Lidia Pavlin - Hiške z ženskimi imeni

 

Prvenec avtorice Lidie Pavlin, Hiške z ženskimi imeni, je sklop življenjskih zgodb, uokvirjenih v trikotnik med hrvaško Liko, Ljubljano in otokom Krk. Hiške ne gledajo proti morju, temveč proti gorovju Velebit, za katerim se skriva Lika, in Lindine korenine. Tako je trikotnik sklenjen. 😊 

Linda je uspešna poslovna ženska. Na otoku Krk sta s partnerjem zgradila pet hišk dobrega počutja. Hiške je poimenovala po ženskah, ki so zaznamovale njeno življenje. V pozitivnem smislu. 

Vendar pa roman ni zgolj zgodba o turističnih hiškah na otoku Krku. To je predvsem zgodba o močnih ženskah, o njihovem življenju, o ljubezni, ki so jo iskale, in o družinah, ki so jih ustvarile. 

Lucija je Lindina babica iz hrvaške Like. Odločna ženska z zanimivo ljubezensko zgodbo. Imela je kar devet otrok. Med njimi je Marija, Lindina mati. Tudi Marija je odločna ženska za povrh pa še trmasta. Odločena je, da ne bo živela in ustvarjala družine v revni vasici. Hoče v Ljubljano, k bratu. In tako se je tudi zgodilo. 

Polona je bila Lindina najboljša prijateljica. Bila je nekaj let starejša. Petletna Linda je zelo rada zahajala k njej in priljubila se je vsem v družini. Zgodba s Polono je tako živo napisana, da me je prizadela, kot bi jo tudi jaz poznala. 

Margo je Lindina mlajša sestra. Če si v mladih letih nista bili ravno blizu, se je kasneje njun odnos temeljito spremenil. 

Anka je bila Lindina osnovnošolska učiteljica. Učila je angleški jezik in vodila dramski krožek. V Lindi je spoznala velik talent za jezike, blestela je tudi v igri. Vse to ji je v odraslem življenju zelo pomagalo do uspešne kariere.

Berljiv in zelo zanimiv roman se zaključi s slavnostno otvoritvijo hišk dobrega počutja. V krogu družine, prijateljev in domačinov, z dobro hrano in pijačo.

Ocena: 4/5

Lidia Pavlin

Hiške z ženskimi imeni

Založba Nicha, Ljubljana, 2022

258 strani

"Kdo pa je rekel, da bom šla s tabo v Bosno! Tukaj bom ostala in delala bom, kar bom želela. Nihče mi ne bo ukazoval, kaj naj počnem v življenju. Moja starša mi nista in ti mi sploh ne boš," je odločno rekla Marija in se zasukala na petah. "Pridi, Mari, veselice je konec." (Odlomek iz knjige, stran 136)

Kate Summerscale, Sramota gospe Robinson

Roman angleške pisateljice Kate Summerscale, Sramota gospe Robinson, je resnična zgodba o življenju in medsebojnih odnosih v viktorijanski dobi, ko je bila glavna zaposlitev žensk vzgoja otrok, branje in igranje klavirja ter popolna podrejenost možu.

Isabella Robinson je ženska srednjih let, poročena z drugim možem s katerim ima dva sinova. Enega sina ima s prvim možem, ki je umrl. Mož, Henry Robinson, podjetnik in inovator, je zaradi svojega dela veliko odsoten. Isabella je zato osamljena in zdolgočasena. Čas si krajša z branjem in pisanjem pisem, v katerih razglablja najrazličnejše teme, od literature, poezije do filozofije, krščanstva in medicine. 

Razen tega, da sama študira različne teme pa se Isabella zelo rada spogleduje. Tako se je zgodilo, da se je zapletla v razmerje z družinskim prijateljem in zdravnikom Edwardom Lainom. Prav vse dogodke pa si je vestno in natančno vpisovala v svoj dnevnik, ki je bil prava mala literarna umetnina.

Ali je bila njena dnevniška zgodba o razmerju z Edwardom resnica ali fikcija in plod njene bogate domišljije, bo ugotavljalo sodišče. Kajti dnevnik je prišel v moževe roke in, ko ga je prebral, se je odločil zahtevati ločitev. Isabellin greh je prevelik, da bi ji lahko oprostil. Na ta način pa bi si pogoltni mož, kakršen je Henry bil, lahko prigrabil tudi vso njeno premoženje, kar si ga že ni. Ni pomembno, da je bil sam dokazano nezvest. Imel je ljubico in z njo dve nezakonski hčeri. Isabelin greh je po viktorijanski dvoličnosti veliko večji, čeprav bi lahko šlo zgolj za njeno bujno domišljijo. Zanjo ni opravičila, viktorijanska žena mora biti možu pokorna, najsi bo on še tako strog in krut pa še nezvest povrhu. 

Skozi Isabellino zgodbo, ki se je dogajala sredi 19. stoletja, spoznamo tudi številne druge ločitvene primere, ki jih je pisateljica našla in preučila v različnih pisnih virih. Za Isabello se ni izšlo najbolje, vsaj kar se tiče financ, kajti vse kar je imela žena, je bila moževa last. Počasi pa se je začel sistem vendarle rahljati in parlament je sprejel kar nekaj zakonov, ki so olajšali ločitve in, ki so tudi ženskam dali pravico do lastnine, ki je samo njihova.

Piran, Arze

Kate Summerscale

 

Sramota gospe Robinson                                            

Zasebni dnevnik viktorijanske dame

Naslov izvirnika:  

Mrs Robinson's Disgrace                                        

The Private Diary of a Victorian Lady

Prevod:                                                                            

Maja Ropret

Založba Zala, Hlebce, 2014                                         

303 strani                     

"Podobno je avtorica zapisa v reviji Chambers trdila, da lahko mož s čezmerno oblastjo ženo ugonobi, da se v njej naseli sovraštvo do njega in sebe. Ženski slab zakon ne prinaša samo krivic, je menila, temveč jo iznakazi. Kot šibek satelit 'vseobvladujočega planeta'  svojega moža postane človek nemoči, indolence in usmiljenja vredne odvisnosti. Sčasoma 'si morebiti s trdnim prizadevanjem, prizadevanjem ob krvavih solzah, povrne potrpljenje in modrost in moč, a pohabljenih sil življenja ni moč nikdar več povsem obnoviti'. Kot 'bela krščanska sužnja mora stopati tiho, s pokorjenimi impulzi/... Na obrazu mora kazati umirjenost, četudi ji v nedrih kipijo ognjeni izbruhi Etne'. Nesrečna ženska, je napisala, v zakonu pogosto vztraja samo zato, ker ne bi prenesla ločitve od svojih otrok. Lahko jim izkazuje 'nenadkriljivo nežnost', vendar do njih sama zase nima nobene pravice, 'prav nikakršne'.

(Odlomek iz knjige, stran 68)

Piran 

Olga Tokarczuk, Pelji svoj plug čez kosti mrtvih

Janina Dušejko je upokojena inženirka mostogradnje in profesorica angleščine, zemljepisa in ročnih del. Preselila se je v staro hiško na poljskem Višavju, na meji s Češko, kjer je v poletnih mesecih nekaj vikendašev, pozimi pa je bolj samotno. saj tam prebivajo le trije.

Janina je strastna borka za pravice živali. Dela ji nikoli ne zmanjka saj so na delu prav tako strastni lovci, ki za lastno veselje pobijajo živali, ne glede na to ali je sezona lova ali je ni. Dneve preživlja tudi s pisanjem prijav o nezakonitem lovu, a policija ne ukrepa saj jo imajo za čudakinjo in njenih prijav niti ne prebirajo več. Ali pa je to povezano s tem, da je tudi poveljnik policije lovec! 😢

Žalosti jo pobijanje živali. Pobira njihove ostanke in jih spoštljivo, kot si vsa živa bitja zaslužijo, pokoplje. Nekega dne pa najdejo mrtvega njenega soseda. Poimenovala ga je Veliko stopalo. Za vsakega, ki ga sreča ima kakšno svoje ime. Ugotovili so, da gre za nesrečo. Zadavil se je s koščico, ko je jedel divjačino. Ko čez nekaj dni najdejo v vodnjaku mrtvega poveljnika policije, okoli vodnjaka pa polno odtisov srnjadi, je Janina prepričana, da so se živali maščevale za dolgoletno pobijanje.

Žrtev je čedalje več in prav vsi so lovci. So se res živali postavile same zase ali je njihovo maščevanje prevzel nekdo v človeški podobi.  

Severni jelen, ZOO Ljubljana

Olga Tokarczuk

Pelji svoj plug čez kosti mrtvih

Naslov originala:

Prowadž swoj plug przez košci umarlych

Prevod: Jana Unuk

Cankarjeva založba, Ljubljana, 2014

241 strani

"Borosova navzočnost me je spominjala na to, kako je, kadar s kom živiš. In kako zelo sitno je to. Kako zelo te odvrača od lastnih misli in raztresa. Kako te drug Človek niti ne začenja dražiti s tem, da počne kaj, kar ti gre na živce, ampak samo s tem, da enostavno je. Ko je zjutraj odhajal v gozd, sem blagoslavljala svojo lepo samoto. Kako je mogoče, sem si mislila, da ljudje desetletja živijo skupaj na majhni površini. Da spijo v eni postelji, da dihajo drug v drugega in se nehote dregajo v spanju. Ne pravim, da se to ni zgodilo tudi meni. Nekaj časa sem spala v isti postelji z nekim Katoličanom in iz tega se ni izcimilo nič dobrega."  (Odlomek iz knjige, stran 145).

ZOO Ljubljana

Poljska pisateljica Olga Tokarczuk (29. januar 1962. Sulechow) je prejemnica Nobelove nagrade za književnost za leto 2018. 

Laetitia Colombani, Kita

Krajši roman Kita, francoske avtorice Laetitie Colombani, sestavljajo tri življenjske zgodbe treh žensk. Med seboj se ne poznajo. Vsaka živi svojo zgodbo, v različnih delih sveta. A neka malenkost jih poveže in vsako posebej osreči, ne da bi one za to vedele.

Smita živi na severu Indije, v mestu Badlapur, zvezna država Utar Pradeš. Smita je poročena, ima tudi malo hčerkico Lalito. Njena družina spada v najnižjo in najbolj zaničevano kasto daliti, Opravljajo najbolj umazana dela za mizerno plačilo ali nekaj plesnivega riža. Odloči se, da bo njena hči hodila v šolo, da ne bo opravljala umazanih del. Toda že prvi dan v šoli se mala upre učitelju, ki jo je določil za čiščenje učilnice. Smita vzame usodo v svoje roke. Z Lalito zbežita. S kolesom, peš, z avtobusom in vlakom. Njun cilj je dva tisoč kilometrov oddaljeni Čenaj, kjer upata na boljšo prihodnost. Še prej se ustavita v svetišču Tirupati do katerega se vzpneta po kar 3600 stopnicah. V zahvalo za svojo novo usodo, darujeta svoje lepe lase. Edino kar sta še imeli.

Giulia je dvajsetletno dekle, ki živi v Palermu, na Siciliji. Navdušena bralka in redna obiskovalka knjižnice, je tudi spretna izdelovalka lasulj v očetovi delavnici. V knjižnici spozna indijskega priseljenca s katerim se zbližata. Ko se oče ponesreči in pristane v bolnišnici, prevzame Giulia vodenje delavnice. Na svojo veliko grozo ugotovi, da je delavnica tik pred stečajem saj ima velike dolgove. Kaj bo z njeno družino in kaj z zaposlenimi. Kemal ima idejo. Ker je v Italiji čedalje težje priti do naravnih las, predlaga da jih uvozita iz Indije. Tam imajo las v izobilju. Jima bo uspelo rešiti delavnico, družino in zaposlene pred bankrotom?

Sarah živi v Montrealu, v Kanadi. Stara je štirideset let, je samozavestna in uspešna odvetnica ter družabnica v odvetniški pisarni. Njen dan je načrtovan do minute natančno. Je mati samohranilka. Ima hčerko in dvojčka z dvema moškima. Od obeh se je ločila, z obema pa je v dobrih odnosih, tudi zaradi otrok. V njeno uspešno in srečno življenje udari bolezen. Rak. Sarah hodi na obsevanje in svojo bolezen skriva pred sodelavci. A oni za skrivnost izvejo. Razširijo njena tesna sodelavka, ki ji je najbolj zaupala. Namesto pomoči in podpore, so sodelavci, ki so ji še pred kratkim lezli, da na rečem kam, Sarah izključili iz delovanja pisarne. Saj s tem ji samo pomagajo, bolna je in ne zmore vseh odvetniških naporov, a ne 😠 Sarah pade v depresijo in več dni ne vstane iz postelje. A na srečo se odloči živeti. Zase, za otroke, ne bo se kar tako vdala. Kupi si lasuljo in z visoko dvignjeno glavo se poda v boj z boleznijo, za življenje. Go girl 😊

Rododendron v Tivoliju

Laetitia Colombani
Kita

Naslov originala:
La tresse

Prevod:
Špela Žakelj

Založba Ućila, Tržič, 2020
224 strani



'Smita se je skrivaj smehljala ob svoji zmagi. Tako zelo si je želela, da bi se njena mati borila zanjo, tako zelo si je želela prestopiti šolski prag, sedeti med drugimi otroki. Se učiti brati in šteti. Toda to ni bilo mogoče, saj Smitin oče ni bil tako dober mož, kot je Nagaradžan, ampak je bil vzkipljiv in nasilen. Tepel je ženo, tako kot to počnejo vsi tukajšnji možje. Pogosto je govoril: "Ženska ni enakovredna moškemu, ampak mu pripada. Njegova lastnina je, njegova sužnja. Podrediti se mora njegovi volji." Njen oče bi zagotovo raje rešil kravo kot pa ženo.'

Laetitia Colombani se je rodila leta 1976. v Bordeauxu, v Franciji. Je igralka, scenaristka, režiserka in zdaj tudi pisateljica. Roman Kita je njen prvenec.

Mira Mihelič, Stolpnica osamelih žensk

Mira Mihelič

Zgodba romana, Stolpnica osamelih žensk, nas popelje v čas po drugi svetovni vojni. Slovenska pisateljica Mira Mihelič nam razkrije zgodbe samskih oziroma osamelih žensk, ki živijo v manjših stanovanjih, v stolpnici na robu mesta.

Ko odstranimo vse prispodobe, okraske in podobne elemente, ki so jih radi uporabljali ustvarjalci in ustvarjalke v prvi polovici 20. stoletja, dobimo pretresljive življenjske zgodbe žensk, ki so tako ali drugače sodelovale v narodno osvobodilnem boju in ga z manjšimi in večjimi travmami tudi preživele. Toda, travme so ostale. Pri nekaterih so se celo poglobile. Nekatere so se znale prilagoditi smeri družbenega vetra in zaživeti na visoki nogi, kot radi rečemo. Vendar te niso živele v stolpnici osamelih. 😎

Partizanka Hilda je bila med srečnejšimi. Ali pa tudi ne, Kakor se vzame. Takoj po vojni je po hitrem postopku oziroma po skrajšanem programu, končala srednjo in višjo šolo. Postala je direktorica z dobro plačo, velikim stanovanjem in omarami polnimi krznenih plaščev, oblačil, čevljev in torbic. Uživanje življenja, ki si ga je priborila, ji je grenila mama, ki je bila stanovalka stolpnice osamelih.

Silva je bila Hildina računovodkinja. Bila je poročena in ima sina, ki živi pri očetu. Med vojno je rešila moža pred smrtjo, vendar je pri tem sama plačala visoko ceno. Tega si ni mogla odpustiti. Zapustila je moža, se zapila in s svojo steklenico sta našli dom v stolpnici osamelih. Tam pa jo je neprestano spremljala misel na samomor.

Še najbolj travmatična je usoda Kristine Marec. Da bi pozabila kaj vse se ji je zgodilo, si je spremenila celo ime. Odraščala je v premožni meščanski družini, v vili z vrtom. Med vojno je po mestu prenašala letake in sodelovala s partizani. Nacisti so jo ujeli in ker ni nikogar izdala je bila zverinsko mučena. Ko so mislili, da je mrtva, so jo vrgli v reko. Njeno telo se je ujelo med veje, kjer so jo našli dobri ljudje in jo odpeljali v bolnišnico.

Kristina si je s pomočjo prizadevnega zdravnika opomogla. Živela je v stolpnici osamelih in se posvetila reševanju ranjenih ženskih duš svojih številnih sosed.

Mira Mihelič
Stolpnica osamelih žensk

Založba Lipa,
Koper, 1969

389 strani







"Da, ženske so šibke, plen svojih čustev." Namrdnila se je. "Zdaj bi me lahko vprašali, ali jaz nisem ženska. Na nesrečo sem to še zmerom, hočem reči, da stalno podlegam ženskemu izvirnemu grehu, se pravi, da preveč popuščam čustvom, namesto da bi sledila razumu."  In to pot je bila - če kdaj - iskrena. Sovražila je svoj spol, o tem je govoril hladni zelenkasti lesk v njenih očeh. 
(Odlomek iz knjige, stran 242)

Ljubljana, 25. maj 2020