Kristin Hannah - Moja Aljaska

 

V romanu Slavček, ameriške pisateljice Kristin Hannah smo se znašli sredi druge svetovne vojne in francoskega odporniškega gibanja. Tudi v njenem romanu Moja Aljaska je kruta vojna vplivala na vedenje ljudi, ki so jo preživeli.

Tokrat gre za vojno v Vietnamu. Ernt Allbright je bil pred vojno vesel, nasmejan in ljubeč človek. Oboževal je svojo ženo Coro in hčerko Leni. 

V vojni je bil zajet in kaj je preživel v vietnamskem zaporu, ve samo on. Nikoli ni govoril o tem. Travma in depresija sta ga spremljali povsod, strokovne pomoči pa od nikjer. Njegov značaj se je spremenil. Iz vedrega človeka je postal zagrenjen, hitre jeze in sovražen do vsega in vsakogar. 

Coro in Leni je imel zelo rad, kljub temu je bila Cora večkrat deležna nasilja in udarcev. Kasneje mu je bilo žal, opravičeval se je, obljubil, da tega ne bo nikoli več storil. Do naslednjič. 

Ernt se je trudil obvladovati jezo, a mu to brez strokovne pomoči ni prav dobro uspevalo. Odločil se je, da z družino spremenijo okolje. Vojni tovariš, ki je izgubil življenje, mu je na Aljaski zapustil nekaj zemlje in hiško. Odločil se je, da se preselijo Aljasko. Pravijo, da so tam nebesa na zemlji. A to velja le za močne in trdožive. Tam prevladuje zima z obilico snega in nizkih temperatur. Tema traja do osemnajst ur. Tistih nekaj mesecev, ko ni zime, se peščica prebivalcev pripravlja nanjo. Sekajo drva za kurjavo, lovijo losose in divjad, konzervirajo hrano za preživetje. 

Kako bo Cora preživela na Aljaski, saj je do sedaj hodila v visokih petah, bila je pravo mestno dekle. O tem Ernt ni preveč razmišljal. S starim kombijem so se odpravili na pot in čez nekaj dni prispeli do svojega novega doma. Zanemarjena lesena hiška sredi ničesar, obdana z drevesi, do nje pelje blatna pot, ki se tu konča, naprej je prepad.

Kristin Hannah tako živo opisuje življenje ljudi v tej divji lepoti, da imaš občutek, da si tudi ti tam. Kljub temu, da sosedje ne živijo prav blizu, si med seboj pomagajo. Novo družino so vzeli pod svoje okrilje in jih naučili, kako živeti in preživeti na Aljaski. Nekaj časa je družini Allbright dobro kazalo. Leni je hodila v vaško šolo in dobila novega prijatelja Matthewa, Cora se je naučila kuhati, Ernt se je umiril, dobro se je počutil v tej divjini. A strahovi in nasilje so se vrnili. Ko je napadel Leni, je Cora vzela stvari v svoje roke in končala to bizarno ljubezen.

To je Aljaska. Nič ni lahko.

Ocena: 4,5/5

Kristin Hannah

Moja Aljaska

Naslov izvirnika:

The great alone

Prevod:

Suzana Pečnik

Založba Učila, Tržič, 2023

448 strani

"Resnica je bila takšna: zima se je šele začela. Mraz in tema bosta trajala še zelo, zelo dolgo, onidve pa sta bili tu gori sami, ujeti v tej koči z njim.

Brez lokalne policije ali kogarkoli, ki bi ga lahko poklicali na pomoč. Ves ta čas jo je oče učil, kako nevaren je zunanji svet. Resnica pa je bila, da se je največja nevarnost skrivala v njenem domu."

(Odlomek iz knjige: Kristin Hannah - Moja Aljaska, stran 135)

Kristin Hannah - Slavček

Mike Gayle - Mislim, da te poznam

 

Kraljevi licej, v angleškem mestu Warwick, so lahko obiskovali samo zelo nadarjeni otroci, ki so se odlikovali tudi v športu. Za vpis na to prestižno šolo so morali uspešno opraviti precej zahteven sprejemni izpit. Med nadobudneži sta bila tudi dva glavna junaka romana Mislim, da te poznam, angleškega pisatelja Mika Gayla.

Danny Allen, nadarjeni otrok, iz socialno šibkejše družine, ki je imel v osnovni šoli odlično učiteljico. Ta je opazila njegovo nadarjenost, ga spodbujala in ga dodatno poučevala za sprejem na Kraljevi licej. Uspelo mu je. Dodelili so mu tudi štipendijo.

James DeWitt izhaja iz bogate družine, vendar to ni pogoj za sprejem. Opraviti mora sprejemni izpit, kar mu z lahkoto uspe.

Fanta sta se na šoli spoznala, vendar nista bila tesna prijatelja. Oba uspešna sta skupaj blestela tudi na športnem področju. Po maturi sta bila oba v ožjem izboru za dodelitev prestižne nagrade za najboljšega dijaka. Nagrajenci preteklih let so bili uspešni na svoji življenjski poti, zasedali so pomembna mesta v gospodarstvu, politiki, umetnosti. 

Za Dannyja in Jamesa se ni izšlo po načrtih. Končala sta univerzi, nato pa se je njuno življenje obrnilo na glavo, na najslabši možen način. V romanu ju srečamo, ko sta stara šestintrideset let. Danny je postal delomrznež, odvisen od socialne podpore, toda tudi ta ne traja večno. Ker ni aktiven iskalec zaposlitve, mu socialno pomoč vzamejo. Zdaj ni druge, kot da si poišče službo. Postane oskrbovalec starejših in invalidnih oseb v Hrastovem domu.

Tam sreča Jamesa. Doživel in preživel je nesrečo. Poškodoval ga je pijani mladenič, ki je ustavil uspešno kariero pravkar izvoljenega poslanca v parlamentu, ki je s svojim dekletom živel v razkošnem stanovanju v centru Birminghama. Zdaj težko govori in težko hodi, po nesreči, v kateri so bili poškodovani možgani, tudi veliko pozablja. Živi pri starših, v dom je prišel za tri tedne in prepoznal Dannyja. 

Nekoč uspešna fanta, zdaj odrasla moška, vsak s svojo tragično zgodbo. Jima bo uspelo premagati ovire, ki so ju tako močno zaznamovale, in stopiti na tisto pravo pot, ki jima je bila začrtana v mladosti. Držimo pesti, da jima uspe. Fanta sta kljub nesrečam, ki so ju doletele še vedno srčna in dobrodušna človeka. Odlično branje.

Ocena: 4,5/5

Jermenovka

Mike Gayle

Mislim, da te poznam

Naslov izvirnika:

The man I think I know

Prevod:

Maša Mlakar

Založba Meander, Izola, 2022

336 strani

'"Seveda ni," pohiti Martha. "Ampak midva govoriva o Dannyju Allenu. Po tem ko je na Kraljevem liceju prejel nagrado, bi ga to moralo izstreliti med zvezde, zdaj pa dela kot oskrbovalec. Nenavadno je vse skupaj, samo to pravim." Dvigne roko. "Obljubim, da ne viham nosu nad takim delom. Vseeno, Danny je bil tako nadarjen dijak in študent, da si ga v tej službi težko predstavljam."

(Odlomek iz knjige - Mislim, da te poznam - Mike Gayle, stran 88).

Sibirski tiger Botsman na začasnem delu v ZOO Ljubljana 💜

Mike Gayle - Vsi ti osamljeni ljudje

Dva bregova, ena reka

Paolo Cognetti - Osem gorá

Pietro je s starši živel v Milanu. Oba sta oboževala gore. Ko je bil Pietro star enajst let, sta najela hiško v manjši vasi, ob vznožju gora. V vasi je bilo malo prebivalcev, med njimi pa je bil pastirček Bruno, ki je bil Pietrovih let.

Sprva bolj plaho in previdno spoznavanje dveh fantičev iz popolnoma različnih okoljih, se je razvilo v prijateljstvo, ki je trajalo več desetletij. 

Roman Osem gorá, italijanskega pisatelja in scenarista Paola Cognettija, ima tri dele. V prvem delu sta Pietro in Bruno mlada najstniška fanta, ki rada raziskujeta bližnji gozd, struge hudournikov in zapuščene in razpadajoče kamnite hiše. Pietro se s svojim očetom udeležuje pohodniških tur v čudoviti alpski svet. Čeprav so poti naporne, je tudi Pietro navdušen nad lepoto gor. Včasih se jima je pridružil tudi Bruno. A počitnic je prehitro konec. Pietro odide s starši v Milano, Bruno pa ostane v zavetju gora. 

Po nekaj letih se prijatelja znova srečata. Zdaj odrasla, tridesetletnika, sta ves čas vedela, kaj se dogaja z drugim. Vezni člen je bila Pietrova mama, ki je kljub zgodnji moževi smrti, še vedno prihajala v svoj drugi dom. Bruno je zidar, Pietro pa ne ve, kaj bi počel. Študij je opustil, mogoče bi pa rad snemal dokumentarce. 

V tretjem delu se Pietro odpravi v Himalajo. Tudi tam ga zasvojijo gore in življenje preprostih ljudi. Mogoče mu bo pa le uspelo posneti kakšen dober dokumentarec. A v Italiji ga potrebuje Bruno. Prijatelj, ki že vse življenje živi v naročju Dolomitov in se je tam vedno odlično počutil, se je znašel v težavah in Pietro se vkrca na prvo letalo proti Italiji.

Zanimiva zgodba o dveh fantih, ki odraščata v različnih okoljih. Kljub temu se spoprijateljita, saj ju druži ljubezen do gora in samotnih poti.

Ocena: 4,5/5

Mangart

Paolo Cognetti

Osem gora

Naslov izvirnika:

Le otto montagne

Prevod:

Luka Novak

Založba Totaliteta, Ljubljana, 2020

235 strani

'Če je bil tam gori tak raj, zakaj potem nismo ostali v gorah in v njih bivali? Zakaj smo hoteli odvleči prijatelja, ki se je tam rodil in odraščal? In če je bilo mesto ogabno, zakaj smo ga silili, naj biva v njem z nami? To je bilo tisto, kar sem hotel vprašati očeta. In mamo, če smo že pri tem. Kako sta lahko tako prepričana, da vesta, kaj je dobro za nekoga drugega? Kako ne pomislita, da morda sam najbolje ve?'  (Odlomek iz knjige, Paolo Cognetti - Osem gora, stran 74)

Kravice na paši

Umetnost obrambe in napada, Chad Harbach

 

Obsežni roman Umetnost obrambe in napada, ki ga je napisal ameriški avtor Chad Harbach, je zgodba o priljubljeni ameriški igri, predvsem pa je to zgodba o srednješolcih zaljubljenih v bejzbol. Je zgodba o mladostnikih, o prijateljstvih, ki se sklenejo med igralci in sostanovalci v internatu. Nekatera tako trdna, da preživijo tudi zelo težke preizkušnje.

Henry je vedno sanjal o zvezdniški karieri igralca bejzbola. To mu je skoraj tudi uspelo. S pomočjo Schwartza, s katerim sta postala zelo dobra prijatelja in ki je kapetan in gonilna sila moštva Harpunarjev na kolidžu Westish, postane najboljši medbazni igralec daleč naokoli. Na dobri poti je, da uresniči svoje sanje. Iskalci talentov so mu za petami, ponujajo mu pogodbe za igranje na dobrih univerzah. Samo odločiti se mora katero bo izbral. Ampak ...

Tik predtem, da Henry preseže svojega vzornika v seriji nezgrešenih metov, se zalomi. Ponesrečen met in žogica poleti proti rezervni klopi kjer poškoduje Henryjevega cimra Owena. Poškodba je tako huda, da ga odpeljejo v bolnišnico. Za Henryja pa se začne kalvarija iz katere ne vidi izhoda. Mu bo uspelo premagati depresijo in se vrniti na igrišče?

Guert Affenlight rektor na Westishu in velik oboževalec in raziskovalec pisatelja Hermana Melvilla in njegove uspešne knjige Moby Dick. 

Med petimi osebami okoli katerih se vrti vse dogajanje v romanu sta še rektorjeva samosvoja hči Pella in že omenjeni Owen. Slednji je Henryjev sostanovalec. Zelo urejen in prefinjen fant, obožuje branje, v bejzbolskem moštvu večino časa presedi na klopi za rezervne igralce kar mu povsem ustreza.

Pella je poročena z arhitektom, ki je nekaj starejši od nje. Naveliča se njegove posesivnosti in se za nekaj časa preseli h očetu. Želi si nadaljevati študij, ki ga je opustila, medtem pa se zaplete v razmerje s Schwartzijem. 

Spremljamo tudi nespodobno in nesprejemljivo razmerje med rektorjem in študentom Owenom. Le kako se bo vse to razpletlo. 

Zanimiv roman, ki ga težko izpustimo iz rok vse do zadnje strani 😎

Chad Harbach

Umetnost obrambe in napada

Naslov izvirnika:

The Art of Fielding

Prevod: 

Miha Avanzo

Mladinska knjiga, Ljubljana, 2013

Zbirka Roman

667 strani

'Ali se je že naučil - se bo sploh kdaj - da se je treba znebiti misli, ki niso za nobeno rabo?' (stran 228)

"Nekoč si mi rekel, da duša ni nekaj, s čimer se človek rodi, temveč nekaj, kar je treba šele ustvariti, s trudom in napakami, učenjem in ljubeznijo. In ti si se temu posvečal bolj kot večina drugih, temu ustvarjanju duše - ne za svoje dobro, temveč za dobro tistih, ki so te poznali." (Odlomek iz knjige, stran 656)

Stadion Stožice, Ljubljana

Eden od nas laže, Karen M. McManus

 

Napeta kriminalka angleške pisateljice Karen M. McManus, Eden od nas laže, se dogaja med mladostniki na srednji šoli. Pet učencev mora po pouku kazensko ostati v razredu, ker je profesor v njihovih šolskih torbah našel mobilne telefone, ki pri njegovih urah niso dovoljeni. 

Dve dekleti in trije fantje se med seboj bolj ali manj poznajo. Niso ravno prijatelji, ki bi se redno družili. Prav vsi pa se strinjajo, da najdeni telefoni niso njihovi. Kdo jim jih je podtaknil in zakaj ravno njim!

Ko eden izmed njih, pred njihovimi očmi nenadoma umre, se zgodba začne zapletati. Izkaže se, da Simon ni umrl naravne smrti. Nekdo mu je podtaknil arašidovo olje. Nanj je alergičen. Zdaj ne gre več za nesrečo, gre za umor najbolj osovraženega fanta na šoli.

Simon je bil bloger. Tak sovražno nastrojen bloger. Objavljal je vse kar je izvedel o sošolcih in ostalih. Vse skrivnosti za katere so menili in upali, da ne bodo nikoli prišli na dan. Zadnje čase se je še prav posebej spravljal na četverico, ki je bila skupaj z njim zadržana po pouku.

Kaj takega je izvedel o njih? Z izjemo Nata, ki je zaradi preprodaje mamil že imel opravka s policijo so bili ostali trije pravi angelčki. Vsaj na prvi pogled je bilo videti tako.

Cooper je športni zvezdnik za katerim vzdihujejo skoraj vsa dekleta. Bronwyn je odličnjakinja z jasno začrtanimi cilji v življenju in Addy lepotna in plesna kraljica, malce plašna a med sošolci in sošolkami priljubljena. 

Prav vsak od njih je imel motiv za umor. Kljub temu, da je Simon uničil življenje marsikomu na šoli, se policija osredotoči na četverico. So res morili oni? Zapleteno in napeto branje do zadnje strani. 😎

Karen M. McManus

Eden od nas laže

Naslov izvirnika: One of us is lying

Prevod: Minka Ožek

Založba Učila, Tržič, 2018

327 strani

"Nekdo nas je namočil!" Simon se je s komolci na mizi nagnil naprej. Bilo je, kot bi bil na vzmeti in bo zdaj, zdaj skočil na sveže govorice. S pogledom je prebadal našo četverico, ki se je zbrala na sredini praznega razreda, potem pa se mu je pogled ustavil na Natu. "Zakaj bi kdo hotel po pouku zadržati skupino dijakov, ki niso bili še nikoli kaznovani? Zdi se mi, da bi lahko to za zabavo naredil nekdo, ki je nenehno tukaj,"  (Odlomek iz knjige, stran 12)

Nevidna nit, Laura Schroff in Alex Tresniowski

Nenavadna a resnična zgodba o prijateljstvu med enajstletnim dečkom, ki ima zelo veliko družino, toda kljub temu je bolj ali manj prepuščen ulici in beračenju ter uspešni strokovnjakinji za trženje.

Ko se je Laura Schroff nekega dne odpravila v službo, jo je na ulici ogovoril mali deček in jo prosil za nekaj drobiža. Sprva ga je ignorirala in se je odpravila naprej. Po nekaj korakih pa jo je nevidna nit potegnila nazaj. Vprašala je dečka ali je lačen. Ker je seveda bil, ga je odpeljala v McDonalds, kjer si je lahko naročil kar si je želel. Mali, suhljati deček, Maurice, ni mogel verjeti, da je toliko hrane naročeno samo zanj. Laura pa ni mogla verjeti, da je z dečkom, ki ga je videla prvič, sedela v restavraciji, jedla in se pogovarjala. A neka nevidna nit ju je povezala in ju združila vse do današnjih dni.

Maurice je živel z mamo, babico, sestrama in številnimi strici v eni sami sobi. Jedel je, ko mu je in kadar mu je kdo kaj dal. Če ga zvečer ni bilo doma, ga ni nihče pogrešal. Družina je bila zasvojena z mamili, drogo so tudi preprodajali. Otroci so morali že zgodaj znati poskrbeti zase.

Laura je uspešna tržnica. Živi le nekaj ulic stran, a tam je življenje povsem drugačno. Zdaj ji nič ne manjka, če odštejemo željo po družini in otrocih. A v otroštvu tudi njej ni bilo lahko. Odraščala je s sestrama in bratoma. Imeli so ljubečo mamo in očeta alkoholika. V pijanem stanju jim je zelo zagrenil življenje. Še posebej pa se je spravljal na mamo in starejšega brata.

Zaradi tega je Laura vedela kaj pomeni živeti ob zasvojencu. Razumela je Maurica čigar zgodbo je sestavljala po koščkih. Družila sta se vsak ponedeljek. Laura ni hotela biti njegova mama, saj je mamo že imel. Bila mu je prijateljica, podpirala ga je, mu nudila osnovne življenjske potrebščine in ga s svojim početjem in zgledom skušala usmeriti na pravo pot.

Maurica je odpeljala na obisk h svoji sestri. Z možem sta imela tri otroke in živeli so v veliki hiši. Tam je Maurice opazoval očeta družine. Kako je znal ljubeče potolažiti svoje otroke, ko so jokali. Brez udarcev in vpitja, česar je bil vajen sam. Zelo ga je navdušila in presenetila soba z ogromno mizo. V njej so se družili, pogovarjali in jedli. Česa takega še ni videl. Prisegel si je, da bo tudi on imel tako veliko mizo, ko odraste in bo imel svojo družino. Od takrat je preteklo veliko vode, veliko se je zgodilo z njim in z Lauro, a mizo je naposled le imel. 😊

Vrtnica Prešeren, Botanični vrt Ljubljana

Laura Schroff in Alex Tresniowski
Nevidna nit

Naslov izvirnika:
An Invisible thread

Prevod:
Mojca Svetičič

Založba Učila, Tržič, 2017
247 strani



"V Annettini hiši je bilo veliko stvari, ki jih Maurice kar ni mogel dojeti. Soba, namenjena samo gledanju televizorja? Pralni in sušilni stroj? Kopalnica v pritličju in še dve v nadstropju? Najbolj od vsega pa ga je begala jedilnica, ki je bila namenjena zgolj sedenju, pogovarjanju in obedom. Maurice je živel v sobi, v kateri je bilo od šest do dvanajst ljudi. Če je v njej sploh jedel, je to delal na mestu, kjer je bil, ko mu je nekdo dal hrano."
(Odlomek iz knjige, stran 113)

Sally Rooney - Normalni ljudje

Roman mlade irske avtorice Sally Rooney, Normalni ljudje, pripoveduje zgodbo o odraščanju, prijateljstvu, iskanju samega sebe, o želji po priljubljenosti med vrstniki in o travmi, ki jo preživlja tisti, ki ga mladostniki izločijo.

Osrednji osebi romana sta Marianne in Conell. Ona je iz bogate odvetniške družine, samosvoja, odmaknjena, šolo dojema kot zapor, sošolci pa jo iz samo njim znanega razloga, ignorirajo. Finančno ji nič ne manjka, drugače je na čustvenem področju. Starejši brat jo nadleguje in pretepa, mami se to ne zdi nič narobe, itak jo ima za čudno. Kdo je tu normalen!

On je njen sošolec, nogometaš, odličnjak, priljubljen med vrstniki. Izhaja iz revne družine. Živi z mamo, ki čisti hišo Mariannine družine. Tu se z njo pogovarja in jo bolje spozna. Simpatična mu je. Zbližata se, toda njuna zbližanost mora ostati skrivnost. Kaj pa bodo rekli sošolci! Da se druži s čudakinjo. In tako vse do odhoda na višjo šolo v Dublin. Kdo je tu normalen 😎

Tudi v Dublinu se srečujeta. Ona študira zgodovino in politologijo, on se posveča literarnim študijam. Tu je zadeva obrnjena. Ona je popularna, okoli nje se zbira veliko ljudi, on je tu osamljen, brez družbe in brez nogometa. Ponovno se zbližata in tokrat svoje zveze ne skrivata.

Skozi vso zgodbo se Marianne in Conell združujeta in razhajata, rešujeta vsak svoje travme in iščeta svoj prostor pod soncem. Žalostna zgodba o odraščanju. Obdobju, ki bi moralo biti veselo in brezskrbno a si ga v največji meri zakompliciramo kar sami. 😎




Sally Rooney
Normalni ljudje

Naslov izvirnika:
Normal People

Prevod:
Vesna Velkovrh Bukilica

Mladinska knjiga, Ljubljana, 2019
Zbirka Kapučino
279 strani

'Njeni sošolci se menda v šoli vsi po vrsti zelo dobro počutijo, tako je videti, in vse se jim zdi normalno. Da se morajo vsak dan obleči v isto uniformo, vedno ubogati samovoljna pravila, biti pod drobnogledom in stalnim nadzorom, kako se vedejo - to je zanje normalno. Nimajo občutka, da jih šola duši. Marianne se je lani sprla z učiteljem zgodovine, Kerriganom, ker jo je zasačil, ko je med poukom gledala skozi okno, pa se nihče v razredu ni zavzel zanjo. Njej se je zdelo povsem očitna blaznost, da se mota vsako jutro našemiti v kostum in potem pustiti, da jo ves dan v čredi gonijo naokoli po veliki zgradbi, da niti oči ne sme premakniti, kamor hoče, da je celo gibanje njenih oči podvrženo šolskemu pravilniku.'

(Odlomek iz knjige, stran 18/19)

Jonas Jonasson - Nove prigode stoletnika, ki je zlezel skozi okno in izginil

Tam kjer se je prvi del zgodbe o stoletniku končal, se je drugi del začel. Na slikovitem otoku Bali, v Indoneziji. Prijatelja, Allan Karlsson, ki je postal stoenoletnik in šestinšestdesetletni Julius Jonson uživata morje, sonce, dobro hrano in precej pijače. Toda znameniti kovček z milijoni, ki je vse to omogočil, postaja vse bolj prazen. Tudi drugi del stoletnikovih dogodivščin je zelo zabavno branje, kot bi rekel pisateljev ded: "Če kdo govori samo po resnici, se ga sploh ne splača poslušati." 😎

Julius se je odločil, da bo prijatelju za rojstni dan podaril veliko torto s stoeno svečko, za kar je porabil kar nekaj denarja iz kovčka. Ker pa Allan ni preveč navdušen nad torto, se bosta še z balonom malce popeljala naokoli. Ampak kot smo že navajeni, tam kjer je Alan Karlsson, tam so težave, ki pa jih sam z lahkoto in nasmehom ter obilico humorja, tudi sam razreši.

Prva nezgoda med mnogimi se zgodi, ko po nesreči z balonom odletita sama in mimogrede odlomita še ročico za krmiljenje. Ko zmanjka pogonskega goriva, se znajdeta v košari, sredi oceana. Allan se prav nič ne  razburja. Vesel je, da mu je uspelo rešiti njegovo črno tablico, ki mu pove vse kar se dogaja po svetu, ostalo pa se bo tudi nekako rešilo ali pa se ne bo. Tudi novodobna socialna omrežja, kot sta facebook in twitter, mu nista tuja. Iz zagate ju reši ladja, za katero se izkaže, da je severno korejska.

Prijatelja se nehote znajdeta sredi diplomatskega preigravanja svetovnih sil in velesil. Srečujeta se z državniki in ministri. Od Kim Džong Una do Trumpa in Merklove. Tudi Putin je vpleten, njega sicer ne srečata, je pa itak za vse kar se na naši ljubi Zemljici zgodi, kriv on 😎

Mimogrede se spoznata še s simpatično pogrebnico Sabine, ki se piše enako kot Julius. Nista v sorodu, glede na to, da sta si zelo simpatična, mogoče še bosta. Pred mafijcem zbežijo v Kenijo in se znajdejo v safari parku, kjer lahko opazujejo leve, slone in druge afriške živali. Tu bi bilo še meni všeč.

Kakorkoli obrneš, ekipa je lahko zelo vesela, da ima Allana Karlssona, strokovnjaka za skoraj vse, ki je s svojo tablico že rahlo nadležen a kljub temu zabaven in nepogrešljiv. Vse najboljše za stoprvi rojstni dan. 🎂

Jonas Jonasson

Nove prigode stoletnika,
ki je zlezel skozi okno in izginil

Naslov izvirnika:
Hundraettaringen som tankte han tankte for mycket

Prevod iz angleščine: Andrej Hiti Ožinger

Založba Mladinska knjiga, Ljubljana, 2018
430 strani

"V resnici bi krivdo za svoj neuspeh najrajši pripisala Allanu Karlssonu, ki mu je uspelo v pičlih nekaj mesecih premešati štrene na štirih celinah. Že nekaj časa ni bilo o njem ne duha ne sluha. Se pripravlja na peto celino?
Toda globoko v sebi se je zavedala, da Karlsson ni prav nič kriv. Očitno ima samo dar za to, da se ob napačnem času znajde na napačnem kraju.
Že stoprvo leto zapovrstjo. " 😎
(Odlomek iz knjige, stran 423)

Švedski pisatelj Jonas Jonasson se je rodil 6. julija 1961, na jugu Švedske, v mestu Vaxjo. Sprva je bil novinar in lastnik medijske hiše, ki jo je po dvajsetih letih dela, zaradi pregorelosti prodal in se posvetil pisateljevanju. Za to dejanje smo mu hvaležni. Vsaj večina. 😊 (goodreads.com)

Gail Honeyman, Eleanor Oliphant je povsem v redu

Eleanor Oliphant je tridesetletna mladenka, je zaposlena in živi sama v socialnem stanovanju. Prijazna je in družabna ženska, a kljub temu se počuti odrinjeno in osamljeno. Berljiv roman nas do zadnje strani drži v negotovosti in vseskozi se sprašujemo ali je Eleanor res povsem v redu?

Tako Eleanor spoznamo že na začetku romana. Je nekoliko posebna, drugačna, nevešča socialnih veščin, sodelavci se ji posmehujejo in jo odrivajo. Prepričala se je, da jo vse to ne moti preveč. Že od otroštva, ki ga je preživela večinoma v rejniških družinah in domovih, je vajena tega. Sprijazni se in sprejme vsako odklonitev okolice. Kaj vse se je z Eleanor dogajalo pred tridesetim letom spoznavamo počasi in po delčkih, ki jih izvemo skozi njena razmišljanja, spomine in terapijo, ki jo končno pripelje na pot ozdravitve in drugačnega življenja.

Eleanor je odkrita, ne pretvarja se in pove točno tako kot misli. V stilu Sheldona iz moje priljubljene nadaljevanke Veliki pokovci. Ko jo v salonu za manikiro vprašajo ali želi njihovo kartico zvestobe, jim odgovori: "Ne, hvala. Nikdar več ne pridem na manikiro. Enako stvar lahko naredim sama doma, še boljšo, zastonj."

Eleanor se resnično ni znala pretvarjati. Ko jo na plesu soplesalec povabi na pijačo, mu iskreno odgovori: "Ne želim sprejeti pijače od tebe, ker ti bom potem primorana kupiti še eno v zameno, bojim pa se, da si s tabo ne želim preživeti časa, potrebnega za dve pijači."  😎

Ves čas se druži z Raymondom, prijaznim računalničarjem in sodelavcem. Ob tem se niti ne zaveda v kako veliko pomoč in oporo ji je. On je tisti, ki spozna, da ima Eleanor resne težave. Prepriča jo, da poišče zdravniško pomoč, kjer ji postavijo diagnozo: depresija. Na terapijah se tudi njej sami razkrije kaj vse je doživljala, kaj je potlačila in kaj si je samo domišljala. In tega ni bilo malo.

Gail Honeyman
Eleanor Oliphant je povsem v redu

Naslov izvirnika:
Eleanor Oliphant is cpmpletely fine

Prevod:
Katarina Žakelj

Založba Učila, Tržič, 2017
352 strani


"Opazila sem, da je pogledoval proti meni in nato upočasnil korak, da sva hodila z enako hitrostjo. Ugotovila sen, da takšne majhne geste - kako mi je njegova mama skuhala čaj po obroku, ne da bi me vprašala, se spomnila, da pijem nesladkanega, kako je Laura dala na krožnik dva majhna piškota, ko mi je v salonu prinesla kavo - takšne reči lahko veliko pomenijo."
(Odlomek iz knjige, stran 176)

"Priljubljeni ljudje se morajo včasih smejati rečem, ki se jim ne zdijo zelo smešne, počno stvari, ki si jih ne želijo zares, v družbi ljudi, ki jim zares ne ustreza. A ne jaz. Že pred leti sem se odločila, da če bom izbirala med tem ali samoto, bom izbrala samoto."
(Odlomek iz knjige, stran 217)

Gail Honeyman se je rodila leta 1972, na Škotskem. Odličen roman 'Eleanor Oliphant je povsem v redu', je njen prvenec in prejemnik številnih literarnih nagrad.

Patrick Gray in Justin Skeesuck, Nikoli vama ne bo uspelo!

"800-kilometrsko romanje v Kompostelo, dva prijatelja in en invalidski voziček."

Justin Skeesuck in Patrick Grey sta prijatelja že od rane mladosti. Živela sta v istem mestu, hodila na isto šolo, skupaj sta zganjala otroške norčije.  Bila sta nerazdružljiva, vse do odhoda na študij, ko sta odšla vsak na svoj konec Amerike. Kljub temu sta ostala v stiku in se pogosto pogovarjala po telefonu.

V najstniških letih so se pri Justinu pojavile resne zdravstvene težave. Noge so mu začele odpovedovati in moral je nositi opornice, da je sploh lahko hodil. Zdravniki niso znali določiti diagnoze, njegovo zdravstveno stanje pa se je slabšalo. Po dolgem času so odkrili, da gre za živčno mišično bolezen, ki naj bi jo sprožila prometna nesreča, ki sta jo kot najstnika doživela prijatelja.

Justin in Patrick sta si ustvarila družino, vsak je imel dva otroka in svoj dom. Srečo je kalila samo Justinova bolezen, ki je tako napredovala, da tudi rok ni več mogel uporabljati in popolnoma je bil odvisen od drugih. Največ mu je pomagala žena, da bi jo malo razbremenil pa je občasno za nekaj dni prišel Patrick.

Kljub bolezni in nemoči je Justin ostal vedrega duha, duhovit in poln optimizma. Nekega dne Justin razkrije prijatelju svojo veliko željo. Rad bi se odpravil na popotovanje po Caminu, španski duhovni poti, imenovani tudi Jakobova pot. Patrick ni prav dolgo premišljeval. Odločil se je, da bo pomagal prijatelju. Naročila sta prilagojen invalidski voziček, ki ga je bilo možno potiskati in vleči. Začela sta trenirati, predvsem Patrick je potreboval veliko moči in energije za težko romanje.

Tako se je začela njuna 800 kilometrov dolga pot od francosko španske meje do romarskega svetišča svetega Jakoba v Galiciji. Pot za katero so jima skoraj vsi napovedali, da je nemogoče, da bi jo premagala, sta premagala. Nemogoče je postalo mogoče. S trdno voljo in z veliko željo ter ob obilni pomoči romarjev, ki so jima nesebično priskočili na pomoč, jima je uspelo nemogoče.

Zgodba dveh prijateljev, ki je lahko v navdih prav vsakomur.

Patrick Gray in Justin Skeesuck
Nikoli vama ne bo uspelo!

800-kilometrsko romanje v Kompostelo,
dva prijatelja in en invalidski voziček

Naslov izvirnika: 
I'll push You
Prevod: Andrej Turk

Družina, Ljubljana, 2018
242 strani

"Po celodnevnem druženju z drugimi romarji čutim kljub veliki utrujenosti v kosteh energijo, ki sem jo prejel zaradi njihove navzočnosti in pomoči. Razmišljam, kako težko se je spopadati z življenjskimi izzivi in nepričakovanimi težavami, če si sam. Nismo ustvarjeni za samoto, ampak drug za drugega."
(Odlomek iz knjige, stran 124)