Michael Martens - V požaru svetov - Ivo Andrić, Zgodba evropskega življenja

 

Ivo Andrić (9. 10. 1892, Dolac pri Travniku - 13. 3. 1975, Beograd), diplomat, pisatelj in Nobelov nagrajenec za književnost leta 1961. Živel in delal je v burnem in prej, ko ne, temačnem obdobju. Ko se je rodil, je bila Bosna pod Avstro-Ogrsko vladavino. V pokrajini se še vedno čuti duh osmanske države. Kot otrok je živel pri teti in stricu v Višegradu, ob znamenitem višegrajskem mostu, ki bo kasneje postal glavna zvezda njegove uspešnice Most na Drini.

Življenje Iva Andrića je pestro in skozenj se prebija s kompromisi, kot diplomat in pisatelj, v mračnem času.

Kot gimnazijec je bil član Mlade Bosne, ki je 28. 6. 1914 izvedla atentat na prestolonaslednika Franza Ferdinanda in njegovo ženo Sophie. Andrić je pisec revolucionarnih besedil, vendar pri atentatih ne sodeluje. V tem času je študent v Krakovu in se navdušuje nad poljskimi mladenkami.

V prvi svetovni vojni se izogne vpoklicu, saj boleha na pljučih. 1. 12. 1918 ustanovijo Kraljevino SHS, ki traja dvajset let. V tem letu izide prva Andrićeva knjiga, Ex Ponto. Dobi službo v Ministrstvu za verske zadeve, čeprav je ateist. V službi se dolgočasi. Zaprosi za delo na Zunanjem ministrstvu, kar mu s pomočjo nekdanjega profesorja in nekaj sreče tudi uspe. Začne se njegova diplomatska kariera, kjer se od najnižjega uradnika v Vatikanu, Bukarešti in Trstu, povzpne do namestnika zunanjega ministra. Leta 1939 službuje v Berlinu. Vihra druge svetovne vojne je tik pred vrati. Kljub njegovemu prizadevanju, da Nemčija ne bi napadla Jugoslavije, se to na žalost zgodi.

Ivo Andrić se vrne v Beograd. Med vojno piše in molči. Ničesar ne objavlja. Napiše pa trilogijo, zaradi katere je kasneje nominiran za Nobelovo nagrado. Leta 1942 napiše Travniško kroniko, 1943 Most na Drini in 1944 roman o skoposti, Gospodična. Glavna tema njegovih romanov je osmanska Bosna. Pretirana delovna vnema je zanj strategija preživetja. Svoje romane je napisal, da bi preživel. 20. 10. 1944 je Beograd svoboden. Ivo Andrić nikoli več ne stopi na nemška tla.

Ivo Andrić je bil zaljubljen v književnost, vendar mu tudi ljubezen do žensk ni bila tuja. Tudi če so bile poročene. Tako se je zapletel z ženo pisatelja Gustava Krkleca. Afera se je končala in tako je gospa z dvema pisateljema na koncu ostala sama. 27. 9. 1958 se je Andrić v zrelih letih poročil s precej mlajšo Milico Babić. Milica je s svojim možem delala na poslaništvu v Berlinu pod Andrićevo taktirko. Ker je bil diplomat samski, je Milica opravljala delo njegove spremljevalke na diplomatskih in protokolarnih dogodkih. Mož je bil tiskovni predstavnik. Dobro leto po njegovi smrti se je par poročil. Toda najsrečnejše pisateljevo obdobje ni trajalo dolgo. Po sedmih srečnih letih je Milica umrla za kapjo stara komaj 58 let. 

Odlična biografija svetovno znanega pisatelja Iva Andrića pa tudi zgodovina mračnega obdobja na prostoru nekdanje Jugoslavije, v katerem je Nobelovec živel.

Ocena 5/5

Michael Martens

V požaru svetov - Ivo Andrić

Naslov izvirnika:

Im Brand der Welten, Ivo Andrić. Ein europaisches Leben

Prevod:

Seta Knop

Literarno-umetniško društvo Literatura, Ljubljana, 2023

413 strani

"Andrić bo v neštetih različicah vedno znova pisal o tem, kako lahko vera učinkuje in kaj lahko povzroči, kaj vse so pripravljeni ljudje v imenu vere storiti drugim ljudem." (stran 34)

"Kroži šala o vzhodnoevropskem zajcu, ki z območja pod komunistično oblastjo z zadnjimi močmi priskaklja na zahod, k Američanom. Vidi ga zahodni zajec in ga vpraša: Pred čim bežiš zajček?

Pri nas preganjajo slone.

Ampak saj ti nisi slon!

Seveda nisem - ampak nisem prepričan, da lahko to dokažem."

(stran 243/244)

Michael Martens, avtor, ki se je uspešno lotil biografije Nobelovega nagrajenca Iva Andriča, je novinar in dolgoletni dopisnik Frankfurter Allgemeine Zeitunga za Balkan. Rojen je leta 1973 v Hamburgu. Že z dvaindvajsetimi leti je šel v Rusijo kjer je sedem let poročal iz Sankt Peterburga in Kijeva. Od leta 2002 je sedem let poročal iz Beograda. Med 2009 in 2015 je živel v Istanbulu in v Atenah. Od leta 2018 živi in dela na Dunaju za katerega je v nekem intervjuju dejal: "Dunaj je Balkan, le da z boljšim mestnim prometom in slabšo hrano." 

(Prevajalka knjige V požaru svetov, Seta Knop, stran 401)

Trst, pogled s Svetega Justa

Andre Gide - Ozka vrata

 

Francoski pisatelj in Nobelov nagrajenec za književnost, Andre Gide, je svoj roman Ozka vrata, napisal na začetku 20. stoletja. Izdali so ga leta 1908. 

Jerome Palissier je že v otroških letih svoje počitnice preživljal pri stricu v Normandiji. Ta je bil poročen s kreolko Lucile, s katero sta imela dve hčerki in sina. Ničkaj bogaboječa Lucile, je kljub trem otrokom, zapustila svojo družino in zbežala z mlajšim ljubimcem. Njeno pravo nasprotje je bila najstarejša hči Alissa, ki je osrednji lik romana Ozka vrata.

Jerome in Alissa se zaljubita, a njuna ljubezen je nenavadna. Alissa je tista, ki njuno zaroko in poroko kar naprej odlaga. Leta minevajo, Alissa živi v domači hiši v Le Havru. Z mislimi je vseskozi pri Jeromu, ki je medtem odslužil vojaščino, končal šolanje in prepotoval številne dežele. Videvata se bolj malo, zato pa so njuna pisma pogosta in obširna.

A tudi pisma sčasoma zamrejo. Alissa se nikakor ne more znebiti misli na svojo ubežno mater. Noče biti niti približno taka kot je bila ona. Knjige, ki jih je prebirala sama ali z Jeromom, ki so bogatile njeno malo knjižnico, je sčasoma umaknila. Nadomestila jih je s svetimi podobicami, njena glavna literatura je poslej Sveto pismo. Vse bolj živi v prepričanju, da je pot ki jo uči Gospod tako ozka, da po njej ne moreta stopati dva drug ob drugem. Umakne se od družine in Jeroma, a to se ne konča dobro.

Ocena: 4/5

Botanični vrt, Ljubljana. Narava se prebuja

Andre Gide

Ozka vrata

Naslov izvirnika:

La porte etroite

Prevod:

Božo Vodušek

Založba Beletrina, Ljubljana, 2020

Zbirka Klasična Beletrina

144 strani

'Tisto jutro sem se začudi, ko na zidu nad njeno posteljo nisem več zagledal dveh velikih posnetkov Masacciovih slik, ki sem ji jih prinesel iz Italije. Ravno sem jo hotel vprašati, kaj se je zgodilo z njima, ko sem nehote pogledal tik zraven na polico, kjer so ponavadi stale njene najljubše knjige. Ta mala knjižnica je nastajala počasi, deloma iz knjig, ki sem ji jih podaril, deloma iz tistih, ki sva jih skupaj prebirala. Nenadoma sem opazil, da so vse te knjige manjkale in so bile zamenjane z neznatnimi nabožnimi, prav vsakdanjimi delci, ki jih je mogla, kakor sem upal, le zaničevati. Ko sem tisti hip pogledal kvišku, sem opazil Alisso, kako se je smejala - da, opazovala me je in se smejala.'

(Odlomek iz knjige, stran 93)

Ljubljana, Šišenski hrib, podlesna vetrnica

Andre Gide, francoski pisatelj in Nobelov nagrajenec, se je rodil v Parizu, 22. novembra 1869. Umrl je 19. februarja 1951. prav tako v Parizu. Leta 1947. je dobil Nobelovo nagrado za književnost. 

Ernest Hemingway - Zbogom, orožje!

 

Mladi Američan Henry Frederic se je odpravil v večni Rim na želeni študij arhitekture. Nepričakovano pa se je znašel sredi vojne vihre. Na Soški fronti, ki je potekala po hribovju, ob danes čudoviti reki Soči, takrat pa je bila najverjetneje povsem drugačne barve. Henry se je znašel v vlogi voznika reševalnega avtomobila v enoti prve pomoči. Bil je tudi poročnik italijanske vojske. 

Njegov glavni stan je bil v Gorici. Tam je spoznal simpatično angleško bolniško sestro Catherine Barkley. Sprva ponesrečen poskus zbliževanja, se je kasneje razvil v pravo ljubezen, ki je osrednja zgodba romana Zbogom, orožje!, ameriškega pisatelja in Nobelovega nagrajenca za književnost Ernesta Hemingwaya.

Nekega dne, ko je Henry z drugimi vozniki čakal v jarku na nadaljnja navodila, je v bližini padla granata in Henryja hudo ranila. Odpeljali so ga v Gorico, od tam pa v Milano, kjer so ga operirali. Čakalo ga je dolgo okrevanje, a ker so v Milano premestili tudi Catherine, je bilo vse veliko lažje, saj je bila v isti bolnišnici kjer je okreval Henry. 

Po končanem zdravljenju se je Henry s težkim srcem vrnil na fronto. Niti sam sebi ni znal razložiti zakaj se je kot Američan prostovoljno pridružil italijanski vojski. Kot pravi ljudski rek: Mladost je norost, čez jarek skače kjer je most. 😎

Na fronti ga je čakal preobrat. Italijanska vojska je izgubljala na celi črti in začeli so se umikati v notranjost države, vse tja do reke Piave. Hemingway opisuje umik oddelka prve pomoči v kateri je bil tudi Henry. Težka pot, v dežju, kjer so se vojakom pridružili tudi domačini. Henry premaga vse težave na poti in nekako se prebije vse do Milana.

Zbogom, orožje! je bolj ljubezenski kot vojni roman. Dogajanje na Soški fronti je bolj okvir in čeprav krut okvir, je glavna zgodba ljubezen med Henryjem in Catherine. Z njima se veselimo njune ljubezni, sočustvujemo in držimo pesti, ko z barko sama bežita v sosednjo Švico, da tja tudi varno prispeta. Jima bo uspelo, se bosta poročila, se bo rodil zdrav otrok, bosta lahko svobodno zaživela! Težka vprašanja. Narava je lepa, lahko pa je tudi zelo kruta.

Ernest Hemingway

Zbogom, orožje!

Naslov izvirnika:

A farewell to arms

Prevod in spremna beseda:

Rado Bordon

Založba Obzorja, Maribor, 1991

358 strani

"Poznate Kobarid?"

"Poznam," sem odvrnil. Spominjal sem se, da je to bilo belo mestece z zvonikom v dolini. Bilo je čisto mestece in na trgu je bil lep vodnjak. (Odlomek iz knjige, stran 158)

Bohinjsko jezero

Ernest Hemingway, Pariz - premični praznik

Olga Tokarczuk, Pelji svoj plug čez kosti mrtvih

Janina Dušejko je upokojena inženirka mostogradnje in profesorica angleščine, zemljepisa in ročnih del. Preselila se je v staro hiško na poljskem Višavju, na meji s Češko, kjer je v poletnih mesecih nekaj vikendašev, pozimi pa je bolj samotno. saj tam prebivajo le trije.

Janina je strastna borka za pravice živali. Dela ji nikoli ne zmanjka saj so na delu prav tako strastni lovci, ki za lastno veselje pobijajo živali, ne glede na to ali je sezona lova ali je ni. Dneve preživlja tudi s pisanjem prijav o nezakonitem lovu, a policija ne ukrepa saj jo imajo za čudakinjo in njenih prijav niti ne prebirajo več. Ali pa je to povezano s tem, da je tudi poveljnik policije lovec! 😢

Žalosti jo pobijanje živali. Pobira njihove ostanke in jih spoštljivo, kot si vsa živa bitja zaslužijo, pokoplje. Nekega dne pa najdejo mrtvega njenega soseda. Poimenovala ga je Veliko stopalo. Za vsakega, ki ga sreča ima kakšno svoje ime. Ugotovili so, da gre za nesrečo. Zadavil se je s koščico, ko je jedel divjačino. Ko čez nekaj dni najdejo v vodnjaku mrtvega poveljnika policije, okoli vodnjaka pa polno odtisov srnjadi, je Janina prepričana, da so se živali maščevale za dolgoletno pobijanje.

Žrtev je čedalje več in prav vsi so lovci. So se res živali postavile same zase ali je njihovo maščevanje prevzel nekdo v človeški podobi.  

Severni jelen, ZOO Ljubljana

Olga Tokarczuk

Pelji svoj plug čez kosti mrtvih

Naslov originala:

Prowadž swoj plug przez košci umarlych

Prevod: Jana Unuk

Cankarjeva založba, Ljubljana, 2014

241 strani

"Borosova navzočnost me je spominjala na to, kako je, kadar s kom živiš. In kako zelo sitno je to. Kako zelo te odvrača od lastnih misli in raztresa. Kako te drug Človek niti ne začenja dražiti s tem, da počne kaj, kar ti gre na živce, ampak samo s tem, da enostavno je. Ko je zjutraj odhajal v gozd, sem blagoslavljala svojo lepo samoto. Kako je mogoče, sem si mislila, da ljudje desetletja živijo skupaj na majhni površini. Da spijo v eni postelji, da dihajo drug v drugega in se nehote dregajo v spanju. Ne pravim, da se to ni zgodilo tudi meni. Nekaj časa sem spala v isti postelji z nekim Katoličanom in iz tega se ni izcimilo nič dobrega."  (Odlomek iz knjige, stran 145).

ZOO Ljubljana

Poljska pisateljica Olga Tokarczuk (29. januar 1962. Sulechow) je prejemnica Nobelove nagrade za književnost za leto 2018.