Hemingway je knjigo začel pisati na Kubi leta 1957. in jo dokončal v drugi polovici leta 1960. v Ketchumu, malo pred smrtjo.
V romanu Pariz - premični praznik, se piše leto 1921. Ernest Hemingway (1899-1961) je pisatelj začetnik. Opušča poročevalsko delo za časopise v Torontu in se popolnoma posveti pisateljevanju. Piše zgodbe in novele, v glavnem o stvareh, ki jih dobro pozna. Trudi se jih prodati a zaenkrat brez večjega uspeha. V Parizu živi z ženo Hadley in sinkom. Rad obiskuje določene restavracije kjer piše, bere, opazuje in uživa ob dobri hrani in vinu.
Rad se sprehaja ob reki Seni kjer so na obrežjih postavljene stojnice s knjigami. Rad stavi na konjskih dirkah. Obožuje smučanje, poleti plavanje in morje. Rad ima boks in bikoborbe. Rad ima svojo ženo in sina. Rad ima ženske. Hadley je zvest mož, a kako dolgo, je samo vprašanje časa. 😎
Hemingway se druži z umetniki, slikarji in pisatelji, eni že uveljavljeni, drugi, tako kot on, v nastajanju. Med njegovimi prijatelji je pisatelj Scott Fitzgerald (1896-1940), ki je pravkar izdal svoj roman Veliki Gatsby. Z njegovo prodajo ni prav zadovoljen, toda obeta se mu tudi pisanje scenarija za film.
Hemingway obiskuje Gertrude Stein (1874-1946). Modernistična pisateljica in zbiralka umetniških slik ter oboževalka Picassa. Marsikaj mu svetuje in marsikaj Hemingway tudi ne upošteva. Njegovo generacijo ameriških umetnikov, ki se znajdejo in ustvarjajo v Parizu, označi za "izgubljeno generacijo".
Pariz - premični praznik je avtobiografska pripoved, kjer nam Hemingway na odkrit način in včasih tudi z ostrim jezikom pripoveduje o svojih pariških prijateljih, ki danes spadajo med klasike svetovne umetnosti.
Ernest Hemingway
Pariz - premični praznik
Naslov izvirnika:
A moveable feast
Prevod:
Frančišek Mlakar
Založba Obzorja Maribor, 1991
146 strani
"Potem sem se spet lotil pisanja in se poglobil v zgodbo in se v njej izgubil. Zdaj sem jo pisal jaz, nastajala ni več sama, in pogleda nisem več dvignil, nisem se več zavedal časa niti nisem vedel, kje sem, in tudi novega ruma St. James si nisem več naročil. Dovolj mi je bilo ruma St. James in nanj sploh nisem pomislil. Potem je bila zgodba napisana in bil sem zelo utrujen. Prebral sem poslednji odstavek in potem sem dvignil pogled in se ozrl k dekletu, vendar je že odšlo. Upam, da je odšla z dobrim moškim, sem pomislil. Toda bil sem žalosten."
(Odlomek iz knjige, stran 11)
