nedelja, 11. oktober 2020

Antti Tuomainen - Mož, ki je umrl

 

Hiša knjig, Ljubljana
Jaakko in Taina sta podjetnika srednjih let. Ukvarjata se s predelavo in sušenjem gob matsutake in jih uspešno izvažata na Japonsko. Z gobarskim poslom sta se začela ukvarjati, ko sta v Helsinkih oba ostala brez zaposlitve. Preselila sta se v Hamin, kjer so gobe rastle v izobilju in kjer sta za vsoto prodanega manjšega stanovanja v Helsinkih kupila udobno hišo. Taina je bila uspešna kuharica. Gobe je zlahka spreminjala v okusne jedi in z njimi razvajala moža in zaposlene. Posel se je uspešno razvijal in prinašal lep dohodek. 

Nekega dne se je Jaakko zaradi slabega počutja odpravil h zdravniku. Zdelo se mu je, da ima gripo, toda kar je izvedel, ga je milo rečeno šokiralo. Izvidi pokažejo, da se je zastrupil. Strup je tako napredoval, da zdravljenje ni bilo več možno. Izvedel je, da ne bo več dolgo, ko bodo začeli organi odpovedovati in nastopila bo smrt. Ostane mu le še nekaj dni, v najboljšem primeru nekaj tednov.

Kdo ga je tako dolgo zastrupljal, ne da bi sam to opazil. Prva osumljena je žena in njena okusna hrana, zaradi katere je pridobil kar nekaj kilogramov. Ko nekega dne v neprijetnem položaju zaloti Taino z njunim zaposlenim, je prepričan, da sta krivca prav ona dva.

Za dobro mero tragičnih dogodkov pa se v mestu pojavi še konkurenca. Haminsko gobarsko podjetje želi prevzeti Jaakkov uspešni posel. Ja, hudič gre vedno na kup 😎 Zdaj se mora Jaakko boriti kar na treh frontah in odločil se je, da se bo boril kar sam. Predvsem ga zanima kdo ga je zastrupljal.

Roman Mož, ki je umrl, je blago rečeno nenavaden. Mož, ki je umrl, v tem primeru Jaakko, je živ in z zvrhano mero sarkazma in črnega humorja, skuša ugotoviti in seveda tudi ugotovi, kdo ga je umoril in kaj ima z vsem tem njegova žena. Pa tudi konkurenci se ne piše prav dobro 😎 

strupena goba

Antti Tuomainen

Mož, ki je umrl

Naslov originala: 

Mies Joka Kuoli

Prevod: 

Esther Daniela Košir

Hiša knjig, HKZ, Ljubljana, 2020

285 strani


Nekdo nežno dvigne pokrov krste. In to ravno v trenutku, ko sem bil udobno nameščen in mrtev. Ravno v trenutku, ko sem po vsem naprezanju lahko počival. Zdi se, da ljudje v tem življenju niti umreti ne morejo v miru. Tudi o tem bo nekdo kmalu povedal nekaj besed. Morda pa je to eden od večnih zakonov vesolja: nikoli ničesar ne naredimo prav in vedno so drugi tisti, ki najbolje vedo, kako bi morali narediti stvari, vključno z umiranjem.  (Odlomek iz knjige, stran 273)

Slovenija


Ni komentarjev :

Objava komentarja