Arantxa Urretabizkaia, Rdeči zvezek

Zgodba baskovske družine, z dvema majhnima otrokoma, v kateri starša sodelujeta v boju proti diktaturi.

Arantxa Urretabizkaia
Rdeči zvezek

Naslov izvirnika:
Koaderno gorria

Prevedla: Barbara Pregelj

Založba Malinc, Medvode, 2018
172 strani


Zgodba romana Rdeči zvezek se začne, ko mlada ženska, odvetnica, prispe na letališče v Caracasu. V Venezuelo je prišla s pomembno misijo. Na prošnjo svoje prijateljice in varovanke, mora poiskati njena otroka in jima izročiti rdeči zvezek. Vanj je Mama, tako je v romanu poimenovana, zapisala svoje spomine na otroka in jima tudi razložila zakaj že sedem let ni z njima.

Mama in oče, v Baskiji, sodelujeta v boju proti diktaturi. Medtem ko je Mama neustrašna in brez vsakega strahu sodeluje v številnih demonstracijah in akcijah pa se oče vedno bolj umika in skrbi za njuna majhna otroka, triletno hčer in komaj rojenega sina. Zaradi velike izpostavljenosti in prepoznavnosti, se mora Mama umakniti iz Baskije. Oče in otroka jo občasno obiščejo, nato pa brez besed in pojasnil vsi trije izginejo.

Kje je njena družina? Kaj se je zgodilo? So še živi? Na vsa vprašanja je iskala odgovore kar sedem let, ko je odkrila, da je oče otroka ugrabil, tako si je sama razložila, in ju odpeljal v Venezuelo, bolj natančno v Caracas. In tako se začne nenavadna naloga za mlado odvetnico, ki jo v celoti izpolni, ob tem pa ugotovi, da je Mama svojo hčer vzgojila v novo bojevnico.

Odlomek iz knjige Rdeči zvezek: "Hotela sem spremeniti družbo, izboljšati svet, živeti med svobodnim ljudstvom. Enako je hotel tudi vajin oče, a to je druga zgodba.Na začetku je bila želja, nato pa sestanek za sestankom, korak za korakom, vse do izgnanstva. In veliko preden sem karkoli dosegla, sem škodila svoji družini, prizadela sem svoja otroka, ki sem ju ljubila najbolj na svetu."

Arantxa Urretabizkaia se je rodila 1. julija 1947. v San Sebastjanu, mestu na severu Baskije, ki je avtonomna pokrajina Španije. Je pisateljica, ki piše v baskovskem jeziku. Ukvarja se tudi z novinarstvom in igralstvom, piše tudi scenarije.

Mikael Lindnord, Artur - Pes, ki je prečkal džunglo, da bi našel dom

Artur, čistokrvni mešanček, kuža iz Ekvadorja, ki se je nekje na začetku ekvadorske puščave odločil, da se pridruži ekipi ekstremnih športnikov iz Švedske in z njimi tudi ostane.

Mikael Lindnord
Artur
Pes, ki je prečkal džunglo, da bi našel dom

Naslov izvirnika: 
Artur
The dog who crossed the jungle to find a home

Prevod: 
Miriam Drev

Založba UMco, Ljubljana, 2017
279 strani



Resnična zgodba štirih švedskih ekstremnih športnikov, ki se je podala na Pustolovske dirke v južno ameriško državo Ekvador, bolj natančno v Ekvadorsko Amazonijo. Napori, na sedemsto kilometrov dolgi poti, so ubijalski. Vzpon na višino več kot 4.000 metrov, spust, dež, blato, mraz, vročina. Na tej poti so se preizkusili v teku, kolesarjenju, veslanju in soteskanju.

Ekstremna pot in ekstremne obremenitve, ki jih je potrebno premagati. Ob tem pa se pri marsikomu odprejo tudi stare poškodbe. V vsaki ekipi so trije moški in ena ženska. Na poti so tudi počivališča, kjer si ekipa odpočije in zaceli rane. Vsaka minuta je dragocena, zato se na počivališčih zadržujejo čim manj časa. Vse čestitke ljudem, ki se udeležujejo takih tekmovanj. Čestitke za pogum, vztrajnost, trmo in vzdržljivost. Toda mene je zgodba pritegnila šele, ko se na nekem počivališču, sredi ničesar, pojavi kuža, ki kljub svojemu slabemu stanju, mirno opazuje vrvež okoli sebe.

Na začetku ekvadorske puščave se v nekem trenutku, iz oči v oči, srečata vodja švedske ekipe Mikael in kuža kraljevske drže, ki res ne more bit nič drugega kot Artur 💓 Ko Mikael z Arturjem deli še svoje skromno kosilo, mu ta sledi skozi puščavo in vse do Švedske, kjer upam, da še danes živita srečno življenje 🐕.

Ni bilo vse gladko in enostavno. Preden je Artur, s svojimi tačkami, stopil na švedska tla, je skupaj z ekipo preživljal še dodatne adrenalinske dneve. Kljub temu, da so za kužka imeli vse potrebne papirje za izhod iz države pa so se na carini odločili, da Artur ne sme iz države. Iz države, ki je v vrhu lestvice po številu potepuških psov in kjer z njimi ljudje slabo ravnajo, so se odločili, da v krdelu potepuških psov nujno potrebujejo tudi Arturja.

S pomočjo dobrih ljudi iz celega sveta in predvsem pravih ljudi v Ekvadorju, se je vse dobro končalo. Artur je srečno pristal na Švedskem, preživel nekaj mesečno karanteno in kar nekaj operacij. Zdravstveno si je opomogel in zaživel s svojo švedsko družino. Mikael in Artur sta ustanovila sklad za pomoč in boljše življenje ekvadorskih kužkov.

Preslikana fotografija iz knjige Mikael Lindnord, Artur - Pes, ki je prečkal džunglo, da bi našel dom

"S pogledom sem ošinil Arturja, ki je capljal ob meni. Ne, sem pomislil sam pri sebi, ti pač svoj živi dan nisi imel svojega doma, kajne? Neskončno daleč smo od kraja, kjer sva se srečala in ne morem se slepiti, da imaš sploh kam iti, če ne boš odpotoval z mano. Vse si stavil name, ne morem te pustiti na cedilu. Naj stane, kar hoče." (Odlomek iz knjige)

"Ne obstaja zvestoba, ki ne bi bila prelomljena, razen zvestobe resnično vdanega psa." Konrad Lorenz, 1903-1989, avstrijski zoolog, etolog in ornitolog, ki se je ukvarjal z živalsko psihologijo. Leta 1973. je dobil Nobelovo nagrado (wikipedija)

Označena pot ekstremnega tekmovanja v Ekvatorski Amazoniji in kraj kjer se je Artur prvič srečal s švedsko ekipo ekstremnih športnikov. (Preslikano iz knjige)

Jean-Luc Bannalec, Na koncu sveta

Kriminalka francoskega pisatelja Jeana-Luca Bannaleca, je na momente tudi turistično - kulinarični vodnik po čudoviti francoski Bretanji.

Jean-Luc Bannalec
Na koncu sveta
Komisar Dupin razreši četrti primer

Naslov izvirnika:
Bretonischer Stolz
Prevod: Maruša Mugerli Lavrenčič

Založba Učila, Tržič, 2017
344 strani


Roman Na koncu sveta lahko beremo, v prvi vrsti, kot kriminalko, lahko pa je tudi turistično, kulinarični vodnik 😃
Odlomek iz knjige: "Pot je tu prešla v strmo stezo med grčavimi hrasti, ki so ravno začenjali brsteti. Ozki, kamniti poti sta čez čeri vodili do morja, videti je bilo nagnjene glogove grme in posamezne pinije, predvsem pa živo rumeno košeničico. V teh dneh se je bujno razcvetela, pokrajina je bila posuta z velikimi, sršečimi, košatimi pikami. Za košeničico pa se je raztezal širok, živo modro zelen pas, Atlantski ocean, niti sto metrov stran. In nad njim kristalna modrina. Svetloba je bila malone nenaravna."

In v tej idilični, mirni pokrajini, se na parkirišču znajde moško truplo. Odkrije ga starejša gospa, ki se tu vedno sprehaja s svojim kužkom. Če smo bolj natančni, je truplo odkril kuža. Toda, medtem ko gre gospa Bandol obvestit policijo, truplo skrivnostno izgine. Da je skrivnost še večja poskrbi dež, ki odplakne morebitne sledi. Komisar Georges Dupin, ki so ga pred petimi leti nagnali iz Pariza, na konec sveta, pod čemer je bila mišljena slikovita, idilična Bretanja, kljub vsemu verjame, da je gospa res našla truplo. Pričnejo s preiskavo in kaj hitro odkrijejo še eno truplo. Identiteta moškega jih pripelje na Škotsko. Kasneje ugotovijo, da sta oba prišla skupaj od tam.

Kaj sta Škota počela v Bretanji? Je šlo za vojno med lastniki gojišč ostrig? Bretonske ostrige so najboljše in jedli so jih po vsem svetu. Dupin jih ni maral. Mogoče pa ni šlo za ostrige, mogoče je šlo za čisto nekaj drugega. Komisar Dupin se stalno vrača h gospe Bandol, ki se vsakokrat spomni kakšne nove podrobnosti. Njun pogovor ponavadi spremlja kakšna kulinarična pojedina, kot so veliki koščki svežih pokrovač z malo smetane in finimi drobtinami v veliki školjčni lupini. Poleg sodi tudi obvezen kozarček dobrega bretonskega vina.
"Pitje vode v Bretanji ni uživalo dobrega slovesa, iz zdravstvenih razlogov. Bretonci so govorili, da povzroča rjo" 😎 (citat iz knjige)
Ni dvoma, da bo komisar Dupin uspešno rešil tudi svoj četrti primer. Razplet je zelo zanimiv. Če koga zanima, naj prebere knjigo, jaz sem že pošteno lačna 😉


Prvi trije primeri komisarja Dupina

Sophie Hannah, Zaprta krsta - Novi primer Hercula Poirota

Slavni Hercul Poirot je živ in še naprej rešuje umore. S pomočjo pisateljice Sophie Hannah in v dogovoru z dediči še bolj slavne Agathe Christie, je možno tudi to 😎

Agatha Christie
Sophie Hannah
Zaprta krsta
Novi primer Hercula Poirota

Naslov izvirnika:
Closed Casket

Prevod: Danica Križman

Kraj in čas dogajanja:
Clonakilty, grofija Cork, Irska - 1929.

Založba Mladinska knjiga, 2017
Zbirka Krimi
340 strani


Lady Athelinda Playford je 70-letna pisateljica kriminalnih romanov za otroke. V njenih zgodbah nastopa 10-letna deklica Žverca, ki je vodja otroških detektivov. Tej otroški detektivski druščini spada tudi malce zavaljen kuža. Lady je zaradi svojih romanov popularna in cenjena pisateljica. Denarja ji ne manjka, kajti po svojem možu, petem vikontu, je podedovala precej denarja in kar nekaj posesti.

Živi v razkošnem dvorcu, s sinom in njegovo ženo, občasno pa je tu tudi njena hči s svojim zaročencem dr. Kimptonom. V dvorcu živi tudi njen tajnik Joseph Scotcher, ki bo prav kmalu glavna oseba v pričujoči kriminalki. Ker trdi, da mu odpovedujejo ledvica in je neozdravljivo bolan ter da ima pred seboj samo še nekaj mesecev življenja, je lady zanj najela negovalko Sophy. Na svojega tajnika se je močno navezala, čeprav sumi, da ji ta marsikaj prikriva. Kljub temu sklene spremeniti svojo oporoko in vse premoženje želi prepisati nanj. Njen odvetnik in velik poznavalec knjig o Žverci, temu močno nasprotuje. Toda lady je odločena, da bo na tak način svojemu tajniku vrnila voljo do življenja in ozdravitve.

Na večerjo, na kateri bo razglasila svojo novo oporoko, sta povabljena tudi slavni detektiv Hercul Poirot in kriminalist Scotland Yarda Edward Catchpool. Sprva jima ni bilo prav jasno zakaj sta povabljena, saj se z lady nobeden od njiju ni poznal prav dobro. Toda, ko slavna pisateljica pri večerji oznani svojega novega dediča in to oznanilo sproži umor, jima je vse malo bolj jasno.

V poznih večernih urah v salonu najdejo truplo tajnika Josepha Scotcherja. Nekdo mu je s kijem močno poškodoval glavo. Pozneje ugotovijo, da ga je nekdo še prej zastrupil. Zakaj! In kdo! Skoraj vsak od navzočih je imel motiv za umor. Brat in sestra, ki jima je bila nenadoma vzeta dediščina, dr. Kimpton, ki ga je Joseph zalezoval še iz študijskih let, zaljubljena služkinja ...

Za Hercula Poirota in njegove sive celice se prične trdo delo. Ali ga bo odlično opravil tudi pod okriljem pisateljice Sophie Hannah 😊

Sophie Hannah se je rodila leta 1971. v mestu Manchester v Veliki Britaniji. Je uspešna pisateljica kriminalk in z dovoljenjem skrbnikov in dedičev zapuščine Agathe Christie, je literarno obudila tudi slavnega detektiva Hercula Poirota.


Dobra kriminalka:

Pohorska transverzala, Avgust Demšar

Laurent Seksik, Primer Eduard Einstein

"Moj sin je edini problem, ki zame ostaja nerešljiv." Albert Einstein

Laurent Seksik
Primer Eduard Einstein

Naslov izvirnika:
Le Cas Eduard Einstein

Prevod: Ludvik Jevšenak

Celjska Mohorjeva družba, 2016
209 strani

Čas dogajanja: prva polovica 20. stoletja
Kraj dogajanja: Zurich, Švica, Princeton, Amerika


Pretresljiva pripoved o mlajšem sinu velikega genija Alberta Einsteina in njegove prve žene Mileve Marić.

Francoski zdravnik in pisatelj Laurent Seksik je napisal tudi biografijo o Albertu Einsteinu. Ko je iskal podatke za svojo knjigo, je opazil, da skoraj nihče ne omenja njegovih otrok, še najmanj pa njegovega mlajšega sina Eduarda Einsteina. Tako je nastala knjiga Primer Eduard  Einstein. V njej, v prvi osebi, opisuje življenje bistrega otroka, nadarjenega pianista in kasneje študenta prvega letnika medicine, ki je več kot polovico svojega življenja preživel v psihiatrični bolnišnici Burgholzli, na obrobju Zuricha.

Ko je bil Eduard star 20 let se je za družino Einstein začela prava kalvarija. Postavili so mu diagnozo, shizofrenija. Rojen je bil leta 1910. Od 20. leta pa vse do smrti leta 1965. je bil njegov dom psihiatrična bolnišnica Burgholzli.

Albert Einstein in Mileva Marić, sta bila v tem času že ločena. Oče je zapustil družino in se znova poročil. Z novo ženo je živel v Berlinu. Fanta sta živela z materjo v Zurichu in z očetom nista imela stikov. Tega mu nista nikoli odpustila.

V knjigi spremljamo žalostno življenjsko zgodbo Eduarda pa tudi njegove matere, ki mu zvesto stoji ob strani. Oče ga je obiskal samo enkrat, na začetku, ko se je sam odpravljal v Ameriko, saj se je nacizem v Berlinu krepil, prav tako pa tudi sovraštvo do Judov. S sinom sta priredila skoraj pravi koncert, ko sta zaigrala nekaj skladb za klavir in violino. Ob tej priložnosti je nastala njuna zadnja skupna fotografija, ki je uporabljena tudi za naslovnico pričujoče knjige.

Zakaj Albert Einstein ni nikoli obiskal sina, čeprav je zanj finančno skrbel, je tudi sam veliko razmišljal.
Pisatelj Laurent Seksik o tem napiše: "Ne gre za naravo. Gre za pogum. Imel ga je dovolj. Upiral se je gestapu, med prvimi podprl pravice črncev, pomagal ustanavljati izraelsko državo, kljuboval FBI-ju, ni upogibal hrbtenice, nikoli ni popuščal, pisal je Rooseveltu, naj izdela bombo proti rajhu in pisal Rooseveltu naj ustavi bombo, namenjeno Japonski. Podpiral v rajhu preganjane Jude. Pošiljal peticije. Bil v prvih bojnih vrstah. A to, da bi obiskal sina, presega njegove moči." (odlomek iz knjige, stran 170)

Eduard Einstein pravi v knjigi: "Ne vem kaj mi pripravlja prihodnost. To je usoda vsakogar, a nad enimi se znese bolj kakor nad drugimi."

Laurent Seksik se je rodil v Nici, leta 1962. Je francoski pisatelj in zdravnik, ali obratno. Oboje opravlja enako zavzeto in uspešno. Napisal je že kar nekaj knjig, največ biografij, med njimi tudi biografijo Alberta Einsteina. (wikipedia.fr)

Avgust Demšar, Pohorska transverzala

Mariborski višji kriminalistični inšpektor Martin Vrenko, z razširjeno ekipo, rešuje primer v katerem se vse vrti okoli, do tistega trenutka priljubljenega, poslanca Državnega zbora.
Slovenski Poaro rešuje svoj sedmi primer.

Avgust Demšar
Pohorska transverzala

Založba Pivec, Maribor, 2016
326 strani

Kraj dogajanja: Maribor, Ljubljana, Ptuj, Kranj ...

Čas dogajanja: 21. stoletje, bolj "frišno" ne more bit


Razširjena ekipa višjega kriminalističnega inšpektorja Martina Vrenka šteje šest članov, skupaj z njim. Zakaj je dobil še tri kriminalistične inšpektorje! Zadeva, ki jo preiskujejo je prednostna, nujna in zelo delikatna. Gre vendar za politiko, gre za vidnega člana ene od vodilnih slovenskih političnih strank pa še volitve so tik pred vrati. To res ni kar tako.

Tega se Vrenko in njegovi zavedajo in prav vsi so si nadeli rokavice in se zavili v molk pred javnostjo.

V središču dogajanja se znajde poslanec Državnega zbora, Zvone Skaza. Vse se je začelo na obletnici mature, kjer so se nekdanji sošolci družili, malo popivali in se spominjali dogodkov iz gimnazijskih dni. Skupina sošolcev se je spominjala, kakšen skopuh je bil Skaza in kako se je vedno izogibal plačilu runde. Sklenili so, da si ga bodo na to temo, malce privoščili. Baje obstajajo neke fotografije posnete na končnem izletu, ki bi lahko Skazi škodovale pri vzponu na politični vrh. Z njimi ga bodo izsiljevali ter zahtevali zajetno vsoto. Toda, sprva nedolžna šala, se konča s kar tremi umori.

V hiši, na idiličnem Pohorju, najdejo dve moški trupli. Sprva kaže, da sta se moška zastrupila, toda kriminalisti ugotovijo, da je šlo za umor.  Vse sledi kažejo na to, da bi lahko bil morilec ravno Skaza. Kriminalisti, v hiši,  najdejo njegove prstne odtise na kozarcu z vinom, svoje sledi je pustil tudi na cigaretnem ogorku, tudi znamka je prava, prav te je kadil poslanec, za nameček pa ga je fotografirala še radovedna soseda. Ravno je odhajal z avtomobilom in na fotografiji je dobro vidna tudi registrska oznaka. Vse kot na pladnju. In ravno ta preveč obložen pladenj, da Vrenku misliti, da le ni vse tako kot je videti. Le kdo bi s svojima izsiljevalcema pil vino! In kaj ima pri vsem tem Pohorska transverzala !

Odlomek iz knjige Pohorska transverzala:
"Jože Miloševič je bil v prvi vrsti podjetnik. Bil je nesramno bogat, a to ni bil razlog, da bi imel dovolj, prej obratno. Večino si je nagrabil v času po osamosvojitvi Slovenije, ko se je začela razprodaja tako imenovanega družbenega premoženja. Po dobrih dvajsetih letih je v Sloveniji pokradena in sprivatizirana večina nekoč skupno ustvarjene lastnine. Peščica posameznikov in njihovih družin je, vsaj za slovenske razmere, bogatih preko vseh meja, ogromno ljudi pa se je znašlo na pragu revščine."

Kranj, Prešernovo gledališče s Plečnikovimi arkadami in monumentalni kip pesnika Franceta Prešerna

Avgust Demšar je psevdonim mariborskega pisatelja detektivskih romanov z glavnim kriminalističnim inšpektorjem Martinom Vrenkom, v glavni vlogi. Pa imamo tudi mi svojega Herkula Poaroa, ki prav nič ne zaostaja za angleškim :)


Zanimivo leposlovje, kriminalka:

Michel Bussi, Letalo brez nje

Michel Bussi, Letalo brez nje

Prizorišče letalske nesreče je gora Terrible, v pogorju Jura, na francosko švicarski meji. Zgodilo se je 23. decembra 1980. Na letalu sta bili dve dojenčici in eno najdejo živo ...

Michel Bussi
Letalo brez nje

Naslov izvirnika:
Un avion sanselle
Prevajalka: Maja Lihtenvalner

Založba Učila, 2016
428 strani

Kraj dogajanja: Diepp (obmorsko mesto na severu Francije), Pariz, gora Terrible (francosko švicarska meja), Turčija


Letalo, polno potnikov, ki so se vračali s počitnic v Turčiji je, 23. decembra 1980, strmoglavilo na gori Terrible, v pogorju Jura, na francosko švicarski meji.

V hudi nesreči, so vsi potniki umrli, skoraj vsi, saj je eden od gasilcev, nedaleč stran od razbitin letala, našel dojenčka oziroma dojenčico. Bila je podhlajena, a po nekem čudežu, je bila vendarle živa. Prepeljali so jo v bolnišnico in ji tako rešili življenje.

Dokaj hitro se je v bolnišnici pojavil bogati industrialec Leonce de Carville, ki je trdil, da je mala dojenčica njegova vnukinja, Lyse-Rose, hčerka njegovega edinega sina. O tem ni nihče dvomil, vse dokler se ni oglasil še en dedek, Pierr Vitral, ki se je s svojo ženo preživljal s potujočo trgovino z vaflji in je tudi želel videti svojo vnukinjo Emile Vitral. In tu se zadeva začne zapletati. Kdo je preživela dojenčica? Izkaže se, da sta bili v letalu dve družini z dojenčkom, toda iz katere družine je preživela dojenčica!

Med družinama se prične pravi boj, medijsko podprt in odmeven. Da bi bilo vse skupaj še bolj brano, so ga mediji predstavljali kot boj bogatih proti revnim. France Prešeren bi rekel, ne boj, mesarsko klanje. Sodnik je razsodil, da je dojenčica Emilie Vitral.

Mathilde de Carville se s sodbo ne more sprijazniti. Najame zasebnega detektiva Grand Duca, ki naj bi za bogato plačilo, natančno raziskal in našel kakšen dokaz, ki bi potrdil, da je mala deklica njihova. Časa ima na pretek, do dekličine polnoletnosti. In prav na zadnji dan, ko njegova bogato plačana pogodba poteče, Gran Duc, ob pogledu na objavo v starem časopisu, reši primer. Zdaj ve čigava je deklica.

Odlomek iz knjige, Letalo brez nje:
"Pred kratkim je bral zgodbo o nekem tipu, enem najuglednejših violinistov na svetu, imel je rusko ime, ki si ga ni zapomnil; nekega lepega dne je prišel v dvorano podzemne železnice, se namestil in več ur igral violino. Brez reklame, brez uradne napovedi si je meni nič tebi nič izbral mesto na hodniku in vzel violino v roke. Vsak večer je polnil dvorane po vsem svetu, ljudje so se pulili za vstopnice, ki so se prodajale po več sto frankov, da bi ga prišli poslušat, tistega dne na hodniku podzemne železnice pa se skoraj nihče ni ustavil in mu prisluhnil." (str.231)

Michel Bussi je francoski pisatelj detektivskih romanov. Rodil se je 29. aprila 1965. v mestu Louviers, Eure, na severu Normandije. (Wikipedia)

Michel Bussi - Črni lokvanji


Lee Child, Rdeča hiša

Lee Child, Rdeča hiša

Jack Reacher, nekdanji vojaški preiskovalec, se znajde v Teksasu, kjer zapade v težave z lokalnimi "mačoti".  Da bi se jim izognil, se odpelje s čudovito mlado žensko, ki ga je povabila v svoj avto. Izkaže se, da njuno srečanje nikakor ni bilo samo naključje.

Lee Child
Rdeča hiša

Naslov izvirnika: Echo burning
Prevajalka: Martina Žalig

Založba Meander, 2012
435 strani


Jack Reacher je skoraj dva metra visok moški, nosi suknjič velikosti XXXL, je samski, brez družine in stalnega bivališča. Bil je vojaški preiskovalec. Vojska ga je odpustila in Reacher se je posvetil vandranju in pomoči šibkejšim.

Mlada, elegantna ženska, mehiškega videza. ki je ob Reacherju ustavila svoj kadilak, je to storila namenoma. Ime ji je bilo Carmen Greer in iskala je nekoga, ki bi ubil njenega moža. Jack Reacher, velik kot dvodelna omara, je bil po njenem ravno pravi za to nalogo.

Carmen je z malo hčerko in možem živela na samotnem posestvu. V razvejani rdeči hiši sta živela tudi moževa mati in brat, imeli so tudi nekaj delavcev, ki so skrbeli za konje in veliko posestvo. Mož je bil zelo nasilen do svoje žene in kot je Carmen pripovedovala Reacherju, imela je številne modrice, podplutbe pa tudi nekaj zlomov.

Trenutno je njen videz popoln, saj je njen mož že nekaj časa v zaporu. Dobila pa je obvestilo, da ga bodo izpustili predčasno, torej bo njenega mirnega življenja konec že čez nekaj dni in ne čez eno leto, kot je pričakovala. Z nasilnim možem ne misli več živeti, tudi njegovi sorodniki je ne marajo, ker jo imajo za Mehičanko, čeprav je rojena v Kaliforniji. S hčerko ne moreta zbežati, ker pred možem ne bi imeli miru, kjer koli bi že bili. Družina bi napela vse moči, da bi ji odvzeli hčerko pa ne zato, ker bi jo imeli tako radi, glavno je, da Carmen čim bolj zagrenijo življenje.

Reacher se z umorom nikakor ne strinja, toda mladi lepotici ne more odreči pomoči. Dogovorita se, da se bo na posestvu zaposlil in obenem pazil na Carmen in njeno hčerkico.

Mož se vrne iz zapora in še isto noč se iz njune spalnice zaslišijo streli. Vse kaže na to, da ga je umorila Carmen. Zaprejo jo in ko poda še pisno izjavo, da je umor zagrešila sama, je primer rešen. Morda bi bil res, če ne bi bilo skeptičnega Reacherja, ki mu je vse skupaj zelo sumljivo. Mu bo uspelo izvedeti kaj vse se je dogajalo v malem mestu. Napeti mora vse svoje preiskovalne sposobnosti pa še mlada odvetnica je tu. Mogoče bo pa tudi ona za kakšno rabo :)

Lee Child je psevdonim za britanskega pisatelja Jima Granta, ki je bil rojen 29. oktobra 1954. (Wikipedia). Napisal je celo serijo kriminalk, z bivšim vojaškim preiskovalcem Jackom Reacherjem, ki vandra po Združenih državah in pomaga ljudem, ki so po krivem česa obdolženi. Pravo počitniško branje za ljubitelje kriminalk.


Slepa ulica, Louise Doughty

Agatha Christie, Karibska skrivnost

Slavna pisateljica Agatha Christie in najslavnejša pletilja med detektivi gospodična Jane Marple, poskušata razrešiti, kdo je botroval smrti majorja, na otoku St. Honore, v Zahodni Indiji, danes bolj znano kot Karibsko otočje.

Agatha Christie
Karibska skrivnost

Naslov izvirnika: A Caribbean mystery
Prevajalka: Milena Brinch Hansen

Založba Prešernova družba, 1989
249 strani

Kraj dogajanja: otok St. Honore, Karibi
Čas dogajanja: 20. stoletje


Gospodična Marple ima čudovitega nečaka. Na stara leta prav lepo skrbi zanjo, jo ima rad in jo tudi finančno podpira, saj je uspešen pisatelj in denarja mu ne manjka. Ker je bila, gospodična Marple, v zimskem času zelo bolna, se je nečak Raymond odločil, da mora preživeti počitnice v toplejših krajih, kjer sonce greje močneje, kot v njenem St. Mary Meadu.

Tako se gospodična Jane Marple odpravi na počitnice v Zahodno Indijo, kot je Karibsko otočje zmotno poimenoval slavni pomorščak Krištof Kolumb. Nastani se v hotelu Pri zlati palmi, ki stoji na otoku St. Honore. Hotel sta pred kratkim prevzela zakonca Molly in Tim Kendal. Vanj sta vložila vse svoje prihranke, zato si močno želita, da postane hotel uspešen.

Gospodična Marple s svojim pletenjem poseda ob morju, opazuje kopalce in na pol posluša neskončne zgodbe, ki jih pripoveduje major Palgrave. Počitnice so res obsijane s soncem a gospodična Marple se že kar malo dolgočasi. A ne za dolgo.

Nekega jutra najdejo majorja v hotelski sobi, mrtvega. Ob njem je steklenička tablet za zniževanje krvnega tlaka. Vsak je že od nekoga slišal, da ima major visok krvni tlak, zato ni nikogar presenetilo, ko je zdravnik povedal, da gre za naravno smrt. V to nihče ni dvomil, razen Jane Marple.

Žal ji je bilo, da ni malo bolj pozorno poslušala majorjevih zgodb. Spomni se, da ji je govoril o umoru ali celo dveh, da pozna morilca, ki se je kazni spretno izognil in da ima celo njegovo fotografijo. Poiskal jo je v denarnici in ko jo je hotel podati gospodični Marple, je naenkrat prebledel in fotografijo hitro spravil nazaj. Koga je zagledal za njenim hrbtom? Morda prav morilca, ki naj bi bil na fotografiji! Ko kasneje fotografija skrivnostno izgine in ko se gospodična Jane Marple zave, da major nikoli ni govoril, da ima visok krvni pritisk, celo nasprotno, ji je povsem jasno, da ni umrl naravne smrti. Poleg pletenja čaka gospodično Jane še veliko detektivskega dela. Ji bo uspelo najti pretkanega morilca?

Slepa ulica

Slepa ulica, Louise Doughty

Ena nepremišljenost ti lahko postavi življenje na glavo in ga popolnoma spremeni. Prav to se je zgodilo znanstvenici in genetičarki Yvonne Carmichael.

Louise Doughty
Slepa ulica

Naslov izvirnika: Apple Tree Yard
Prevod: Amanda Mlakar


Založba Učila, 2014
383 strani

Kraj dogajanja: London, Velika Britanija
Čas dogajanja: sedanjost


Yvonne Carmichael je odlična znanstvenica, strokovnjakinja za genetiko. Raziskuje, piše, predava, njeno mnenje zelo cenijo tudi v britanskem parlamentu, kamor je večkrat povabljena kot svetovalka.




Yvonne je stara 52 let. S svojim življenjem je zadovoljna, tako na strokovnem kot na privatnem področju. Ima moža, ki je prav tako znanstvenik  in dva odrasla otroka, ki živita na svojem. Z možem sta ostala sama v hiši na obrobju Londona in se predajata svoji znanstveni vnemi. Dobro se razumeta, njun zakon traja še iz študentovskih let. Manjše pa tudi večje razprtije znata uspešno rešiti.

Nekega dne pa se, kot je v kriminalkah navada, to idilično življenje konča. V parlamentu se Yvonne zaplete v pogovor s simpatičnim moškim. Ko jo ta vpraša, če si želi videti kapelo v kleti, Yvonne sprejme. Ogled s popolnim neznancem, se konča s strastnim seksom, ki se je tudi v naslednjih dneh večkrat ponovil. Umirjeno življenje se spremeni v razvratno, pregrešno poželenje, kajti skrivnostnež je navdušen nad seksom, na odprtem. Park, slepa ulica, karkoli, samo da je poredno, tvegano in adrenalinsko.

Ko ima hudič mlade, jih ima več na kupu. Tako je tudi Yvonne doživela fizični in spolni napad od na videz mirne in prijazne osebe. Videz velikokrat vara. Prijazen moški je bil njen sodelavec. Na zabavi sta se prijetno in sproščeno pogovarjala v skupini ljudi, ki so bili na zabavi. Končalo se je peklensko, kajti umirjeni sodelavec je pokazal svojo izkrivljeno naravo. Kar se ji je zgodilo, jo je močno zaznamovalo. Vanjo se je naselil strah. A ne strah pred neznanci, temveč strah pred prijaznimi znanci.

Kaj se ji je zgodilo,  je zaupala svojemu ljubimcu. Ta adrenalinski človek pa je ukrepal po svoje in oba sta se kaj hitro znašla na zatožni klopi. V sodni dvorani pa padajo tančice, ena za drugo in skrivnosti prihajajo na dan. Le kako se bo vse to končalo!

Drugi sin, Alexander Soderberg

Nikoli nismo prosili za krila, Vanessa Diffenbaugh

Zgodba matere samohranilke, ki se nekoliko pozno spopade z vzgojo in življenjem svojih dveh otrok, a takrat toliko bolj silovito. Ji bo uspelo!

Vanessa Diffenbaugh
Nikoli nismo prosili za krila

Naslov izvirnika: We newer asked for wings
Prevod: Primož Trobevšek

Založba Učila, 2016
349 strani

Kraj dogajanja: Kalifornija, San Francisco

Letty je otrok priseljencev. Njena starša sta prišla iz Mehike in se, v iskanju boljšega življenja, naselila v Kaliforniji, na obrobju San Francisca.

Bila je priden otrok, kot šolarka pa marljiva in uspešna. Vse dokler se ni zgodila ... ljubezen. Wes in Letty sta bila sošolca, oba zagnana učenca in neizmerno zaljubljena. Ambiciozni Wes se pripravlja za študij medicine. Odšel bo na medicinsko fakulteto in tega se zelo veseli.

Toda, "nesreča" nikoli ne počiva. Letty je zanosila, ker pa je vedela kako močno si želi Wes medicinske izobrazbe, mu tega ni povedala. Rodila je sina Alexa. Zanj je skrbela njena mama, Letty pa je opravljala več služb hkrati, da je lahko preživljala otroka, starša pa še širšo družino v Mehiki, kajti navada je bila taka, da si moral skrbeti tudi zanje. Ob vsem tem delu pa Letty rodi še hčerko Luno.

Nekega dne pa se Lettyin oče odloči, da se bo vrnil v Mehiko in mama gre seveda za njim. Letty ostane sama s 15-letnim Alexom in malo Luno. Sprva je šokirana in panična, saj za otroka nikoli ni skrbela in tega ne zna. Kako bo živela sama z njima, kako bo skrbela zanju, kako bo vse to zmogla!

Nikoli nismo prosili za krila, je zgodba o samohranilki, ki pozno začne skrbeti za svoja otroka, saj je zanju prej skrbela njena mati. Spremljamo zgode in nezgode iz družinskega življenja ter boj matere, da bi svoja otroka usmerila na pravo pot. Letty ima svoja otroka rada in trudi se uspeti na vse možne načine. Na srečo je tu tudi prijateljica Sara in sodelavec Rick, ki sta ji v veliko pomoč. Pojavi se tudi Wes, nesrečen, ker mu ni povedala za njunega sina. Njegova nesreča je kratkotrajna, saj je njegovo delo zelooo pomembno in odpravlja se v Južno Afriko reševat svet. Njegov pozno najdeni sin pa je itak v dobrih rokah. Življenje je tudi tako.

Moje življenje v pasjih šapah, Wendy Hilling

Moje življenje v pasjih šapah, Wendy Hilling

Pretresljiva, resnična zgodba o hudi in redki bolezni, še bolj pa je to vesela in optimistična zgodba o življenju s pasjimi pomočniki.

Wendy Hilling
Moje življenje v pasjih šapah

Naslov izvirnika: My life in his paws

Založba Učila, 2016
281 strani

Kraj dogajanja: Devon, Velika Britanija
Čas dogajanja: sedanjost
Zvrst: resnična zgodba

Wendy Hilling se je rodila z redko, težko in neozdravljivo kožno boleznijo. Imenuje se bulozna epidermoliza. Bolezen pri kateri je koža izredno občutljiva na vsak močnejši dotik ali udarec, ob katerem nastanejo boleči mehurji.

Resnična zgodba v pričujoči knjigi pa ne govori toliko o bolezni, bolj je zgodba o pasjih pomočnikih, ki so Wendy pomagali in ji še pomagajo, da je njena kvaliteta življenja boljša. S pomočjo izurjenega psa je bolj samostojna, s tem pa tudi bolj samozavestna.

Pes, ki tako nesebično in zvesto pomaga Wendy, je pasme zlati prinašalec. To pasmo obožuje že od otroških let. Njen prvi pomočnik je bil najdenček Monty, drugi pa prav tako zlati prinašalec Ted, ki je k Wendy prišel že kot mladič. Urila ga je predvsem sama in s pomočjo Canine Partners, ki v Veliki Britaniji uri pse pomočnike. Slednji tudi preveri kaj vse pes zmore in na koncu mu dodelijo vijolično oprsnico, s katero lahko pes svojega človeka spremlja povsod. Delo psa redno spremljajo in ko ta z leti določena dela neha opravljati, ga čaka upokojitev, največkrat v kakšni rejniški družini, toda ne pri Wendy. Pri njej, njeni kužki ostanejo do konca pa četudi je potrebno spremeniti pravila.

Tedi je igriv, vesel in prijazen kuža, pravi zlati prinašalec pač. Svojo Wendy spravlja v smeh in dobro voljo, vendar pa opravlja tudi resna dela. Z Wendy nakupuje v supermarketu, s polic jemlje blago, ki mu ga pokaže, na blagajni pa s sprednjima tacama skoči na pult in izroči blagajničarki denarnico. Ni potrebno posebej poudariti, kako tak pasji prizor vpliva na okolico. Vsi "pasjeljubci" so razneženi in radi bi Teda pobožali. To seveda ni priporočljivo, kajti pes pomočnik mora biti osredotočen na osebo, ki ji pomaga in komunicirati samo z njo. Za razliko od psov terapevtov, ki morajo biti prijazni do vseh ljudi, morajo biti "mečkabilni", kot so pri nas, meni zelo ljube, Tačke pomagačke.

Knjiga Moje življenje v pasjih šapah je zgodba o pasjem pomočniku, ki svoje delo opravlja z veseljem in veliko ljubeznijo, je zgodba odločne, trmaste in nepopustljive Wendy, ki se junaško spopada s svojo boleznijo in svojimi omejitvami, a s pomočjo Teda in obojestranskega zaupanja in ljubezni je vse za malenkost lažje.

Počitniško branje:

Babica vas pozdravlja in se opravičuje

Drugi sin, Alexander Soderberg

Drugi del trilogije, kriminalka v kateri ima glavno vlogo medicinska sestra Sophie Brinkmann.

Alexander Soderberg, Drugi sin

Alexander Soderberg
Drugi sin

Naslov izvirnika: Den Andre Sonen

Založba Mladinska knjiga, 2016
Zbirka Krimi
471 strani

Kraji dogajanja: Stockholm, Švedska, Francija, Nemčija, Španija, Kolumbija, Praga
Čas dogajanja: sedanjost

V prvi knjigi trilogije z naslovom Andaluzijski prijatelj, smo spoznali prijazno toplo in sočutno medicinsko sestro Sophie Brinkmann. Živi v Stockholmu, dela v krajevni bolnišnici, je samohranilka in skrbi za najstnika Alberta.

Nekega dne na urgenco pripeljejo povoženega Hectorja Guzmana, ki dodobra spremeni življenje Sophie in njenega sina.

Druga knjiga trilogije, z naslovom Drugi sin, nadaljuje zgodbo medicinske sestre, ki je vse bolj vpeta v mafijske vezi, ki se prepletajo čez vso Evropo pa vse do Kolumbije. Tega si nikakor ni želela, toda ljubezen nam je lahko tudi v pogubo, kot je nekdo zapisal. Kot dekle Hectorja Guzmana, postane Sophie tarča drugih kriminalnih združb pa tudi skorumpirane policije. Ko se zopet spravijo na njenega sina in ga ugrabijo, postane Sophie hladna, sebična in močna, kajti za svojega sina bi storila vse. Še dobro, da ji je ostalo nekaj dobrih prijateljev, toda ali ji bodo lahko pomagali!

Alexander Soderberg je nova zvezda na švedskem pisateljskem nebu. Rodil se je 1. januarja 1970, na Švedskem. Do sedaj je bil zaposlen kot televizijski scenarist. Andaluzijski prijatelj je njegov prvi kriminalni roman.
Pisatelj živi s svojo družino na podeželju, na jugu Švedske. (goodreads.com)

Počitniško branje: In dobila je krila

In dobila je krila, Sue Monk Kidd

In dobila je krila, je zgodba dveh desetletnih deklic, iz začetka 19. stoletja. Esti je sužnja in črnka, Sarah pa je hči lastnika plantaže in belka. Vsaka pripoveduje svojo družinsko sago, ki pa se med seboj prepletata.

Sue Monk Kidd
In dobila je krila

Naslov izvirnika: The Invention of Wings

Mladinska knjiga, Založba, 2015
Zbirka Kapučino
486 strani

Kraj dogajanja: Charleston, Južna Karolina, Philadelphia
Čas dogajanja: november 1803. do junij 1838.

Sarah Grimke, je hči sodnika in lastnika plantaže, v Južni Karolini. Za svoj enajsti rojstni dan, ji mati podari desetletno sužnjo Esti. Ta je živela s svojo materjo in opravljala različna dela, ki so ji jih dodelili. Od zdaj naprej pa je njena naloga skrbeti za Sarah in ji v vsem ugoditi. Esti je morala spati pred vrati, svoje gospodarice, tako kot vse ostale hišne sužnje. Ja, pisalo se je leto 1803. in na jugu Amerike, je bilo suženjstvo, v polnem zamahu.

Sarah je bila prav posebna deklica. Čeprav je spadala na vrh družbene lestvice, njeno obnašanje ni bilo naduto in omalovažujoče do črncev, ki so delali v hiši in okoli nje. Zelo rada je brala in s pridom je izkoriščala očetovo veliko knjižnico. Sanjala je o tem, da bo postala pravnica in skupaj z bratom bosta pomagala ljudem. Toda, tudi če si na vrhu lestvice, so pravice za ženske, zelo skopo odmerjene. Da bi ženska študirala in postala pravnica, nezaslišano. Ko družina izve za njene namere, ji celo oče in brat, ki sta jo vedno podpirala, obrneta hrbet. Oče ji celo prepove največje veselje, vstop v knjižnico in branje.
Sarah je ena redkih, ki do sužnjev ni groba in neprijazna. Do Esti se obnaša kot do svoje prijateljice. V znak uporništva, proti nerazumevajoči družini, Sarah na skrivaj, nauči Esti branja. Zelo hud prekršek, kajti sužnji so tu zato, da delajo in ubogajo.
Skozi ves roman spremljamo pripovedi Sarah in Esti. Njuni življenjski zgodbi sta žalostni, za Estino, lahko rečemo, da je kruta in samo velika volja do življenja, pripomore k njenemu preživetju.

Ko oče zboli, ga mora Sarah spremljati k zdravniku, na sever. Nehote se ji odpre drugačen svet, svet brez suženjstva in svet kjer so lahko ženske celo duhovnice. Po očetovi smrti, se pridruži kvekerjem in ostane na severu. Toda, tudi kvekerji ne zadovoljijo njenih sanj, želi si več. Pridruži se ji tudi mlajša sestra Nina, za katero je vedno skrbela in skupaj najdeta svojo pravo življenjsko pot. Pridružita se Ameriškemu združenju proti suženjstvu in postaneta njihovi prvi ženski članici. Zaradi njunih govorov, pamfletov in velike vneme, postaneta slavni pa tudi razvpiti. Njun boj proti suženjstvu, kateremu sta sami dodali tudi boj za ženske pravice, je neizprosen.
Na koncu se zgodbi Sarah in Esti, združita. Kako?

Pisateljica, Sue Monk Kidd (1948), je v romanu uporabila življenjsko zgodbo, resničnih sester Grimke, ki sta bili prvi ženski, ki sta se v Ameriki borili za odpravo suženjstva in pravice žensk.



Počitniško branje: Babica vas pozdravlja in se opravičuje, Fredrik Backman

Babica vas pozdravlja in se opravičuje, Fredrik Backman

Novi roman, pisatelja Fredrika Backmana, Babica vas pozdravlja in se opravičuje, avtorja romana, Mož z imenom Ove, o dobrodušnem nergaču, ki ga ne odložiš, preden ga ne prebereš do konca.

Fredrik Backman
Babica vas pozdravlja in se opravičuje

Založba Mladinska knjiga, Ljubljana, 2016
428 strani

Elsa je sedemletna deklica, ki je zaradi svoje radovednosti in vedoželjnosti, trn v peti, svojih sošolk in sošolcev. Imajo jo za drugačno, čudaško in ker se jim noče ukloniti, ji kar naprej nagajajo in jo preganjajo. Če je res vsaka stvar za nekaj dobra, potem je dobra stran preganjanja, da se je Elsa naučila zelo hitro teči.

Elsa živi z mamo in očimom. Njena edina prijateljica pa je njena babica. Tudi zanjo bi lahko rekli, da je drugačna, kajti babica naredi samo tisto kar se ji zdi prav in nič se ne ozira na mnenje svoje okolice, še najmanj pa ljudi s katerimi živi v večstanovanjski hiši.

Tako si babica in vnukinja ustvarita nek svoj svet, svojo pravljično deželo, imenovano Skorajdabuden. Dežela je sestavljena iz šestih kraljestev, v vsakem pa se dogajajo drugačne stvari. Elsa ima najraje kraljestvo Miamas, saj so tam doma najlepše pravljice. V Miamasu ni nobenih zlobnih sošolk in je bolj resničen kot tisti pravi svet. Toda, pravljični svet z babico, ne traja prav dolgo. Babica je umrla, Elsi pa je zapustila pisma z opravičili, ki jih mora dostaviti naslovnikom. Mala deklica kar hitro dojame, kaj je mislila babica, ko je nekoč dejala, da najboljše pravljice niso nikoli popolnoma izmišljene.

Postopoma dobivajo pravljični liki, svoje prave podobe, tudi v resničnem življenju. Elsa je najbolj vesela pravljičnega volkonja, za katerega se izkaže, da ni nihče drug kot ogromen pes, ki je živel v prvem nadstropju in ki ga je velikokrat videla poležavati na babičini postelji. Z volkonjem postaneta prijatelja in Elsa dobi super čuvaja, pri nadaljnjem odkrivanju naslovnikov, ki jim mora izročiti babičina opravičila.

Ko se pravljica in roman združita in prepleteta v zanimivo počitniško branje.

Leonberžan, velik, dobrodušnež. Lahko bi bil Elsin volkonj :)


Mož z imenom Ove, Fredrik Backman