V gozdu najdejo iznakaženo moško truplo. Izkaže se, da gre za gradbenega inženirja, ki je bil vodja gradbišča nove smučarske proge. Nasprotnikov gradnje, predvsem pa odkupu zemljišč po katerih bo potekala nova smučarska proga, je bilo kar nekaj. Primer dodelijo komisarki Teresi Battaglia.
Šestdesetletna izkušena preiskovalka ima tudi sama velike težave. Živela je z nasilnim možem, zdaj pa jo pesti sladkorna bolezen in kar je še huje ima simptome hude, neozdravljive bolezni. Kljub temu se primera loti zavzeto in z vso vnemo. Njeno ekipo dopolni mladi novinec, inšpektor Massimo Marini.
Najdejo še dve trupli. Kljub temu, da je vaščane strah pa pri preiskavi neradi sodelujejo. Živijo od smučarskega turizma in strah pred izgubo zaslužka je večji.
Komisarka Teresa Bataglia odkrije, da so za rešitev primera ključni štirje desetletniki. Mathias, Diego, Oliver in Lucia so dobri prijatelji, ki skrbijo drug za drugega. Srečujejo se globoko v gozdu in se pogovarjajo o svojih težavah doma, kjer so namesto ljubezni in varnosti, deležni zanemarjanja in marsikdaj tudi udarcev. Otrokom je v gozdu očitno nekdo prisluškoval, kajti vsi umorjeni so povezani z njimi.
Vzporedna zgodba se dogaja leta 1978. Nekdanjo Šolo so spremenili v avstrijsko sirotišnico. Nič nenavadnega, če ne bi tamkajšnji zdravnik izvajal grozljive poskuse na dojenčkih. V prvem nadstropju, v sobi z imenom Gnezdo, so zaklenili otroke brez imen, imeli so samo številke. Otročki niso imeli nobenih stikov z ljudmi, da o objemih in ljubkovanju niti ne govorimo. Tisti, ki jih je hranil, je imel na glavo poveznjeno kapo in izrez za oči. Osebje se je ravnalo po načelu 'Glej, opazuj in pozabi.' Namen sprijene raziskave je bil ali so družabni stiki bistveni za preživetje človeka. Najhuje je, da so tovrstne raziskave resnično delali in zgodba Ilarie Tuti ni popolna fikcija.
Ocena: 4/5
Ilaria Tuti
Cvetje nad peklom
Naslov izvirnika:
Fiori sopra l'inferno
Prevod:
Maša Sitar
Založba Učila, Tržič, 2020
336 strani
'Lutka iz blaga jo je gledala. Sedela je na verandi, ki jo je Lucia čistila. Bila je nenavadna, zaradi česar ji je bila všeč. Ni bila kot nobena druga lutka na svetu. Nekdo jo je sešil z vrvico, z robatimi šivi, dobro vidnimi v juti. Lasje so bili iz konjske žime in so imeli enak vonj, kot ga je neznanec pustil v hiši: vonj po živali, močan, a ne neprijeten. Bil je vonj po naravi, po njenem krogu življenja in smrti. Divji, topel. Lucia ga je dolgo duhala in se spraševala, čemu takšno darilo.' (Odlomek iz knjige, stran 137)
 |
| Botanični vrt Ljubljana |
