Anna Woltz - Aljaska

 

Mladinski roman Aljaska, nizozemske pisateljice Anne Woltz, je taka topla zgodba o odraščanju, sprejetosti, prijateljstvu in zlati prinašalki Aljaski, ki postane odlična in nepogrešljiva pasja terapevtka. 💜 

Sven in Parker sta pravkar začela hoditi v prvi letnik srednje šole. Otroci se med seboj še ne poznajo in vsak bi rad na druge pustil najboljši vtis. Vsak bi bil rad sprejet in nihče si ne želi biti predmet zasmehovanja.

Deklici Parker se zgodi ravno to. Prvi dan šole je. Vsak se predstavi in pove kaj najbolje zna. Parker se pohvali, da zna lajati na znano melodijo Jingle Bells. Sven jo izzove, naj poskusi. Parker sprejme izziv in sramota ter zasmehovanje sta zdaj tu. Celo novo ime je dobila, Barker (Lajavka).

Sven je Parker zelo ponižal, a tudi sam ima veliko težavo. Pred enim letom se je pri njem začela huda bolezen, epilepsija. Napad lahko dobi kadarkoli in kjerkoli. Lahko pade in se poškoduje. Napad traja tudi do pet minut in, ko se neha, se Sven ničesar ne spomni. In zgodilo se je ravno v razredu. Odslej bo za sošolce zgolj 'tisti revček iz 1.b'.

Sven je jezen in prestrašen. Noče več v šolo, želi drugam kjer ne bo "čudak" in ga bojo sprejeli takega kot je. Niti pasja terapevtka, zlata prinašalka Aljaska ga ne more spraviti v boljšo voljo. 

Zadeve se začnejo spreminjati, ko Parker pred šolo vidi Aljasko in ugotovi, da je bil to njen kuža. Osem mesecev je bila v njeni družini potem pa so jo, zaradi alergije mlajšega brata, morali oddati. In prav Parker jo je moral dobiti. Fant, ki jo je tako grdo ponižal pred celim razredom. Njeni ljubljeni psički pa pravi mrcina. Ne zasluži si jo. Aljasko mora dobiti nazaj.

Po nekaj zapletih se stvari začnejo postavljati na pravo mesto. V veliki meri ima zasluge Aljaska, zlata prinašalka je na koncu v pomoč obema. 

Ocena: 5/5

Zlati prinašalec, pes terapevt 💙

Anna Woltz

Aljaska

Naslov izvirnika:

Alaska

Prevod:

Katjuša Ručigaj

Založba Miš, Dob pri Domžalah, 2018

Zbirka Z(o)renja

178 strani

'Medtem ko si na računalniku ogledujem fotografije vseh zlatih prinašalcev tega sveta, ne morem mimo spomina izpred dveh let. Na moji prejšnji šoli je bil deček, čigar starša sta se ves čas prepirala. Ko je bil v petem razredu, sta se končno ločila. A prepiri so se nadaljevali. Glede hiše. Kako si bosta razdelila vse reči. In kako naj si razdelita otroke. Nekega dne je ta deček v skupinskem pogovoru povedal, da je mama zakričala, naj kar sam izbere: bi rad živel pri očetu? Ali pri njej?' (Odlomek iz knjige, stran 112)

Moje življenje v pasjih šapah