Gabriele Munter, ali Ella, kot so jo klicali domači, se je že kot mlado dekle, preselila iz Berlina v Munchen. Želela je študirati slikarstvo. Na začetku 20. stoletja, so bile slikarske akademije namenjene zgolj moškemu svetu. Dekleta so se morala zadovoljiti s tečaji ali zasebnimi šolami. Podobno se je šolala tudi znamenita slovenska slikarka Ivana Kobilca.
Ellin učitelj na večernem tečaju slikarstva je bil Vasilij Kandinski. Po izobrazbi je bil pravnik. Izhajal je iz premožne ruske družine, ki je trgovala s čajem. Sam je bil nekaj časa sodnik, pri svojih tridesetih letih pa se je odločil posvetiti slikarstvu. Kot pravnik je bil uspešen, kot slikar pa je dosegel svetovno slavo. Sprva je bil ekspresionistični slikar, kasneje pa se je posvetil abstraktnemu slikarstvu. Štejejo ga za utemeljitelja in začetnika te veje slikarstva.
Ella in Kandinski sta se zbližala tudi v zasebnem življenju. Mlada slikarka, v nastajanju, se je zaljubila v svojega mentorja. Tudi on ji je vračal čustva, a bolj s figo v žepu. Mojster je bil namreč poročen, a tega Elli sprva ni povedal. Da bi lahko zaživela skupaj, sta potovala po številnih državah Evrope in Afrike ter čakala na slikarjevo ločitev.
Kar je kasneje Kandinski storil Elli, samo upam, da je ta del romana fikcija in ne resničnost. Med vojno je odšel v Rusijo. Kot Rus ni mogel ostati v Nemčiji, ona kot Nemka, ni mogla z njim v Rusijo. Niti slutila ni, da ga je videla poslednjič.
Vojna se je končala, od Kandinskega pa niti glasu od nikoder. Na Ellina številna pisma ni odgovarjal. Bila je prepričana, da je umrl. Nekega dne pa dobi notarjevo pismo, ki jo za pet let spravilo na bolniško posteljo. Slikarske kariere je bilo s tem konec in samo sestri se lahko zahvali, da jo niso zaprli v psihiatrično bolnišnico, kot so nameravali in svetovali zdravniki.
Kaj je pisalo v pismu? Gospod in gospa Kandinski želita, da Gabriele Munter, vse slike, ki jih je hranila in mimogrede, med vojno tudi rešila pred nacisti, pošlje na nemški naslov Kandinskega, v nasprotnem bosta ukrepala preko sodišča. Gospod je preživel vojno, se na novo poročil in znova začel poučevati v Nemčiji, njegova dolgoletna ljubezen pa ni bila vredna niti toliko, da bi ji to sam povedal ali vsaj odgovoril na njena nešteta pisma.
Joj no, Vasilij pa ravno sem razmišljala, da bi šla na razstavo v Verono, kjer so, med drugimi, na ogled tudi dela tega ruskega umetnika. 😎
Zanimiva in berljiva zgodba izpod peresa Mary Basson, kustosinje Muzeja umetnosti Milwaukee, ki hrani eno večjih zbirk slik Gabriele Munter.
Mary Basson
Slikarka
Naslov originala:
Saving Kandinsky
Prevod:
Neža Kralj
Založba Učila, Tržič, 2019
349 strani
"Ko se je vlak usmeril proti prihodnosti, se je ozrla na leta, ki so ostala za njo. Kaj je dosegla s svojim trudom? Nekaj ducat razstav? Nekaj recenzij? Nekaj prodanih slik? V delu je prav gotovo uživala. Toda imela je sedemintrideset let, bila je neporočena in brez otrok, nežnost in strast ter upanje na ljubeče življenje z moškim, ki ji je pomenil vse, pa so se razblinili. Še huje: v Munchnu sta pustila na stotine slik in risb, ki so bile zdaj na milost in nemilost prepuščene muhavosti vojne."
