Ljubimca - Maria Matray in Answald Kruger

Ljubimca je naslov romana, ki govori o ljubezni dveh slavnih ljudi. Slavna sta bila že za časa njunega življenja. Eden je zelo slaven tudi danes, drugi malo manj.

Zgodba je ljubezenska pa tudi zgodovinska. Izvemo marsikaj o nemirnem političnem in družbenem življenju v prvi polovici 19. stoletja. Spoznamo tudi celo plejado, še danes znamenitih slikarjev, skladateljev in pisateljev. Če naštejem samo nekaj njih: skladatelj Franc Liszt, slikar Delacroix, pisatelji Balzac, Victor Hugo, Alexander Dumas ...

Ja, res je, sama moška imena. Tako si je tudi glavna junakinja v pričujočem romanu, za uspeh in možnost objavljanja, morala nadeti moško ime. Pisateljica George Sand, je bila v resnici baronica Aurore Dudevant (1804-1876). Njen ljubimec pa je bil nihče drug kot slavni skladatelj in klavirski virtuoz Frederic Chopin (1810-1849).

Ljubimca in umetnika sta si bila po značaju zelo različna. Mogoče je le nekaj resnice na tem, ko pravijo, da se nasprotja privlačijo. Chopin je bil nekaj let mlajši, redoljuben, uglajen estet z velikim odporom do sprememb. Bil je poljski emigrant, ki se je zaradi političnih nazorov pa tudi zaradi večjih možnosti napredovanja v glasbeni karieri, najprej ustavil na Dunaju, potem pa je bolj stalen dom našel v Parizu, kjer ga je "odkrila" tudi George Sandova.

Baronica Dudevant je bila močna ženska, kadila je kot Turki, rada se je oblačila v moška oblačila, zelo jo je jezila neenakopravnost med spoloma, spremembe pa je naravnost oboževala. Navduševala se je nad socialisti, za katere je bila v nekem trenutku prepričana, da bodo svet spremenili na bolje. Bila je ločena, s sinom in hčerko je živela na gradu Nohant, nedaleč od Pariza. Kot vsi, ki nekaj dajo nase, je imela tudi stanovanje v Parizu, saj je bila prisotnost na koncertih, opernih in gledaliških predstavah skoraj obvezna, drugače te lahko še pozabijo. 😊

Sandovo je Chopin očaral s svojim virtuoznim igranjem in na vsak način ga je morala spoznati, kar ji je s težavo tudi uspelo. Bolehen, jetični glasbenik in energična pisateljica z moškim imenom sta se čedalje bolj zbliževala in Chopin se je preselil na njen grad Nohant. Toda ljubezen ne traja prav dolgo. Sprva ljubeča Sandova se je naveličala svoje prepogoste vloge negovalke in Chopina zapusti. Avtorja knjige jo opisujeta kot neutrudno ljubimko, ki z lahkoto menja partnerje. Ko je zaljubljena, je do konca predana razmerju, vendar pa ljubezen kaj kmalu zamre in čas je za nove tovrstne podvige.

V kolikšni meri je bila baronica Dudevant oziroma George Sand, res takšna kot jo opisujeta avtorja romana Ljubimca pa velja preveriti tudi v njeni avtobiografiji, Zgodba mojega življenja

Maria Matray
Answald Kruger
Ljubimca

Naslov originala:
Die Liebenden George Sand und Fredetic Chopin

Prevod:
Breda Pugelj

Založba Obzorja Maribor, 1985
319 strani




"Čeprav so le redkokdaj opazili, da je ženska, vendarle ni moglo biti drugače, kot da je polagoma vedno več ljudi vedelo, kdo se skriva za čednim mladeničem s temno poltjo in vranje črnimi gostimi lasmi. Ampak to je bilo George popolnoma vseeno. Nasprotno. Zdelo se ji je pomembno, da ljudem pokaže, kako se namenoma ne meni za tako zelo različne meje, ki določajo, kaj je dovoljeno moškim in kaj ženskam. Te meje je, kot je George vedno znova zatrjevala, določila spoloma zlagana družba, ona pa se je z vso zagnanostjo lotila naloge, da jih podre."
(Odlomek iz knjige, stran 74)

Isabel Allende, Otok pod morjem

Zgodba romana Otok pod morjem, pisateljice Isabel Allende, se dogaja v 18. stoletju in je ena sama žalost. Dogaja se v času, ko si je ena rasa vzela pravico, da izkorišča druge rase. V času suženjstva, enem izmed najbolj krutih obdobjih človeštva.

Prvi del obsežnega romana se dogaja na otoku Saint-Domingue, v Karibskem morju, nedaleč od Kube, med leti 1770. do 1793. Takrat je bila to francoska kolonija, danes se del tega ozemlja imenuje Haiti.

Mladi Parižan Valmorain Toulouse, se odpravi na dolgo potovanje z ladjo, na obisk k očetu, ki ima plantažo sladkornega trsa na otoku Saint-Domingue. Upa, da bo obisk kratek. Očetu posel ne gre prav dobro in potrebuje njegov nasvet. Toda ne samo posel, tudi zdravje mu hitro peša. Oče je na smrtni postelji in kmalu po snidenju s sinom, umre.

Valmorainu ne preostane drugega kot, da prevzame plantažo. Njegov načrt je, da plantažo obnovi, poišče dobrega upravnika in se vrne v ljubljeni Pariz. Obrnilo se je drugače. Valmorain je ostal na otoku, se poročil in dobil sina. Zanju je skrbela sužnja Zarite ali kot so jo  klicali Tete in je ena izmed osrednjih likov romana. Kot devetletno deklico so jo kupili in jo izučili za hišno sužnjo. Obstajali so tudi zunanji, poljski sužnji, ki so sekali sladkorni trs in ti so tudi najbolj trpeli. Poznali so samo delo, bič in lakoto. Po mnenju belih plantažnikov, črnci niso bili ljudje, temveč njihova lastnina, s katero lahko počnejo  kar hočejo.

Eugenia, Valmorainova žena, duševno zboli in Tete mora še bolj skrbeti zanjo in njenega sina. Na razpolago mora biti tudi gospodarju, saj je vendar njegova lastnina in z njo lahko počne kar mu je volja. Tako se jima rodi sin, kar ni po gospodarjevi volji in takoj ga oddajo. Čez čas se rodi še deklica. Ko ji jo hočejo vzeti, se Tete odločno upre in uspe ji deklico obdrži. Na otoku počasi a vztrajno vre. Grozote, ki jih počnejo s črnci, le te čedalje bolj spodbujajo k uporu. In ta se tudi zgodi. Povračilni udarec je prav tako krut, družine belcev ubijajo, prav tako kot so ti mučili in ubijali črnske družine. Eugenia je umrla, Valmoraina in njegovega sina pa na varno odpeljeta Tete in njegov nekdanji suženj. Uspe jim priti na čoln in se odpeljati na bližnjo Kubo. Otok Saint-Domingue postane prva samostojna črnska republika.

V drugem delu romana se Valmorain, Tete in otroka, s Kube, preselita v Louisiano. Zelo hitro pozabi kdo ga je rešil. Zopet ima plantažo in sužnje. V dobro mu lahko štejemo, da je izbral bolj človeškega delovodjo pa tudi s sužnji ni delal tako kruto kot večina plantažnikov. Tudi poročil se je. Žena pa ni imela prav nobenega razumevanja za zvesto Tete in to ji je tudi jasno pokazala. Le kako se bo to končalo. 😎

Isabel Allende
Otok pod morjem

Naslov izvirnika:
La isla bajo el mar

Prevod:
Veronika Rot

Mladinska knjiga, Ljubljana, 2012
Zbirka Roman
545 strani


'Slepil je čas z branjem ali pa z igranjem kart s Tete. To so bili edini trenutki, ko je ona podrla svoj obrambni zid in se navdušeno prepustila igri. Na začetku, ko jo je naučil igrati, je vedno zmagoval, toda uganil je, da namerno izgublja iz strahu, da ga ne bi razjezila.
"Tako ni zame prav nič zabavno. Poskušaj me premagati," ji je ukazal in nato začel po vrsti izgubljati. Osuplo se je spraševal, kako se lahko ta mulatka enakovredno meri z njim v igri logike, pretkanosti in računanja. Tete ni nihče naučil aritmetike, vendar je štela karte nagonsko, enako, kot je vodila stroške gospodinjstva. Možnost, da bi bila enako bistra kot on, ga je vznemirjala in begala.'
(Odlomek iz knjige, stran 132)

Isabel Allende - Japonski ljubimec

In dobila je krila, Sue Monk Kidd

In dobila je krila, je zgodba dveh desetletnih deklic, iz začetka 19. stoletja. Esti je sužnja in črnka, Sarah pa je hči lastnika plantaže in belka. Vsaka pripoveduje svojo družinsko sago, ki pa se med seboj prepletata.

Sue Monk Kidd
In dobila je krila

Naslov izvirnika: The Invention of Wings

Mladinska knjiga, Založba, 2015
Zbirka Kapučino
486 strani

Kraj dogajanja: Charleston, Južna Karolina, Philadelphia
Čas dogajanja: november 1803. do junij 1838.

Sarah Grimke, je hči sodnika in lastnika plantaže, v Južni Karolini. Za svoj enajsti rojstni dan, ji mati podari desetletno sužnjo Esti. Ta je živela s svojo materjo in opravljala različna dela, ki so ji jih dodelili. Od zdaj naprej pa je njena naloga skrbeti za Sarah in ji v vsem ugoditi. Esti je morala spati pred vrati, svoje gospodarice, tako kot vse ostale hišne sužnje. Ja, pisalo se je leto 1803. in na jugu Amerike, je bilo suženjstvo, v polnem zamahu.

Sarah je bila prav posebna deklica. Čeprav je spadala na vrh družbene lestvice, njeno obnašanje ni bilo naduto in omalovažujoče do črncev, ki so delali v hiši in okoli nje. Zelo rada je brala in s pridom je izkoriščala očetovo veliko knjižnico. Sanjala je o tem, da bo postala pravnica in skupaj z bratom bosta pomagala ljudem. Toda, tudi če si na vrhu lestvice, so pravice za ženske, zelo skopo odmerjene. Da bi ženska študirala in postala pravnica, nezaslišano. Ko družina izve za njene namere, ji celo oče in brat, ki sta jo vedno podpirala, obrneta hrbet. Oče ji celo prepove največje veselje, vstop v knjižnico in branje.
Sarah je ena redkih, ki do sužnjev ni groba in neprijazna. Do Esti se obnaša kot do svoje prijateljice. V znak uporništva, proti nerazumevajoči družini, Sarah na skrivaj, nauči Esti branja. Zelo hud prekršek, kajti sužnji so tu zato, da delajo in ubogajo.
Skozi ves roman spremljamo pripovedi Sarah in Esti. Njuni življenjski zgodbi sta žalostni, za Estino, lahko rečemo, da je kruta in samo velika volja do življenja, pripomore k njenemu preživetju.

Ko oče zboli, ga mora Sarah spremljati k zdravniku, na sever. Nehote se ji odpre drugačen svet, svet brez suženjstva in svet kjer so lahko ženske celo duhovnice. Po očetovi smrti, se pridruži kvekerjem in ostane na severu. Toda, tudi kvekerji ne zadovoljijo njenih sanj, želi si več. Pridruži se ji tudi mlajša sestra Nina, za katero je vedno skrbela in skupaj najdeta svojo pravo življenjsko pot. Pridružita se Ameriškemu združenju proti suženjstvu in postaneta njihovi prvi ženski članici. Zaradi njunih govorov, pamfletov in velike vneme, postaneta slavni pa tudi razvpiti. Njun boj proti suženjstvu, kateremu sta sami dodali tudi boj za ženske pravice, je neizprosen.
Na koncu se zgodbi Sarah in Esti, združita. Kako?

Pisateljica, Sue Monk Kidd (1948), je v romanu uporabila življenjsko zgodbo, resničnih sester Grimke, ki sta bili prvi ženski, ki sta se v Ameriki borili za odpravo suženjstva in pravice žensk.



Počitniško branje: Babica vas pozdravlja in se opravičuje, Fredrik Backman