Jean-Luc Bannalec - Stara zgodba

Policijsko postajo v Concarneau so začeli obnavljati. In kot se to pogosto zgodi, ne rečem, da vedno, ampak pogosto, se je obnova zavlekla. Bilo je tako moteče, da so se vsi Dupinovi sodelavci razbežali, celo vsestranska Nowlen si je vzela dopust in se s svojim možem odpravila na kolesarski potep po čudoviti Bretanji.

Komisar Georges Dupin ni šel prav daleč. Zleknil se je na travo in užival ob opazovanju Atlantika in bližnjih otočkov. Kdaj že je tako brezskrbno poležaval, se niti ne spomni. A tudi tokrat mu ni uspelo prav dolgo. Zazvonil je telefon in klicali so ga na kraj nesreče, ki se je ravno zgodila. In to pri njegovem priljubljenem lokalu Amiral. Nad njim je živel zdravnik dr. Chaboseau in občasno tudi njegova žena. Prav ta ga je našla na dvorišču. Padel je skozi panoramsko okno v nadstropju in obležal mrtev.

Izkaže se, da mu je pri tem nekdo "pomagal". Komisar Dupin začne preiskavo brez svoje ekipe, dobi pa dve novi sodelavki, ki se izkažeta za izredno dojemljivi in učinkoviti.

Skupaj ugotovijo, da zdravnik ni bil samo zdravnik, temveč tudi strasten zbiratelj umetnin, ki jih cenijo na okoli 40 milijonov €, nepremičninar, lastnik zemljišč in vlagatelj v številna mala podjetja. V podjetniških poslih je sodeloval z dvema prijateljema, trgovcem z vinom in lekarnarjem.

Ko najdejo mrtvega tudi trgovca z vinom, se komisar Dupin osredotoči na prijateljsko trojico. Ugotovi, da so člani bogatih družin, ki so do svojega bogastva prišli na bolj ali manj nepošten način. Za pridobivanje svojega bogastva, so uničili življenja kar nekaj mladeničev in posledično tudi njihovih družin.

Dogajanje ekipo čedalje bolj spominja na zgodbo Rumeni pes, ki jo je napisal mojster kriminalk Georges Simenon, ko je tudi sam bival v Concarneau. V njegovi zgodbi nastopajo ljudje z enakimi zanimanji kot tile Dupinovi prijatelji. Ali gre za maščevanje? Se je na trojico spravil kakšen potomec iz uničene družine? Kot pravi komisar Dupin, "Na slab način zaslužen denar prinese samo slabo."

Jean-Luc Bannalec
Stara zgodba

Komisar Dupin razreši osmi primer

Naslov originala:
Bretonisches Vermachtnis

Prevod:
Maruša Mugrli Lavrenčič

Založba Učila, Tržič, 2019
264 strani

"Razgled od tam zgoraj je bil osupljiv. Dupin je imel pred seboj veličastni Atlantik, bizarne čeri - spominjale so na zmajev rep -, sredi morja dva vratolomna svetilnika na neprijaznih skalah in v daljavi fantastični Ile de Sein. Če si resnično želel doživeti konec sveta, najverjetneje ni bilo primernejšega kraja od Pointe du Raz. Videlo se ga je, čutilo: finis terrae. Zadnji branik, ki je kljuboval divjemu, skoraj neskončnemu morju. 'Kopno' je nenadoma delovalo vrtoglavo krhko."
(Odlomek iz knjige, stran 10)

Jean-Luc Bannalec, Na koncu sveta

Jean-Luc Bannalec in komisar Dupin

Tadej Golob - Dolina rož

Tudi jaz sem podlegla "Tarasomaniji", ki se vse bolj širi po naši lepi Sloveniji. Še posebno zdaj, ko je višji kriminalistični inšpektor Taras Birsa, s pomočjo TV nadaljevanke Jezero, dobil tudi svoj obraz, v obliki Sebastjana Cavazze. In tako sem prebrala tretjo kriminalko, s Tarasom v glavni vlogi, avtorja Tadeja Goloba, Dolina rož, od začetka do konca. 😎

Itak knjigo prebereš od začetka do konca. Ni pa nujno. Vem, da je bogokletno, a prve knjige Jezero, nisem prebrala do konca. Dogajanje se je tako vleklo, da sem na sredini prenehala.

Očitno je v primeru, ki se je zgodil v Leninovem parku, po prepričanju nadrejenih, Taras Birsa nekaj hudo "zamočil". Degradirali so ga in mu dodelili novega vodjo oddelka. Seveda se s tem nikakor ne more sprijazniti in da odpoved. Odpove se dobro plačani in varni službi v javni upravi in se pridruži množici, ki je hote, v glavnem pa po sili razmer, odprla svoj s.p. in tako postala samostojni podjetnik. Sam svoj šef. Vsaka stvar je za nekaj dobra.

Kot rečeno Taras Birsa, prav potrudit se moram, da ne napišem Taras Buljba, odpre svoje podjetje, Detektivska agencija s.p. Ob vznožju Ljubljanskega gradu najame manjše stanovanje, ga opremi z mizo, nekaj stoli, za poživitev in sožitje z naravo pa še fikus. Na začetku ima časa na pretek, zato mu zelo prav pride manjši bife z imenom Karma, ki je le nekaj metrov nižje od njegovega novega delovnega mesta. Tam se večkrat ustavi na kavi in nekega dne tam opazi samozavestno lepotico srednjih let, ki se kasneje pojavi v njegovi detektivski agenciji.

Ženska je Klara Zupet, hči svinjsko bogatega poslovneža iz Rožne doline. Oče je star in zelo bolan ter priklenjen na invalidski voziček. Vse to pa ga prav nič ne omejuje pri svoji zlobi, ki jo uspešno trosi okoli sebe. Po vsem drugačen pa je do svoje, dobrih štirideset let mlajše, žene Maje. V svoji oporoki je imetje razdelil med ženo in hčer.

Klara je Tarasu ponudila delo. Naj zasleduje Majo in jo poskusi fotografirati v kočljivem položaju. Oporoka namreč določa, da Maja dobi dediščino samo, če ne bo varala moža. A zadeve se dramatično obrnejo. V razkošni vili v Rožni dolini se zgodi umor ali trojni umor. Najdejo tri trupla. V spalnici so našli umorjeno Majo in novinarja, ki je pisal podjetnikovo biografijo, v pritličju pa še Klarinega očeta, Mitjo Zupana. Ali je šlo za umora in samomor ali pa je vse tri pospravil morilec? Ima Klara kaj s tem, namreč zelo prikladno so se pojavile kočljive Majine fotografije. In, ker je bil v vili vsaj dvakrat tudi sam Taras Birsa, so tam našli tudi njegove prstne odtise. Je med osumljenimi tudi on? Kakšna zmeda, le kako se bo to razpletlo 😎

Tadej Golob
Dolina rož

Založba Goga, Novo mesto, 2019
490 strani 






"Vendarle bi prej rada slišala kaj o vaših kvalifikacijah. Se tako reče?"
Zdaj se je nasmehnil Taras.
"Ne vem, kako se reče. Najbrž mislite na dvajset let dela kot kriminalistični inšpektor na Policijski upravi Ljubljana. Višji kriminalistični inšpektor z dolgoletnim najboljšim odstotkom razrešenih primerov. Najtežjih, kar jih je bilo. Pred tem sem bil pa deset let na ulici, v uniformi."
(Odlomek iz knjige, stran 61)

Zakopane laži, Kristina Ohlsson

Rodil se je novi junak kriminalnih romanov. To je Martin Benner, lik, ki ga je ustvarila švedska politologinja in avtorica predvsem mladinskih romanov,  Kristina Ohlsson.

Martin Benner je temnopolti odvetnik, srednjih let, obožuje ženske in tudi one niso ravnodušne do njega. Spogleduje se s popolnimi neznankami, ki seveda zelo hitro podležejo njegovemu šarmu. Kaj "čmo", tudi taki obstajajo. Če mu to lahko štejemo kot minus, kajti vsako pretiravanje škoduje pa mu lahko damo tudi en velik plus. Martin namreč skrbi za svojo malo nečakinjo Bello. Že kot dojenčica je v prometni nesreči izgubila oba starša. Ko je kazalo, da Belle noče nihče od sorodnikov in bi morala v dom za sirote, se je Martin odločil, da jo vzame k sebi in nikoli mu ni bilo žal te odločitve.

Martin ima zasebno odvetniško pisarno, ki jo vodi skupaj z nekdanjim dekletom, odvetnico Lucy Miller. In ja, tudi ona ga obožuje, še vedno. Nekega dne v njuno pisarno vstopi Bobby T. Martinu pove, da je njegova šestindvajsetletna sestra Sara Tell, obtožena petih umorov. Dva naj bi zagrešila v ameriškem Teksasu, tri pa na Švedskem. Vse umore je sprva zanikala, kasneje pa kar naenkrat vse priznala. Ker je tudi sama mrtva, naredila naj bi samomor, sojenja ne bo. Tudi njen mali sinček je izginil brez sledu. Brat je prepričan, da sestra ni ubila teh ljudi in da tudi ni naredila samomora. Nekdo ji je umore spretno podtaknil.

Martin se brani, da ni preiskovalec temveč odvetnik, zato primera ne more prevzeti. A radovednost mu ne da miru. Kdo in zakaj je Sari podtaknil umore? Počasi začne iskati dokaze, da bi razpletel nenavadno zgodbo. Ko tudi njemu podtaknejo dva umora, zadeva postane osebna. Martin in Lucy se vržeta v vrtinec nevarnega preiskovanja od Švedske pa vse do Teksasa. Nad odkritji sta tudi sama presenečena a kdo je komu kaj storil, tega pa ne odkrijeta, niti na zadnji strani knjige ne izvemo kdo je morilec. Očitno bo sledilo nadaljevanje. 😎

Kristina Ohlsson
Zakopane laži

Naslov izvirnika:
Lotus Blues

Prevod:
Petra Piber


Založba Mladinska knjiga, Ljubljana, 2019
Zbirka Krimi
421 strani




"Nekoč sva bila par. Mislim, da nikoli nisem bil bolj samovšečen kot takrat. Jaz, Martin Benner, sem osvojil najbolj seksi odvetniško mačko v vsem Stockholmu, če ne celo v državi. Lucia Miller, ki so jo klicali Lucy. Kaj bi si še lahko želel lepšega?
Morda res ničesar, a ni trajalo prav dolgo. In seveda sem bil kriv jaz. Kot običajno me je zajela panika in začel sem spati z drugimi ženskami. Neki kotiček v meni je prepričan, da se temu ne morem upreti."
(Odlomek iz knjige, stran 21)

Prebujenje gospodične Prim, Natalia Sanmartin Fenollera

Španska pravnica in novinarka Natalia Sanmartin Fenollera je imela dovolj negativnih zgodb, ki prevladujejo v današnjem leposlovju. Zdelo se ji je, da je prišel čas, da se vrne stara, dobra Jane Austen, ki jo v romanu tudi večkrat omenja.

V takem dobrodušnem slogu je nastal avtoričin prvenec, roman Prebujenje gospodične Prim. Zgodba romana je postavljena v idilično, a žal izmišljeno vasico Sv. Irenej pri Arnoisu. Tu so se, v območju starodavne dominikanske opatije, naselili ljudje, ki so zapustili svoje stare domove in uspešne kariere ter se umaknili iz ponorelega sveta z željo, da bi živeli bolj mirno in spokojno.

Novi prebivalci so si v vasici postavili lične hiške z urejenimi vrtovi in prav vsak je imel v svoji hiši tudi podjetniško dejavnost. Tako so imeli pekarno, cvetličarno, časopis in vse kar ljudje v nekem kraju potrebujejo za življenje in preživetje. Imeli so tudi šolo, a otroci so se večinoma šolali doma.

Ljudje so bili gospodarji svojega časa. Z njim so prosto razpolagali in vsak je imel svoj urnik za odprtje svoje trgovine. Vsi so zelo radi brali, tudi otroci. Pa ne samo pravljic, otroci so brali tudi klasike. V vasi je deloval Sokratski klub, imeli so debatni krožek in priljubljene čajanke kjer so modrovali, razpravljali in načrtovali vaško življenje.

Nekega dne pride v to idilično in nevsakdanjo vasico mlada gospodična Prudenca Prim. Javila se je na oglas. kjer so želeli zaposliti knjižničarko za ureditev privatne knjižnice. Kako je ime lastniku knjižnice, ne izvemo. Poznamo ga kot gospoda iz naslanjača. Živi s štirimi otroci in gospodinjo v veliki, čudoviti hiši. Otroci so sestrini. Ko je umrla, jih je vzel k sebi in jih vzgajal na svoj način. Gospodična Prim je dobila službo in se od samega začetka vsak dan sproti čudila novim spoznanjem o življenju v vasici Sv. Irenej, kjer ni bilo prisrčnega svizca, ki bi zavijal čokolado, ampak so tam ljudje živeli srečno in zadovoljno. No, skoraj vsi.

Ali se bo zgodba končala kot pri Jane Austen? Gospod iz naslanjača je bil prijetnega videza, razgledan in ob vsakem času pripravljen za debatiranje. Sicer ni bil pretirano rahločuten in bil je bolj gospodovalne sorte, a gospodični Prim, kljub temu, da ji ni bilo do poroke in ni iskala moža, je bil gospod iz naslanjača čedalje bolj pri srcu. 😊

Natalia Sanmartin Fenollera
Prebujenje gospodične Prim

Naslov izvirnika:
El despertar de la senorita Prim

Prevod:
Vesna Velkovrh Bukilica

Založba Družina, Ljubljana, 2016
251 strani





"Najbrž se bo zdelo obsedeno, da se kar naprej vračamo k istemu viru, ampak kaj pravite na dvoboj Darcyja in Wickhama? Ali spopad med Knightleyjem in Frankom Churchillom? Prepričana sem, da je v tej zadevi Jane Austen preizkusni kamen. Ne verjamem, da boste kje na svetu našli žensko, ki bi se, potem ko bi prebrala Prevzetnost in pristranost, raje odločila za Wickhama kot za Daecyja, ali ki bi jo ob branju Emme očaral Frank Churchill, Knightleyja pa bi prezirala. Se spominjate? Nekoč sem vam povedala, da noben moški ne mara Darcyja, ker ob njem vsi zbledijo, vse ženske pa ga obožujejo, ker je potem, ko se odkupi za svojo prevzetnost, ideal moškega: trdnega značaja, iskren in pošten."
(Odlomek iz knjige, stran 210/211)

Žena med nama

Ko misliš, da si končno našla srečo v življenju pa se znajdeš v peklu iz katerega se težko rešiš. Toda upanje vedno obstaja. Prav o tem govori malce razvlečena zgodba romana Žena med nama, ki sta jo napisali ameriški avtorici Greer Hendricks in Sarah Pekkanen.

Vanessa je sedemindvajsetletna vzgojiteljica v vrtcu. Zelo rada ima otroke in uživa v svojem delu. Za povečanje svojih dohodkov dela nekajkrat na teden tudi kot natakarica. Gostje jo imajo radi pa tudi s sodelavci se dobro razume. Stanovanje si deli s sostanovalko, s katero sta tudi zelo dobri prijateljici in sodelavki v vrtcu.

Vanessa živi skromno a izpolnjeno življenje s katerim je zadovoljna. Vse dokler ne spozna Richarda Thompsona. Nekaj let je starejši, prijazen, vljuden in zelo bogat. Vanessi se zdi, da je v sedmih nebesih in njuna ljubezen ju pripelje do poroke. Prvi tedni so sanjski. Richard Vanessi izpolnjuje želje kot po tekočem traku. Kupi ji hišo, vendar ne v mestu, temveč na obrobju, kjer je po njegovem bolj mirno kot v mestu. Tudi v službo ji ni treba hoditi. V hiši se počuti čedalje bolj osamljena, zato za darilo dobi dresiranega nemškega ovčarja Duka. Velikana se sprva boji a se kasneje zelo naveže nanj.

Vanessi je vse bolj jasno, da jo je Richard postopoma osamil. Ko je videl kako zelo rada ima Duka, je ta nenadoma izginil. Vanessa je neutolažljiva in upa, da ga je Richard odpeljal na varno. Zdaj ji je že povsem jasno, da za vsem stoji njen mož. Njegovo ljubosumje in želja po nadzoru sta vsak dan hujša. Postane grob, jo pretepa, v družbi jo osramoti, takoj ko se pokaže priložnost. Po vsakem izpadu pa nastopi kesanje in Vanessa dobi nakit kot darilo in opravičilo.

Njuna zveza traja kar nekaj let. Vanessa se na vso moč trudi, da bi zapustila moža, a ta o tem noče nič slišati. Vse dokler ne pride nova mlada in lepa tajnica Emma. Richarda je popolnoma obsedla in zdaj tudi on želi ločitev. Vanessa je presrečna. Toda Richard se želi takoj poročiti z Emmo, ki se s poroko tudi strinja. Zdaj je Vanessina nova naloga, kako rešiti Emmo in ji povedati kakšen je v resnici njen bodoči mož. Ji bo uspelo? In od kod se ji zdi Emma tako znana?

Greer Hendricks in
Sarah Pekkanen

Naslov izvirnika:
The wife between us

Prevod:
Anja Bakan

Založba KMŠ
Hiša knjig Maribor, 2019
477 strani




"Človeško telo se pogosto enako odzove na dve izraziti čustveni stanji - vzburjenje in strah," je pojasnjeval znanstvenik. Zaprem oči in se poskušam spomniti strokovnjakovih točnih besed. "Pomislite na tolčenje v prsih, na oženje zenic, povišan krvni tlak. Ta občutja se pojavijo tako pri strahu kot pri vzburjenju."
Strokovnjak je obenem povedal še nekaj o tem, kako se ob obeh stanjih spremenijo naši miselni procesi. Kadar smo denimo do ušes zaljubljeni, lahko živčni ustroj, odgovoren za kritično presojo drugih ljudi, tudi odpove.
(Odlomek iz knjige, stran 250)

Ljubimca - Maria Matray in Answald Kruger

Ljubimca je naslov romana, ki govori o ljubezni dveh slavnih ljudi. Slavna sta bila že za časa njunega življenja. Eden je zelo slaven tudi danes, drugi malo manj.

Zgodba je ljubezenska pa tudi zgodovinska. Izvemo marsikaj o nemirnem političnem in družbenem življenju v prvi polovici 19. stoletja. Spoznamo tudi celo plejado, še danes znamenitih slikarjev, skladateljev in pisateljev. Če naštejem samo nekaj njih: skladatelj Franc Liszt, slikar Delacroix, pisatelji Balzac, Victor Hugo, Alexander Dumas ...

Ja, res je, sama moška imena. Tako si je tudi glavna junakinja v pričujočem romanu, za uspeh in možnost objavljanja, morala nadeti moško ime. Pisateljica George Sand, je bila v resnici baronica Aurore Dudevant (1804-1876). Njen ljubimec pa je bil nihče drug kot slavni skladatelj in klavirski virtuoz Frederic Chopin (1810-1849).

Ljubimca in umetnika sta si bila po značaju zelo različna. Mogoče je le nekaj resnice na tem, ko pravijo, da se nasprotja privlačijo. Chopin je bil nekaj let mlajši, redoljuben, uglajen estet z velikim odporom do sprememb. Bil je poljski emigrant, ki se je zaradi političnih nazorov pa tudi zaradi večjih možnosti napredovanja v glasbeni karieri, najprej ustavil na Dunaju, potem pa je bolj stalen dom našel v Parizu, kjer ga je "odkrila" tudi George Sandova.

Baronica Dudevant je bila močna ženska, kadila je kot Turki, rada se je oblačila v moška oblačila, zelo jo je jezila neenakopravnost med spoloma, spremembe pa je naravnost oboževala. Navduševala se je nad socialisti, za katere je bila v nekem trenutku prepričana, da bodo svet spremenili na bolje. Bila je ločena, s sinom in hčerko je živela na gradu Nohant, nedaleč od Pariza. Kot vsi, ki nekaj dajo nase, je imela tudi stanovanje v Parizu, saj je bila prisotnost na koncertih, opernih in gledaliških predstavah skoraj obvezna, drugače te lahko še pozabijo. 😊

Sandovo je Chopin očaral s svojim virtuoznim igranjem in na vsak način ga je morala spoznati, kar ji je s težavo tudi uspelo. Bolehen, jetični glasbenik in energična pisateljica z moškim imenom sta se čedalje bolj zbliževala in Chopin se je preselil na njen grad Nohant. Toda ljubezen ne traja prav dolgo. Sprva ljubeča Sandova se je naveličala svoje prepogoste vloge negovalke in Chopina zapusti. Avtorja knjige jo opisujeta kot neutrudno ljubimko, ki z lahkoto menja partnerje. Ko je zaljubljena, je do konca predana razmerju, vendar pa ljubezen kaj kmalu zamre in čas je za nove tovrstne podvige.

V kolikšni meri je bila baronica Dudevant oziroma George Sand, res takšna kot jo opisujeta avtorja romana Ljubimca pa velja preveriti tudi v njeni avtobiografiji, Zgodba mojega življenja

Maria Matray
Answald Kruger
Ljubimca

Naslov originala:
Die Liebenden George Sand und Fredetic Chopin

Prevod:
Breda Pugelj

Založba Obzorja Maribor, 1985
319 strani




"Čeprav so le redkokdaj opazili, da je ženska, vendarle ni moglo biti drugače, kot da je polagoma vedno več ljudi vedelo, kdo se skriva za čednim mladeničem s temno poltjo in vranje črnimi gostimi lasmi. Ampak to je bilo George popolnoma vseeno. Nasprotno. Zdelo se ji je pomembno, da ljudem pokaže, kako se namenoma ne meni za tako zelo različne meje, ki določajo, kaj je dovoljeno moškim in kaj ženskam. Te meje je, kot je George vedno znova zatrjevala, določila spoloma zlagana družba, ona pa se je z vso zagnanostjo lotila naloge, da jih podre."
(Odlomek iz knjige, stran 74)

Menih, ki je prodal svojega ferrarija, Robin S. Sharma

Julian Mantle je že od nekdaj zagnan in uspešen človek. Navsezadnje prihaja tudi iz uspešne družine, ki drugega niti ne pričakuje. Postal je odličen odvetnik, ki se je za dobrobit svoje stranke poglobil v primer, ki je zahteval veliko več kot samo osem urni delavnik. Temu primerno so ga obdajale tudi materialne dobrine, od razkošnega domovanja do počitniške hiše na otoku, pa prestižni ferrari, drage obleke, restavracije, dobra hrana, mlada dekleta ... Toda, ker vsaka skrajnost škoduje, se je tudi Julianu zgodilo kar se je zgoditi moralo. Preobilna hrana, premalo ali skoraj nič gibanja, debelost, da o stresu niti ne govorimo. Vse to je botrovalo kapi, ki ga je spodnesla na njemu najljubšem kraju, v sodni dvorani, ko je z vsemi močmi zagovarjal svojega klienta in se pri tem v trenutku tudi sam spremenil v nemočno žrtev.

Julian Mantle je, na srečo, uspešno okreval. Odločil se je obrniti nov list v življenju. Ni se vrnil v odvetniško pisarno. Prodal je vse svoje premoženje in se odpravil v Indijo, kjer je upal, da najde smisel življenja in notranji mir. Po dolgem romanju je izvedel za skupino modrecev, ki bivajo na Sveti gori, v objemu Himalaje in jih je zelo težko najti. Toda, ko jih najdeš, ti morda znajo spremeniti življenje na bolje. In je šel in jih našel. 😊

V sanjski, mirni in skromni vasici, ki je imela majhno svetišče in koče okrašene s cvetovi orhidej, je živela skupnost Šivana, ki jo je vodil jogi Raman. In tu se je začela uspešna Julianova preobrazba iz bojevniškega odvetnika v modrega 'meniha', ki bo znal ostati mladosten, bolj zadovoljen in samoobvladan, da se bo znal bolje upreti krizam zahodnega sveta, od koder je prihajal.

Preobrazba se je začela že z opazovanjem lepote, ki ga je obkrožala. Sledili sta telesna preobrazba in duhovna moč. Iz preobilnega telesa se je izluščilo vitko telo. Naučil se je starodavne tehnike kako obvladati um, kako se znebiti zaskrbljenosti in sedem vrlin na katerih sloni vsa starodavna modrost o izboljšanju človeškega življenja. Julian je spoznal, da zunanji uspeh ne pomeni nič, če nimaš notranjega (stran 41).

Knjiga, Mehih, ki je prodal svojega ferrarija, se bere kot zanimiv roman pa tudi kot priročnik na duhovni poti z obilo nasvetov in dobrih, pozitivnih mislih, ki jih mora prebrati in udejanjiti vsak bralec sam. Julian je od modrecev pobral vse znanje, ki so mu ga lahko nudili. Vrnil se je v Ameriko, kjer ga niti nekdanji najožji sodelavci sprva niso prepoznali, tako zelo se je spremenil in svoje pridobljeno duhovno znanje skušal prenesti na svoje sonarodnjake.

Robin S. Sharma
Mehih, ki je prodal svojega ferrarija

Naslov izvirnika:
The monk who sold his Ferrari

Prevod:
Janez Lavtižar

Založba Učila Tržič, 2008
229 strani





"Preden pa te odpeljem v naš svet po kolektivno znanje, ki bo napolnilo tvoje življenje z več radosti, moči in smisla, te moram prositi, da mi nekaj obljubiš," je rekel modrec, "Ko boš spoznal te brezčasne resnice, se moraš vrniti v svojo domovino na zahodu in jih predati vsem, ki jih potrebujejo. Tu v teh čarobnih gorah sicer živimo v samoti, vendar se zavedamo razburkanega obdobja, ki ga preživljate. Dobri ljudje izgubljajo pot. Dati jim moraš upanje, ki ga zaslužijo. Še pomembneje pa je, da jim daš orodje, s katerim bodo zaživeli svoje sanje."
(Odlomek iz knjige, stran 34)

O koncu žalosti, Benedict Wells

Roman nemškega pisatelja mlajše generacije Benedicta Wellsa, O koncu žalosti, pripoveduje eno tistih zgodb, ko se skoraj idilično življenje pet članske družine Moreau, v trenutku spremeni v nočno moro.

Dokaj brezskrbno družinsko življenje se konča s prometno nesrečo v kateri umreta oba starša. Trije najstniki, najstarejša Liz in brata Marty ter Jules, postanejo sirote. Imajo sicer teto, po materini strani, a ta zanje izbere šolo z internatom kamor se nastani trojica čustveno prizadetih najstnikov. Zgodbo vseskozi pripoveduje najmlajši med njimi, Jules.

Vsak od njih se s svojo nesrečo spopada drugače. Jules se zapira vase, Marty se posveča knjigam in učenju, lepa Liz pa se posveča družbi, še najraje fantovski, kjer je vedno v središču pozornosti.

Za Julesa je bila edina dobra stran internata sošolka Alva. Zelo dobro sta se razumela in njune poti so se v življenju kar nekajkrat prekrižale. Na koncu sta se celo poročila in dobila dvojčka, fantka in punčko. A njuna, na novo pridobljena sreča je trajala le osem let. Alva je zbolela za levkemijo. Prvič je bolezen premagala, a ko je bolezen z vso močjo udarila še drugič, ji ni bilo več pomoči. Jules je ostal sam z dvojčkoma, ki sta komaj začela hoditi v šolo.

Tokrat mu ob strani stoji brat s svojo ženo in razigranim kužkom, pasme haski, ki je prav tako v veliko pomoč. Tudi sestra Liz pride večkrat na obisk in trojica se ob Julesovi nesreči znova zbliža. Jim bo uspelo skupaj premagati žalost? Naslov knjige obeta in daje slutiti, da so na pravi poti.

Benedict Wells
O koncu žalosti

Naslov izvirnika:
Vom Ende der Einsamkeit

Prevod:
Neža Božič

Zbirka Roman
Mladinska knjiga Ljubljana, 2019
335 strani




"Omotičen sem pogledal Alvo. Naj bi ji povedal, kar sem samo slutil in še sam sebi komaj priznal? Da sem zaradi nezavednih občutkov krivde zapravil svoja najboljša leta, se zatekel v napačen študij in začel znova fotografirati? Da sem se vsa leta odrekal pisanju, čeprav sem ga oboževal?"
(Odlomek, stran 201)

Agatha Christie - Sophie Hannah, Skrivnost treh četrtin

Zelo vesela sem 'vstajenja' slavnega detektiva Hercula Poirota. Oživila ga je angleška pisateljica Sophie Hannah, ki si je nadela čevlje Agathe Christie in napisala že tretji detektivski roman s Poirotom v glavni vlogi. Če me prvi, Zaprta krsta, ni najbolj navdušil, sem s tem tretjim precej bolj zadovoljna. 😎

Tokrat se med obtoženci znajde tudi sam Hercule Poirot. Zaenkrat neznana oseba pošlje štiri pisma ljudem, ki na prvi pogled, niso povezani med seboj. V vsakem pismu je obtožba, da so umorili Barnabasa Pandyja in vsako pismo nosi podpis Hercula Poirota.

Barnabas Pandy je imel 94 let. Z dvema vnukinjama in dvema pravnukoma ter batlerjem je živel v razkošnem podeželskem dvorcu ne daleč od Londona. Nekega dne so ga našli utopljenega v domači banji. Žalostni dogodek so policisti obravnavali kot nesrečo, toda pisma, ki so jih kasneje dobili štirje naslovniki, med njimi tudi ena od njegovih vnukinj, so namigovala, da je šlo za umor. Kdo je poslal pisma, zakaj in zakaj prav tem štirim, ki na prvi pogled nimajo prav nič skupnega? A samo na prvi pogled. Glede na to, da je vsa pisma podpisal Poirot, se ta čuti dolžnega, da zadevo podrobno razišče. Ugotovi, da so naslovniki še kako povezani. Trije so pismo v jezi uničili, ko pa končno dobi v roke eno od pisem, se zgrozi ob misli, da je lahko kdo pismo napisano v takem slogu, pripisal njemu, velikemu detektivu. V pismu pa dobi še eno sled. Pisalni stroj, na katerem so ga napisali, ima okvarjeno črko e. Poirot in Edward Catchpool, inšpektor pri Scotland Yardu, se skupaj lotita zapletenega raziskovanja, ki je napeto branje vse do zadnje strani. Agatha Christie bi bila zadovoljna. 😎

Agatha Christie
Sophie Hannah
Skrivnost treh četrtin

Naslov originala:
The Mystery of Three Quarters

Prevod:
Jerca Kos

Mladinska knjiga, Ljubljana, 2019
Zbirka Krimi
367 strani



'Poirot se je v svoji materni francoščini zahvalil višjim silam, ko je videl, da tudi v tem primeru obstaja neka taka podrobnost. Zaposlen je bil s primerjavo dveh kosov papirja, na katera je natipkal natanko iste besede, ko je najprej zaslišal in nato še zagledal Skoka. Pes je pritekel dol po stopnicah in skozi vežo. Skočil je na Poirota in ga tako pozdravil. Za njim je po stopnicah pritekla Annabel Treadway. "Skokec, dol. Dol, Skok! Monsieur Poirot gotovo noče, da ga ližeš po obrazu."
Detektiv tega res ni hotel. Psa je potrepljal in upal, da bo Skok to sprejel kot razumen kompromis.' 😊
(Odlomek iz knjige, stran, 254)

Sophie Hannah - Zaprta krsta, Novi primer Hercula Poirota

Nekega decembrskega dne, Josie Silver

Enkrat na leto preberem tudi kakšen ljubezenski roman. Tokrat sem se odločila za kar obsežen roman angleške pisateljice Josie Silver, Nekega decembrskega dne. Ker se že govori o veselem decembru, čeprav je šele začetek novembra in ker se v pričujoči zgodbi vse nekako vrti okoli božičnih praznikov.
Zgodba se začne leta 2008, ko se Laurie pelje iz službe domov, v natlačenem avtobusu in zdolgočaseno zre skozi okno. Ko se ta ustavi na enem od londonskih postajališč, zagleda fanta, ki sedi na zložljivem stolu in bere knjigo. Prav nič ga ni motila gruča ljudi, ki je vstopala in izstopala iz avtobusa. Kljub njegovi zatopljenosti v knjigo, se v nekem trenutku njuna pogleda srečata. Ali je ljubezen na prvi pogled res možna, ali pa se to samo tako reče, izvemo ko se prebijemo skozi 447 strani romana.

Laurie je naslednjih deset mesecev iskala svojo ljubezen po celem Londonu. Do potankosti ga je opisovala svoji sostanovalki in dobri prijateljici Sarah. In končno ga je našla. Toda kakšna katastrofa. Prišel je na zabavo, ki sta jo s Sarah skupaj pripravili. Toda bil je sostanovalkin fant, ki ga je že ves mesec skrivala pred njo. Ime mu je Jack.

Da ne bi prizadela Sarah, je zamolčala, da je Jack tisti, ki ga že ves čas išče. Minevajo leta, Sarah in Jack se razideta, Laurie na Tajskem spozna sanjskega moškega, poročita se, po kratkem času se tudi onadva ločita. Tista ljubezen na prvi pogled še vedno spremlja in preganja Laurie pa tudi Jack ima enake občutke. Se bosta našla in zaživela skupaj?

Če bi bil roman krajši za kakšnih dvesto strani, bi bilo ravno prav. Jaz pa bom začela brati ljubezenske romane vsako drugo leto enega. Ni to žanr zame 😎

Josie Silver
Nekega decembrskega dne
Božična ljubezenska zgodba

Naslov izvirnika:
One Day in December

Prevod:
Daša Perme Jurjavčič

Mladinska knjiga, Ljubljana, 2019
Zbirka Oddih
447 strani




"Nedolgo po razhodu je moja odločnost splahnela in poklicala sem Oscarja v Bruselj. Nisem vedela, kaj naj mu rečem, ampak brez njega ob sebi me je prežemala nepojmljiva žalost. Morda je bilo še najbolje, da se je na telefon oglasila Cressida, očitno v nekem hrupnem baru. Prekinila sem zvezo in Oscar me ni poklical nazaj. Nisem potrebovala kristalne krogle - vedela sem, da bo sčasoma Cressida pobrala vse koščke njegovega strtega srca in jih zlepila. Tako je tudi prav; morda je že prej kakšen košček shranila zase."
(Odlomek iz knjige, stran 413)

353. člen kazenskega zakonika, Tanguy Viel

Moderni roman, 353. člen kazenskega zakonika, ki ga je napisal francoski pisatelj Tanguy Viel, ima zelo moderno, novodobno in tudi aktualno zgodbo. V ospredju je velika gradbena prevara, v kateri so opeharili male ljudi, jim vzeli denar za stanovanja, ki jih niso nikoli zgradili pa tudi denar so veselo zapravili za svoje luksuzne potrebe. In kar je najhujše, tem sleparjem se je zdelo, da ne delajo nič narobe. 😎

Zgodba je napisana večplastno in s časovnimi preskoki. Začne se z najdbo trupla v morju. Gre za Antoina Lazeneca, ki je opetnajstil številne prebivalce Bresta in jih pahnil v revščino. Pripoveduje jo osumljenec umora, ki je z utopljencem skupaj ribaril, Martial Kermeur, sodniku, ki ga zaslišuje. Kermeur je bil oskrbnik starega gradu in parka, s čudovitim pogledom na morje, v francoski Bretanji. Pred vhodom v park je bila manjša hiša v kateri je živel z ženo in sinom. Ko je ta odšla, sta v hiški ostala sama s sinom. 

Na ta čudoviti a zanemarjeni in zapuščeni stari grad, je vrgel oko nepremičninar, gradbenik in bog vedi kaj še vse, Antoin Lazenec. Ljudem je pompozno predstavil veliki projekt s stanovanji in kopališkim centrom, parkom, da o razgledu na morje niti ne govorim. Izkaže se, da je podli slepar. Od obljubljenega je ostal samo pogled na morje. Opeharjeni so bili delavci arzenala, ki so jih odpustili in so dobili kar lepo odpravnino. Nekateri so si kupili čoln in z njim ribarili, precej pa jih je nasedlo Lazenecu. Tudi naš osumljenec Kermeur. Še najslabše pa se je zgodilo županu, ki je mrhovinarja tudi pripeljal do gradu in mu za velikopotezni načrt namenil kar nekaj milijonov frankov. Da je nesreča še večja, denar ni bil njegov, vzel ga je iz mestne blagajne, v upanju, da bo mestu pomagal do blaginje. Nesreče in sramote ni prenesel, storil je samomor.

Kermeur se je pred sodnikom razgovoril kot pri spovedi. Številni so bili prizadeti, tudi njegov sedemnajstletni sin Erwan, ki je hotel maščevati očeta in pristal v zaporu.

Kako se bo odločil sodnik! Bo Kermeurja obtožil umora in ga poslal v zapor ali pa bo uporabil 353. člen kazenskega zakonika, ki mu omogoča, da v zadevi odloči po zdravi kmečki pameti!

Tanguy Viel
353. člen kazenskega zakonika

Naslov originala:
Article 353 du Code penal

Prevod:
Aleš Berger

Cankarjeva založba Ljubljana, 2019
Moderni klasiki
122 strani

'353. člen kazenskega postopka: zakon ne zahteva od sodnikov, da pojasnijo, kaj jih je prepričalo, ne predpisuje pravil, od katerih bi bili odvisni zanesljivost in neizpodbitnost pričevanja, predpisuje pa jim, da se v tihi zbranosti vprašajo in skušajo s čisto vestjo dognati, kakšen vtis so na njih naredili dokazi, predloženi zoper obtoženca, in tisti v njegovo obrambo. Zakon jim nalaga le to vprašanje, ki zaobsega vse njihove dolžnosti; Ste v sebi globoko prepričani?'
(Roman, 353. člen kazenskega zakonika, stran 110)

Francoski pisatelj Tanguy Viel, se je rodil 27. decembra 1973. v mestecu Brest, kamor je tudi umestil dogajanje zgoraj omenjenega romana 353. člen ...

Kje si, Gobi? - Dion Leonard

Nova "pasja" knjiga, za vse pasjeljubce. Kje si, Gobi? Zgodba o simpatičnem rjavem mešančku, ki z roba puščave Gobi prispe vse do Edinburga, a vmes se je zgodilo še marsikaj.

Avstralski ultramaratonec Dion Leonard, ki s svojo ženo Lucjo živi v Edinburgu, se odpravi na Kitajsko, na večetapni ultramaraton. 250 kilometrov teka čez gorovje Tian Shan, čez peščene sipine in prostrano puščavo Gobi, ki žari v ognjenih barvah kot površje Marsa. Pogoji so peklenski. Vzpon, tudi do 2700 metrov nadmorske višine, mraz, skale, kamnite poti, a vsaj razgledi so enkratni. Nato pa spust v vročino, ki se dvigne tudi na 55 stopinj i tek po puščavi, ob suhih rečnih strugah in skozi redko posejane vasi, od ene kontrolne točke do druge. Tekači so prenočevali v jurtah, velikih šotorih, kjer se je nekega dne prikazal mali kuža, pravzaprav je bila samička, in spremenila Dionu življenje. Vsekakor na bolje. 😍

Mala psička se je vzpenjala h tekačem in prosila za košček hrane. Čeprav je vsak tekač svojo zalogo hrane nosil s seboj v nahrbtniku, je marsikateri z veseljem prepustil košček tudi kosmatinki. Dion je opazoval dogajanje in si mislil, da on pa že ne bo dajal hrane kužku. A to je bil račun brez krčmarja. Kuža se je odločil drugače. Zastrmela se je v Dionove živo rumene gamaše, nato pa je dvignila glavo in ga pogledala v oči in rodila se je brezmejna ljubezen na prvi pogled. Odtlej ga je vseskozi spremljala. Vztrajna in trdoživa psička je z njim pretekla kar tri etape, to je dobrih 120 kilometrov. Na vsaki kontrolni točki pa je bila prava zvezda tekmovanja.

Še pred koncem tekmovanja se je Dion odločil, da bo kosmatinko, ki mu je tako močno zlezla pod kožo in segla v srce, odpeljal s seboj v Edinburg. Poimenoval jo je Gobi, po puščavi v kateri sta se spoznala. A tu se zgodba močno zaplete. Dion odpotuje na Škotsko, Gobi pa zaupa eni od organizatork ultramaratona v dobri veri, da bo poskrbela za vse potrebne dokumente in cepljenja, ki jih kuža potrebuje za potovanje v drugo državo. A mala Gobi skrivnostno izgine.

Kot se pogosto zgodi, take zgodbe ljudi zelo ganejo in v financiranje iskanja Gobi so se vključili tako mediji kot posamezniki. Dion se je vrnil na Kitajsko, da bi s skupino ljudi poiskal Gobi. Izgubila se je v mestu Urumči na severu Kitajske, ki ima okoli tri milijone prebivalcev. Kot bi iskali iglo v senu. Ali jim bo uspelo? Bo Gobi zopet našla svojega ultramaratonca in z njegovo družino, v kateri domuje tudi maček, končno zaživela na Škotskem.

Dion Leonard
in Craig Borlase
Kje si, Gobi?
Majhen pes z velikim srcem

Naslov originala:
Finding Gobi
A little dog with a very big heart

Prevod:
Živa Hren

Društvo Zaživi življenje, Log pri Brezovici, 2019
267 strani



"Ozrl sem se navzdol in zagledal psa, ki sem ga spoznal sinoči. Stal je pri mojih nogah in strmel v živo rumene gamaše, s katerimi sem imel pokrite copate. Nekaj časa je stal kot uročen in nenehno mahal z repom. Nato je naredil nekaj zelo nenavadnega. Dvignil je pogled; najprej je motril moje noge, nato trup v rumeni majici in nazadnje obraz. Zagledal se mi je naravnost v oči; nisem mogel pogledati stran."
(Odlomek iz knjige, stran 48)

Podobno:

Pes, ki je prečkal džunglo, da bi našel dom

Moje življenje v pasjih šapah

Ernest Hemingway, Pariz - premični praznik

Pariz - premični praznik je zbirka krajših zgodb, ki govori o času, ko je Hemingway živel v Parizu, med leti 1921. do 1926, s svojo prvo ženo Hadley in še ne enoletnim sinom. O času, ko je zapuščal novinarsko delo in se posvečal pisateljevanju. Drobna knjižica je bila po vsej verjetnosti tudi osnova za nastanek romana Pariška žena, pisateljice Paule McLain.

Hemingway je knjigo začel pisati na Kubi leta 1957. in jo dokončal v drugi polovici leta 1960. v Ketchumu,  malo pred smrtjo.

V romanu Pariz - premični praznik, se piše leto 1921. Ernest Hemingway (1899-1961) je pisatelj začetnik. Opušča poročevalsko delo za časopise v Torontu in se popolnoma posveti pisateljevanju. Piše zgodbe in novele, v glavnem o stvareh, ki jih dobro pozna. Trudi se jih prodati a zaenkrat brez večjega uspeha. V Parizu živi z ženo Hadley in sinkom. Rad obiskuje določene restavracije kjer piše, bere, opazuje in uživa ob dobri hrani in vinu.

Rad se sprehaja ob reki Seni kjer so na obrežjih postavljene stojnice s knjigami. Rad stavi na konjskih dirkah. Obožuje smučanje, poleti plavanje in morje. Rad ima boks in bikoborbe. Rad ima svojo ženo in sina. Rad ima ženske. Hadley je zvest mož, a kako dolgo, je samo vprašanje časa. 😎

Hemingway se druži z umetniki, slikarji in pisatelji, eni že uveljavljeni, drugi, tako kot on, v nastajanju. Med njegovimi prijatelji je pisatelj Scott Fitzgerald (1896-1940), ki je pravkar izdal svoj roman Veliki Gatsby. Z njegovo prodajo ni prav zadovoljen, toda obeta se mu tudi pisanje scenarija za film.

Hemingway obiskuje Gertrude Stein (1874-1946). Modernistična pisateljica in zbiralka umetniških slik ter oboževalka Picassa. Marsikaj mu svetuje in marsikaj Hemingway tudi ne upošteva. Njegovo generacijo ameriških umetnikov, ki se znajdejo in ustvarjajo v Parizu, označi za "izgubljeno generacijo".

Pariz - premični praznik je avtobiografska pripoved, kjer nam Hemingway  na odkrit način in včasih tudi z ostrim jezikom pripoveduje o svojih pariških prijateljih, ki danes spadajo med klasike svetovne umetnosti.

Ernest Hemingway
Pariz - premični praznik

Naslov izvirnika:
A moveable feast

Prevod:
Frančišek Mlakar

Založba Obzorja Maribor, 1991
146 strani


"Potem sem se spet lotil pisanja in se poglobil v zgodbo in se v njej izgubil. Zdaj sem jo pisal jaz, nastajala ni več sama, in pogleda nisem več dvignil, nisem se več zavedal časa niti nisem vedel, kje sem, in tudi novega ruma St. James si nisem več naročil. Dovolj mi je bilo ruma St. James in nanj sploh nisem pomislil. Potem je bila zgodba napisana in bil sem zelo utrujen. Prebral sem poslednji odstavek in potem sem dvignil pogled in se ozrl k dekletu, vendar je že odšlo. Upam, da je odšla z dobrim moškim, sem pomislil. Toda bil sem žalosten."
(Odlomek iz knjige, stran 11)

Pariška žena, Paula McLain

Roman Pariška žena je zgodba, ki jo pripoveduje prva žena ameriškega super pisatelja Ernesta Hemingwaya. V dvajsetih letih 20. stoletja sicer še ni bil super pisatelj, vendar so se zametki že kazali in Hadley Richardson jih je prepoznala in spodbujala.

V tistem času si je Ernest Hemingway malo opomogel od grozot prve svetovne vojne v kateri je bil tudi ranjen.  Preživljal se je s pisanjem oglasnih sporočil za različne revije. Pisal je tudi kratke zgodbe, ki so mu jih revije večkrat zavrnile. Njegova velika želja je bila pisati leposlovje, napisati veliki roman in postati slaven pisatelj. Hvala bogu, da je bil vztrajen 😎

Hadley in Ernest Hemingway se kmalu po poroki, ki je bila leta 1921, odpravita v Pariz kjer si v delavski četrti najdeta skromno bivališče. Ernest upa, da bo tu našel navdih in zanos za pisanje. Med tem še vedno piše za revije, poroča tudi z vojnih območjih, kot je bila grško-turška vojna.

Ernest Hemingway se v Parizu srečuje z umetniki in pisatelji, med njimi tudi Scott Fitzgerald, ki v tem času izda novi roman Veliki Gatsby. Pomagajo mu in ga spodbujajo k pisanju. Hadley mu ves čas stoji ob strani in mu pomaga po svojih močeh. Mlada zaljubljenca, kljub bolj žalostnem stanju na računu, kar precej potujeta po Evropi. Zelo rada smučata zato po nekaj mesecev preživita v Švici ali Avstriji. Poleg boksa, se Ernest vse bolj navdušuje za bikoborbe. Španija mu postane drugi dom, bikoborbe v Pamploni in Madridu pa pravi navdih za nove zgodbe in knjigo.

Ernest je bil zaljubljen v Hadley in pisateljevanje. Rad je imel družbo, boks, potovanja, tudi pijača je bila vedno pri roki. Bil je ponosen človek in poln načrtov, bil je pustolovec in zelo zabaven pa tudi vihrav. Marsikdaj je pokazal svoje boksarske veščine tudi, ko ga je kdo razjezil. Oboževal je pohvale. Tudi drugi so ga imeli radi, otroci, moški, kužki, še najbolj pa ženske. Slednje je oboževal tudi sam, saj se je kar štirikrat oženil. Zaradi druge ženske se je velika pariška ljubezen končala. Med njima je ostalo prijateljstvo, ki je trajalo vse do Hemingwayeve prerane smrti.

Paula McLain
Pariška žena

Naslov izvirnika:
The Paris Wife

Prevod:
Vesna Česnik Korošec

Založba KMŠ, Hiša knjig, Maribor, 2019
445 strani


"Montparnasse je bila najboljša četrt za umetnike in pisatelje. Dokler ne bi našla stanovanja, bi morala bivati v Hotel Jacobu na Rue Bonaparte. Bil je čist in ugoden in v bližini je bilo moč najti veliko ameriških intelektualcev. Na koncu se je Anderson usedel za mizo in napisal Ernestu predstavitvena pisma več slavnim izseljencem, ki jih je nedavno spoznal in se z njimi spoprijateljil, vključno z Gertrude Stein, Jamesom Joyceom, Ezro Poundom in Sylvio Beach. Vsi si bili ali bodo kmalu postali velikani umetnosti in literature ...
... Vsako pismo je v bistvu sporočalo isto, da je bil Ernest Hemingway neuveljavljen mladi poročevalec, čigar 'izjemni talent' ga bo ponesel daleč prek novinarskih voda."
(Odlomek iz knjige, stran 109/110)

Paula McLain se je rodila leta 1965. v Kaliforniji. Piše knjige leposlovja, ki jih izdaja New York Times. Pariška žena je postala mednarodna uspešnica, prevedena je v štiriindvajset jezikov. V mladosti sta njo in sestri zapustila oba starša, tako so več let preživele v rejniških družinah. Danes je uspešna pisateljica. S svojo družino živi v Clevelandu. (paulamclain.com)

Bill Clinton in James Patterson: Kje je predsednik?

Ko združita moči zelo plodovit ameriški pisatelj kriminalnih romanov James Patterson in bivši ameriški predsednik, ki je obiskal tudi Ljubljano, Bill Clinton, nastane berljiv in napet roman.

Avtorja sta ustvarila sodobno fikcijo, ki ni daleč od resnice. V glavni vlogi so sovražni hekerji, ki načrtujejo  kibernetski napad na državo, v tem primeru na Ameriko.

Krutih dejanj alla Patterson, zaradi katerih ga ne berem več, v romanu ni, a že misel na to kako zelo smo postali odvisni od računalnikov in, da lahko nekdo na daljavo z računalniškim virusom spravi državo v srednji vek in kaotično stanje pa tudi ni daleč od grozljivke.

Mlada hekerja, fant in dekle iz ene od vzhodno evropskih držav, ustvarita in namestita računalniški virus, ki bi ob sprožitvi Ameriko prestavil v srednji vek. Ko se zavesta kaj sta storila, se odločita stopiti v stik z ameriškim predsednikom. Onemogočila bosta virus v zameno za amnestijo, za katero naj bi posredoval predsednik. Uspe jima priti do predsednika. Ločeno. Vsak od njiju pozna polovico ključa za odstranitev virusa. Predsednik jima verjame in informacijo vzame zelo resno.

Predsednik je vdovec. Pred kratkim mu je umrla žena. Ima hčer, ki študira v Parizu. Sodeloval je v iraški vojni kjer je bil tudi ujetnik in doživel ter preživel mučenje. Vse je prestal in postal ameriški heroj.

Zelo resno je bolan toda kljub temu se junaško, kot se za heroja spodobi, vrže v boj s sovražnim virusom. Domovina je na prvem mestu. Obda se s peščico zanesljivih strokovnjakov. Dekle, ki je ustvarilo virus, ubijejo plačani morilci s hribovitega Balkana. Ostane mu še fant, ki je virus razširil. Nemčija in Izrael pošljeta na pomoč svoje strokovnjake, prav tako Rusija, čeprav jo sumijo, da je tudi sama vpletena v zaroto. Na žalost pa je zarotnik oziroma izdajalec tudi v Beli hiši.

Začne se bitka s časom, virus lahko izbruhne vsak čas. Ugotoviti morajo geslo s katerim lahko ustavijo virus. Računalniškim veleumom nikakor ne uspe odkriti gesla in izbrisati virusa. Hvala bogu, da herojski predsednik uporablja zdravo kmečko pamet, s katero se lahko rešijo tudi zelo zapletene stvari. Mu bo uspelo?

Bill Clinton
James Patterson
Kje je predsednik?

Naslov originala:
The President is Missing

Prevod:
Teja Mejak

Mladinska knjiga, Ljubljana, 2018
Zbirka Krimi
525 strani


"Demokratično udeležbo žene svet takojšnjega zadoščenja - Twitter, Snapchat, Facebook in štiriindvajseturne novice. Sodobno tehnologijo uporabljamo za povrnitev k primitivnim oblikam medčloveških odnosov. Mediji vedo, kaj se prodaja - razprtije in razdvajanja. To je tudi hitro in lahko. Jeza vse prepogosto obrodi več sadov kot odgovori; zamere več kot razum; čustva prevladajo nad dokazi. Licemerska posmehljiva opazka, pa naj bo še tako za lase privlečena, velja za odkrito. medtem ko se umirjen, utemeljen odziv zdi zrežiran in zlagan. To me spominja na staro politično šalo: Zakaj ti ljudje že na prvi pogled niso všeč? To človeku prihrani veliko časa.
Kam je izginilo objektivno poročanje?"
(Odlomek iz knjige, stran 69)

Peter James, Na smrt preprosto

Michael Harrison, mlad in uspešen podjetnik, je bil že od nekdaj vodja šestih prijateljev, s katerimi so marsikaj ušpičili. Bil je idejni vodja vseh nenavadnih potegavščin. Ko je druščina odrasla in so se prijatelji drug za drugim poročali, je vsakemu od njih priredil fantovščino, ki so jo še dolgo pomnili, saj je bila bolj kruta kot ne.

Končno je prišla na vrsto tudi Michaelova fantovščina. Prijatelji so pripravljeni na kruto maščevanje. Kako kruto bo, se niti ne zavedajo. Po obisku nekaj pivnic in ko so bili že dobro okajeni, so pijanega Michaela zaprli v krsto, mu dali voki-toki in ga živega zakopali v grob. Za dihanje so mu v majhno luknjico vtaknili cev. Je lahko še bolj kruto? Lahko.

Štirje pijani prijatelji, peti, ki je tudi Michaelov poslovni partner, je zaradi zamude letala odsoten, se s kombijem odpeljejo. Alkohol, objestnost in prehitra vožnja botrujejo hudi prometni nesreči v kateri umrejo trije prijatelji, četrti pa umre v bolnišnici, nekaj dni kasneje.

Sorodniki in prijatelji so zaradi nesreče pretreseni in v šoku. Toda kje je Michael? Njegova nevesta Ashley Harper je prepričana, da se mu je nekaj zgodilo, saj bi se v nasprotnem gotovo oglasil po telefonu ali kako drugače sporočil, da je z njim vse v redu.

Glede na to kakšen sloves ima Michael, so policisti sprva prepričani, da je to zopet ena njegovih potegavščin in se bo že pojavil, takoj ko bo izvedel za hudo nesrečo. Vse bolj pa je jasno, da je zadeva zrela za komisarja Roya Gracea. Mu bo uspelo pravočasno najti Michaela? Kako to, da Mark, ki je organizator fantovščine, nima pojma kje bi lahko bil prijatelj. In lepa, prijazna zaročenka Ashley, ki se vsem takoj prikupi, je tudi v resnici takšna? S takimi in podobnimi vprašanji se ukvarja komisar Grace. Pisatelj Peter James, nas skozi napeto zgodbo, z mnogimi preobrati, pripelje do zadnje strani, ko smo tudi bralci prav tako izmučeni kot komisar s svojo ekipo. 😎


Peter James
Na smrt preprosto

Prvi primer komisarja Roya Gracea

Naslov izvirnika:
Dead simple

Prevod:
Darja Divjak Jurca

Založba Učila, Tržič, 2016
398 strani




Grace je prikimal. "Tale Michael Harrison je ambiciozen in zaposlen poslovnež. Jutri zjutraj naj bi se poročil z žensko, ki se vsem po vrsti zdi nepopisno lepa. Dvajset minut pred usodno prometno nesrečo, v kateri so življenje izgubili štirje njegovi prijatelji, je njegov telefon crknil. V preteklem letu je na skrivaj preusmerjal denar iz svojega podjetja na bančni račun na Kajmanskih otokih - vemo vsaj za milijon funtov. Njegov poslovni partner, ki bi ravno tako moral biti na fantovščini, je bil iz določenih razlogov odsoten. Do zdaj vsa dejstva držijo?"
(Odlomek iz knjige, stran 134)

Britanski pisatelj Peter James se je rodil 22. avgusta 1948. v mestu Brighton in Hove, v Veliki Britaniji. Najbolj znan je po kriminalkah, v katerih nastopa v glavni vlogi pronicljivi štiridesetletni komisar Roy Grace. Njegove knjige so bile prevedene v 37 jezikov. Po marsikaterem pa so posneli tudi film. (peterjames.com)

Viewegh Michal, Primer nezveste Klare

Roman češkega pisatelja Michala Viewegha, Primer nezveste Klare, govori predvsem o nezvestobi, kot nam pove že naslov pa tudi o prijateljstvu in medsebojnih odnosih.

V detektivsko agencijo, v Pragi, ki je najboljša za raziskovanje nezvestobe, pride uspešen pisatelj Norbert Černy. Pod pretvezo, da želi raziskovati za svoj najnovejši roman o nezvestobi. Kaj kmalu se izkaže, da je bil to samo izgovor. Norbert je bolestno ljubosumen na svojo dvajset let mlajšo partnerko Klaro in želi, da detektiv Denis razišče ali ga dekle res vara.

Po nekaj srečanjih in pogovorih, ko izpraznita kar nekaj steklenic kvalitetnega vina, postaneta moška, ki mimogrede varata na veliko, prijatelja. Denis in sodelavka Nina se lotita dela. Sprva nič ne kaže, da je Klara, dvajsetletna študentka sinologije, nezvesta. Toda, samo sprva. V nekem motelu jo zalotita s svojim profesorjem. V želji, da bi obvaroval svojega novega prijatelja, mu Denis dogodek prikrije. Njegovo poročilo govori, da je Klara ena sama zvestoba. 😊

Zadovoljen, a kot vedno malce sumničav, Norbert Klari podari potovanje na Kitajsko, ki jo tako zelo obožuje. Prav tako nagrado da tudi Denisu, ki rad potuje. Mimogrede pa bo še malo popazil na Klaro, drugače povedano, še vedno bo vohunil za njo in poročal. A zadeve se zapletejo, ko se opazovalec in opazovanka zbližata in ko tudi detektive zasledujejo detektivi, ki niso prav nič sočutni.  😎

Michal Viewegh
Primer nezveste Klare

Naslov izvirnika:
Pripad neverne Klary

Prevod:
Nives Vidrih

Založba Sanje, Ljubljana, 2010
207 strani





"Veste, koliko danes stane poroka, kot se šika? Obleka iz Pariza, briljantna prstana, pojedina za dvesto ljudi? Enih štirideset jurjev je v primerjavi s tem mala malica."
Prvotno sem ga nameraval vprašati, tako kot vprašam vsakega klienta, če ve, kako bo ukrepal, ko bo zvedel resnico - ampak s svojo pripombo mi je v bistvu posredno odgovoril.
Če se bo izkazalo, da ga Klara vara, se ne bo poročil z njo.
(Odlomek iz romana, stran 57)

Michal Viewegh, češki pisatelj, se je rodil 31. marca 1962. v Pragi. Nekoč učitelj, danes uspešen pisatelj leposlovja. V svojih romanih se na duhovit pa tudi ironičen način loteva medsebojnih odnosov.