Menih, ki je prodal svojega ferrarija, Robin S. Sharma

Julian Mantle je že od nekdaj zagnan in uspešen človek. Navsezadnje prihaja tudi iz uspešne družine, ki drugega niti ne pričakuje. Postal je odličen odvetnik, ki se je za dobrobit svoje stranke poglobil v primer, ki je zahteval veliko več kot samo osem urni delavnik. Temu primerno so ga obdajale tudi materialne dobrine, od razkošnega domovanja do počitniške hiše na otoku, pa prestižni ferrari, drage obleke, restavracije, dobra hrana, mlada dekleta ... Toda, ker vsaka skrajnost škoduje, se je tudi Julianu zgodilo kar se je zgoditi moralo. Preobilna hrana, premalo ali skoraj nič gibanja, debelost, da o stresu niti ne govorimo. Vse to je botrovalo kapi, ki ga je spodnesla na njemu najljubšem kraju, v sodni dvorani, ko je z vsemi močmi zagovarjal svojega klienta in se pri tem v trenutku tudi sam spremenil v nemočno žrtev.

Julian Mantle je, na srečo, uspešno okreval. Odločil se je obrniti nov list v življenju. Ni se vrnil v odvetniško pisarno. Prodal je vse svoje premoženje in se odpravil v Indijo, kjer je upal, da najde smisel življenja in notranji mir. Po dolgem romanju je izvedel za skupino modrecev, ki bivajo na Sveti gori, v objemu Himalaje in jih je zelo težko najti. Toda, ko jih najdeš, ti morda znajo spremeniti življenje na bolje. In je šel in jih našel. 😊

V sanjski, mirni in skromni vasici, ki je imela majhno svetišče in koče okrašene s cvetovi orhidej, je živela skupnost Šivana, ki jo je vodil jogi Raman. In tu se je začela uspešna Julianova preobrazba iz bojevniškega odvetnika v modrega 'meniha', ki bo znal ostati mladosten, bolj zadovoljen in samoobvladan, da se bo znal bolje upreti krizam zahodnega sveta, od koder je prihajal.

Preobrazba se je začela že z opazovanjem lepote, ki ga je obkrožala. Sledili sta telesna preobrazba in duhovna moč. Iz preobilnega telesa se je izluščilo vitko telo. Naučil se je starodavne tehnike kako obvladati um, kako se znebiti zaskrbljenosti in sedem vrlin na katerih sloni vsa starodavna modrost o izboljšanju človeškega življenja. Julian je spoznal, da zunanji uspeh ne pomeni nič, če nimaš notranjega (stran 41).

Knjiga, Mehih, ki je prodal svojega ferrarija, se bere kot zanimiv roman pa tudi kot priročnik na duhovni poti z obilo nasvetov in dobrih, pozitivnih mislih, ki jih mora prebrati in udejanjiti vsak bralec sam. Julian je od modrecev pobral vse znanje, ki so mu ga lahko nudili. Vrnil se je v Ameriko, kjer ga niti nekdanji najožji sodelavci sprva niso prepoznali, tako zelo se je spremenil in svoje pridobljeno duhovno znanje skušal prenesti na svoje sonarodnjake.

Robin S. Sharma
Mehih, ki je prodal svojega ferrarija

Naslov izvirnika:
The monk who sold his Ferrari

Prevod:
Janez Lavtižar

Založba Učila Tržič, 2008
229 strani





"Preden pa te odpeljem v naš svet po kolektivno znanje, ki bo napolnilo tvoje življenje z več radosti, moči in smisla, te moram prositi, da mi nekaj obljubiš," je rekel modrec, "Ko boš spoznal te brezčasne resnice, se moraš vrniti v svojo domovino na zahodu in jih predati vsem, ki jih potrebujejo. Tu v teh čarobnih gorah sicer živimo v samoti, vendar se zavedamo razburkanega obdobja, ki ga preživljate. Dobri ljudje izgubljajo pot. Dati jim moraš upanje, ki ga zaslužijo. Še pomembneje pa je, da jim daš orodje, s katerim bodo zaživeli svoje sanje."
(Odlomek iz knjige, stran 34)

O Indijcu, ki se je s kolesom peljal vse do Švedske, da bi tam znova našel svojo veliko ljubezen, Per J. Andersson

Naslov pričujočega romana je, v prevodu, dolg kot pot, ki jo je opravil Indijec Pikej, ko se je s kolesom odpravil iz New Delhija do Borasa, na jugu Švedske. Tam živi Lotta, njegova velika ljubezen. In ja, za vse je bila "kriva" astrološka napoved. 😎

Vsebinsko je roman razdeljen na tri dele. V prvem delu spoznamo Pikeja in njegovo družino. Živijo sredi džungle, ob reki, na vzhodu Indije. Družina spada na dno kastnega sistema in kaj to pomeni, je mali Pikej spoznal, ko je začel hoditi v šolo. V učilnici ni smel sedeti med ostalimi učenci, sedel je na verandi in skozi odprta vrata poslušal učitelja. Če se je koga dotaknil, se je ta takoj odpravil do bližnjega zajetja vode in se začel mrzlično umivati. Tudi učitelj je imel zanj poseben način kaznovanja. Da se ne bi umazal z dotikom nižje kaste, je vanj od daleč metal ostre kamne. Adijo pamet. Kaj lahko naredi človek človeku 😟

Kljub ponižanju in trpljenju, ali pa ravno zaradi tega, se je odpravil v dobrih 1000 km oddaljen New Delhi, na Visoko šolo za umetnost. Dobil je štipendijo, kajti v tistem času je Gandi prepovedal diskriminacijo ljudi, ki so do tedaj spadali v nižjo kasto in ti so se lahko vpisali tudi na višje šole. Tudi tu ni šlo tako kot bi moralo. Nekaj časa je dobival štipendijo, nato pa je poniknila kot, da si jo je nekdo prisvojil. Pikej je bil odličen risar portretov. Risal je s svinčnikom in zelo hiter je bil. Tako je zaslužil nekaj denarja za preživetje.

Pikeju se je življenje spremenilo, ko je spoznal Švedinjo Lotto. Lotta je vedno sanjala o obisku Indije, kamor se je končno odpravila z bratom in dvema prijateljema ter z njunim majhnim otrokom. Na več tisoč kilometrov dolgo pot so se odpravili kar z avtom. Pikej je bil navdušen nad Lotto in spraševal se je ali je to tisto dekle, ki so jo omenili vedeževalci ob njegovem rojstvu. Napovedali so, da se bo poročil z belopolto žensko, ki ne bo iz njegovega kraja pa tudi iz njegove države ne in živela bo v velikem gozdu. To zadnje je bilo skupno obema. 😎

Lotta se je s svojo družbo vrnila na Švedsko, Pikej pa je čedalje bolj hrepenel po njej. Čez eno leto se je odločil, da se bo odpravil na Švedsko in to kar s kolesom. To popotovanje je popisano v zadnjem delu knjige. Spoznamo tako imenovano hipijevsko pot, kajti v sedemdesetih letih 20. stoletja je bil obisk Indije za mlade ljudi, skoraj obvezen. Na tej poti se je marsikaj zgodilo, toda Pikej je vse težave premagoval z dobroto, srčnostjo, z veseljem je pomagal drugim in zelo hitro je znal navezati stik s tujci. Njegov svinčnik in skicirka pa sta tudi delala čudeže. Vse to je pripomoglo, da mu ni bilo treba celotne poti prekolesariti. Našli so se dobri ljudje in mu podarili vozovnice za vlak.

Per J. Andersson
O Indijcu, ki se je s kolesom peljal vse do Švedske, da bi tam znova našel svojo veliko ljubezen

Naslov izvirnika: New Delhi-Boras
Prevod iz nemščine: Petra Anžlovar

Založba Učila, Tržič, 2017
299 strani

Odlomek, stran 55:
'Kadar so učenci prekršili šolski red, jih je učitelj tepel z bambusovo palico, toda Pikej ni bil nikoli tepen, saj učitelj ni hotel omadeževati palice, s katero bi lahko nečistost prenesel na druge učence. Za Pikeja si je izmislil drugačno kazen. Postaviti se je moral na verando in zapreti oči. Potem se je učitelj umaknil nekoliko stran od njega in ga obmetaval z manjšimi, ostrimi kamni, ki so na koži zapekli in puščali za seboj grde modrice. 
Pikej je učitelja preklinjal, hkrati pa vdan v usodo razmišljal, kar mu je povedala mama, da je življenje zunaj doma pač takšno. Tako ravnajo z ljudmi kot je on. Proti temu se ne da nič narediti.'

Pozitivne misli iz knjige:

'Veseli bi morali biti,da nam je uspelo priti do tu, in se ne vznemirjati zaradi stvari, ki so se že zgodile. Kaj pa lahko pri tem spremenimo?' (str. 80)

'Poskušaj uživati življenje.'

'Postaneš lahko kar hočeš, če si le želiš.'


Per J. Andersson se je rodil 29. marca 1962. na Švedskem. Je novinar, pisatelj in bloger. Zaljubljen je v Indijo in večkrar tudi obišče. (wikipedija)