Paulo Coelho, Vohunka

V Braziliji rojeni pisatelj, Paulo Coelho, je v drobnem romanu Vohunka, opisal predvsem zadnji del življenja Mate Hari, ki jo skoraj vsi poznamo kot vohunko. Pa je bila res?

Coelhov roman Vohunka se začne na koncu. Mata Hari, plesalka in kurtizana, je obsojena na smrt. Obtožili so jo vohunstva, celo dvojnega vohunstva. Vohunila naj bi za Nemčijo in za svojo novo domovino Francijo, v kateri je preživela večino svojega odraslega življenja.

Mata Hari se je rodila 7. avgusta 1876, kot Margaretha Zelle, v nizozemskem mestu Leeuwardn. Želela si je bolj svobodnega življenja in zdelo se ji je, da ga lahko dobi samo s poroko. Leta 1895. se je poročila s precej starejšim častnikom in z njim živela v takratni nizozemski koloniji Vzhodna Indija, ki je bila pod nizozemsko oblastjo od leta 1800. Od leta 1942. je to Indonezija z otokom Java, ki je eden najbolj poseljenih otokov na svetu. Tu je kasnejša Mata Hari rodila dva otroka, deklico in dečka. Oba sta končala zelo žalostno. Dečka je umorila ljubosumna "prijateljica", ko je imel samo nekaj let. Deklica, ki je kasneje živela z očetom pa je pri 21-ih letih umrla za posledicami možganske kapi.

Življenje na otoku je bilo za Margaretho prava katastrofa. Tako družinsko kot tudi družabno. Ko se je družina preselila na Nizozemsko, je izkoristila prvo priložnost, zapustila hčer in moža ter pobegnila v Francijo.

Pariz ji je prinesel novo, drugačno življenje in novo ime. Rodila se je Mata Hari. Postala je plesalka, bila je kurtizana, živela je na visoki nogi, kot temu rečemo. Vse za lepe obleke, denar in moč. Živela je življenje kot si ga je vedno želela.

Toda, marsikatero življenje ima tudi svojo kruto in temačno stran in Mata Hari jo je doživela v najhujši obliki. Obtožili so jo vohunstva in jo obsodili na smrt. Ves čas, ko je bila zaprta v pariškem zaporu je zatrjevala, da je nedolžna in upala na pomilostitev. Priznala je, da je od Nemcev dobila denar, vendar jim ni nikoli izdala prav nobene zaupne informacije. Žal pa pravica v času vojne ni enaka pravici v času, ko vlada ljubi mir. Obsodba je bila izvršena 15. oktobra 1917.

Paulo Coelho
Vohunka

Naslov izvirnika: A espia
Prevedla: Katja Mikelj

Založba Učila, Tržič, 2016
188 strani

Kraj in čas dogajanja:
Nizozemska vzhodna Indija (Indonezija), Pariz, Berlin
konec 19. stoletja do leta 1917





Odlomek iz knjige Vohunka:

'Vitka in visoka nas z elegantno gibkostjo divje zveri in vihrajočimi črnimi lasmi zapelje v čarovnijo.
Najbolj ženstvena med vsemi ženskami, ki s svojim telesom piše stihe neznane tragedije.
Na tisoče oblin in gibov, ki se do potankosti zlijejo s tisoč različnimi ritmi.'

Odlomek iz knjige Vohunka:

'Potem bom spregovorila o svojem plesanju - še dobro, da imam nekaj fotografij, na katerih je razvidna večina plesnih figur in oblačil, ki sem jih nosila. V nasprotju s tem, kar so govorili kritiki, ki me na odru nikoli niso zares razumeli, sem se med plesom preprosto osvobodila ženske, kakršna sem bila običajno, in vse, kar sem imela, ponudila Bogu. Prav zato sem se tako zlahka razgaljala, saj v tistem trenutku nisem bila nič, ne jaz, ne moje telo; bila sem le gibi, ki govorijo z vesoljem.'


Počitniško branje: In dobila je krila, Sue Monk Kidd

Fredrik Backman, Mi smo medvedi!

Zgodba romana, švedskega pisatelja Fredrika Backmana 'Mi smo medvedi!' ne govori o priljubljenih štirinožcih kot so beli, črni ali rjavi medvedi, temveč o zagnanih mladih hokejistih, ki so si za svojo maskoto izbrali tega priljubljenega kosmatinca.

Fredrik Beckman
Mi smo medvedi!

Naslov izvirnika:
Bjornstad

Iz angleščine prevedla:
Katarina Jerin

Založba Mladinska knjiga, 2018
Zbirka Kapučino
484 strani


Zgodba romana 'Mi smo medvedi!' se dogaja v majhnem mestecu na severu države, ki je obdano z gozdom in v katerem večino dni v letu kraljujeta sneg in led. Temu primerno je središče in srce mesta Bjornstad ledena hokejska dvorana v kateri trenira mladinska ekipa. Mladi zaljubljenci v hokej niso edini, ki obožujejo ta zimski šport. Za hokej živijo vsi prebivalci mesta. Nekateri so starši igralcev, drugi pa so kot otroci ali mladinci igrali v klubu Medvedov iz Bjornstada.


Mlada ekipa medvedjih hokejistov je letos zelo uspešna. S svojim oboževanim trenerjem so se prebili vse do polfinalne tekme. Vsi pričakujejo zmago tudi v finalu, kajti odraslim se zdi, da bo s tem mesto veliko pridobilo in zaživelo tudi gospodarsko.

Ekipa je zelo homogena. Odlično se razumejo, pazijo drug na drugega, živijo za hokej in sanjajo, da bodo postali poklicni hokejisti in veliki zvezdniki. Tako jih je naučil njihov trener in tak zgled so dobili tudi pri članski ekipi.

Očitno pa jih nihče ni naučil kako naj se obnašajo izven oboževane ekipe in hokejske dvorane. Nihče jim ni povedal, sami pa se tudi niso domislili, da se šibkejših sošolcev ne pretepa in ne ustrahuje. Nihče jim očitno tudi ni povedal kako se obnašati do mladih deklet, ki prav tako obožujejo hokej, še posebej pa hokejiste.

In tako se je zgodilo. Eden glavnih "zvezdnikov" ekipe se je, na svoji zabavi, spozabil nad dekletom, ki ni pričakovalo tega kar se je zgodilo. Dogodek je pretresel celo mesto in skoraj vsi stopijo na "zvezdnikovo" stran. Kaj se to pravi, takšne obtožbe in to tik pred finalno tekmo. Nezaslišano.

K sreči pa se tudi tu najde fant, ki ima vest in srce na pravem mestu.

'Na drugem koncu mesta se Zacharias odplazi iz stanovanja, ne da bi koga zbudil. Na hrbtu nosi vrečo in v roki vedro. Danes je star šestnajst let in že vse življenje ga dražijo in zavračajo. Zaradi vsega. Zaradi njegovega videza, značaja, govorice, naslova. Vsepovsod. V šoli, v garderobi, na spletu. To človeka na koncu izžame, čeprav ni vedno očitno, ker ljudje okrog ustrahovanega otroka domnevajo, da se je sčasoma na to privadil. Nikoli, nikoli se ne privadiš. Žge kot ogenj, ves čas. Gre le za to, da nihče ne ve, kako dolga je tvoja vžigalna vrvica, še sam ne veš.' (Odlomek iz knjige Mi smo medvedi, Fredrika Backmana)

Fredrik Backman:

Babica vas pozdravlja in se opravičuje

Mož z imenom Ove

Arantxa Urretabizkaia, Rdeči zvezek

Zgodba baskovske družine, z dvema majhnima otrokoma, v kateri starša sodelujeta v boju proti diktaturi.

Arantxa Urretabizkaia
Rdeči zvezek

Naslov izvirnika:
Koaderno gorria

Prevedla: Barbara Pregelj

Založba Malinc, Medvode, 2018
172 strani


Zgodba romana Rdeči zvezek se začne, ko mlada ženska, odvetnica, prispe na letališče v Caracasu. V Venezuelo je prišla s pomembno misijo. Na prošnjo svoje prijateljice in varovanke, mora poiskati njena otroka in jima izročiti rdeči zvezek. Vanj je Mama, tako je v romanu poimenovana, zapisala svoje spomine na otroka in jima tudi razložila zakaj že sedem let ni z njima.

Mama in oče, v Baskiji, sodelujeta v boju proti diktaturi. Medtem ko je Mama neustrašna in brez vsakega strahu sodeluje v številnih demonstracijah in akcijah pa se oče vedno bolj umika in skrbi za njuna majhna otroka, triletno hčer in komaj rojenega sina. Zaradi velike izpostavljenosti in prepoznavnosti, se mora Mama umakniti iz Baskije. Oče in otroka jo občasno obiščejo, nato pa brez besed in pojasnil vsi trije izginejo.

Kje je njena družina? Kaj se je zgodilo? So še živi? Na vsa vprašanja je iskala odgovore kar sedem let, ko je odkrila, da je oče otroka ugrabil, tako si je sama razložila, in ju odpeljal v Venezuelo, bolj natančno v Caracas. In tako se začne nenavadna naloga za mlado odvetnico, ki jo v celoti izpolni, ob tem pa ugotovi, da je Mama svojo hčer vzgojila v novo bojevnico.

Odlomek iz knjige Rdeči zvezek: "Hotela sem spremeniti družbo, izboljšati svet, živeti med svobodnim ljudstvom. Enako je hotel tudi vajin oče, a to je druga zgodba.Na začetku je bila želja, nato pa sestanek za sestankom, korak za korakom, vse do izgnanstva. In veliko preden sem karkoli dosegla, sem škodila svoji družini, prizadela sem svoja otroka, ki sem ju ljubila najbolj na svetu."

Arantxa Urretabizkaia se je rodila 1. julija 1947. v San Sebastjanu, mestu na severu Baskije, ki je avtonomna pokrajina Španije. Je pisateljica, ki piše v baskovskem jeziku. Ukvarja se tudi z novinarstvom in igralstvom, piše tudi scenarije.

Vinko Lenarčič, Plečnik ...

Zanimiva knjiga spominov na znamenitega slovenskega arhitekta Jožeta Plečnika, kot se ga spominja njegov študent Vinko Lenarčič, s katerim sta bila v stiku skoraj trideset let.

Plečnik
kot se ga je spominjal njegov najljubši učenec
Vinko Lenarčič

Uredil: Simon Lenarčič (oprema, opombe in dodatna besedila), vnuk arhitekta Vinka Lenarčiča

Izdal: Simon Lenarčič, samozaložba, Ješovec pri Kozjem, 2016
416 strani

Vinko Lenarčič (1904-1966) je bil Plečnikov študent in občudovalec. Pri njem je leta 1928. tudi diplomiral in postal arhitekt. Za diplomsko nalogo je naredil načrt za monumentalno zgradbo Ljudske posojilnice v Celju, ki pa jo večina stroke pripisuje Plečniku. Glede na to, da je bil Plečnik njegov profesor in mentor, se zdi logično, da je v zgradbi prepoznavna Plečnikova šola. Kakorkoli že, arhitekt in urbanist Vinko Lenarčič, nam je zapustil dragoceno pričevanje o trideset letnem druženju z velikim Plečnikom in nam odkril marsikaj bolj osebnega iz njegovega življenja. Njegov rokopis z dodanimi opombami, je v samozaložbi izdal njegov vnuk.

Plečnikova pipa v obliki ribe. Zakristija cerkve sv. Frančiška v ljubljanski Šiški

Odlomek iz knjige Vinka Lenarčiča - Plečnik, stran 104: "Plečnik je dobro vedel, da niti dva ne čutita enako, ne doživita enako, da pa lahko narodi - in tudi celo človeštvo - enako hočejo! Skupno hotenje v arhitekturi in umetnosti sploh je hotel Plečnik doseči najprej pri svojih učencih v šoli, posredno pa pri Slovencih - vsaj pri njih, da ne rečem pri Slovanih. Bil je namreč predvsem Slovan, to je mnogokrat poudaril."

Po značaju je bil Plečnik sprva vzkipljive, že skoraj divje narave. S pomočjo katoliške vere, ki ji je do konca življenja zvesto sledil pa je postal dober in plemenit človek. Lenarčič se spominja svojih študentskih let, ko jim je Plečnik z veseljem razdajal svoje znanje in z njim so ure in ure risali, kajti risanje je osnova arhitekture. Plečnik je bil nenavadno priden in delaven. Ogromno je risal in načrtoval. Njegovi načrti so imeli veliko ornamentov, ko pa se je začela gradnja, jih je bilo vse manj. Plečnik je vedno mislil tudi na kamnoseke, kako bodo mojstri izklesali njegovo idejo. Zaradi njih je marsikaj poenostavil. V knjigi izvemo, da na obiske ni hodil, tudi sprejemal jih je bolj malo. Njegovi sprehodi so bili z razlogom. Ogledoval si je okolico in snoval kaj in na kakšen način bi zadeve izboljšal. Zahajal je v gostilno Kolovrat, kjer sta se srečevala z bratom Janezom.

Jože Plečnik, garderobe in ogledala v kleti NUK-a

Plečnik o napuhu in pohlepu, stran 148: "Velike, da ne rečem vse nesreče sta kriva napuh in pohlep, ki sta v človeku in jima človek podleže. Zato je pametno in pravilno, da kratkomalo sovražimo denar, komfort, blišč ..., kar so viri greha. Mučijo se in garajo ljudje za vsakdanji kruhek - ni za pomagat! -, ali brezobzirno se borijo za denar, za blišč, za ženske, ker so lakomni in poželjivi."
S svojo arhitekturo bi lahko Plečnik veliko zaslužil, vendar temu ni tako. Res, da je bogatim naročnikom pošteno zaračunal, vendar je velikokrat, predvsem pri sakralni arhitekturi, delal zastonj pa še sam je kaj plačal ali podaril. Vedno je poskrbel, da so bili njegovi študentje, ki so mu pomagali pri risanju načrtov, za svoje delo pošteno plačani.
O denarju je pravil: "Denar je hudič, bojte se ga." Pa tudi: "Denar vam bodi sredstvo vaše svobode, brez denarja ne morete nič in vas lahko vsak nekam sune ..." Skratka, zmernost pri vsaki stvari.

Plečnikov šah je oblikoval arhitekt Janez Suhadolc, po motivih njegovih del. Konj je tak kot kljuka na vratih NUK-a, tekač in kmet sta v obliki stožca, tako kot spomenik Davorinu Jenku v Cerkljah ...

Plečnik o prostorski postavitvi Nebotičnika, stran 219: "Pogled na Ljubljano s poti na Bellevue je bil edinstven! Sedaj imam zaradi Nebotičnika vtis, kot da bi me kdo za uho udaril, mi dal klofuto. Grad je izgubil merilo!" Nisem razumel, zato je pojasnil: "Poglejte, preje je Grad res dominiral nad mestom, čutili ste njegovo višino. Sloki zvoniki so še povečali ta občutek. Neprimerna gmota Nebotičnika pa je čisto ubila to harmonijo."

Preddverje Plečnikove gimnazije v Ljubljani

Plečnik o nagoti in o sončenju, stran 368: "Človekovo telo je lepo, celo zelo lepo. Nagota pa je nevarna in je hitro lahko svinjarija."
"Ne zdi se mi prav, da človek ves božji dan preleži in žge svoje telo na soncu."
O cerkvi sv. Petra v Rimu: "Polna je napuha"
O ženskem oblačenju: "Francozinja se obleče, Nemka pa nekaj nase navleče!"
O Francetu Prešernu: "Njegovi verzi in soneti so zloženi kot prava arhitektura."

Vinko Lenarčič o Plečniku: "Kot arhitekt je bil umetnik, kot profesor pedagog in psiholog, kot človek pa filozof s povsem jasnim svetovnim nazorom."