Doris Dorrie: Kaj pa zdaj?

Fred in Claudia živita s svojo najstnico Franko v Nemčiji. Njihovo mesto je Munchen, prestolnica Bavarske. Živijo dobro, če ... Ja, če ne bi bilo če in nergave, zagrenjene najstnice. Zagrenjenost lahko razumemo. Franka je pri 16-ih letih zanosila, nadobudni, nesojeni očka se je najverjetneje skril v mišjo luknjo, tako da Franki ostaneta samo še starša. Odločijo se, da bo splavila in tako še vedno razumemo zagrenjenost in sočustvujemo s Franko.

Starša skušata z njo ravnati kot prijatelja, Franka se temu upira in pravi: "Starši so starši, ne prijatelji."

Da bi si Franka opomogla, jo je mama, ki je bolj duhovno naravnana, odpeljala v budistični kamp na jugu Francije. Tam se je malo sprostila, pridobila nekaj duhovnih izkušenj, za dobro mero pa se je še zaljubila v mladega lamo. Po vrnitvi domov, se je njeno nerganje in zagrenjenost nista kaj dosti zmanjšala. Pogrešala je svojega lamo.

Tokrat se na pot proti kampu s Franko odpravi oče kljub temu, da je do duhovnosti precej skeptičen. Toda pot spremeni tudi njega. Spozna kako si lahko srečen, tudi če nisi in, da je včasih dovolj, če samo prisluhneš svojemu dihanju in preprosto molčiš ter se ne sprašuješ preveč, kaj pa zdaj? 😎

Doris Dorrie
Kaj pa zdaj?

Naslov izvirnika:
Was machen wir jetzt?

Prevod:
Tina Stanek

Založba Mladinska knjiga, Ljubljana, 2005
Zbirka Kapučino
217 strani

'Jaz sem še kar strmel v čevlje. Tri dni, preden se je Franka vrnila iz Prage, sem si prvič v življenju kupil čevlje za štiristo evrov, v trgovini Church's na Bond Streetu. Pri svojih petinštiridesetih sem se končno počutil resnično odraslega. Najbrž je ravno v tistem trenutku moja hči zanosila. Ravno takrat, jasno. Ravno ko bi si človek rad privoščil malce počitka, malce zadremal, otroci kakšno ušpičijo.'
(Odlomek iz knjige, stran 14)

Isabel Allende, Otok pod morjem

Zgodba romana Otok pod morjem, pisateljice Isabel Allende, se dogaja v 18. stoletju in je ena sama žalost. Dogaja se v času, ko si je ena rasa vzela pravico, da izkorišča druge rase. V času suženjstva, enem izmed najbolj krutih obdobjih človeštva.

Prvi del obsežnega romana se dogaja na otoku Saint-Domingue, v Karibskem morju, nedaleč od Kube, med leti 1770. do 1793. Takrat je bila to francoska kolonija, danes se del tega ozemlja imenuje Haiti.

Mladi Parižan Valmorain Toulouse, se odpravi na dolgo potovanje z ladjo, na obisk k očetu, ki ima plantažo sladkornega trsa na otoku Saint-Domingue. Upa, da bo obisk kratek. Očetu posel ne gre prav dobro in potrebuje njegov nasvet. Toda ne samo posel, tudi zdravje mu hitro peša. Oče je na smrtni postelji in kmalu po snidenju s sinom, umre.

Valmorainu ne preostane drugega kot, da prevzame plantažo. Njegov načrt je, da plantažo obnovi, poišče dobrega upravnika in se vrne v ljubljeni Pariz. Obrnilo se je drugače. Valmorain je ostal na otoku, se poročil in dobil sina. Zanju je skrbela sužnja Zarite ali kot so jo  klicali Tete in je ena izmed osrednjih likov romana. Kot devetletno deklico so jo kupili in jo izučili za hišno sužnjo. Obstajali so tudi zunanji, poljski sužnji, ki so sekali sladkorni trs in ti so tudi najbolj trpeli. Poznali so samo delo, bič in lakoto. Po mnenju belih plantažnikov, črnci niso bili ljudje, temveč njihova lastnina, s katero lahko počnejo  kar hočejo.

Eugenia, Valmorainova žena, duševno zboli in Tete mora še bolj skrbeti zanjo in njenega sina. Na razpolago mora biti tudi gospodarju, saj je vendar njegova lastnina in z njo lahko počne kar mu je volja. Tako se jima rodi sin, kar ni po gospodarjevi volji in takoj ga oddajo. Čez čas se rodi še deklica. Ko ji jo hočejo vzeti, se Tete odločno upre in uspe ji deklico obdrži. Na otoku počasi a vztrajno vre. Grozote, ki jih počnejo s črnci, le te čedalje bolj spodbujajo k uporu. In ta se tudi zgodi. Povračilni udarec je prav tako krut, družine belcev ubijajo, prav tako kot so ti mučili in ubijali črnske družine. Eugenia je umrla, Valmoraina in njegovega sina pa na varno odpeljeta Tete in njegov nekdanji suženj. Uspe jim priti na čoln in se odpeljati na bližnjo Kubo. Otok Saint-Domingue postane prva samostojna črnska republika.

V drugem delu romana se Valmorain, Tete in otroka, s Kube, preselita v Louisiano. Zelo hitro pozabi kdo ga je rešil. Zopet ima plantažo in sužnje. V dobro mu lahko štejemo, da je izbral bolj človeškega delovodjo pa tudi s sužnji ni delal tako kruto kot večina plantažnikov. Tudi poročil se je. Žena pa ni imela prav nobenega razumevanja za zvesto Tete in to ji je tudi jasno pokazala. Le kako se bo to končalo. 😎

Isabel Allende
Otok pod morjem

Naslov izvirnika:
La isla bajo el mar

Prevod:
Veronika Rot

Mladinska knjiga, Ljubljana, 2012
Zbirka Roman
545 strani


'Slepil je čas z branjem ali pa z igranjem kart s Tete. To so bili edini trenutki, ko je ona podrla svoj obrambni zid in se navdušeno prepustila igri. Na začetku, ko jo je naučil igrati, je vedno zmagoval, toda uganil je, da namerno izgublja iz strahu, da ga ne bi razjezila.
"Tako ni zame prav nič zabavno. Poskušaj me premagati," ji je ukazal in nato začel po vrsti izgubljati. Osuplo se je spraševal, kako se lahko ta mulatka enakovredno meri z njim v igri logike, pretkanosti in računanja. Tete ni nihče naučil aritmetike, vendar je štela karte nagonsko, enako, kot je vodila stroške gospodinjstva. Možnost, da bi bila enako bistra kot on, ga je vznemirjala in begala.'
(Odlomek iz knjige, stran 132)

Isabel Allende - Japonski ljubimec

Nenavadno romanje Harolda Frya - Rachel Joyce

Harold Fry je upokojenec, star 65 let in z ženo Maureen živi v hiši na jugu Anglije, v mestu South Devon. Sta umirjen a zelo razdvojen par. Nekoč sta se imela zelo rada, toda po tragični smrti njunega edinega sina sta se medsebojno obtoževala za njegovo smrt in se odtujila. Od takrat sta živela vsak v svoji sobi in pogovarjala sta se samo še o nujnih zadevah.

Nekega dne Harold prejme kratko pismo od nekdanje sodelavke Queenie Hennessy, s katero se nista videla ne slišala vse od kar je ona pred kar nekaj leti nenadoma odšla iz podjetja. Sporočilo je zelo žalostno. Queenie je hudo bolna, ima raka in leži v hospicu, na severu Anglije, v mestu Berwick na Tweedu. S tem sporočilom se je želela posloviti od sodelavca in prijatelja.

Harolda je novica zelo potrla. Napisal je Queenie kratko pismo in se odpravil do poštnega nabiralnika. Ko je prišel do njega pa ni bil prepričan, da bi rad pismo odposlal. Sprehodi se do naslednjega nabiralnika pa še do enega, ko dobi preblisk, kaj pa, če se do Queenie odpravi kar peš in ji pismo osebno izroči. Tako bo prisiljena počakati in ne bo umrla. Take misli so se mu podile po glavi. Želel je videti prijateljico in jo ohraniti pri življenju pa tudi domov, v samoto svoje sobe, se mu ni dalo.

Telefoniral je v hospic in pustil sporočilo za Queenie ter se odpravil na dobrih tisoč kilometrov dolgo pot. Romanje je bilo, milo rečeno, res nenavadno. Nevajen dolge hoje, v neprimerni obutvi, brez telefona. Kljub vsemu, Harold gre naprej. Kar je obljubil, bo storil pa naj stane kolikor hoče. Romanje se je na momente spreminjalo v pot kesanja in sprejemanja drugih ljudi. Hodil je po poti kjer ga je spremljala slikovita narava in razmišljal je o svojem odnosu do sina, s katerim se nikakor nista uspela zbližati. Razmišljal je o svoji ženi, ki jo je imel zelo rad in kako se je lahko zgodilo, da sta se tako odtujila.

Harold je hodil kljub poškodbam, ki jih je dobil in kljub razbolelim nogam. Spoznaval je različne ljudi, lepoto svoje države, razmišljal in hodil, hodil ... Mu bo uspelo doseči zastavljeni cilj, bo Queenie zdržala do njegovega prihoda, kaj pa njegova žena Maureen?
Zanimivo in berljivo do zadnje strani. 😎

Rachel Joyce
Nenavadno romanje Harolda Frya

Naslov originala:
The UnlikelyPilgrimage of Harold Fry

Prevod:
Neža Božič

Založba Mladinska knjiga, Ljubljana, 2016
Zbirka Kapučino
327 strani

"Konec dežja je prinesel obdobje bujne rasti. Zdelo se je, da drevesa in rože buhtijo od barv in vonjev. Tresoče se veje divjega kostanja so nosile nove stožce cvetov. Ob cestnem robu so na gosto rasli beli dežniki gozdne krebuljice. Vrtnice vzpenjavke so se dvigale ob vrtnih zidovih in prve temno rdeče potonike so se odprle kot stvaritve iz papirnatih robčkov."

(Odlomek iz knjige, stran 159)

Rachel Joyce se je rodila leta 1962. v Londonu. Roman "Nenavadno romanje Harolda Frya" je njen prvi roman. Napisala ga je, ko je izvedela, da je njen oče zbolel za rakom. Tako kot je Harold s svojim pešačenjem želel ohraniti Queenie živo, tako je želela Rachel Joyce, s pisanjem ohraniti pri življenju svojega očeta. (Vir: dailymail.co.uk)

Aleksej Ivanov, Geograf je zapil globus

Zgodba iz daljne Rusije, ki se dogaja v času perestrojke. Malce ironična, malce duhovita, na momente tudi smešna, čeprav v resnici tu ni prav veliko smešnega. 😎

Aleksej Ivanov
Geograf je zapil globus

Naslov izvirnika:
Geograf globus propil

Prevedla: Lijana Dejak
Prevod verzov: Milan Jesih

Zbirka Sto slovanskih romanov
Društvo slovenskih pisateljev, 2007
451 strani


Perm je mesto na Uralu. To je tisto mogočno gorovje, ki deli Evropo in Azijo. In na obrobju tega mesta oziroma permskega kraja leži majhno mestece kjer s svojo družino živi Viktor Sergejevič Služkin. Služkin je mladi učitelj, ki na šoli poučuje geografijo. Pa ne zato, ker bi bil za to izšolan, temveč ker je bilo na šoli prosto samo še mesto učitelja geografije.

Mladi učitelj Služkin se je na vso moč trudil obvladovati svoje učence, ki jim je bila šola in izobrazba deveta skrb, če jim je sploh bila kakšna skrb. Kako naj jih navduši za učenje, kako naj jim razloži osnove lepega vedenja, kako naj doseže vsaj kanček njihovega spoštovanja! Cel kup vprašanj a nobenega pametnega odgovora.

Končno pa le najdejo nekaj kar je zanimivo za vse. Učenci odkrijejo, da gre njihov učitelj vsako leto na daljše popotovanje. Njihova velika želja je, da gredo tokrat z njim tudi oni. Sprva se Služkin otepa te velike odgovornosti, na koncu pa se le dogovorijo. Če se bodo pridno učili in lepo obnašali, bodo šli skupaj na končni izlet in tako v živo spoznavali geografijo pa tudi zgodovino velike Rusije.

Skupaj izdelajo splav s katerim se odpravijo na adrenalinsko plovbo po divji reki. Marsikaj doživijo in vidijo. Kaj vse pa naj si vsak prebere knjigo in izve še kaj o življenju na ruskem podeželju. Zanimivo in berljivo 😎

"Vidim, da ste živahen razred," je pripomnil Služkin. "No, pa se predstavimo. Jaz sem Viktor Sergejevič. Vse leto vas bom učil zemljepis ..."
"Kaj pa Presta?" se je zaslišal krik iz ene od zadnjih klopi. "Presta je boljša! ..."
"Komentarje zadržite zase," jih je opozoril Služkin. "Sicer bodo komentatorji leteli ven."
Grožnja na komentatorje ni naredila nobenega vtisa.
"Za pouk boste potrebovali navaden zvezek ..."
"Zveeezek?" so se družno razburile punce v prvih klopeh.
"Ja, navaden zvezek," je potrdil Služkin. "Zato, da boste vanj zapisovali svoje modre misli. Ali butaste. Kakršne pač imate."
"Nobenih nimamo! ..."
"Prej pa nismo potrebovali zvezkov! ..."
"Fak, jaz ga ne bom imel in konec!" je izjavil majhen rdečelas nosat fant
"Ne bomo ga imeli!" so se drli v zadnjih klopeh. "Pojdite v maloro! ..."
"Ti-ho!" je bevsknil Služkin. "Zaprite usta!"  
(Odlomek iz knjige, Geograf je zapil globus, Aleksej Ivanov)
V takem slogu je potekalo Služkinovo izobraževanje nadobudne mladine, željne znanja 😏