Lado Kralj - Ne bom se več drsal na bajerju

 

Zgodovinski roman, Ne bom se več drsal na bajerju, slovenskega kritika, dramaturga, pisatelja pa še bi lahko naštevali, Lada Kralja, je za prebivalce ljubljanske Šiške, že skoraj obvezno branje.

Dogaja se med drugo svetovno vojno, v Spodnji Šiški, ko je Ljubljana že obdana z žico in fašisti delujejo na polno. 😢 

Mladi pripovedovalec zgodbe o takratnem dogajanju v Šiški je Ivan. Stanuje v manjšem bloku, Na jami 8. Blok še vedno stoji. V bližini je dvorec Jama. V njem je samostan in dekliška šola, obdajajo ga vrtovi, kjer nune pridelujejo zelenjavo. Na dvorišču je vodnjak z najboljšo vodo v Evropi. K dvorcu je spadal tudi bajer. Sprva so v njem gojili ribe, potem pa je služil bolj za zabavo mladim. Poleti so v njem plavali, pozimi so na bajerju drsali. Vsega tega danes ni več. Po vojni so dvorec podrli in zgradili bolnišnico, tudi vodnjak z najboljšo vodo so zasuli in zgradili cesto. V bajer so se naselile žabe. Te so s svojim "reganjem" tako zelo motile bližnje stanovalce, predvsem tistega, ki se je naselil v bližnjo mogočno vilo, da so ga zasuli. Za mladino so zgradili skakalnico. Kaj češ boljšega. "Planico" lahko spremljaš kar iz svoje dnevne sobe. No, tudi te ni več. Ostal je le še stolp na vrhu hriba. Tega so hoteli zrušiti novi oblastniki v samostojni Sloveniji. Saj to jim ni uspelo. 😎

V bližini stare cerkve oziroma cerkve sv. Jerneja, kjer danes stojijo stolpnice, je stala tovarna čevljev. Po vojni so jo podrli. Čevlje bodo izdelovali v Rusiji, saj oni to znajo bolje. Od tam jih bomo uvažali. Naši delavci, ki so izgubili službe, pa bodo dobili delo v nastajajočih Litostrojskih delavnicah, ki jih gradijo onkraj Celovške ceste. 😎

Zanimiva pripoved o življenju in nelepih dogodkih, v vojnem času, v naši lepi Šiški. Danes šišenske hiške izginjajo kot po tekočem traku. Na njihovem mestu rastejo stolpnice kot gobe po dežju. Ceste ostajajo enake, avtomobilov je čedalje več, onesnažujejo na polno. Le kje se bodo vozili novi prebivalci, ki bodo naselili stolpnice. Po moje bo Pipistrel Ljubljani doniral nekaj svojih malih letal, ker po Celovški in Vodnikovi cesti ne bo šlo. 😉

Ocena:4,5/5

Detajl gospodarskega poslopja v Šiški

Lado Kralj

Ne bom se več drsal na bajerju

Založba Beletrina, Ljubljana, 2022

296 strani

'Ne bom se več drsal na bajerju. Nikdar več. Varuj se teh maškar, to niso samo maškare, ampak tudi podivjane zverine, stekli psi. Jaz sem bil tam spodaj, ko se je to zgodilo. Bil sem z Evo, kar pomeni, da sem jo nepremišljeno in objestno peljal v past, namesto da bi jo opozoril, da se je takim krajem treba izogibat. Videl sem jih, karabinjerje, kako se tiho bližajo vhodu na bajer, eni peš in eni z dvema kamionoma, ustavijo se in vojaki skačejo na tla.' (Odlomek iz knjige, Lado Kralj - Ne bom se več drsal na bajerju, stran 215)

Visoko pritlična hiška na Gasilski ulici v Spodnji Šiški še vedno stoji. Okoli nje je vse podrto, le kaj bodo novega zgradili. 

Detajl starega gospodarskega poslopja v Spodnji Šiški

Pritlična hiša, nekoč obrtna delavnica, na ulici Milana Majcna v Spodnji Šiški, je preteklost, ki izginja. Ni je več. 😎

Osnovna šola Spodnja Šiška. Zgradba je bila zgrajena leta 1908. Med drugo vojno so se vanjo vselili italijanski vojaki, kot omenja Lado Kralj v svoji knjigi Ne bom se več drsal na bajerju.

Spominska plošča padlim v drugi vojni, na vogalu osnovne šole Spodnja Šiška

Joseph Roth - Radetzkyjeva koračnica

 

Avstrijski pisatelj in novinar Joseph Roth (2. september 1894. Brody pri Lvovu, danes v Ukrajini - 27. maj 1939. Pariz), nam v svojem romanu Radetzkyjeva koračnica, zelo natanko opisuje naravo takratne Avstro-Ogrske monarhije. Tudi o oblekah in manirah tistega časa izvemo veliko.

Skozi te obširne in natančne opise se vije zgodba družine Trotta. Predvsem moškega dela. Žensk je v tem romanu za vzorec. Moški iz družine Trotta zelo zgodaj postanejo vdovci in poslej živijo sami. Njihova slava se prične s stotnikom Josephom Trotta.

Joseph Trotta je v bitki pri Solferinu rešil življenje mladega cesarja Franca Jožefa Prvega, ki je šele dobro začel svojo cesarsko pot, ki je, kakor vemo, trajala zelo dolgo. V zahvalo je cesar stotniku podelil plemiški naslov. Odslej se je imenoval stotnik Joseph Trotta von Sipolje. Po kraju v katerem se je rodil.

Dogodek je bil ovekovečen tudi v otroški čitanki, vendar precej drugače kot se je zgodilo v resnici. Cesarja in stotnika so prikazali kot neustrašna viteza na konjih, ki sta se borila proti sovražniku za preljubo cesarstvo. Ko je Joseph Trotta zgodbo prebral v čitanki svojega sina, se je strašansko razjezil. To je ena sama laž. Pritožil se je na ministrstvo kjer so mu dali odgovor, da je to vendar samo zgodbica za otroke. A ni se dal, resnica in pravica sta vedno na prvem mestu. Zaprosil je za avdienco pri samem cesarju, vendar mu tudi on pove, da je to samo zgodba. Ker je za Josepha zgodba še vedno laž, zaprosi za odpust iz vojske. Preseli se na Češko, na manjše posestvo svojega tasta, kjer živi zagrenjeno življenje civilista. Baronski naslov ga malce potolaži. 

Njegov sin, Franz baron von Trotta, študira pravo in postane okrajni glavar, saj mu oče ni dovolil, da bi šel med vojake. Njegov vnuk Carl Joseph von Trotta, nadaljuje po dedkovi poti. Postane učenec kadetske šole za konjenico. Ne gre mu prav dobro. Šolo dokonča, toda na konju ni prav spreten. Zaprosi za premestitev v pehoto. Željo mu izpolnijo. Pošljejo ga na rob Avstro-Ogrske monarhije, na mejo z Rusijo. Je obdobje miru in obmejni vojaki se obiskujejo. Uživajo v spretnostih, ki jih kažejo kozaki na svojih konjih, se zabavajo in vmes tudi trenirajo svoje vojaške veščine.

V zraku je nekaj zloveščega. Prihaja velika vojna, obiski se prenehajo. Prijatelji postanejo sovražniki in nič ni več tako kot je bilo. Vojna je ena sama velika žalost. 

Zgodba o vzponu in propadu velike monarhije. Enako se zgodi tudi s člani plemiške družine Trotta. Od baronov ni ostalo nič, tudi od monarhije ne. 😎

Ocena: 4/5

Kobarid, top iz prve svetovne vojne

Joseph Roth

Radetzkyjeva koračnica

Naslov izvirnika:

Radetzkymarsch

Prevod:

Mira Miladinovič Zalaznik

Založba Beletrina, Ljubljana, 2021

Zbirka Klasična Beletrina

381 strani

"Kdorkoli izmed tujcev je že zašel v te kraje, se je moral s časoma zgubiti. Nihče ni bil tako močan kot močvirje. Nihče se ni mogel upirati meji. Takrat nekako so pričeli veliki gospodje na Dunaju in v Petrogradu pripravljati veliko vojno. Ljudje na meji so jo čutili prihajati prej kot drugi; ne zgolj, ker so bili  navajeni zaslutiti prihajajoče stvari, temveč tudi zato, ker so lahko vsak dan na lastne oči videli predznake propada." (Odlomek iz knjige, stran 145)

Trdnjava Kluže, muzej

Andre Gide - Ozka vrata

 

Francoski pisatelj in Nobelov nagrajenec za književnost, Andre Gide, je svoj roman Ozka vrata, napisal na začetku 20. stoletja. Izdali so ga leta 1908. 

Jerome Palissier je že v otroških letih svoje počitnice preživljal pri stricu v Normandiji. Ta je bil poročen s kreolko Lucile, s katero sta imela dve hčerki in sina. Ničkaj bogaboječa Lucile, je kljub trem otrokom, zapustila svojo družino in zbežala z mlajšim ljubimcem. Njeno pravo nasprotje je bila najstarejša hči Alissa, ki je osrednji lik romana Ozka vrata.

Jerome in Alissa se zaljubita, a njuna ljubezen je nenavadna. Alissa je tista, ki njuno zaroko in poroko kar naprej odlaga. Leta minevajo, Alissa živi v domači hiši v Le Havru. Z mislimi je vseskozi pri Jeromu, ki je medtem odslužil vojaščino, končal šolanje in prepotoval številne dežele. Videvata se bolj malo, zato pa so njuna pisma pogosta in obširna.

A tudi pisma sčasoma zamrejo. Alissa se nikakor ne more znebiti misli na svojo ubežno mater. Noče biti niti približno taka kot je bila ona. Knjige, ki jih je prebirala sama ali z Jeromom, ki so bogatile njeno malo knjižnico, je sčasoma umaknila. Nadomestila jih je s svetimi podobicami, njena glavna literatura je poslej Sveto pismo. Vse bolj živi v prepričanju, da je pot ki jo uči Gospod tako ozka, da po njej ne moreta stopati dva drug ob drugem. Umakne se od družine in Jeroma, a to se ne konča dobro.

Ocena: 4/5

Botanični vrt, Ljubljana. Narava se prebuja

Andre Gide

Ozka vrata

Naslov izvirnika:

La porte etroite

Prevod:

Božo Vodušek

Založba Beletrina, Ljubljana, 2020

Zbirka Klasična Beletrina

144 strani

'Tisto jutro sem se začudi, ko na zidu nad njeno posteljo nisem več zagledal dveh velikih posnetkov Masacciovih slik, ki sem ji jih prinesel iz Italije. Ravno sem jo hotel vprašati, kaj se je zgodilo z njima, ko sem nehote pogledal tik zraven na polico, kjer so ponavadi stale njene najljubše knjige. Ta mala knjižnica je nastajala počasi, deloma iz knjig, ki sem ji jih podaril, deloma iz tistih, ki sva jih skupaj prebirala. Nenadoma sem opazil, da so vse te knjige manjkale in so bile zamenjane z neznatnimi nabožnimi, prav vsakdanjimi delci, ki jih je mogla, kakor sem upal, le zaničevati. Ko sem tisti hip pogledal kvišku, sem opazil Alisso, kako se je smejala - da, opazovala me je in se smejala.'

(Odlomek iz knjige, stran 93)

Ljubljana, Šišenski hrib, podlesna vetrnica

Andre Gide, francoski pisatelj in Nobelov nagrajenec, se je rodil v Parizu, 22. novembra 1869. Umrl je 19. februarja 1951. prav tako v Parizu. Leta 1947. je dobil Nobelovo nagrado za književnost.