Olga Tokarczuk, Pelji svoj plug čez kosti mrtvih

Janina Dušejko je upokojena inženirka mostogradnje in profesorica angleščine, zemljepisa in ročnih del. Preselila se je v staro hiško na poljskem Višavju, na meji s Češko, kjer je v poletnih mesecih nekaj vikendašev, pozimi pa je bolj samotno. saj tam prebivajo le trije.

Janina je strastna borka za pravice živali. Dela ji nikoli ne zmanjka saj so na delu prav tako strastni lovci, ki za lastno veselje pobijajo živali, ne glede na to ali je sezona lova ali je ni. Dneve preživlja tudi s pisanjem prijav o nezakonitem lovu, a policija ne ukrepa saj jo imajo za čudakinjo in njenih prijav niti ne prebirajo več. Ali pa je to povezano s tem, da je tudi poveljnik policije lovec! 😢

Žalosti jo pobijanje živali. Pobira njihove ostanke in jih spoštljivo, kot si vsa živa bitja zaslužijo, pokoplje. Nekega dne pa najdejo mrtvega njenega soseda. Poimenovala ga je Veliko stopalo. Za vsakega, ki ga sreča ima kakšno svoje ime. Ugotovili so, da gre za nesrečo. Zadavil se je s koščico, ko je jedel divjačino. Ko čez nekaj dni najdejo v vodnjaku mrtvega poveljnika policije, okoli vodnjaka pa polno odtisov srnjadi, je Janina prepričana, da so se živali maščevale za dolgoletno pobijanje.

Žrtev je čedalje več in prav vsi so lovci. So se res živali postavile same zase ali je njihovo maščevanje prevzel nekdo v človeški podobi.  

Severni jelen, ZOO Ljubljana

Olga Tokarczuk

Pelji svoj plug čez kosti mrtvih

Naslov originala:

Prowadž swoj plug przez košci umarlych

Prevod: Jana Unuk

Cankarjeva založba, Ljubljana, 2014

241 strani

"Borosova navzočnost me je spominjala na to, kako je, kadar s kom živiš. In kako zelo sitno je to. Kako zelo te odvrača od lastnih misli in raztresa. Kako te drug Človek niti ne začenja dražiti s tem, da počne kaj, kar ti gre na živce, ampak samo s tem, da enostavno je. Ko je zjutraj odhajal v gozd, sem blagoslavljala svojo lepo samoto. Kako je mogoče, sem si mislila, da ljudje desetletja živijo skupaj na majhni površini. Da spijo v eni postelji, da dihajo drug v drugega in se nehote dregajo v spanju. Ne pravim, da se to ni zgodilo tudi meni. Nekaj časa sem spala v isti postelji z nekim Katoličanom in iz tega se ni izcimilo nič dobrega."  (Odlomek iz knjige, stran 145).

ZOO Ljubljana

Poljska pisateljica Olga Tokarczuk (29. januar 1962. Sulechow) je prejemnica Nobelove nagrade za književnost za leto 2018. 

Mikael Lindnord, Artur - Pes, ki je prečkal džunglo, da bi našel dom

Artur, čistokrvni mešanček, kuža iz Ekvadorja, ki se je nekje na začetku ekvadorske puščave odločil, da se pridruži ekipi ekstremnih športnikov iz Švedske in z njimi tudi ostane.

Mikael Lindnord
Artur
Pes, ki je prečkal džunglo, da bi našel dom

Naslov izvirnika: 
Artur
The dog who crossed the jungle to find a home

Prevod: 
Miriam Drev

Založba UMco, Ljubljana, 2017
279 strani



Resnična zgodba štirih švedskih ekstremnih športnikov, ki se je podala na Pustolovske dirke v južno ameriško državo Ekvador, bolj natančno v Ekvadorsko Amazonijo. Napori, na sedemsto kilometrov dolgi poti, so ubijalski. Vzpon na višino več kot 4.000 metrov, spust, dež, blato, mraz, vročina. Na tej poti so se preizkusili v teku, kolesarjenju, veslanju in soteskanju.

Ekstremna pot in ekstremne obremenitve, ki jih je potrebno premagati. Ob tem pa se pri marsikomu odprejo tudi stare poškodbe. V vsaki ekipi so trije moški in ena ženska. Na poti so tudi počivališča, kjer si ekipa odpočije in zaceli rane. Vsaka minuta je dragocena, zato se na počivališčih zadržujejo čim manj časa. Vse čestitke ljudem, ki se udeležujejo takih tekmovanj. Čestitke za pogum, vztrajnost, trmo in vzdržljivost. Toda mene je zgodba pritegnila šele, ko se na nekem počivališču, sredi ničesar, pojavi kuža, ki kljub svojemu slabemu stanju, mirno opazuje vrvež okoli sebe.

Na začetku ekvadorske puščave se v nekem trenutku, iz oči v oči, srečata vodja švedske ekipe Mikael in kuža kraljevske drže, ki res ne more bit nič drugega kot Artur 💓 Ko Mikael z Arturjem deli še svoje skromno kosilo, mu ta sledi skozi puščavo in vse do Švedske, kjer upam, da še danes živita srečno življenje 🐕.

Ni bilo vse gladko in enostavno. Preden je Artur, s svojimi tačkami, stopil na švedska tla, je skupaj z ekipo preživljal še dodatne adrenalinske dneve. Kljub temu, da so za kužka imeli vse potrebne papirje za izhod iz države pa so se na carini odločili, da Artur ne sme iz države. Iz države, ki je v vrhu lestvice po številu potepuških psov in kjer z njimi ljudje slabo ravnajo, so se odločili, da v krdelu potepuških psov nujno potrebujejo tudi Arturja.

S pomočjo dobrih ljudi iz celega sveta in predvsem pravih ljudi v Ekvadorju, se je vse dobro končalo. Artur je srečno pristal na Švedskem, preživel nekaj mesečno karanteno in kar nekaj operacij. Zdravstveno si je opomogel in zaživel s svojo švedsko družino. Mikael in Artur sta ustanovila sklad za pomoč in boljše življenje ekvadorskih kužkov.

Preslikana fotografija iz knjige Mikael Lindnord, Artur - Pes, ki je prečkal džunglo, da bi našel dom

"S pogledom sem ošinil Arturja, ki je capljal ob meni. Ne, sem pomislil sam pri sebi, ti pač svoj živi dan nisi imel svojega doma, kajne? Neskončno daleč smo od kraja, kjer sva se srečala in ne morem se slepiti, da imaš sploh kam iti, če ne boš odpotoval z mano. Vse si stavil name, ne morem te pustiti na cedilu. Naj stane, kar hoče." (Odlomek iz knjige)

"Ne obstaja zvestoba, ki ne bi bila prelomljena, razen zvestobe resnično vdanega psa." Konrad Lorenz, 1903-1989, avstrijski zoolog, etolog in ornitolog, ki se je ukvarjal z živalsko psihologijo. Leta 1973. je dobil Nobelovo nagrado (wikipedija)

Označena pot ekstremnega tekmovanja v Ekvatorski Amazoniji in kraj kjer se je Artur prvič srečal s švedsko ekipo ekstremnih športnikov. (Preslikano iz knjige)