se temu upira in pravi: "Starši so starši, ne prijatelji."

Da bi si Franka opomogla, jo je mama, ki je bolj duhovno naravnana, odpeljala v budistični kamp na jugu Francije. Tam se je malo sprostila, pridobila nekaj duhovnih izkušenj, za dobro mero pa se je še zaljubila v mladega lamo. Po vrnitvi domov, se je njeno nerganje in zagrenjenost nista kaj dosti zmanjšala. Pogrešala je svojega lamo.

Tokrat se na pot proti kampu s Franko odpravi oče kljub temu, da je do duhovnosti precej skeptičen. Toda pot spremeni tudi njega. Spozna kako si lahko srečen, tudi če nisi in, da je včasih dovolj, če samo prisluhneš svojemu dihanju in preprosto molčiš ter se ne sprašuješ preveč, kaj pa zdaj? 😎

Doris Dorrie
Kaj pa zdaj?

Naslov izvirnika:
Was machen wir jetzt?

Prevod:
Tina Stanek

Založba Mladinska knjiga, Ljubljana, 2005
Zbirka Kapučino
217 strani

'Jaz sem še kar strmel v čevlje. Tri dni, preden se je Franka vrnila iz Prage, sem si prvič v življenju kupil čevlje za štiristo evrov, v trgovini Church's na Bond Streetu. Pri svojih petinštiridesetih sem se končno počutil resnično odraslega. Najbrž je ravno v tistem trenutku moja hči zanosila. Ravno takrat, jasno. Ravno ko bi si človek rad privoščil malce počitka, malce zadremal, otroci kakšno ušpičijo.'
(Odlomek iz knjige, stran 14)