Prikaz objav z oznako zbirka Kapučino. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako zbirka Kapučino. Pokaži vse objave

petek, 20. november 2020

Otroci z vlaka, Viola Ardone


Leto 1946. Neapelj, mesto na jugu Italije kjer prevladujeta povojna revščina in lakota. Komunistična partija pride na idejo, da bi revne in bolehne otroke z juga, za nekaj mesecev, preselili v bogatejšo osrednjo in severno Italijo. Namestili bi jih h družinam iz Bologne, Modene in Riminija, ki bi jim v teh nekaj mesecih nudile boljše življenje. Partijski agitatorji prepričujejo starše, naj svojim otrokom dovolijo oditi.  Rešili se bodo lakote in revščine ter se vrnili zdravi in debelušni. O tem kako se bodo počutili otroci, ko se bodo vrnili domov, niso kaj dosti razmišljali, če sploh kaj. 

Marsikoga prepričajo in otrok, različnih starosti, se nabere za cel vlak. Zgodbo romana Otroci z vlaka, je italijanska avtorica in gimnazijska profesorica Viola Ardone, napisala po resničnih dogodkih. Spremljamo jo skozi oči osem letnega dečka Ameriga Speranze.

Amerigo je živahen, pogumen, radoveden in zgovoren fant. Živi sam z mamo, ki svojih čustev ne kaže prav pogosto. Nasprotno. Karkoli Amerigo naredi, je deležen graje in zaničevanja. Po mestu pobira zavržene "cunje", ki jih mama očisti in proda na stojnici. Tako se iz dneva v dan prebijata skozi življenje. 

Nič čudnega, da je bil fant vesel, ko je izvedel, da gre tudi on z vlakom v lepše življenje. In res je bilo lepše. Pristal je v Modeni. Njegova gostiteljica je imela v bližini sestro s tremi otroci Amerigove starosti. Veliko časa je preživljal z njimi, hodil v šolo, njihov oče pa mu je izdelal violino na katero se je učil igrati. 

Violina ga je spremljala celo življenje. Postal je znan violinist. Študij na konservatoriju mu je omogočila mama "od zgoraj", potem ko se je mama "od spodaj" strinjala, da ostane v Modeni, kamor je pobegnil nekega dne, ko sta se s pravo mamo skregala in ga je ta udarila. 

Čez nekaj desetletji se priznani violinist, ki sedaj živi v Milanu, vrne v Neapelj na mamin pogreb. Soseska se ni nič spremenila, razen da so jo naselili drugi ljudje, ki jih ni več poznal. Spoznal pa je svojega malega nečaka, ki mu je segel v srce. Mali je prav tak radovednež in zgovoren deček kot je bil nekoč tudi sam. Želi mu pomagati prav tako kot so njemu pomagali drugi. Obljubi mu, da se bo vrnil.

Zanimiva in berljiva zgodba, ki se dogaja v povojnih časih v Italiji. 

Viola Ardone

Otroci z vlaka

Naslov originala: Il treno dei bambini

Prevod: Irena Trenc Frelih

Mladinska knjiga, Ljubljana, 2020

Zbirka Kapučino

229 strani


'Tam piše, da smo mi otroci z juga in da nas sever pričakuje, da nam bo pomagal, in to je solidarnost. Rad bi jo vprašal, kaj pomeni solidarnost, ampak takrat pride fant v ponošenem sivem suknjiču in hlačah in nam ukaže, naj se postavimo za fotografijo. Mama mi položi roke na rame. Obrnem se, da bi jo videl, kaže, da se bo nasmehnila, ampak v zadnjem trenutku si premisli, in ko oni pritisne, ima spet svoj običajni obraz od vedno.'  (Odlomek iz knjige, stran 35/36)




nedelja, 17. maj 2020

Sally Rooney - Normalni ljudje


Mladinska knjiga

Roman mlade irske avtorice Sally Rooney, Normalni ljudje, pripoveduje zgodbo o odraščanju, prijateljstvu, iskanju samega sebe, o želji po priljubljenosti med vrstniki in o travmi, ki jo preživlja tisti, ki ga mladostniki izločijo.

Osrednji osebi romana sta Marianne in Conell. Ona je iz bogate odvetniške družine, samosvoja, odmaknjena, šolo dojema kot zapor, sošolci pa jo iz samo njim znanega razloga, ignorirajo. Finančno ji nič ne manjka, drugače je na čustvenem področju. Starejši brat jo nadleguje in pretepa, mami se to ne zdi nič narobe, itak jo ima za čudno. Kdo je tu normalen!

On je njen sošolec, nogometaš, odličnjak, priljubljen med vrstniki. Izhaja iz revne družine. Živi z mamo, ki čisti hišo Mariannine družine. Tu se z njo pogovarja in jo bolje spozna. Simpatična mu je. Zbližata se, toda njuna zbližanost mora ostati skrivnost. Kaj pa bodo rekli sošolci! Da se druži s čudakinjo. In tako vse do odhoda na višjo šolo v Dublin. Kdo je tu normalen 😎

Tudi v Dublinu se srečujeta. Ona študira zgodovino in politologijo, on se posveča literarnim študijam. Tu je zadeva obrnjena. Ona je popularna, okoli nje se zbira veliko ljudi, on je tu osamljen, brez družbe in brez nogometa. Ponovno se zbližata in tokrat svoje zveze ne skrivata.

Skozi vso zgodbo se Marianne in Conell združujeta in razhajata, rešujeta vsak svoje travme in iščeta svoj prostor pod soncem. Žalostna zgodba o odraščanju. Obdobju, ki bi moralo biti veselo in brezskrbno a si ga v največji meri zakompliciramo kar sami. 😎




Sally Rooney
Normalni ljudje

Naslov izvirnika:
Normal People

Prevod:
Vesna Velkovrh Bukilica

Mladinska knjiga, Ljubljana, 2019
Zbirka Kapučino
279 strani





'Njeni sošolci se menda v šoli vsi po vrsti zelo dobro počutijo, tako je videti, in vse se jim zdi normalno. Da se morajo vsak dan obleči v isto uniformo, vedno ubogati samovoljna pravila, biti pod drobnogledom in stalnim nadzorom, kako se vedejo - to je zanje normalno. Nimajo občutka, da jih šola duši. Marianne se je lani sprla z učiteljem zgodovine, Kerriganom, ker jo je zasačil, ko je med poukom gledala skozi okno, pa se nihče v razredu ni zavzel zanjo. Njej se je zdelo povsem očitna blaznost, da se mota vsako jutro našemiti v kostum in potem pustiti, da jo ves dan v čredi gonijo naokoli po veliki zgradbi, da niti oči ne sme premakniti, kamor hoče, da je celo gibanje njenih oči podvrženo šolskemu pravilniku.'

(Odlomek iz knjige, stran 18/19)


ponedeljek, 23. marec 2020

Arto Paasilinna, Najboljša vas na svetu

V teh dneh, ko se Evropa in ves Svet spopadata s koronavirusom, bi potrebovali kar nekaj takih vasi, kot jo v svojem romanu Najboljša vas na svetu, opisuje finski pisatelj Arto Paasilinna.

Asser Toropainen je bil večino svojega odraslega življenja zagrizen komunist. Deloval je po celem svetu, sodeloval je v kar šestih vojnah in znan je bil kot požigalec številnih cerkva. Toda tudi za zadnjega komunista je prišla zadnja ura. Napisal je oporoko s katero je svojemu vnuku zapustil osemsto hektarjev veliko zemljišče in dva milijona finskih mark. Postavil je le en pogoj. Vnuk Eemeli Toropainen mora zgraditi vsaj eno leseno cerkev. Vsi so se spraševali ali se je požigalec cerkva spreobrnil, ali je hotel poravnati račune z Bogom.

Eemeli Toropainen je dedovo oporoko vzel skrajno resno. Sredi divjine, ob jezeru Ukonjarvi, je z nekaj strokovnjaki za gradnjo z lesenimi bruni, postavil cerkev, kot je želel njegov ded. Ob cerkvi je zraslo tudi župnišče pa brunarice za delavce. Ljudje od blizu in daleč so slišali za nenavadno cerkev v divjini, ki je postala prava turistična atrakcija. Ker jih je bilo čedalje več, je Eemeli postavil zaporo in začel pobirati vstopnino za ogled. Postavil je lesen kiosk kjer so pripravljali in prodajali ribe, divjačino, gobe in vse kar so nabirali v bližnjem gozdu. Posel je cvetel. Marsikomu je bila všeč lepota divje pokrajine, da o božjem miru niti ne govorim in polagoma je okoli cerkve začela nastajati vas. In ne samo ena, kar nekaj jih je nastalo.

Ljudje so se preživljali z bogatim ribolovom na jezeru Ukonjarvi. V bližnjem gozdu so lovili divjad, nabirali gobe in druge gozdne sadeže. Naredili so si zalogo hrane za zimo, kajti ta je bila dolga in mrzla. Na poseki so uredili njive, ki so jih obdelovali s plugom in voli. Ker je bilo na Finskem pomanjkanje goriva, so bili voli ravno pravšnji za oranje.

Ustanovili so šolo, mešani pevski zbor, krožek barvanja preje, tkali so preproge in imeli družabne večere. Vsak je delal in izdeloval tisto kar ga je veselilo in je najbolje znal. Eemeli Toropainen je uvedel nov pravni red, čigar osnova je bila zdrava kmečka logika. Ta bi tudi danes zelo prav prišla 😎



Arto Paasilinna
Najboljša vas na svetu

Naslov izvirnika:
Maailman paras kyla

Prevod:
Julija Potrč Šavli

Mladinska knjiga, Ljubljana, 2019
Zbirka Kapučino
295 strani




"Nova cerkev sredi divjine je bila zelo lepa od zunaj in tudi od znotraj. Čeprav božji hram še ni bil posvečen in je šlo v veliko pogledih za nezakonit, po duhu divji objekt, je v njem vladal blažen mir. Eemeliju Toropainenu se je zdelo, kot bi imel Asser podzavestno v mislih prav takšno vzdušje: morda se je požigalec mnogih cerkva želel na tak način pokoriti za svoje ognjeno rdeče mladostniške grehe."
(Odlomek iz knjige stran 56)


torek, 16. julij 2019

Doris Dorrie: Kaj pa zdaj?

Fred in Claudia živita s svojo najstnico Franko v Nemčiji. Njihovo mesto je Munchen, prestolnica Bavarske. Živijo dobro, če ... Ja, če ne bi bilo če in nergave, zagrenjene najstnice. Zagrenjenost lahko razumemo. Franka je pri 16-ih letih zanosila, nadobudni, nesojeni očka se je najverjetneje skril v mišjo luknjo, tako da Franki ostaneta samo še starša. Odločijo se, da bo splavila in tako še vedno razumemo zagrenjenost in sočustvujemo s Franko.

Starša skušata z njo ravnati kot prijatelja, Franka se temu upira in pravi: "Starši so starši, ne prijatelji."

Da bi si Franka opomogla, jo je mama, ki je bolj duhovno naravnana, odpeljala v budistični kamp na jugu Francije. Tam se je malo sprostila, pridobila nekaj duhovnih izkušenj, za dobro mero pa se je še zaljubila v mladega lamo. Po vrnitvi domov, se je njeno nerganje in zagrenjenost nista kaj dosti zmanjšala. Pogrešala je svojega lamo.

Tokrat se na pot proti kampu s Franko odpravi oče kljub temu, da je do duhovnosti precej skeptičen. Toda pot spremeni tudi njega. Spozna kako si lahko srečen, tudi če nisi in, da je včasih dovolj, če samo prisluhneš svojemu dihanju in preprosto molčiš ter se ne sprašuješ preveč, kaj pa zdaj? 😎


Doris Dorrie
Kaj pa zdaj?

Naslov izvirnika:
Was machen wir jetzt?

Prevod:
Tina Stanek

Založba Mladinska knjiga, Ljubljana, 2005
Zbirka Kapučino
217 strani

'Jaz sem še kar strmel v čevlje. Tri dni, preden se je Franka vrnila iz Prage, sem si prvič v življenju kupil čevlje za štiristo evrov, v trgovini Church's na Bond Streetu. Pri svojih petinštiridesetih sem se končno počutil resnično odraslega. Najbrž je ravno v tistem trenutku moja hči zanosila. Ravno takrat, jasno. Ravno ko bi si človek rad privoščil malce počitka, malce zadremal, otroci kakšno ušpičijo.'
(Odlomek iz knjige, stran 14)