Zgodba romana Otok pod morjem, pisateljice Isabel Allende, se dogaja v 18. stoletju in je ena sama žalost. Dogaja se v času, ko si je ena rasa vzela pravico, da izkorišča druge rase. V času suženjstva, enem izmed najbolj krutih obdobjih človeštva.
Prvi del obsežnega romana se dogaja na otoku Saint-Domingue, v Karibskem morju, nedaleč od Kube, med leti 1770. do 1793. Takrat je bila to francoska kolonija, danes se del tega ozemlja imenuje Haiti.
Mladi Parižan Valmorain Toulouse, se odpravi na dolgo potovanje z ladjo, na obisk k očetu, ki ima plantažo sladkornega trsa na otoku Saint-Domingue. Upa, da bo obisk kratek. Očetu posel ne gre prav dobro in potrebuje njegov nasvet. Toda ne samo posel, tudi zdravje mu hitro peša. Oče je na smrtni postelji in kmalu po snidenju s sinom, umre.
Valmorainu ne preostane drugega kot, da prevzame plantažo. Njegov načrt je, da plantažo obnovi, poišče dobrega upravnika in se vrne v ljubljeni Pariz. Obrnilo se je drugače. Valmorain je ostal na otoku, se poročil in dobil sina. Zanju je skrbela sužnja Zarite ali kot so jo klicali Tete in je ena izmed osrednjih likov romana. Kot devetletno deklico so jo kupili in jo izučili za hišno sužnjo. Obstajali so tudi zunanji, poljski sužnji, ki so sekali sladkorni trs in ti so tudi najbolj trpeli. Poznali so samo delo, bič in lakoto. Po mnenju belih plantažnikov, črnci niso bili ljudje, temveč njihova lastnina, s katero lahko počnejo kar hočejo.
Eugenia, Valmorainova žena, duševno zboli in Tete mora še bolj skrbeti zanjo in njenega sina. Na razpolago mora biti tudi gospodarju, saj je vendar njegova lastnina in z njo lahko počne kar mu je volja. Tako se jima rodi sin, kar ni po gospodarjevi volji in takoj ga oddajo. Čez čas se rodi še deklica. Ko ji jo hočejo vzeti, se Tete odločno upre in uspe ji deklico obdrži. Na otoku počasi a vztrajno vre. Grozote, ki jih počnejo s črnci, le te čedalje bolj spodbujajo k uporu. In ta se tudi zgodi. Povračilni udarec je prav tako krut, družine belcev ubijajo, prav tako kot so ti mučili in ubijali črnske družine. Eugenia je umrla, Valmoraina in njegovega sina pa na varno odpeljeta Tete in njegov nekdanji suženj. Uspe jim priti na čoln in se odpeljati na bližnjo Kubo. Otok Saint-Domingue postane prva samostojna črnska republika.
V drugem delu romana se Valmorain, Tete in otroka, s Kube, preselita v Louisiano. Zelo hitro pozabi kdo ga je rešil. Zopet ima plantažo in sužnje. V dobro mu lahko štejemo, da je izbral bolj človeškega delovodjo pa tudi s sužnji ni delal tako kruto kot večina plantažnikov. Tudi poročil se je. Žena pa ni imela prav nobenega razumevanja za zvesto Tete in to ji je tudi jasno pokazala. Le kako se bo to končalo. 😎
Prvi del obsežnega romana se dogaja na otoku Saint-Domingue, v Karibskem morju, nedaleč od Kube, med leti 1770. do 1793. Takrat je bila to francoska kolonija, danes se del tega ozemlja imenuje Haiti.
Mladi Parižan Valmorain Toulouse, se odpravi na dolgo potovanje z ladjo, na obisk k očetu, ki ima plantažo sladkornega trsa na otoku Saint-Domingue. Upa, da bo obisk kratek. Očetu posel ne gre prav dobro in potrebuje njegov nasvet. Toda ne samo posel, tudi zdravje mu hitro peša. Oče je na smrtni postelji in kmalu po snidenju s sinom, umre.
Valmorainu ne preostane drugega kot, da prevzame plantažo. Njegov načrt je, da plantažo obnovi, poišče dobrega upravnika in se vrne v ljubljeni Pariz. Obrnilo se je drugače. Valmorain je ostal na otoku, se poročil in dobil sina. Zanju je skrbela sužnja Zarite ali kot so jo klicali Tete in je ena izmed osrednjih likov romana. Kot devetletno deklico so jo kupili in jo izučili za hišno sužnjo. Obstajali so tudi zunanji, poljski sužnji, ki so sekali sladkorni trs in ti so tudi najbolj trpeli. Poznali so samo delo, bič in lakoto. Po mnenju belih plantažnikov, črnci niso bili ljudje, temveč njihova lastnina, s katero lahko počnejo kar hočejo.
Eugenia, Valmorainova žena, duševno zboli in Tete mora še bolj skrbeti zanjo in njenega sina. Na razpolago mora biti tudi gospodarju, saj je vendar njegova lastnina in z njo lahko počne kar mu je volja. Tako se jima rodi sin, kar ni po gospodarjevi volji in takoj ga oddajo. Čez čas se rodi še deklica. Ko ji jo hočejo vzeti, se Tete odločno upre in uspe ji deklico obdrži. Na otoku počasi a vztrajno vre. Grozote, ki jih počnejo s črnci, le te čedalje bolj spodbujajo k uporu. In ta se tudi zgodi. Povračilni udarec je prav tako krut, družine belcev ubijajo, prav tako kot so ti mučili in ubijali črnske družine. Eugenia je umrla, Valmoraina in njegovega sina pa na varno odpeljeta Tete in njegov nekdanji suženj. Uspe jim priti na čoln in se odpeljati na bližnjo Kubo. Otok Saint-Domingue postane prva samostojna črnska republika.
V drugem delu romana se Valmorain, Tete in otroka, s Kube, preselita v Louisiano. Zelo hitro pozabi kdo ga je rešil. Zopet ima plantažo in sužnje. V dobro mu lahko štejemo, da je izbral bolj človeškega delovodjo pa tudi s sužnji ni delal tako kruto kot večina plantažnikov. Tudi poročil se je. Žena pa ni imela prav nobenega razumevanja za zvesto Tete in to ji je tudi jasno pokazala. Le kako se bo to končalo. 😎
Otok pod morjem
Naslov izvirnika:
La isla bajo el mar
Prevod:
Veronika Rot
Mladinska knjiga, Ljubljana, 2012
Zbirka Roman
545 strani
'Slepil je čas z branjem ali pa z igranjem kart s Tete. To so bili edini trenutki, ko je ona podrla svoj obrambni zid in se navdušeno prepustila igri. Na začetku, ko jo je naučil igrati, je vedno zmagoval, toda uganil je, da namerno izgublja iz strahu, da ga ne bi razjezila.
"Tako ni zame prav nič zabavno. Poskušaj me premagati," ji je ukazal in nato začel po vrsti izgubljati. Osuplo se je spraševal, kako se lahko ta mulatka enakovredno meri z njim v igri logike, pretkanosti in računanja. Tete ni nihče naučil aritmetike, vendar je štela karte nagonsko, enako, kot je vodila stroške gospodinjstva. Možnost, da bi bila enako bistra kot on, ga je vznemirjala in begala.'
(Odlomek iz knjige, stran 132)
Ni komentarjev :
Objavite komentar