Joseph Roth - Kapucinska grobnica

 

Roman Kapucinska grobnica, avstrijskega pisatelja Josepha Rotha, je nekakšno nadaljevanje romana Radetzkyjeva koračnica. Ni tako obsežen kot je prvi del. V njem se bliskovito "sprehodimo" skozi prvo svetovno vojno in skozi rusko ujetništvo v osrednjem delu Sibirije, kamor odpeljejo glavnega junaka ter se vrnemo v povojni Dunaj, ki ga mnogi ne spoznajo in težko sprejemajo.

Glavni junak romana Kapucinska grobnica je Franc Ferdinand Trotta, vnuk brata junaka Solferina, ki smo ga spoznali v prvi knjigi. Ta veja družine Trotta ni imela plemiškega naslova, bila pa je precej premožna. Oče je imel zelo radikalne nazore, ki jih je javno razglašal, zato je moral zapustiti monarhijo. Odpravi se v Ameriko. Tam dela kot kemik in obogati. Vrne se na Dunaj kjer pa po dveh letih umre.

Mladi Franc Trotta postane premožen ne da bi mignil s prstom. V tem slogu nadaljuje svoje življenje. Nič ne dela, ponoči s prijatelji popiva, čez dan spi, vse dokler začetek prve svetovne vojne in mobilizacija korenito ne spremenita življenja v monarhiji.

Po vojni se Franc Trotta vrne iz ruskega ujetništva. Globoko v mrzli Sibiriji, ob reki Leni je preživel skoraj vsa leta vojne. Njegov ljubljeni Dunaj je popolnoma spremenjen. Cesarsko kraljeve monarhije ni več. Ljudje, ki so preživeli kruto vojno, žalujejo za širno domovino, ki se je zdaj precej zmanjšala. Pogrešajo red in točnost, toda živeti morajo naprej. Tudi mladi in nekoč razvajeni Trotta, mora zavihati rokave in začeti novo, drugačno življenje.

Ocena: 4/5

Joseph Roth

Kapucinska grobnica

Naslov izvirnika:

Die Kapuzinergruft

Prevod:

Mira Miladinovič

Mladinska knjiga, Ljubljana, 1984

159 strani

"Veliko preveč razvajeno so bili odraščali na Dunaju, ki so ga neprenehno napajale kronske dežele, neškodljivi, skoraj smešno neškodljivi otroci razvajenega, veliko prevečkrat opevanega glavnega in rezidenčnega mesta, ki je, podobno svetlečemu se, zapeljivemu pajku, sedelo v sredini mogočne, črno rumene mreže in neprenehno dobivalo moč in sok in sij od obdajajočih ga kronskih dežel. Od davkov, ki jih je plačeval moj ubogi bratranec, maronar Joseph Branco Trotta iz Sipolja, od davkov, ki jih je plačeval moj bedno živeči židovski fijakar Manes Reisiger iz Zlotogroda, so živele ponosne hiše ob Ringu, ki so bile last zbaronizirane židovske družine Todesco, in javne zgradbe, parlament, pravosodna palača, univerza, zemljiški kreditni zavod, burgteater, dvorna opera, in celo policijska direkcija. Pisana vedrina cesarskega, glavnega in rezidenčnega mesta se je čisto razločno hranila - moj oče je to tolikokrat rekel - s tragično ljubeznijo kronskih dežel do Avstrije: tragično, ker ni bila nikoli vračana." (Odlomek iz knjige, stran 62)

Trdnjava Kluže v Posočju

Joseph Roth - Radetzkyjeva koračnica

Joseph Roth - Radetzkyjeva koračnica

 

Avstrijski pisatelj in novinar Joseph Roth (2. september 1894. Brody pri Lvovu, danes v Ukrajini - 27. maj 1939. Pariz), nam v svojem romanu Radetzkyjeva koračnica, zelo natanko opisuje naravo takratne Avstro-Ogrske monarhije. Tudi o oblekah in manirah tistega časa izvemo veliko.

Skozi te obširne in natančne opise se vije zgodba družine Trotta. Predvsem moškega dela. Žensk je v tem romanu za vzorec. Moški iz družine Trotta zelo zgodaj postanejo vdovci in poslej živijo sami. Njihova slava se prične s stotnikom Josephom Trotta.

Joseph Trotta je v bitki pri Solferinu rešil življenje mladega cesarja Franca Jožefa Prvega, ki je šele dobro začel svojo cesarsko pot, ki je, kakor vemo, trajala zelo dolgo. V zahvalo je cesar stotniku podelil plemiški naslov. Odslej se je imenoval stotnik Joseph Trotta von Sipolje. Po kraju v katerem se je rodil.

Dogodek je bil ovekovečen tudi v otroški čitanki, vendar precej drugače kot se je zgodilo v resnici. Cesarja in stotnika so prikazali kot neustrašna viteza na konjih, ki sta se borila proti sovražniku za preljubo cesarstvo. Ko je Joseph Trotta zgodbo prebral v čitanki svojega sina, se je strašansko razjezil. To je ena sama laž. Pritožil se je na ministrstvo kjer so mu dali odgovor, da je to vendar samo zgodbica za otroke. A ni se dal, resnica in pravica sta vedno na prvem mestu. Zaprosil je za avdienco pri samem cesarju, vendar mu tudi on pove, da je to samo zgodba. Ker je za Josepha zgodba še vedno laž, zaprosi za odpust iz vojske. Preseli se na Češko, na manjše posestvo svojega tasta, kjer živi zagrenjeno življenje civilista. Baronski naslov ga malce potolaži. 

Njegov sin, Franz baron von Trotta, študira pravo in postane okrajni glavar, saj mu oče ni dovolil, da bi šel med vojake. Njegov vnuk Carl Joseph von Trotta, nadaljuje po dedkovi poti. Postane učenec kadetske šole za konjenico. Ne gre mu prav dobro. Šolo dokonča, toda na konju ni prav spreten. Zaprosi za premestitev v pehoto. Željo mu izpolnijo. Pošljejo ga na rob Avstro-Ogrske monarhije, na mejo z Rusijo. Je obdobje miru in obmejni vojaki se obiskujejo. Uživajo v spretnostih, ki jih kažejo kozaki na svojih konjih, se zabavajo in vmes tudi trenirajo svoje vojaške veščine.

V zraku je nekaj zloveščega. Prihaja velika vojna, obiski se prenehajo. Prijatelji postanejo sovražniki in nič ni več tako kot je bilo. Vojna je ena sama velika žalost. 

Zgodba o vzponu in propadu velike monarhije. Enako se zgodi tudi s člani plemiške družine Trotta. Od baronov ni ostalo nič, tudi od monarhije ne. 😎

Ocena: 4/5

Kobarid, top iz prve svetovne vojne

Joseph Roth

Radetzkyjeva koračnica

Naslov izvirnika:

Radetzkymarsch

Prevod:

Mira Miladinovič Zalaznik

Založba Beletrina, Ljubljana, 2021

Zbirka Klasična Beletrina

381 strani

"Kdorkoli izmed tujcev je že zašel v te kraje, se je moral s časoma zgubiti. Nihče ni bil tako močan kot močvirje. Nihče se ni mogel upirati meji. Takrat nekako so pričeli veliki gospodje na Dunaju in v Petrogradu pripravljati veliko vojno. Ljudje na meji so jo čutili prihajati prej kot drugi; ne zgolj, ker so bili  navajeni zaslutiti prihajajoče stvari, temveč tudi zato, ker so lahko vsak dan na lastne oči videli predznake propada." (Odlomek iz knjige, stran 145)

Trdnjava Kluže, muzej

Ernest Hemingway - Zbogom, orožje!

 

Mladi Američan Henry Frederic se je odpravil v večni Rim na želeni študij arhitekture. Nepričakovano pa se je znašel sredi vojne vihre. Na Soški fronti, ki je potekala po hribovju, ob danes čudoviti reki Soči, takrat pa je bila najverjetneje povsem drugačne barve. Henry se je znašel v vlogi voznika reševalnega avtomobila v enoti prve pomoči. Bil je tudi poročnik italijanske vojske. 

Njegov glavni stan je bil v Gorici. Tam je spoznal simpatično angleško bolniško sestro Catherine Barkley. Sprva ponesrečen poskus zbliževanja, se je kasneje razvil v pravo ljubezen, ki je osrednja zgodba romana Zbogom, orožje!, ameriškega pisatelja in Nobelovega nagrajenca za književnost Ernesta Hemingwaya.

Nekega dne, ko je Henry z drugimi vozniki čakal v jarku na nadaljnja navodila, je v bližini padla granata in Henryja hudo ranila. Odpeljali so ga v Gorico, od tam pa v Milano, kjer so ga operirali. Čakalo ga je dolgo okrevanje, a ker so v Milano premestili tudi Catherine, je bilo vse veliko lažje, saj je bila v isti bolnišnici kjer je okreval Henry. 

Po končanem zdravljenju se je Henry s težkim srcem vrnil na fronto. Niti sam sebi ni znal razložiti zakaj se je kot Američan prostovoljno pridružil italijanski vojski. Kot pravi ljudski rek: Mladost je norost, čez jarek skače kjer je most. 😎

Na fronti ga je čakal preobrat. Italijanska vojska je izgubljala na celi črti in začeli so se umikati v notranjost države, vse tja do reke Piave. Hemingway opisuje umik oddelka prve pomoči v kateri je bil tudi Henry. Težka pot, v dežju, kjer so se vojakom pridružili tudi domačini. Henry premaga vse težave na poti in nekako se prebije vse do Milana.

Zbogom, orožje! je bolj ljubezenski kot vojni roman. Dogajanje na Soški fronti je bolj okvir in čeprav krut okvir, je glavna zgodba ljubezen med Henryjem in Catherine. Z njima se veselimo njune ljubezni, sočustvujemo in držimo pesti, ko z barko sama bežita v sosednjo Švico, da tja tudi varno prispeta. Jima bo uspelo, se bosta poročila, se bo rodil zdrav otrok, bosta lahko svobodno zaživela! Težka vprašanja. Narava je lepa, lahko pa je tudi zelo kruta.

Ernest Hemingway

Zbogom, orožje!

Naslov izvirnika:

A farewell to arms

Prevod in spremna beseda:

Rado Bordon

Založba Obzorja, Maribor, 1991

358 strani

"Poznate Kobarid?"

"Poznam," sem odvrnil. Spominjal sem se, da je to bilo belo mestece z zvonikom v dolini. Bilo je čisto mestece in na trgu je bil lep vodnjak. (Odlomek iz knjige, stran 158)

Bohinjsko jezero

Ernest Hemingway, Pariz - premični praznik