sobota, 17. april 2021

Paolo Giordano - Raztrgajmo nebo

 

Mladinska knjiga
Odličen roman Raztrgajmo nebo, italijanskega pisatelja Paola Giordana, nas popelje na jug Italije, v sončno in vročo Apulijo. V tamkajšnjo vilo se vsak avgust iz Torina pripeljeta Teresa in njen oče. Pri babici preživljata poletje. 

Na sosednji kmetiji sta živela Cesare in Floriana, pobožna človeka, ki sta v tem smislu vzgajala tri najstniške fante. Bern, Tommaso in Nicola, slednji je bil njun sin, druga dva sta bila v nekakšnem rejništvu, so upoštevali Cesarove krščanske nauke in mu v vsem sledili. A bili so le najstniki in na samem so marsikaj ušpičili mimo naukov.

Nekega poznega večera so se odpravili na kopanje v bazen sosednje vile, kjer je bivala Teresa. Fante so zalotili in jih pregnali a Tereso so zaznamovali za celo življenje. Od takrat je šla vsak dan k sosedom in se družila s fanti. Zelo je bila žalostna, ko je prišel čas za vrnitev v Torino in komaj je čakala avgust, ko sta se z očetom zopet odpravila z avtomobilom na dolgo pot čez vso Italijo, vse do Apulije.

Vsako leto sta se Teresa in Bern malo bolj zbližala. Ko sta oba postala polnoletna sta se odločila, da bosta živela skupaj na kmetiji. Teresa je celo pustila šolo kar je njena starša zelo žalostilo. A ljubezen ne pozna meja, tako pravijo in skupaj sta se lotila kmetovanja, pridelovala zelenjavo, gojila oljke in pridobivala oljčno olje ter se tako preživljala.

Odličen in berljiv roman z malce nenavadnim koncem, da ne rečem čudnim. Mogoče pa sledi nadaljevanje. 😎

Ocena: 4,5/5
Piran
Oljka v Piranu



Paolo Giordano
Raztrgajmo nebo

Naslov izvirnika:
Divorare il cielo

Prevod:
Anita Jadrič

Založba Mladinska knjiga, Ljubljana, 2019
Zbirka Roman

469 strani





"Veš, kaj sem imel najrajši? Najine sprehode. Ob sončne zahodu, ko sva končala delo. Zmeraj si malo zamujala, ko sem te čakal na klopci. Potem sva jo skupaj mahnila po dovozni poti. Za kovinskim drogom sva običajno zavila desno, ne pa vedno, včasih sva šla tudi levo. A nikoli se nisva obotavljala. Zmeraj sva vedela, kam iti, kot bi se že prej odločila. Nizko sonce naju je bičalo od glave do pete. Verjameš, da ga še vedno čutim. Če so bile fige zrele, sva jih potrgala tudi z dreves, ki niso bila najina. Kajti v resnici je bilo vse najino. A ne, Teresa?"  (Odlomek iz knjige, stran 423/424)

Seča
Oljčnik in peš pot v Seči



Ni komentarjev :

Objavite komentar