Mike Gayle - Mislim, da te poznam

 

Kraljevi licej, v angleškem mestu Warwick, so lahko obiskovali samo zelo nadarjeni otroci, ki so se odlikovali tudi v športu. Za vpis na to prestižno šolo so morali uspešno opraviti precej zahteven sprejemni izpit. Med nadobudneži sta bila tudi dva glavna junaka romana Mislim, da te poznam, angleškega pisatelja Mika Gayla.

Danny Allen, nadarjeni otrok, iz socialno šibkejše družine, ki je imel v osnovni šoli odlično učiteljico. Ta je opazila njegovo nadarjenost, ga spodbujala in ga dodatno poučevala za sprejem na Kraljevi licej. Uspelo mu je. Dodelili so mu tudi štipendijo.

James DeWitt izhaja iz bogate družine, vendar to ni pogoj za sprejem. Opraviti mora sprejemni izpit, kar mu z lahkoto uspe.

Fanta sta se na šoli spoznala, vendar nista bila tesna prijatelja. Oba uspešna sta skupaj blestela tudi na športnem področju. Po maturi sta bila oba v ožjem izboru za dodelitev prestižne nagrade za najboljšega dijaka. Nagrajenci preteklih let so bili uspešni na svoji življenjski poti, zasedali so pomembna mesta v gospodarstvu, politiki, umetnosti. 

Za Dannyja in Jamesa se ni izšlo po načrtih. Končala sta univerzi, nato pa se je njuno življenje obrnilo na glavo, na najslabši možen način. V romanu ju srečamo, ko sta stara šestintrideset let. Danny je postal delomrznež, odvisen od socialne podpore, toda tudi ta ne traja večno. Ker ni aktiven iskalec zaposlitve, mu socialno pomoč vzamejo. Zdaj ni druge, kot da si poišče službo. Postane oskrbovalec starejših in invalidnih oseb v Hrastovem domu.

Tam sreča Jamesa. Doživel in preživel je nesrečo. Poškodoval ga je pijani mladenič, ki je ustavil uspešno kariero pravkar izvoljenega poslanca v parlamentu, ki je s svojim dekletom živel v razkošnem stanovanju v centru Birminghama. Zdaj težko govori in težko hodi, po nesreči, v kateri so bili poškodovani možgani, tudi veliko pozablja. Živi pri starših, v dom je prišel za tri tedne in prepoznal Dannyja. 

Nekoč uspešna fanta, zdaj odrasla moška, vsak s svojo tragično zgodbo. Jima bo uspelo premagati ovire, ki so ju tako močno zaznamovale, in stopiti na tisto pravo pot, ki jima je bila začrtana v mladosti. Držimo pesti, da jima uspe. Fanta sta kljub nesrečam, ki so ju doletele še vedno srčna in dobrodušna človeka. Odlično branje.

Ocena: 4,5/5

Jermenovka

Mike Gayle

Mislim, da te poznam

Naslov izvirnika:

The man I think I know

Prevod:

Maša Mlakar

Založba Meander, Izola, 2022

336 strani

'"Seveda ni," pohiti Martha. "Ampak midva govoriva o Dannyju Allenu. Po tem ko je na Kraljevem liceju prejel nagrado, bi ga to moralo izstreliti med zvezde, zdaj pa dela kot oskrbovalec. Nenavadno je vse skupaj, samo to pravim." Dvigne roko. "Obljubim, da ne viham nosu nad takim delom. Vseeno, Danny je bil tako nadarjen dijak in študent, da si ga v tej službi težko predstavljam."

(Odlomek iz knjige - Mislim, da te poznam - Mike Gayle, stran 88).

Sibirski tiger Botsman na začasnem delu v ZOO Ljubljana 💜

Mike Gayle - Vsi ti osamljeni ljudje

Dva bregova, ena reka

Anna Woltz - Aljaska

 

Mladinski roman Aljaska, nizozemske pisateljice Anne Woltz, je taka topla zgodba o odraščanju, sprejetosti, prijateljstvu in zlati prinašalki Aljaski, ki postane odlična in nepogrešljiva pasja terapevtka. 💜 

Sven in Parker sta pravkar začela hoditi v prvi letnik srednje šole. Otroci se med seboj še ne poznajo in vsak bi rad na druge pustil najboljši vtis. Vsak bi bil rad sprejet in nihče si ne želi biti predmet zasmehovanja.

Deklici Parker se zgodi ravno to. Prvi dan šole je. Vsak se predstavi in pove kaj najbolje zna. Parker se pohvali, da zna lajati na znano melodijo Jingle Bells. Sven jo izzove, naj poskusi. Parker sprejme izziv in sramota ter zasmehovanje sta zdaj tu. Celo novo ime je dobila, Barker (Lajavka).

Sven je Parker zelo ponižal, a tudi sam ima veliko težavo. Pred enim letom se je pri njem začela huda bolezen, epilepsija. Napad lahko dobi kadarkoli in kjerkoli. Lahko pade in se poškoduje. Napad traja tudi do pet minut in, ko se neha, se Sven ničesar ne spomni. In zgodilo se je ravno v razredu. Odslej bo za sošolce zgolj 'tisti revček iz 1.b'.

Sven je jezen in prestrašen. Noče več v šolo, želi drugam kjer ne bo "čudak" in ga bojo sprejeli takega kot je. Niti pasja terapevtka, zlata prinašalka Aljaska ga ne more spraviti v boljšo voljo. 

Zadeve se začnejo spreminjati, ko Parker pred šolo vidi Aljasko in ugotovi, da je bil to njen kuža. Osem mesecev je bila v njeni družini potem pa so jo, zaradi alergije mlajšega brata, morali oddati. In prav Parker jo je moral dobiti. Fant, ki jo je tako grdo ponižal pred celim razredom. Njeni ljubljeni psički pa pravi mrcina. Ne zasluži si jo. Aljasko mora dobiti nazaj.

Po nekaj zapletih se stvari začnejo postavljati na pravo mesto. V veliki meri ima zasluge Aljaska, zlata prinašalka je na koncu v pomoč obema. 

Ocena: 5/5

Zlati prinašalec, pes terapevt 💙

Anna Woltz

Aljaska

Naslov izvirnika:

Alaska

Prevod:

Katjuša Ručigaj

Založba Miš, Dob pri Domžalah, 2018

Zbirka Z(o)renja

178 strani

'Medtem ko si na računalniku ogledujem fotografije vseh zlatih prinašalcev tega sveta, ne morem mimo spomina izpred dveh let. Na moji prejšnji šoli je bil deček, čigar starša sta se ves čas prepirala. Ko je bil v petem razredu, sta se končno ločila. A prepiri so se nadaljevali. Glede hiše. Kako si bosta razdelila vse reči. In kako naj si razdelita otroke. Nekega dne je ta deček v skupinskem pogovoru povedal, da je mama zakričala, naj kar sam izbere: bi rad živel pri očetu? Ali pri njej?' (Odlomek iz knjige, stran 112)

Moje življenje v pasjih šapah

Deepa Anappara - Patrulja z bazarja Bhut

 

Roman Patrulja z bazarja Bhut, je še ena v vrsti pretresljivih indijskih zgodb o ljudeh, ki so na dnu kastnega sistema. O revežih in revnih, brez pravic in pravega doma. Živijo v revnih naseljih, ki so jih zgradili nelegalno. Ves čas živijo v strahu, da bodo prišli z buldožerji in jim podrli skromne hiške. Vse to še podpihujejo varuhi reda, kljub temu, da jim reveži mesečno plačujejo za varstvo, ki ga niso deležni.

Novinarka in avtorica romana, Deepa Anappara, nam pripoveduje zgodbo skozi oči desetletnega Džaja. Radoveden in živahen fantič živi s starejšo sestro in starši. Šola mu ne diši preveč. Rad se druži z deklico Pari in podjetnim Fajzom. Še najraje pa gleda kriminalke in detektivke na televiziji. 

Ko iz naselja izgine njegov vrstnik Bahadur, da ga ni, so opazili šele po petih dneh, se Džaj odloči, da bo postal detektiv in uporabil vse znanje, ki ga je pridobil v tv nadaljevankah. Varuhi reda Bahadurja ne iščejo, saj po njihovo, otroci zelo radi zbežijo od doma, a se vedno vrnejo nazaj.

A ni bilo čisto tako. V naslednjih dneh in tednih je izginilo še nekaj otrok. Med njimi tudi petletna deklica in šestnajstletna lepotica Ančal, ki je morala vsak dan prenašati nadlegovanje nasprotnega spola. Bila je samozavestno dekle. Hodila je na tečaj angleškega jezika in delala v lepotnem salonu. Toda obrekljivi jeziki so opravili svoje. 'Samozavest je za fante povsem samoumevna pravica, za dekleta pa je to značajska slabost ali pomanjkljiva vzgoja.' 😕

Otroci izginjajo, na televiziji pa je novica dneva, 'Mačka direktorja policije znova doma.' Ko izgine še Runu, Džajeva starejša sestra, ki si je želela postati tekačica, ne pa skrbeti za brata in gospodinjstvo ter kasneje za moža. A to se za dekle ne spodobi. Starši ji prepovejo trenirati tek. Runu je žalostna in nesrečna. Ne želi se vrniti domov, a na žalost se je proti večeru znašla na napačnem kraju in nikoli več je niso videli.

Ljudem je prekipelo in stvari so vzeli v svoje roke. Kar so odkrili je bilo pošastno. Živa groza na kakšen način eni bogatijo. Je šlo za trgovino z ljudmi, za trgovanje z človeškimi organi ali kaj tretjega? 

Pretresljivo, žalostno 😢

Ocena: 4,5/5

Deppa Anappara

Patrulja z bazarja Bhut

Naslov izvirnika:

Djinn patrol on the purple line

Prevod:

Neža Božič

Založba Vida, Ljubljana, 2021

391 strani

'Če bi me zdaj videla Pari, bi rekla, da Indija ravno zato ne bo nikoli najboljša na svetu, tako kot sta Amerika ali Anglija. Tam je otroško delo prepovedano. Tukaj pravzaprav tudi, ampak vsi kršijo zakone. Včasih Pari zagrozi, da bo moške, ki Fajza vzamejo v službo, prijavila policiji, vendar tega ne bo zares storila, ker bi bil Fajz mega besen.' (Odlomek iz knjige, stran 144)

Indijske zgodbe:

Thrity Umrigar - Skrivnosti med nama

O Indijcu, ki se je s kolesom peljal vse do Švedske, da bi tam znova našel svojo veliko ljubezen

Mattias Edvardsson - Dobri sosedi

 

Mikael Andersson se z ženo Bianco, hčerko Bello in sinom Williamom, iz Stockholma preseli v manjše mesto Kopinge na jugu Švedske. V pravljično deželo Astrid Lindgren, na ulico Ropotalčnikova, številka 13.

Pravljična dežela se izkaže za ne tako pravljično, številka 13 pa je bila za družino Andersson usodna in tako kot pravijo vraže, nesrečna.

Vsako dvorišče je gostilo štiri hiše. Anderssonovi so tako imeli za sosede, starejši par Ake in Gun-Britt, radovedna in vsevedna. Ola Nilsson, ki dela v banki, ločen, v hiški živi sam a je zelo nerad sam, zato je vsepovsod, še najraje pa obiskuje Bianco. In samohranilka, nekoč uspešen fotomodel v Ameriki, Jacqueline Selander, ki po vrnitvi na Švedsko ne najde prave zaposlitve, ne pravega partnerja. Živi z malce posebnim in težavnim sinom, najstnikom Fabianom.

Sprva se sosedje kar lepo razumejo, se obiskujejo in družijo. Mikael je učitelj telovadbe v bližnji šoli kamor hodi tudi Fabian. Fant se nanj zelo naveže, saj ga Mike zagovarja in na šoli rešuje pred nasilnimi najstniki. 

Nekega dne se Bianca s kolesom odpravi v bližnji nakupovalni center. Ko se zapelje z dvorišča na cesto, s ceste na dvorišče zapelje BMW in Bianco povozi. V avtu sta Fabian in Jacqueline. Bianca je hudo poškodovana. Odpeljejo jo v bolnišnico kjer ugotovijo poškodbo glave. Družina je pretresena in v šoku. Prav tako sosedje. Huda ura pa se začne za vse, ko Bianca po krajšem izboljšanju, za vedno zapusti svoja mala otroka in moža.

Berljiv in zanimiv roman švedskega pisatelja Mattiasa Edvardssona, ki ga poznamo po uspešnem romanu Čisto običajna družina

Ocena: 4/5

Mattias Edvardsson

Dobri sosedi

Naslov izvirnika:

Goda grannar

Prevod: Danni Stražar

Založba Učila, Tržič, 2020

366 strani

'Kopinge torej. Dežela Astrid Lindgren, kjer sonce vedno sije in so vsa vrata odprta. (Stran 45)

Čuvaj koles v jesenskem času 💚

Eden od nas laže, Karen M. McManus

 

Napeta kriminalka angleške pisateljice Karen M. McManus, Eden od nas laže, se dogaja med mladostniki na srednji šoli. Pet učencev mora po pouku kazensko ostati v razredu, ker je profesor v njihovih šolskih torbah našel mobilne telefone, ki pri njegovih urah niso dovoljeni. 

Dve dekleti in trije fantje se med seboj bolj ali manj poznajo. Niso ravno prijatelji, ki bi se redno družili. Prav vsi pa se strinjajo, da najdeni telefoni niso njihovi. Kdo jim jih je podtaknil in zakaj ravno njim!

Ko eden izmed njih, pred njihovimi očmi nenadoma umre, se zgodba začne zapletati. Izkaže se, da Simon ni umrl naravne smrti. Nekdo mu je podtaknil arašidovo olje. Nanj je alergičen. Zdaj ne gre več za nesrečo, gre za umor najbolj osovraženega fanta na šoli.

Simon je bil bloger. Tak sovražno nastrojen bloger. Objavljal je vse kar je izvedel o sošolcih in ostalih. Vse skrivnosti za katere so menili in upali, da ne bodo nikoli prišli na dan. Zadnje čase se je še prav posebej spravljal na četverico, ki je bila skupaj z njim zadržana po pouku.

Kaj takega je izvedel o njih? Z izjemo Nata, ki je zaradi preprodaje mamil že imel opravka s policijo so bili ostali trije pravi angelčki. Vsaj na prvi pogled je bilo videti tako.

Cooper je športni zvezdnik za katerim vzdihujejo skoraj vsa dekleta. Bronwyn je odličnjakinja z jasno začrtanimi cilji v življenju in Addy lepotna in plesna kraljica, malce plašna a med sošolci in sošolkami priljubljena. 

Prav vsak od njih je imel motiv za umor. Kljub temu, da je Simon uničil življenje marsikomu na šoli, se policija osredotoči na četverico. So res morili oni? Zapleteno in napeto branje do zadnje strani. 😎

Karen M. McManus

Eden od nas laže

Naslov izvirnika: One of us is lying

Prevod: Minka Ožek

Založba Učila, Tržič, 2018

327 strani

"Nekdo nas je namočil!" Simon se je s komolci na mizi nagnil naprej. Bilo je, kot bi bil na vzmeti in bo zdaj, zdaj skočil na sveže govorice. S pogledom je prebadal našo četverico, ki se je zbrala na sredini praznega razreda, potem pa se mu je pogled ustavil na Natu. "Zakaj bi kdo hotel po pouku zadržati skupino dijakov, ki niso bili še nikoli kaznovani? Zdi se mi, da bi lahko to za zabavo naredil nekdo, ki je nenehno tukaj,"  (Odlomek iz knjige, stran 12)

Amy Chua, Bojna pesem mame tigrice

Roman Bojna pesem mame tigrice, je resnična zgodba o vzgoji otrok na kitajski način. Avtorica Amy Chua živi v Ameriki, kamor se je priselil že njen oče. Poročila se je z ameriškim židom in imata dve hčeri. Kljub življenju v ameriškem okolju se je odločila, da bo svoji hčerki vzgajala na kitajski način.

Glavni zvezdi romana, poleg mame Amy, sta hčerki Sophie in Lulu, ki sta dodobra izkusili dobre in slabe strani tovrstne vzgoje. Že v rani mladosti sta začeli igrati klavir. Da pa ne bi prihajalo do rivalstva in ljubosumja med njima, je mama določila, da bo mlajša Lulu poslej igrala na violino. Hočeš nočeš, Lulu ni vprašala ali bi, Lulu je morala skozi leta peklenskih violinskih vaj. 

Enako se je godilo tudi Sophie. Vse je bilo podrejeno enemu cilju. Vsaka mora biti popolna pri igranju svojega inštrumenta, sprejemljiva je samo odličnost in osvajanje zlatih medalj na tekmovanjih. 

Vse izven šolske dejavnosti, celo druženja s sošolkami je za mamo samo izguba časa. Družina je veliko potovala. Če kdo misli, da sta si dekleti lahko oddahnili od muziciranja, se globoko moti. Violino je bilo lahko prenašati s seboj. S klavirjem je to malo težje. Zato se je mama tigrica vedno pozanimala ali imajo v hotelu tudi klavir ali vsaj v bližini hotela. Vaje, vaje, vaje ... Trdo delo in osredotočenost na cilj. Taka je kitajska vzgoja in taka je kitajska mati. Otroka mora pripeljati do uspehov in pri tem vztrajati kljub temu, da ji otrok nasprotuje. 

Sophie se je prilagodila pravilom in navodilom. Mama z njo ni imela težav. Lulu pa je bila iz drugačnega testa. Pogovori med njo in mamo so bili eno samo vpitje in kričanje. Lulu je imela rada violino. Igrala je dobro, bila je uspešna in tudi nagrajena. Toda na kitajskega načina vzgoje ni želela več sprejemati. Uprla se je in se odločila, da ne bo več igrala violine. Začela bo igrati tenis. Je lahko šok za kitajsko mati še večji! Lahko 😎

Zelo zanimiva zgodba, da lahko otroka že v rani mladosti vprežeš v tako trdo delo. Amy je to do neke mere uspelo. Obe hčerki sta bili uspešni. A ko se je ena uprla, je tudi Amy sprevidela, da je mogoče "malce" pretiravala.

Amy Chua

Bojna pesem mame tigrice

Naslov originala:

Battle Hymn of the Tiger Mother

Prevod:

Mateja Črv Sužnik in

Miha Sužnik

Založba Zala, Hlebce, 2012

248 strani

'Medtem ko je tipična zahodnjaška mama preokupirana z nogometom, kitajska mama verjame:

1. da je šolsko delo vedno na prvem mestu,

2. da je minus 5 slaba ocena,

3. da mora biti njihov otrok v matematiki dve leti pred svojimi sošolci,

4. da ne smeš v javnosti nikoli pohvaliti svojih otrok,

5. če se kdaj vaš otrok ne strinja z učiteljem ali s trenerjem, moraš zmeraj stopiti na stran učitelja ali trenerja,

6. da se otrokom lahko dovolijo samo tiste dejavnosti, v katerih bo lahko osvojil medaljo, in

7. da mora biti medalja zlata.' 😎

(Odlomek iz knjige, stran 15)

Sally Rooney - Normalni ljudje

Roman mlade irske avtorice Sally Rooney, Normalni ljudje, pripoveduje zgodbo o odraščanju, prijateljstvu, iskanju samega sebe, o želji po priljubljenosti med vrstniki in o travmi, ki jo preživlja tisti, ki ga mladostniki izločijo.

Osrednji osebi romana sta Marianne in Conell. Ona je iz bogate odvetniške družine, samosvoja, odmaknjena, šolo dojema kot zapor, sošolci pa jo iz samo njim znanega razloga, ignorirajo. Finančno ji nič ne manjka, drugače je na čustvenem področju. Starejši brat jo nadleguje in pretepa, mami se to ne zdi nič narobe, itak jo ima za čudno. Kdo je tu normalen!

On je njen sošolec, nogometaš, odličnjak, priljubljen med vrstniki. Izhaja iz revne družine. Živi z mamo, ki čisti hišo Mariannine družine. Tu se z njo pogovarja in jo bolje spozna. Simpatična mu je. Zbližata se, toda njuna zbližanost mora ostati skrivnost. Kaj pa bodo rekli sošolci! Da se druži s čudakinjo. In tako vse do odhoda na višjo šolo v Dublin. Kdo je tu normalen 😎

Tudi v Dublinu se srečujeta. Ona študira zgodovino in politologijo, on se posveča literarnim študijam. Tu je zadeva obrnjena. Ona je popularna, okoli nje se zbira veliko ljudi, on je tu osamljen, brez družbe in brez nogometa. Ponovno se zbližata in tokrat svoje zveze ne skrivata.

Skozi vso zgodbo se Marianne in Conell združujeta in razhajata, rešujeta vsak svoje travme in iščeta svoj prostor pod soncem. Žalostna zgodba o odraščanju. Obdobju, ki bi moralo biti veselo in brezskrbno a si ga v največji meri zakompliciramo kar sami. 😎




Sally Rooney
Normalni ljudje

Naslov izvirnika:
Normal People

Prevod:
Vesna Velkovrh Bukilica

Mladinska knjiga, Ljubljana, 2019
Zbirka Kapučino
279 strani

'Njeni sošolci se menda v šoli vsi po vrsti zelo dobro počutijo, tako je videti, in vse se jim zdi normalno. Da se morajo vsak dan obleči v isto uniformo, vedno ubogati samovoljna pravila, biti pod drobnogledom in stalnim nadzorom, kako se vedejo - to je zanje normalno. Nimajo občutka, da jih šola duši. Marianne se je lani sprla z učiteljem zgodovine, Kerriganom, ker jo je zasačil, ko je med poukom gledala skozi okno, pa se nihče v razredu ni zavzel zanjo. Njej se je zdelo povsem očitna blaznost, da se mota vsako jutro našemiti v kostum in potem pustiti, da jo ves dan v čredi gonijo naokoli po veliki zgradbi, da niti oči ne sme premakniti, kamor hoče, da je celo gibanje njenih oči podvrženo šolskemu pravilniku.'

(Odlomek iz knjige, stran 18/19)

Tisha, Robert Specht

Topla in srčna, resnična zgodba o mladi ameriški učiteljici Anne Hobbs, ki se iz ameriške zvezne države Oregon, kjer je nazadnje poučevala, odpravi v državo kjer je toplote bolj malo in se temperature v zimskem času spustijo tudi do minus šestdeset stopinj. Nepojmljivo. Niti predstavljati si ne morem, da lahko v takih pogojih živi kako živo bitje. Pa očitno nekaterim kar gre. 😎
Odlična knjiga, ki jo je vredno večkrat prebrati.

Pisalo se je leto 1927, ko se je Anne Hobbs odpravila na Aljasko, na svoje novo delovno mesto učiteljice. Ameriški pisatelj Robert Specht nam skozi Anne živo predstavi divjo aljaško pokrajino na začetku 20. stoletja. Spoznamo življenje različnih belskih družin, ki so se priselile na Aljasko v želji po bogastvu in življenje Indijancev, ki so tu od nekdaj živeli. Zlatokopi zaradi katerih so belci množično drli na Aljasko, so že v zatonu. Še vedno pa so tu ostali ostareli rudarji, ki po cele dneve kopljejo jarke, izkopavajo z zlatom pomešano zemljo in nameščajo izpiralne rake. Nekaj zlata se najde, zaslužek je majhen a zadošča za skromno življenje v lesenih hiškah.

Chicken je kraj, kamor je po dolgem potovanju, na precej trmastem in samovoljnem konju, Anne končno prispela. Potovala je z gospodom Strongom. Ta je opravljal nekakšno poštno službo. S konji in na saneh je prevažal pošto in različne potrebščine, ki jih je prodajal v svoji trgovini pa tudi vse tisto kar so mu naročili vaščani. Ko je prispel v vas je bil to velik dogodek in vsi so ga nestrpno čakali. Tako so pričakali tudi svojo novo učiteljico. Ponosno so ji razkazali svojo šolo. Imela je učilnico in sobo za učiteljico. Anne je presenečeno ugotovila, da sta oba prostora popolnoma prazna, da ne rečem izropana. Ker je bila šola dolgo prazna, so krajani odnesli vse kar se je dalo. Ko so stvari vrnili, je Anne lahko začela s svojim novim življenjem in delom.

Anne je poučevala otroke belcev. Ko je želela v šolo vpisati malega Chucka in njegovo sestrico, ki sta bila mešanca, otroka belca in Indijanke, je doživela pravi pogrom s strani vaščanov. Njihovo mnenje, da noben mešanec ne more biti bolj bister od belca, je bilo trdno kot skala. Odločno so se uprli tej ideji, otrok ji niso pustili vpisati. Še večji vihar je nastal, ko se je nova učiteljica čedalje bolj povezovala  z Fredom Purdyjem, ki je bil prav tako mešanec. Najbolj žalostno je, da so tudi Indijanci in mešanci sprejeli to miselnost in se držali bolj zase.

A odločno in trmasto Anne so vaščani slabo ocenili. Ni se uklonila in kljub mladosti se je borila za tisto kar se ji je edino zdelo prav. Ona je učiteljica vseh otrok pa tudi odrasli so lahko prišli k pouku, ne glede na raso in barvo kože. Ko so vaščani ugrabili Chucka in sestrico, z namenom, da ju odpeljejo v indijansko vas, kamor po njihovem mnenju spadata, se je Anne s pomočjo Freda odpravila za njimi. Ni je ustavil mraz, visok sneg, poledenele poti in napoved hudega neurja. Svojo nalogo na mrzli Aljaski bo opravila tako kot si je zamislila in nič drugače. Ji bo uspelo? 😎

Pasma: sibirski haski

Robert Specht
Tisha

Naslov originala:
Tisha
The Story of a Young Teacher  
in the Alaska Wilderness

Prevod:
Ivanka Plešnar

Pomurska založba, Murska Sobota, 1979
436 strani



"Vidim, da se še vedno ravnate po južnem času," je rekel, ko mi je pomagal obleči plašč. "Morali se boste navaditi na aljaški čas."
"Kakšen je aljaški čas?"
"Takšen, da prideš uro ali dve prej, ali uro ali dve kasneje. Odvisno od vremena. Če pa kdo sploh ne pride, vedite, da ga je nekaj zadržalo in da se bo oglasil drugi ali tretji dan."
(Odlomek iz knjige, stran 101)

Aleksej Ivanov, Geograf je zapil globus

Zgodba iz daljne Rusije, ki se dogaja v času perestrojke. Malce ironična, malce duhovita, na momente tudi smešna, čeprav v resnici tu ni prav veliko smešnega. 😎

Aleksej Ivanov
Geograf je zapil globus

Naslov izvirnika:
Geograf globus propil

Prevedla: Lijana Dejak
Prevod verzov: Milan Jesih

Zbirka Sto slovanskih romanov
Društvo slovenskih pisateljev, 2007
451 strani


Perm je mesto na Uralu. To je tisto mogočno gorovje, ki deli Evropo in Azijo. In na obrobju tega mesta oziroma permskega kraja leži majhno mestece kjer s svojo družino živi Viktor Sergejevič Služkin. Služkin je mladi učitelj, ki na šoli poučuje geografijo. Pa ne zato, ker bi bil za to izšolan, temveč ker je bilo na šoli prosto samo še mesto učitelja geografije.

Mladi učitelj Služkin se je na vso moč trudil obvladovati svoje učence, ki jim je bila šola in izobrazba deveta skrb, če jim je sploh bila kakšna skrb. Kako naj jih navduši za učenje, kako naj jim razloži osnove lepega vedenja, kako naj doseže vsaj kanček njihovega spoštovanja! Cel kup vprašanj a nobenega pametnega odgovora.

Končno pa le najdejo nekaj kar je zanimivo za vse. Učenci odkrijejo, da gre njihov učitelj vsako leto na daljše popotovanje. Njihova velika želja je, da gredo tokrat z njim tudi oni. Sprva se Služkin otepa te velike odgovornosti, na koncu pa se le dogovorijo. Če se bodo pridno učili in lepo obnašali, bodo šli skupaj na končni izlet in tako v živo spoznavali geografijo pa tudi zgodovino velike Rusije.

Skupaj izdelajo splav s katerim se odpravijo na adrenalinsko plovbo po divji reki. Marsikaj doživijo in vidijo. Kaj vse pa naj si vsak prebere knjigo in izve še kaj o življenju na ruskem podeželju. Zanimivo in berljivo 😎

"Vidim, da ste živahen razred," je pripomnil Služkin. "No, pa se predstavimo. Jaz sem Viktor Sergejevič. Vse leto vas bom učil zemljepis ..."
"Kaj pa Presta?" se je zaslišal krik iz ene od zadnjih klopi. "Presta je boljša! ..."
"Komentarje zadržite zase," jih je opozoril Služkin. "Sicer bodo komentatorji leteli ven."
Grožnja na komentatorje ni naredila nobenega vtisa.
"Za pouk boste potrebovali navaden zvezek ..."
"Zveeezek?" so se družno razburile punce v prvih klopeh.
"Ja, navaden zvezek," je potrdil Služkin. "Zato, da boste vanj zapisovali svoje modre misli. Ali butaste. Kakršne pač imate."
"Nobenih nimamo! ..."
"Prej pa nismo potrebovali zvezkov! ..."
"Fak, jaz ga ne bom imel in konec!" je izjavil majhen rdečelas nosat fant
"Ne bomo ga imeli!" so se drli v zadnjih klopeh. "Pojdite v maloro! ..."
"Ti-ho!" je bevsknil Služkin. "Zaprite usta!"  
(Odlomek iz knjige, Geograf je zapil globus, Aleksej Ivanov)
V takem slogu je potekalo Služkinovo izobraževanje nadobudne mladine, željne znanja 😏