Prikaz objav z oznako prijateljstvo. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako prijateljstvo. Pokaži vse objave

sreda, 02. september 2020

Eden od nas laže, Karen M. McManus

 

Založba Učila, Tržič
Napeta kriminalka angleške pisateljice Karen M. McManus, Eden od nas laže, se dogaja med mladostniki na srednji šoli. Pet učencev mora po pouku kazensko ostati v razredu, ker je profesor v njihovih šolskih torbah našel mobilne telefone, ki pri njegovih urah niso dovoljeni. 

Dve dekleti in trije fantje se med seboj bolj ali manj poznajo. Niso ravno prijatelji, ki bi se redno družili. Prav vsi pa se strinjajo, da najdeni telefoni niso njihovi. Kdo jim jih je podtaknil in zakaj ravno njim!

Ko eden izmed njih, pred njihovimi očmi nenadoma umre, se zgodba začne zapletati. Izkaže se, da Simon ni umrl naravne smrti. Nekdo mu je podtaknil arašidovo olje. Nanj je alergičen. Zdaj ne gre več za nesrečo, gre za umor najbolj osovraženega fanta na šoli.

Simon je bil bloger. Tak sovražno nastrojen bloger. Objavljal je vse kar je izvedel o sošolcih in ostalih. Vse skrivnosti za katere so menili in upali, da ne bodo nikoli prišli na dan. Zadnje čase se je še prav posebej spravljal na četverico, ki je bila skupaj z njim zadržana po pouku.

Kaj takega je izvedel o njih? Z izjemo Nata, ki je zaradi preprodaje mamil že imel opravka s policijo so bili ostali trije pravi angelčki. Vsaj na prvi pogled je bilo videti tako.

Cooper je športni zvezdnik za katerim vzdihujejo skoraj vsa dekleta. Bronwyn je odličnjakinja z jasno začrtanimi cilji v življenju in Addy lepotna in plesna kraljica, malce plašna a med sošolci in sošolkami priljubljena. 

Prav vsak od njih je imel motiv za umor. Kljub temu, da je Simon uničil življenje marsikomu na šoli, se policija osredotoči na četverico. So res morili oni? Zapleteno in napeto branje do zadnje strani. 😎


Karen M. McManus

Eden od nas laže

Naslov izvirnika: One of us is lying

Prevod: Minka Ožek

Založba Učila, Tržič, 2018

327 strani



"Nekdo nas je namočil!" Simon se je s komolci na mizi nagnil naprej. Bilo je, kot bi bil na vzmeti in bo zdaj, zdaj skočil na sveže govorice. S pogledom je prebadal našo četverico, ki se je zbrala na sredini praznega razreda, potem pa se mu je pogled ustavil na Natu. "Zakaj bi kdo hotel po pouku zadržati skupino dijakov, ki niso bili še nikoli kaznovani? Zdi se mi, da bi lahko to za zabavo naredil nekdo, ki je nenehno tukaj,"  (Odlomek iz knjige, stran 12)





ponedeljek, 27. julij 2020

Nevidna nit, Laura Schroff in Alex Tresniowski

avtobiografija, resnična zgodba
Nenavadna a resnična zgodba o prijateljstvu med enajstletnim dečkom, ki ima zelo veliko družino, toda kljub temu je bolj ali manj prepuščen ulici in beračenju ter uspešni strokovnjakinji za trženje.

Ko se je Laura Schroff nekega dne odpravila v službo, jo je na ulici ogovoril mali deček in jo prosil za nekaj drobiža. Sprva ga je ignorirala in se je odpravila naprej. Po nekaj korakih pa jo je nevidna nit potegnila nazaj. Vprašala je dečka ali je lačen. Ker je seveda bil, ga je odpeljala v McDonalds, kjer si je lahko naročil kar si je želel. Mali, suhljati deček, Maurice, ni mogel verjeti, da je toliko hrane naročeno samo zanj. Laura pa ni mogla verjeti, da je z dečkom, ki ga je videla prvič, sedela v restavraciji, jedla in se pogovarjala. A neka nevidna nit ju je povezala in ju združila vse do današnjih dni.

Maurice je živel z mamo, babico, sestrama in številnimi strici v eni sami sobi. Jedel je, ko mu je in kadar mu je kdo kaj dal. Če ga zvečer ni bilo doma, ga ni nihče pogrešal. Družina je bila zasvojena z mamili, drogo so tudi preprodajali. Otroci so morali že zgodaj znati poskrbeti zase.

Laura je uspešna tržnica. Živi le nekaj ulic stran, a tam je življenje povsem drugačno. Zdaj ji nič ne manjka, če odštejemo željo po družini in otrocih. A v otroštvu tudi njej ni bilo lahko. Odraščala je s sestrama in bratoma. Imeli so ljubečo mamo in očeta alkoholika. V pijanem stanju jim je zelo zagrenil življenje. Še posebej pa se je spravljal na mamo in starejšega brata.

Zaradi tega je Laura vedela kaj pomeni živeti ob zasvojencu. Razumela je Maurica čigar zgodbo je sestavljala po koščkih. Družila sta se vsak ponedeljek. Laura ni hotela biti njegova mama, saj je mamo že imel. Bila mu je prijateljica, podpirala ga je, mu nudila osnovne življenjske potrebščine in ga s svojim početjem in zgledom skušala usmeriti na pravo pot.

Maurica je odpeljala na obisk h svoji sestri. Z možem sta imela tri otroke in živeli so v veliki hiši. Tam je Maurice opazoval očeta družine. Kako je znal ljubeče potolažiti svoje otroke, ko so jokali. Brez udarcev in vpitja, česar je bil vajen sam. Zelo ga je navdušila in presenetila soba z ogromno mizo. V njej so se družili, pogovarjali in jedli. Česa takega še ni videl. Prisegel si je, da bo tudi on imel tako veliko mizo, ko odraste in bo imel svojo družino. Od takrat je preteklo veliko vode, veliko se je zgodilo z njim in z Lauro, a mizo je naposled le imel. 😊

Vrtnica Prešeren, Botanični vrt Ljubljana

Laura Schroff in Alex Tresniowski
Nevidna nit

Naslov izvirnika:
An Invisible thread

Prevod:
Mojca Svetičič

Založba Učila, Tržič, 2017
247 strani



"V Annettini hiši je bilo veliko stvari, ki jih Maurice kar ni mogel dojeti. Soba, namenjena samo gledanju televizorja? Pralni in sušilni stroj? Kopalnica v pritličju in še dve v nadstropju? Najbolj od vsega pa ga je begala jedilnica, ki je bila namenjena zgolj sedenju, pogovarjanju in obedom. Maurice je živel v sobi, v kateri je bilo od šest do dvanajst ljudi. Če je v njej sploh jedel, je to delal na mestu, kjer je bil, ko mu je nekdo dal hrano."
(Odlomek iz knjige, stran 113)


nedelja, 17. maj 2020

Sally Rooney - Normalni ljudje


Mladinska knjiga

Roman mlade irske avtorice Sally Rooney, Normalni ljudje, pripoveduje zgodbo o odraščanju, prijateljstvu, iskanju samega sebe, o želji po priljubljenosti med vrstniki in o travmi, ki jo preživlja tisti, ki ga mladostniki izločijo.

Osrednji osebi romana sta Marianne in Conell. Ona je iz bogate odvetniške družine, samosvoja, odmaknjena, šolo dojema kot zapor, sošolci pa jo iz samo njim znanega razloga, ignorirajo. Finančno ji nič ne manjka, drugače je na čustvenem področju. Starejši brat jo nadleguje in pretepa, mami se to ne zdi nič narobe, itak jo ima za čudno. Kdo je tu normalen!

On je njen sošolec, nogometaš, odličnjak, priljubljen med vrstniki. Izhaja iz revne družine. Živi z mamo, ki čisti hišo Mariannine družine. Tu se z njo pogovarja in jo bolje spozna. Simpatična mu je. Zbližata se, toda njuna zbližanost mora ostati skrivnost. Kaj pa bodo rekli sošolci! Da se druži s čudakinjo. In tako vse do odhoda na višjo šolo v Dublin. Kdo je tu normalen 😎

Tudi v Dublinu se srečujeta. Ona študira zgodovino in politologijo, on se posveča literarnim študijam. Tu je zadeva obrnjena. Ona je popularna, okoli nje se zbira veliko ljudi, on je tu osamljen, brez družbe in brez nogometa. Ponovno se zbližata in tokrat svoje zveze ne skrivata.

Skozi vso zgodbo se Marianne in Conell združujeta in razhajata, rešujeta vsak svoje travme in iščeta svoj prostor pod soncem. Žalostna zgodba o odraščanju. Obdobju, ki bi moralo biti veselo in brezskrbno a si ga v največji meri zakompliciramo kar sami. 😎




Sally Rooney
Normalni ljudje

Naslov izvirnika:
Normal People

Prevod:
Vesna Velkovrh Bukilica

Mladinska knjiga, Ljubljana, 2019
Zbirka Kapučino
279 strani





'Njeni sošolci se menda v šoli vsi po vrsti zelo dobro počutijo, tako je videti, in vse se jim zdi normalno. Da se morajo vsak dan obleči v isto uniformo, vedno ubogati samovoljna pravila, biti pod drobnogledom in stalnim nadzorom, kako se vedejo - to je zanje normalno. Nimajo občutka, da jih šola duši. Marianne se je lani sprla z učiteljem zgodovine, Kerriganom, ker jo je zasačil, ko je med poukom gledala skozi okno, pa se nihče v razredu ni zavzel zanjo. Njej se je zdelo povsem očitna blaznost, da se mota vsako jutro našemiti v kostum in potem pustiti, da jo ves dan v čredi gonijo naokoli po veliki zgradbi, da niti oči ne sme premakniti, kamor hoče, da je celo gibanje njenih oči podvrženo šolskemu pravilniku.'

(Odlomek iz knjige, stran 18/19)


petek, 21. junij 2019

Jonas Jonasson - Nove prigode stoletnika, ki je zlezel skozi okno in izginil

roman, satira, komedija
Tam kjer se je prvi del zgodbe o stoletniku končal, se je drugi del začel. Na slikovitem otoku Bali, v Indoneziji. Prijatelja, Allan Karlsson, ki je postal stoenoletnik in šestinšestdesetletni Julius Jonson uživata morje, sonce, dobro hrano in precej pijače. Toda znameniti kovček z milijoni, ki je vse to omogočil, postaja vse bolj prazen. Tudi drugi del stoletnikovih dogodivščin je zelo zabavno branje, kot bi rekel pisateljev ded: "Če kdo govori samo po resnici, se ga sploh ne splača poslušati." 😎

Julius se je odločil, da bo prijatelju za rojstni dan podaril veliko torto s stoeno svečko, za kar je porabil kar nekaj denarja iz kovčka. Ker pa Allan ni preveč navdušen nad torto, se bosta še z balonom malce popeljala naokoli. Ampak kot smo že navajeni, tam kjer je Alan Karlsson, tam so težave, ki pa jih sam z lahkoto in nasmehom ter obilico humorja, tudi sam razreši.

Prva nezgoda med mnogimi se zgodi, ko po nesreči z balonom odletita sama in mimogrede odlomita še ročico za krmiljenje. Ko zmanjka pogonskega goriva, se znajdeta v košari, sredi oceana. Allan se prav nič ne  razburja. Vesel je, da mu je uspelo rešiti njegovo črno tablico, ki mu pove vse kar se dogaja po svetu, ostalo pa se bo tudi nekako rešilo ali pa se ne bo. Tudi novodobna socialna omrežja, kot sta facebook in twitter, mu nista tuja. Iz zagate ju reši ladja, za katero se izkaže, da je severno korejska.

Prijatelja se nehote znajdeta sredi diplomatskega preigravanja svetovnih sil in velesil. Srečujeta se z državniki in ministri. Od Kim Džong Una do Trumpa in Merklove. Tudi Putin je vpleten, njega sicer ne srečata, je pa itak za vse kar se na naši ljubi Zemljici zgodi, kriv on 😎

Mimogrede se spoznata še s simpatično pogrebnico Sabine, ki se piše enako kot Julius. Nista v sorodu, glede na to, da sta si zelo simpatična, mogoče še bosta. Pred mafijcem zbežijo v Kenijo in se znajdejo v safari parku, kjer lahko opazujejo leve, slone in druge afriške živali. Tu bi bilo še meni všeč.

Kakorkoli obrneš, ekipa je lahko zelo vesela, da ima Allana Karlssona, strokovnjaka za skoraj vse, ki je s svojo tablico že rahlo nadležen a kljub temu zabaven in nepogrešljiv. Vse najboljše za stoprvi rojstni dan. 🎂

Slovenija, EU
Jonas Jonasson
Nove prigode stoletnika,
ki je zlezel skozi okno in izginil

Naslov izvirnika:
Hundraettaringen som tankte han tankte for mycket

Prevod iz angleščine: Andrej Hiti Ožinger

Založba Mladinska knjiga, Ljubljana, 2018
430 strani

"V resnici bi krivdo za svoj neuspeh najrajši pripisala Allanu Karlssonu, ki mu je uspelo v pičlih nekaj mesecih premešati štrene na štirih celinah. Že nekaj časa ni bilo o njem ne duha ne sluha. Se pripravlja na peto celino?
Toda globoko v sebi se je zavedala, da Karlsson ni prav nič kriv. Očitno ima samo dar za to, da se ob napačnem času znajde na napačnem kraju.
Že stoprvo leto zapovrstjo. " 😎
(Odlomek iz knjige, stran 423)


Švedski pisatelj Jonas Jonasson se je rodil 6. julija 1961, na jugu Švedske, v mestu Vaxjo. Sprva je bil novinar in lastnik medijske hiše, ki jo je po dvajsetih letih dela, zaradi pregorelosti prodal in se posvetil pisateljevanju. Za to dejanje smo mu hvaležni. Vsaj večina. 😊 (goodreads.com)

četrtek, 04. april 2019

Gail Honeyman, Eleanor Oliphant je povsem v redu

Eleanor Oliphant je tridesetletna mladenka, je zaposlena in živi sama v socialnem stanovanju. Prijazna je in družabna ženska, a kljub temu se počuti odrinjeno in osamljeno. Berljiv roman nas do zadnje strani drži v negotovosti in vseskozi se sprašujemo ali je Eleanor res povsem v redu?

Tako Eleanor spoznamo že na začetku romana. Je nekoliko posebna, drugačna, nevešča socialnih veščin, sodelavci se ji posmehujejo in jo odrivajo. Prepričala se je, da jo vse to ne moti preveč. Že od otroštva, ki ga je preživela večinoma v rejniških družinah in domovih, je vajena tega. Sprijazni se in sprejme vsako odklonitev okolice. Kaj vse se je z Eleanor dogajalo pred tridesetim letom spoznavamo počasi in po delčkih, ki jih izvemo skozi njena razmišljanja, spomine in terapijo, ki jo končno pripelje na pot ozdravitve in drugačnega življenja.

Eleanor je odkrita, ne pretvarja se in pove točno tako kot misli. V stilu Sheldona iz moje priljubljene nadaljevanke Veliki pokovci. Ko jo v salonu za manikiro vprašajo ali želi njihovo kartico zvestobe, jim odgovori: "Ne, hvala. Nikdar več ne pridem na manikiro. Enako stvar lahko naredim sama doma, še boljšo, zastonj."

Eleanor se resnično ni znala pretvarjati. Ko jo na plesu soplesalec povabi na pijačo, mu iskreno odgovori: "Ne želim sprejeti pijače od tebe, ker ti bom potem primorana kupiti še eno v zameno, bojim pa se, da si s tabo ne želim preživeti časa, potrebnega za dve pijači."  😎

Ves čas se druži z Raymondom, prijaznim računalničarjem in sodelavcem. Ob tem se niti ne zaveda v kako veliko pomoč in oporo ji je. On je tisti, ki spozna, da ima Eleanor resne težave. Prepriča jo, da poišče zdravniško pomoč, kjer ji postavijo diagnozo: depresija. Na terapijah se tudi njej sami razkrije kaj vse je doživljala, kaj je potlačila in kaj si je samo domišljala. In tega ni bilo malo.


Gail Honeyman
Eleanor Oliphant je povsem v redu

Naslov izvirnika:
Eleanor Oliphant is cpmpletely fine

Prevod:
Katarina Žakelj

Založba Učila, Tržič, 2017
352 strani


"Opazila sem, da je pogledoval proti meni in nato upočasnil korak, da sva hodila z enako hitrostjo. Ugotovila sen, da takšne majhne geste - kako mi je njegova mama skuhala čaj po obroku, ne da bi me vprašala, se spomnila, da pijem nesladkanega, kako je Laura dala na krožnik dva majhna piškota, ko mi je v salonu prinesla kavo - takšne reči lahko veliko pomenijo."
(Odlomek iz knjige, stran 176)


"Priljubljeni ljudje se morajo včasih smejati rečem, ki se jim ne zdijo zelo smešne, počno stvari, ki si jih ne želijo zares, v družbi ljudi, ki jim zares ne ustreza. A ne jaz. Že pred leti sem se odločila, da če bom izbirala med tem ali samoto, bom izbrala samoto."
(Odlomek iz knjige, stran 217)

Gail Honeyman se je rodila leta 1972, na Škotskem. Odličen roman 'Eleanor Oliphant je povsem v redu', je njen prvenec in prejemnik številnih literarnih nagrad.

torek, 26. marec 2019

Patrick Gray in Justin Skeesuck, Nikoli vama ne bo uspelo!

"800-kilometrsko romanje v Kompostelo, dva prijatelja in en invalidski voziček."

Justin Skeesuck in Patrick Grey sta prijatelja že od rane mladosti. Živela sta v istem mestu, hodila na isto šolo, skupaj sta zganjala otroške norčije.  Bila sta nerazdružljiva, vse do odhoda na študij, ko sta odšla vsak na svoj konec Amerike. Kljub temu sta ostala v stiku in se pogosto pogovarjala po telefonu.

V najstniških letih so se pri Justinu pojavile resne zdravstvene težave. Noge so mu začele odpovedovati in moral je nositi opornice, da je sploh lahko hodil. Zdravniki niso znali določiti diagnoze, njegovo zdravstveno stanje pa se je slabšalo. Po dolgem času so odkrili, da gre za živčno mišično bolezen, ki naj bi jo sprožila prometna nesreča, ki sta jo kot najstnika doživela prijatelja.

Justin in Patrick sta si ustvarila družino, vsak je imel dva otroka in svoj dom. Srečo je kalila samo Justinova bolezen, ki je tako napredovala, da tudi rok ni več mogel uporabljati in popolnoma je bil odvisen od drugih. Največ mu je pomagala žena, da bi jo malo razbremenil pa je občasno za nekaj dni prišel Patrick.

Kljub bolezni in nemoči je Justin ostal vedrega duha, duhovit in poln optimizma. Nekega dne Justin razkrije prijatelju svojo veliko željo. Rad bi se odpravil na popotovanje po Caminu, španski duhovni poti, imenovani tudi Jakobova pot. Patrick ni prav dolgo premišljeval. Odločil se je, da bo pomagal prijatelju. Naročila sta prilagojen invalidski voziček, ki ga je bilo možno potiskati in vleči. Začela sta trenirati, predvsem Patrick je potreboval veliko moči in energije za težko romanje.

Tako se je začela njuna 800 kilometrov dolga pot od francosko španske meje do romarskega svetišča svetega Jakoba v Galiciji. Pot za katero so jima skoraj vsi napovedali, da je nemogoče, da bi jo premagala, sta premagala. Nemogoče je postalo mogoče. S trdno voljo in z veliko željo ter ob obilni pomoči romarjev, ki so jima nesebično priskočili na pomoč, jima je uspelo nemogoče.

Zgodba dveh prijateljev, ki je lahko v navdih prav vsakomur.

Patrick Gray in Justin Skeesuck
Nikoli vama ne bo uspelo!

800-kilometrsko romanje v Kompostelo,
dva prijatelja in en invalidski voziček

Naslov izvirnika: 
I'll push You
Prevod: Andrej Turk

Družina, Ljubljana, 2018
242 strani

"Po celodnevnem druženju z drugimi romarji čutim kljub veliki utrujenosti v kosteh energijo, ki sem jo prejel zaradi njihove navzočnosti in pomoči. Razmišljam, kako težko se je spopadati z življenjskimi izzivi in nepričakovanimi težavami, če si sam. Nismo ustvarjeni za samoto, ampak drug za drugega."
(Odlomek iz knjige, stran 124)