Phaedra Patrick - Skrivnost z mostu ljubezni

 

Mitchell Fisher živi sam s svojo devetletno hčerko Poppy. Partnerka in Poppyjina mama je umrla v prometni nesreči. Mitchell se tudi po treh letih ne more znebiti misli, da je prav on kriv za nesrečo. 

Po izobrazbi je arhitekt. V pisarni, kjer je zaposlen, projektira novi mestni most. Njegov načrt so odobrili, toda v pisarno pride nova arhitektka z novimi, bolj smelimi idejami in stricem iz ozadja, kot radi rečemo. V njenem primeru je bil to njen ded, priznani arhitekt. Ni dolgo trajalo, da so sprejeli njen predlog. Mitchell se je počutil ponižanega, saj so ga kolegi, ki so ga prej podprli, zdaj kar hitro premislili. 

Mitchell je zapustil svoje delovno mesto arhitekta. Ponižanje je bilo preveliko. Odločil se je, da bo več čas preživel s svojo hčerko. Dobil je delo odstranjevalca ključavnic z mostov. Na tisoče jih je bilo in mestna uprava jih je želela odstraniti do takrat, ko bodo odprli novi most. Ključavnice, ki jih ljudje obešajo na ograje mostov, so nekakšna rdeča nit romana Skrivnost z mostu ljubezni, izpod peresa angleške pisateljice Phaedre Patrick.

Nekega dne, ko je Mitchell spet zavzeto odstranjeval številne ključavnice, mu je v oči padla ženska v rumeni obleki. Tudi ona je obesila svojo ključavnico. Potem pa se je sklonila čez ograjo mostu, kot bi nekaj iskala. V svoji neprevidnosti se je prekucnila in padla v reko. Mitchell ni dolgo premišljeval, kaj naj stori. Skočil je za žensko in jo komaj rešil. Dogodek mu je postavil življenje na glavo, v pozitivnem smislu. 

Izkaže se, da je ženski ime Yvette in da je že eno leto pogrešana. Mama in dve sestri jo obupano iščejo. Yvette je Lizina sestra. Ta je glasbenica in Poppyjina učiteljica. Krog je sklenjen in Mitchell se z vso vnemo loti pomoči Bradfieldovim ženskam. Ena izmed njih mu je zelo všeč. Mogoče bo končno lahko pozabil na svojo veliko ljubezen. Samo še Yvette mora najti. Zopet izginila s svojimi skrivnostmi vred.

Ocena: 4/5

Phaedra Patrick

Skrivnost z mostu ljubezni

Naslov izvirnika:

The secrets of love story bridge

Prevod:

Urška Pajer

Založba Meander, Izola, 2022

271 strani

'Moj učitelj, Monsieur Ingres, je svoj razred popeljal na ogled mostov in presenečen sem videl, da na njih visi veliko ključavnic. Živim v Parizu, kjer se je eden od mostov pod njihovo težo zrušil. Ko so jih odstranili, jih je bilo za petinštirideset ton. Verjetno je v reki tudi na tisoče ključkov, ki predstavljajo nevarnost ribam in drugim živalim. 

Razumem, zakaj želijo pritrditi svoje ključavnice, ne pa tudi, da želijo okrniti lepe mostove ali škodovati živim bitjem.

Vaš prijatelj iz Pariza. Henri' 

(Odlomek iz knjige Skrivnost z mostu ljubezni, Phaedre Patrick - stran 119)

Phaedra Patrick - Srečno, Benedict Stone!

Vinko Lenarčič, Plečnik ...

Zanimiva knjiga spominov na znamenitega slovenskega arhitekta Jožeta Plečnika, kot se ga spominja njegov študent Vinko Lenarčič, s katerim sta bila v stiku skoraj trideset let.

Plečnik
kot se ga je spominjal njegov najljubši učenec
Vinko Lenarčič

Uredil: Simon Lenarčič (oprema, opombe in dodatna besedila), vnuk arhitekta Vinka Lenarčiča

Izdal: Simon Lenarčič, samozaložba, Ješovec pri Kozjem, 2016
416 strani

Vinko Lenarčič (1904-1966) je bil Plečnikov študent in občudovalec. Pri njem je leta 1928. tudi diplomiral in postal arhitekt. Za diplomsko nalogo je naredil načrt za monumentalno zgradbo Ljudske posojilnice v Celju, ki pa jo večina stroke pripisuje Plečniku. Glede na to, da je bil Plečnik njegov profesor in mentor, se zdi logično, da je v zgradbi prepoznavna Plečnikova šola. Kakorkoli že, arhitekt in urbanist Vinko Lenarčič, nam je zapustil dragoceno pričevanje o trideset letnem druženju z velikim Plečnikom in nam odkril marsikaj bolj osebnega iz njegovega življenja. Njegov rokopis z dodanimi opombami, je v samozaložbi izdal njegov vnuk.

Plečnikova pipa v obliki ribe. Zakristija cerkve sv. Frančiška v ljubljanski Šiški

Odlomek iz knjige Vinka Lenarčiča - Plečnik, stran 104: "Plečnik je dobro vedel, da niti dva ne čutita enako, ne doživita enako, da pa lahko narodi - in tudi celo človeštvo - enako hočejo! Skupno hotenje v arhitekturi in umetnosti sploh je hotel Plečnik doseči najprej pri svojih učencih v šoli, posredno pa pri Slovencih - vsaj pri njih, da ne rečem pri Slovanih. Bil je namreč predvsem Slovan, to je mnogokrat poudaril."

Po značaju je bil Plečnik sprva vzkipljive, že skoraj divje narave. S pomočjo katoliške vere, ki ji je do konca življenja zvesto sledil pa je postal dober in plemenit človek. Lenarčič se spominja svojih študentskih let, ko jim je Plečnik z veseljem razdajal svoje znanje in z njim so ure in ure risali, kajti risanje je osnova arhitekture. Plečnik je bil nenavadno priden in delaven. Ogromno je risal in načrtoval. Njegovi načrti so imeli veliko ornamentov, ko pa se je začela gradnja, jih je bilo vse manj. Plečnik je vedno mislil tudi na kamnoseke, kako bodo mojstri izklesali njegovo idejo. Zaradi njih je marsikaj poenostavil. V knjigi izvemo, da na obiske ni hodil, tudi sprejemal jih je bolj malo. Njegovi sprehodi so bili z razlogom. Ogledoval si je okolico in snoval kaj in na kakšen način bi zadeve izboljšal. Zahajal je v gostilno Kolovrat, kjer sta se srečevala z bratom Janezom.

Jože Plečnik, garderobe in ogledala v kleti NUK-a

Plečnik o napuhu in pohlepu, stran 148: "Velike, da ne rečem vse nesreče sta kriva napuh in pohlep, ki sta v človeku in jima človek podleže. Zato je pametno in pravilno, da kratkomalo sovražimo denar, komfort, blišč ..., kar so viri greha. Mučijo se in garajo ljudje za vsakdanji kruhek - ni za pomagat! -, ali brezobzirno se borijo za denar, za blišč, za ženske, ker so lakomni in poželjivi."
S svojo arhitekturo bi lahko Plečnik veliko zaslužil, vendar temu ni tako. Res, da je bogatim naročnikom pošteno zaračunal, vendar je velikokrat, predvsem pri sakralni arhitekturi, delal zastonj pa še sam je kaj plačal ali podaril. Vedno je poskrbel, da so bili njegovi študentje, ki so mu pomagali pri risanju načrtov, za svoje delo pošteno plačani.
O denarju je pravil: "Denar je hudič, bojte se ga." Pa tudi: "Denar vam bodi sredstvo vaše svobode, brez denarja ne morete nič in vas lahko vsak nekam sune ..." Skratka, zmernost pri vsaki stvari.

Plečnikov šah je oblikoval arhitekt Janez Suhadolc, po motivih njegovih del. Konj je tak kot kljuka na vratih NUK-a, tekač in kmet sta v obliki stožca, tako kot spomenik Davorinu Jenku v Cerkljah ...

Plečnik o prostorski postavitvi Nebotičnika, stran 219: "Pogled na Ljubljano s poti na Bellevue je bil edinstven! Sedaj imam zaradi Nebotičnika vtis, kot da bi me kdo za uho udaril, mi dal klofuto. Grad je izgubil merilo!" Nisem razumel, zato je pojasnil: "Poglejte, preje je Grad res dominiral nad mestom, čutili ste njegovo višino. Sloki zvoniki so še povečali ta občutek. Neprimerna gmota Nebotičnika pa je čisto ubila to harmonijo."

Preddverje Plečnikove gimnazije v Ljubljani

Plečnik o nagoti in o sončenju, stran 368: "Človekovo telo je lepo, celo zelo lepo. Nagota pa je nevarna in je hitro lahko svinjarija."
"Ne zdi se mi prav, da človek ves božji dan preleži in žge svoje telo na soncu."
O cerkvi sv. Petra v Rimu: "Polna je napuha"
O ženskem oblačenju: "Francozinja se obleče, Nemka pa nekaj nase navleče!"
O Francetu Prešernu: "Njegovi verzi in soneti so zloženi kot prava arhitektura."

Vinko Lenarčič o Plečniku: "Kot arhitekt je bil umetnik, kot profesor pedagog in psiholog, kot človek pa filozof s povsem jasnim svetovnim nazorom."