Mož s popolnim spominom, David Baldacci

Mož s popolnim spominom je Amos Decker. Bil je uspešen športnik, kasneje je bil uspešen kot policist in kriminalist. Nekega dne se njegova pot obrne strmo navzdol in konča med brezdomci. Kaj se mu je zgodilo, da je njegov spomin popoln in kaj se mu je zgodilo, da je pristal na dnu družbene lestvice?

Vse to in še več, nam razkrije 'eden najbolj branih in priljubljenih avtorjev na svetu', kot ga na platnici knjige oglašuje založba. To je David Baldacci. Kljub svetovni slavi je pričujoči roman prvi preveden v slovenščino. Vsaj po podatkih na Cobiss-u.

Moram priznati, zgodba je res napeta. Amos Decker se je v mladosti poškodoval na tekmi ameriškega nogometa. Vanj se je tako močno zaletel nasprotni igralec, da je Amos dobil udarec v glavo in se zgrudil nezavesten. Ko se je pozdravil, je ugotovil, da si zapomni prav vse kar vidi in sliši. Udarec v glavo mu je zapustil popoln spomin.

Ker je bila njegova športna pot s tem zaključena, se je vpisal v šolo za policiste in jo zelo uspešno zaključil. Pozneje je postal tudi uspešen kriminalist. Vse do krute tragedije, ki ga je močno prizadela in njegovo življenje obrnila na glavo. Nekdo mu je, v njegovi lastni hiši, umoril ženo in devetletno hčerko pa še svaka, ki je bil slučajno pri njih na obisku.

Taka žalost lahko premaga tudi takšnega orjaka kot je Amos. Ker ni plačeval obrokov, so mu zasegli hišo in pristal je na cesti, med brezdomci. Njegov dom je bila poslej hiša iz kartona. Bilo mu je vseeno, bil je neutolažljiv. Vse dokler se, po dobrem letu dni od umorov, na policijski postaji ne oglasi moški, ki prizna umore.

V času, ko moškega zaprejo pa se na srednji šoli Mansfield, na katero je hodil tudi Amos, zgodi strelski pohod z mnogimi žrtvami. Strelec ali strelka izgine brez sledu. Nihče ni videl nobene neznane osebe, ki bi se potikala po šoli. Morilec je prišel iz enega konca šole na drugega, kot bi bil neviden. Očitno je šolo dobro poznal in očitno je poznal nekaj kar morajo preiskovalci šele ugotoviti. Nesreča je tako velika in celotna skupnost v šoku, tako da se preiskave loti tudi FBI.

H sodelovanju pritegnejo tudi Amosa Deckerja, ki ugotovi kako se je morilec gibal po šoli, obenem pa se mu čedalje bolj dozdeva, da sta pokola povezana in da storilec goji neko zamero prav do njega. Amos s svojim popolnim spominom ugotovi komu se je nehote zameril, a do tega je še dolga pot, polna neprijetnih spominjanj in še neprijetnejših dogodkov in napetih preobratov, ki sledijo.

David Baldacci
Mož s popolnim spominom

Naslov originala:
Memory man

Prevod:
Petra Brezinščak

Založba Učila, Tržič, 2019
430 strani



"Motiv. 
Vedno se je začelo s tem. Motiv je bil le druga beseda za 'Zakaj bi kdo naredil kaj takšnega?'. Iz pohlepa ali ljubosumja, za zabavo, iz osebnega maščevanja, zaradi domnevne žalitve, v trenutku neprištevnosti? Slednjo je bilo težko razvozlati. Kako naj bi sledil mislim neuravnovešenca?"
(Odlomek iz knjige, stran 95)

Jean-Luc Bannalec - Stara zgodba

Policijsko postajo v Concarneau so začeli obnavljati. In kot se to pogosto zgodi, ne rečem, da vedno, ampak pogosto, se je obnova zavlekla. Bilo je tako moteče, da so se vsi Dupinovi sodelavci razbežali, celo vsestranska Nowlen si je vzela dopust in se s svojim možem odpravila na kolesarski potep po čudoviti Bretanji.

Komisar Georges Dupin ni šel prav daleč. Zleknil se je na travo in užival ob opazovanju Atlantika in bližnjih otočkov. Kdaj že je tako brezskrbno poležaval, se niti ne spomni. A tudi tokrat mu ni uspelo prav dolgo. Zazvonil je telefon in klicali so ga na kraj nesreče, ki se je ravno zgodila. In to pri njegovem priljubljenem lokalu Amiral. Nad njim je živel zdravnik dr. Chaboseau in občasno tudi njegova žena. Prav ta ga je našla na dvorišču. Padel je skozi panoramsko okno v nadstropju in obležal mrtev.

Izkaže se, da mu je pri tem nekdo "pomagal". Komisar Dupin začne preiskavo brez svoje ekipe, dobi pa dve novi sodelavki, ki se izkažeta za izredno dojemljivi in učinkoviti.

Skupaj ugotovijo, da zdravnik ni bil samo zdravnik, temveč tudi strasten zbiratelj umetnin, ki jih cenijo na okoli 40 milijonov €, nepremičninar, lastnik zemljišč in vlagatelj v številna mala podjetja. V podjetniških poslih je sodeloval z dvema prijateljema, trgovcem z vinom in lekarnarjem.

Ko najdejo mrtvega tudi trgovca z vinom, se komisar Dupin osredotoči na prijateljsko trojico. Ugotovi, da so člani bogatih družin, ki so do svojega bogastva prišli na bolj ali manj nepošten način. Za pridobivanje svojega bogastva, so uničili življenja kar nekaj mladeničev in posledično tudi njihovih družin.

Dogajanje ekipo čedalje bolj spominja na zgodbo Rumeni pes, ki jo je napisal mojster kriminalk Georges Simenon, ko je tudi sam bival v Concarneau. V njegovi zgodbi nastopajo ljudje z enakimi zanimanji kot tile Dupinovi prijatelji. Ali gre za maščevanje? Se je na trojico spravil kakšen potomec iz uničene družine? Kot pravi komisar Dupin, "Na slab način zaslužen denar prinese samo slabo."

Jean-Luc Bannalec
Stara zgodba

Komisar Dupin razreši osmi primer

Naslov originala:
Bretonisches Vermachtnis

Prevod:
Maruša Mugrli Lavrenčič

Založba Učila, Tržič, 2019
264 strani

"Razgled od tam zgoraj je bil osupljiv. Dupin je imel pred seboj veličastni Atlantik, bizarne čeri - spominjale so na zmajev rep -, sredi morja dva vratolomna svetilnika na neprijaznih skalah in v daljavi fantastični Ile de Sein. Če si resnično želel doživeti konec sveta, najverjetneje ni bilo primernejšega kraja od Pointe du Raz. Videlo se ga je, čutilo: finis terrae. Zadnji branik, ki je kljuboval divjemu, skoraj neskončnemu morju. 'Kopno' je nenadoma delovalo vrtoglavo krhko."
(Odlomek iz knjige, stran 10)

Jean-Luc Bannalec, Na koncu sveta

Jean-Luc Bannalec in komisar Dupin

Menih, ki je prodal svojega ferrarija, Robin S. Sharma

Julian Mantle je že od nekdaj zagnan in uspešen človek. Navsezadnje prihaja tudi iz uspešne družine, ki drugega niti ne pričakuje. Postal je odličen odvetnik, ki se je za dobrobit svoje stranke poglobil v primer, ki je zahteval veliko več kot samo osem urni delavnik. Temu primerno so ga obdajale tudi materialne dobrine, od razkošnega domovanja do počitniške hiše na otoku, pa prestižni ferrari, drage obleke, restavracije, dobra hrana, mlada dekleta ... Toda, ker vsaka skrajnost škoduje, se je tudi Julianu zgodilo kar se je zgoditi moralo. Preobilna hrana, premalo ali skoraj nič gibanja, debelost, da o stresu niti ne govorimo. Vse to je botrovalo kapi, ki ga je spodnesla na njemu najljubšem kraju, v sodni dvorani, ko je z vsemi močmi zagovarjal svojega klienta in se pri tem v trenutku tudi sam spremenil v nemočno žrtev.

Julian Mantle je, na srečo, uspešno okreval. Odločil se je obrniti nov list v življenju. Ni se vrnil v odvetniško pisarno. Prodal je vse svoje premoženje in se odpravil v Indijo, kjer je upal, da najde smisel življenja in notranji mir. Po dolgem romanju je izvedel za skupino modrecev, ki bivajo na Sveti gori, v objemu Himalaje in jih je zelo težko najti. Toda, ko jih najdeš, ti morda znajo spremeniti življenje na bolje. In je šel in jih našel. 😊

V sanjski, mirni in skromni vasici, ki je imela majhno svetišče in koče okrašene s cvetovi orhidej, je živela skupnost Šivana, ki jo je vodil jogi Raman. In tu se je začela uspešna Julianova preobrazba iz bojevniškega odvetnika v modrega 'meniha', ki bo znal ostati mladosten, bolj zadovoljen in samoobvladan, da se bo znal bolje upreti krizam zahodnega sveta, od koder je prihajal.

Preobrazba se je začela že z opazovanjem lepote, ki ga je obkrožala. Sledili sta telesna preobrazba in duhovna moč. Iz preobilnega telesa se je izluščilo vitko telo. Naučil se je starodavne tehnike kako obvladati um, kako se znebiti zaskrbljenosti in sedem vrlin na katerih sloni vsa starodavna modrost o izboljšanju človeškega življenja. Julian je spoznal, da zunanji uspeh ne pomeni nič, če nimaš notranjega (stran 41).

Knjiga, Mehih, ki je prodal svojega ferrarija, se bere kot zanimiv roman pa tudi kot priročnik na duhovni poti z obilo nasvetov in dobrih, pozitivnih mislih, ki jih mora prebrati in udejanjiti vsak bralec sam. Julian je od modrecev pobral vse znanje, ki so mu ga lahko nudili. Vrnil se je v Ameriko, kjer ga niti nekdanji najožji sodelavci sprva niso prepoznali, tako zelo se je spremenil in svoje pridobljeno duhovno znanje skušal prenesti na svoje sonarodnjake.

Robin S. Sharma
Mehih, ki je prodal svojega ferrarija

Naslov izvirnika:
The monk who sold his Ferrari

Prevod:
Janez Lavtižar

Založba Učila Tržič, 2008
229 strani





"Preden pa te odpeljem v naš svet po kolektivno znanje, ki bo napolnilo tvoje življenje z več radosti, moči in smisla, te moram prositi, da mi nekaj obljubiš," je rekel modrec, "Ko boš spoznal te brezčasne resnice, se moraš vrniti v svojo domovino na zahodu in jih predati vsem, ki jih potrebujejo. Tu v teh čarobnih gorah sicer živimo v samoti, vendar se zavedamo razburkanega obdobja, ki ga preživljate. Dobri ljudje izgubljajo pot. Dati jim moraš upanje, ki ga zaslužijo. Še pomembneje pa je, da jim daš orodje, s katerim bodo zaživeli svoje sanje."
(Odlomek iz knjige, stran 34)

Peter James, Na smrt preprosto

Michael Harrison, mlad in uspešen podjetnik, je bil že od nekdaj vodja šestih prijateljev, s katerimi so marsikaj ušpičili. Bil je idejni vodja vseh nenavadnih potegavščin. Ko je druščina odrasla in so se prijatelji drug za drugim poročali, je vsakemu od njih priredil fantovščino, ki so jo še dolgo pomnili, saj je bila bolj kruta kot ne.

Končno je prišla na vrsto tudi Michaelova fantovščina. Prijatelji so pripravljeni na kruto maščevanje. Kako kruto bo, se niti ne zavedajo. Po obisku nekaj pivnic in ko so bili že dobro okajeni, so pijanega Michaela zaprli v krsto, mu dali voki-toki in ga živega zakopali v grob. Za dihanje so mu v majhno luknjico vtaknili cev. Je lahko še bolj kruto? Lahko.

Štirje pijani prijatelji, peti, ki je tudi Michaelov poslovni partner, je zaradi zamude letala odsoten, se s kombijem odpeljejo. Alkohol, objestnost in prehitra vožnja botrujejo hudi prometni nesreči v kateri umrejo trije prijatelji, četrti pa umre v bolnišnici, nekaj dni kasneje.

Sorodniki in prijatelji so zaradi nesreče pretreseni in v šoku. Toda kje je Michael? Njegova nevesta Ashley Harper je prepričana, da se mu je nekaj zgodilo, saj bi se v nasprotnem gotovo oglasil po telefonu ali kako drugače sporočil, da je z njim vse v redu.

Glede na to kakšen sloves ima Michael, so policisti sprva prepričani, da je to zopet ena njegovih potegavščin in se bo že pojavil, takoj ko bo izvedel za hudo nesrečo. Vse bolj pa je jasno, da je zadeva zrela za komisarja Roya Gracea. Mu bo uspelo pravočasno najti Michaela? Kako to, da Mark, ki je organizator fantovščine, nima pojma kje bi lahko bil prijatelj. In lepa, prijazna zaročenka Ashley, ki se vsem takoj prikupi, je tudi v resnici takšna? S takimi in podobnimi vprašanji se ukvarja komisar Grace. Pisatelj Peter James, nas skozi napeto zgodbo, z mnogimi preobrati, pripelje do zadnje strani, ko smo tudi bralci prav tako izmučeni kot komisar s svojo ekipo. 😎


Peter James
Na smrt preprosto

Prvi primer komisarja Roya Gracea

Naslov izvirnika:
Dead simple

Prevod:
Darja Divjak Jurca

Založba Učila, Tržič, 2016
398 strani




Grace je prikimal. "Tale Michael Harrison je ambiciozen in zaposlen poslovnež. Jutri zjutraj naj bi se poročil z žensko, ki se vsem po vrsti zdi nepopisno lepa. Dvajset minut pred usodno prometno nesrečo, v kateri so življenje izgubili štirje njegovi prijatelji, je njegov telefon crknil. V preteklem letu je na skrivaj preusmerjal denar iz svojega podjetja na bančni račun na Kajmanskih otokih - vemo vsaj za milijon funtov. Njegov poslovni partner, ki bi ravno tako moral biti na fantovščini, je bil iz določenih razlogov odsoten. Do zdaj vsa dejstva držijo?"
(Odlomek iz knjige, stran 134)

Britanski pisatelj Peter James se je rodil 22. avgusta 1948. v mestu Brighton in Hove, v Veliki Britaniji. Najbolj znan je po kriminalkah, v katerih nastopa v glavni vlogi pronicljivi štiridesetletni komisar Roy Grace. Njegove knjige so bile prevedene v 37 jezikov. Po marsikaterem pa so posneli tudi film. (peterjames.com)

Čisto običajna družina, Mattias Edvardsson

Čisto običajna družina, oče Adam Sandell je pastor, mama Ulrike je uspešna odvetnica in hči Stella je bolj ali manj uspešna najstnica, vse dokler je ne obtožijo umora prijatelja in ljubimca, ki ga označijo tudi za psihopata, tridesetletnega Chrisa Olsena.

Švedski pisatelj Mattias Edvardsson je tudi profesor psihologije. V svojem romanu 'Čisto običajna družina', se loti tudi psihološke obravnave medsebojnih odnosov družinskih članov.

Družina Sandell živi v idiličnem mestu Lund, na skrajnem jugu Švedske. Koliko se med seboj poznajo! Mama se posveča svoji advokatski karieri, zaradi katere je večino časa v Stockholmu. Za Stello v glavnem skrbi oče. V mlajših letih je čas preživljala z očetom pastorjem, v cerkvi.

Stella je bila od nekdaj nenavaden otrok. Čeprav ji učenje ni delalo težav pa se je težko sprijaznila s pravili strogega reda, ki niso dopuščala nobene samostojnosti. Tudi z drugimi otroci se je težko spoprijateljila. Njena edina prijateljica, ki jo je razumela in sprejela tako kot je, je bila Amina. Skupaj sta trenirali rokomet in bili zelo uspešni. Toda Stella se je naveličala trenerjevih ukazov in je igranje rokometa opustila.

Dekleti se še vedno družita. Zdaj sta stari devetnajst let in skupaj pohajkujeta tudi po lokalih in diskotekah. Zabava mora bit. Pogovarjata se o fantih in se nedolžno spogledujeta. Vse dokler v nekem lokalu ne naletita na nekoliko starejšega šarmerja Chrisa. Ta v svoje osvajalske mreže uspešno zapelje obe. Nekega dne pa ga najdejo zabodenega. Nekdo ga je umoril in vse sledi kažejo na Stello, ki jo aretirajo in zaprejo.

Starša sta pretresena, ne moreta verjeti, da se jim kaj takega dogaja, saj oni so ja čisto običajna družina. Toda sodni mlini so se zagnali in potrebno je rešiti kar se rešiti da.

Izredno napet in berljiv psihološko, kriminalni roman, kjer lahko bralci samo molimo, da dekleti nimata nič z umorom psihopata. 😎

Mattias Edvardsson
Čisto običajna družina

Naslov originala:
En helt vanligfamilj

Prevod:
Danni Stražar

Založba Učila, Tržič, 2019
447 strani





"Stella Sandell je utemeljeno osumljena umora."
'Noben starš ne verjame, da bo kdaj slišal ime svojega otroka, izgovorjeno v takem kontekstu. Nihče, ki mu je otrok ležal na prsih in brcal z miniaturnimi nožicami ter z brbotajočim smehom, si tega ne bi mogel predstavljati. Zgodi se drugim. Ne nama. 
Nimava težav z zasvojenostjo, sva akademika z visokimi prihodki. Dobrega zdravja sva, telesno in duševno. Nismo neurejena družina z obrobja in finančnimi težavami.
Bili smo čisto običajna družina. Ne bi smela sedeti tukaj. A sva vseeno sedela.'
(Odlomek iz knjige, stran 70.)

Mattias Edvardsson se je rodil leta 1977. Živi v bližini mesta Lund, kamor je postavil dogajanje svojega romana Čisto običajna družina. Je švedski pisatelj in profesor psihologije in švedskega jezika na srednji šoli. Ukvarja se tudi s petjem v punk skupini in treniranjem nogometa. (Vir: mattiasedvardsson.se)

Gail Honeyman, Eleanor Oliphant je povsem v redu

Eleanor Oliphant je tridesetletna mladenka, je zaposlena in živi sama v socialnem stanovanju. Prijazna je in družabna ženska, a kljub temu se počuti odrinjeno in osamljeno. Berljiv roman nas do zadnje strani drži v negotovosti in vseskozi se sprašujemo ali je Eleanor res povsem v redu?

Tako Eleanor spoznamo že na začetku romana. Je nekoliko posebna, drugačna, nevešča socialnih veščin, sodelavci se ji posmehujejo in jo odrivajo. Prepričala se je, da jo vse to ne moti preveč. Že od otroštva, ki ga je preživela večinoma v rejniških družinah in domovih, je vajena tega. Sprijazni se in sprejme vsako odklonitev okolice. Kaj vse se je z Eleanor dogajalo pred tridesetim letom spoznavamo počasi in po delčkih, ki jih izvemo skozi njena razmišljanja, spomine in terapijo, ki jo končno pripelje na pot ozdravitve in drugačnega življenja.

Eleanor je odkrita, ne pretvarja se in pove točno tako kot misli. V stilu Sheldona iz moje priljubljene nadaljevanke Veliki pokovci. Ko jo v salonu za manikiro vprašajo ali želi njihovo kartico zvestobe, jim odgovori: "Ne, hvala. Nikdar več ne pridem na manikiro. Enako stvar lahko naredim sama doma, še boljšo, zastonj."

Eleanor se resnično ni znala pretvarjati. Ko jo na plesu soplesalec povabi na pijačo, mu iskreno odgovori: "Ne želim sprejeti pijače od tebe, ker ti bom potem primorana kupiti še eno v zameno, bojim pa se, da si s tabo ne želim preživeti časa, potrebnega za dve pijači."  😎

Ves čas se druži z Raymondom, prijaznim računalničarjem in sodelavcem. Ob tem se niti ne zaveda v kako veliko pomoč in oporo ji je. On je tisti, ki spozna, da ima Eleanor resne težave. Prepriča jo, da poišče zdravniško pomoč, kjer ji postavijo diagnozo: depresija. Na terapijah se tudi njej sami razkrije kaj vse je doživljala, kaj je potlačila in kaj si je samo domišljala. In tega ni bilo malo.

Gail Honeyman
Eleanor Oliphant je povsem v redu

Naslov izvirnika:
Eleanor Oliphant is cpmpletely fine

Prevod:
Katarina Žakelj

Založba Učila, Tržič, 2017
352 strani


"Opazila sem, da je pogledoval proti meni in nato upočasnil korak, da sva hodila z enako hitrostjo. Ugotovila sen, da takšne majhne geste - kako mi je njegova mama skuhala čaj po obroku, ne da bi me vprašala, se spomnila, da pijem nesladkanega, kako je Laura dala na krožnik dva majhna piškota, ko mi je v salonu prinesla kavo - takšne reči lahko veliko pomenijo."
(Odlomek iz knjige, stran 176)

"Priljubljeni ljudje se morajo včasih smejati rečem, ki se jim ne zdijo zelo smešne, počno stvari, ki si jih ne želijo zares, v družbi ljudi, ki jim zares ne ustreza. A ne jaz. Že pred leti sem se odločila, da če bom izbirala med tem ali samoto, bom izbrala samoto."
(Odlomek iz knjige, stran 217)

Gail Honeyman se je rodila leta 1972, na Škotskem. Odličen roman 'Eleanor Oliphant je povsem v redu', je njen prvenec in prejemnik številnih literarnih nagrad.

Ruth Ware, Smrt gospe Westaway

V stilu velike Agathe Christie, je britanska pisateljica Ruth Ware, spisala kriminalko Smrt gospe Westway. Napet in berljiv roman o družinskih odnosih in oblastni materi, ki tudi po svoji smrti ne da miru svojim potomcem.

Hal oziroma Harriet je mlado dekle, ki je v nenavadni prometni nesreči izgubilo mamo. Pred vrati njunega domovanja, jo je do smrti povozil avto in izginil. Hal poslej živi sama v najemniškem stanovanju v Brightonu. Preživlja se z vedeževanjem. Njeno glavno orodje so tarot karte. Njeno življenje bi bilo še kar znosno, če ne bi padla v kremplje izterjevalcev. Pred časom si je izposodila manjši znesek denarja in njen dolg, kljub temu da ga skuša zmanjšati, vztrajno narašča, saj so obresti oderuške. Izterjevalec ji grozi in Hal se vse bolj boji za svoje življenje.

Nekega dne pa Hal prejme pismo odvetniške pisarne. Sporočajo ji, da je dedinja, po pravkar umrli gospe Westway. Prosijo jo naj jim pošlje dokumente, da preverijo ali je prava oseba. V prvem trenutku se razveseli dediščine, ker bo lahko vrnila dolg. Po treznem razmisleku pa spozna, da je bore malo možnosti, da je prav ona oseba, ki jo odvetniška pisarna išče.

Da bi se izognila izterjevalcu in si pridobi še nekaj časa, se Hal z vlakom odpelje v St. Piran (mislila sem, da imamo samo v Sloveniji Piran, na katerega smo tako ponosni, a očitno ga imajo tudi v Veliki Britaniji 😎) in naprej na čudovito posestvo s pravim malim dvorcem, imenovanim Trepassen House.

Gospa Westway je imela tri sinove in eno hčer, ki je že davno izginila s posestva in nihče ne ve kje se nahaja. Hal je priča zapletenim odnosom med brati, ki jo po koščkih seznanjajo z življenjem na posestvu kjer ima glavno besedo oblastna, neznosna in z ničemer zadovoljna mati. Hkrati pa se sprašujejo kdo je Hal in zakaj je mati prav njo izbrala za dedinjo posestva.

Ob napetih zapletih se lepo počasi in postopoma vse tudi razplete. In vsi, skoraj vsi, so srečno živeli do konca svojih dni 😊

Ruth Ware
Smrt gospe Westaway

Naslov originala:
The death of Mrs. Westaway

Prevod:
Miro Mrak

Založba Učila, Tržič, 2018
377 strani


'Kaj se je zgodilo s to hišo in to družino? Čarobna spokojnost z razglednice, čaj na trati, nekaj, kar je bilo podobno prizoru iz romanov Agate Christie, vse to je izginilo - vse je pogoltnil razkroj in nekaj bolj tujega in zaskrbljujočega. Ni šlo le za občutek, da je hiša že dolgo zanemarjena. Šlo je za nekaj mračnejšega, zdelo se je, da tu bivajo skrivnosti, da so bili tu ljudje zelo nesrečni, a ni bilo nikogar, ki bi jih potolažil.' 
(Odlomek iz knjige, Smrt Gospe Westaway, stran 155)

Mark Sullivan, Pod škrlatnim nebom

Roman Pod škrlatnim nebom, ameriškega pisatelja Marka Sullivana, je napisan po resničnih in pretresljivih dogodkih, ki so se dogajali po kapitulaciji Italije, leta 1943.

Zgodba romana je postavljena v Severno Italijo, v Milano in v italijanske Alpe, ob meji s Švico. V romanu nastopajo resnični ljudje, ki so se vsak na svoj način borili proti fašizmu, po njegovem zlomu pa tudi proti nič manj krutemu nacizmu.

Glavni akter je šestnajstletni Pino Lella. S svojo družino živi v središču Milana, v bližini znamenite milanske stolnice, kjer imajo tudi zelo uspešno modno trgovino.

Nekega večera se Pino in njegov brat odpravita v bližnji kino, kjer doživita in na srečo tudi preživita bombni napad zaveznikov. Ker so napadi na Milano čedalje bolj pogosti, se starša odločita in oba fanta pošljeta h duhovniku Reju, ki v italijanskih Alpah vodi deško šolo. Pino je bil strasten smučar in neustrašen alpinist. Oče Re je v njem zaznal velik potencial. Tako je Pino začel voditi manjše skupine preganjanih ljudi, čez gore do meje s Švico, kjer so jih prevzeli drugi. Mladenič je rešil veliko ljudi.

Ljudje so verjeli, da bo vojne kmalu konec. Italijanski fašisti so kapitulirali, toda prišli so nemški nacisti, ki v svoji krutosti niso prav nič zaostajali.

Pino bo kmalu star osemnajst let in lahko bi ga vpoklicali v vojsko in ga poslali na rusko fronto. Zato ga starša prisilita, da se sam prijavi v nemško vojsko. Kljub silovitemu upiranju, se Pino na koncu vendarle vda. Postane osebni voznik generala Leyersa, ki ga spremlja vse do konca vojne. General je  neizprosen in hladen petdesetletnik, ki za izpolnitev svoje naloge ne izbira sredstev.

Pino, na poti vidi veliko gorja in krutosti. Zelo težko prenaša, toda v oporo mu je družina, ki ga spodbuja. Pino je namreč tudi vohun. Na poti z generalom vidi marsikaj in vse to družina prenese zaveznikom.

Pisatelj pravi, da je zgodba resnična. A pri takih zgodbah nikoli ne veš kaj natančno je res in kje se začne pisateljeva domišljija. Kako se je Pino po vojni rešil etikete, da je nacist in izdajalec Italije? In kaj se je zgodilo z generalom?

Mark Sullivan
Pod škrlatnim nebom

Naslov izvirnika:
Beneath a scarlet sky

Prevedla: Anica Baša

Založba Učila, Tržič, 2018
500 strani



'Vorarbeiter Lella je v tistem trenutku že skoraj izgubil vero v božji načrt zanj. Ko je tako prišel na postajo, je bil še vedno besen zaradi položaja, v katerem se je znašel. V to ga je prisilila mama. V Casi Alpini je počel pomembne stvari, ravnal je dobro in pravilno, z vodenjem beguncev je veliko tvegal, njegova dejanja so bila pogumna. Njegovo življenje po tistem pa je postalo eno samo urjenje, neskončen niz pohodov, telovadnih vaj, ur nemščine in drugih neuporabnih znanj. Vsakič, ko je pogledal svastiko, bi si jo najraje strgal z roke in se odpravil v hribe k partizanom.'
(Odlomek iz knjige, Pod škrlatnim nebom, stran 179)

Jean-Luc Bannalec, Bretonske skrivnosti

Jean-Luc Bannalec v svoji sedmi knjigi, Bretonske skrivnosti, pošlje komisarja Dupina in njegovo ekipo v notranjost Bretanje. Ekipa se odloči, da bo prijetno združila s koristnim in si tako ustvarila nekakšen delovni izlet. Komisar bo, na prošnjo bivšega sodelavca iz Pariza, zaslišal znanstvenika Fabiena Cadioua, potem pa bo ekipa, v sproščenem duhu, raziskovala tamkajšnje znamenitosti. A zadeva ne gre ravno po njihovih načrtih. 😎

Nemški pisatelj, ki si je za ustvarjanje kriminalnih zgodb s komisarjem Dupinom v glavni vlogi, nadel francosko ime Jean-Luc Bannalec, nas tudi v sedmem Dupinovem primeru, seznani z znamenitostmi Bretanje. Tokrat je to celinski del, ki je prepreden s številnimi rekami in znamenitim gozdom, Broceliande. Tega znanstveniki povezujejo z Arturjem, vitezom okrogle mize.

Ekipa se ni niti dobro namestila, ko Dupin najde mrtvega znanstvenika, ki ga je prišel zaslišat v njegov dvorec. Ugotovi, da ni umrl naravne smrti. Kmalu za tem, v gozdu. ob znamenitem vodnjaku, kjer potekajo tudi arheološka izkopavanja, najdejo še enega umorjenca. Gre za arheologa, ki v gozdu išče sledi, ki bi potrdile, da je znameniti vitez okrogle mize, hodil tudi po Bretanji.

Kaj se dogaja v tem prelepem gozdu? Skupina znanstvenikov, različnih znanj in usmeritev, članov Arturjevega združenja, se vsako leto udeleži strokovnega posveta in raziskovanja njegovega življenja. Toda, zakaj umori! Kdo in zakaj bi ubijal znanstvenike? Za Dupina so osumljenci vsi člani Arturjevega združenja. Kaj pa, če je morila znanstvenikova žena, ki je podjetnica in želi v gozdu speljati projekt doživljajskega parka. Komisarju Dupinu in ekipi se čedalje bolj dozdeva, da so znanstveniki nečemu na sledi, nekaj iščejo in vsak od njih si želi to nekaj najti prvi. Čeprav se uradno vse vrti okoli raziskovanja pa je za te ljudi zelo pomemben ugled, moč, denar in vodilna delovna mesta, za katera se med seboj borijo.

Ali bo komisarju uspelo najti morilca ali morilko, saj se umori kar množijo. Seveda bo. Vse bo postavil na svoje mesto in se vrnil na obalo, ki jo je vzljubil in k svoji Clare, s katero si bosta privoščila okusno morsko pojedino, ki jo ljubi še bolj 😎

Jean-Luc Bannalec
Bretonske skrivnosti

Umori v slikoviti Bretanji
Komisar Dupin razreši sedmi primer

Naslov izvirnika:
Bretonische Geheimnisse

Prevedla:
Maruša Mugerli Lavrenčič

Založba Učila
Tržič, 2018
362 strani



'"Ne obstaja ena Bretanja, obstaja veliko Bretanij." In Dupin je vedel, da je to res. Stal je na vrhu mitičnih Monts d'Arree - enem najstarejših gorovij na svetu -, hodil po bizarnih resavah in močvirnatih pokrajinah, stal na najbolj neprijaznih, najbolj divjih plažah, na katerih so se lomili valovi Atlantika, potem ko so prepotovali na tisoče kilometrov, videl mogočne, ostre čeri, milo sredozemsko vzdušje v idiličnih zalivih, karibske sanjske plaže v živih barvah - koralni pesek iz časa, ko je bila Bretanja na ekvatorju -, fantastične rožnate skalne formacije kot na Marsu, začarane doline, prazna polja in travnike, kjer sta si lisica in zajec zaželela lahko noč. Celinsko Bretanjo, Argoat. In zdaj še globoki, temni čarobni gozd Broceliande. Nobena pokrajina pa ni bila takšna kot ta: popolna podeželska obrečna pokrajina. Neskončno očarljiva. Nekateri prizori so bili tako popolni, da si pomislil, da si jih je izmislil slikar. V tem primeru eden največjih impresionistov s konca devetnajstega stoletja.'  
(Odlomek iz knjige, stran 128. Hvalnica pisatelja Bretanji, deželi na severu Francije.)

Jean-Luc Bannalec, s pravim imenom Jorg Bong, se je rodil leta 1966. v Nemčiji, v okrožju Bad Godesberg, Bonn. Večino leta preživlja v Nemčiji, tri mesece pa preživi v svoji vili v Bretanji, v obmorskem mestu Nevez, kjer nastajajo krimi zgodbe s komisarjem Dupinom v glavni vlogi. Knjige so v obeh državah doživele velik uspeh in turistične agencije pridno organizirajo izlete v kraje, kjer je hodil in reševal različne primere komisar Dupin. V zgodbah spoznavamo tudi znamenitosti in odlično kulinariko Bretanje. (Vir: concarneau.fr)


Jean-Luc Bannalec:

Neznani Gauguin, Nemirno morje in Belo zlato

Na koncu sveta

Dolores Redondo, Vse to ti bom dal

Manuel in Alvaro sta poročena in že petnajst let živita v Madridu. Manuel je pisatelj uspešnih romanov, Alvaro pa je uspešen poslovnež. Dobro se razumeta, živita idilično življenje, vse dokler na vrata njune hiše ne potrkata dva policista z grozljivo novico.

Policista sporočita Manuelu, da se je v mestu Lugo, na severu Španije, zgodila prometna nesreča v kateri je umrl njegov mož Alvaro. Manuel je pretresen, saj je izgubil ljubljenega človeka. Ob enem pa se sprašuje, kaj je Alvaro počel v Galiciji! Njemu je povedal, da gre na sestanek v Barcelono. Odloči se oditi na sever in odkriti kaj je Alvaro tam počel. In klobčič skrivnosti se začne razpletati.

Manuel spozna, da lahko z nekom živiš petnajst let pa ga kljub temu zelo slabo poznaš. Izve, da je Alvaro član ene najbogatejših plemiških družin v Galiciji, o kateri mu ni nikoli nič povedal. Družina živi v dvorcu obdanem z gospodarskimi poslopji, vinarno in številnimi vinogradi. Imajo konje in lovske pse. Prava podeželska idila. Le kaj se je zgodilo, da je Alvaro tako zatajil svojo družino!

Najmlajši brat je umrl pred tremi leti. Na posestvu živijo: oblastna mama, ki ji osebje pravi kar "Krokar", srednji brat z ženo in mali sinček najmlajšega brata s svojo mamo. Po očetovi smrti je vse podedoval Alvaro. Dobro je vodil posestvo, čeprav na skrivaj, in tudi zelo dobro poskrbel za svoje bližnje, s katerimi ni hotel imeti prav nič.

Manuel se spoprijatelji z lokalnim policistom, ki so ga pravkar upokojili in duhovnikom, ki je nekoč z Alvarom obiskoval šolo v bližnjem samostanu. Skupaj ugotovijo, da nesreča ni bila samo nesreča. Alvara je nekdo umoril. Tudi najmlajši brat ni naredil samomora kot so domnevali. Kdo in zakaj je ubil brata? Trojica se odloči zadevi priti do dna. Korak za korakom odkrivajo številne družinske skrivnosti in čedalje bolj jim je jasno, zakaj se je Alvaro odrekel družini. In kaj ima pri vsem tem Kavica? Meni je Kavica še najbolj všeč 💜

Dolores Redondo
Vse to ti bom dal

Naslov originala:
Todo esto te dare

Prevod iz angleščine: 
Marko Bogataj

Založba Učila, Tržič, 2018
504 strani




'Manuel se je ozrl dol in videl na stotine teras, zamejenih z grobim kamnom. Bilo je, kakor bi gledal obilico sivkastih stopnic na strmem hribovju. Na latnikih, ki so zasedali ozke ravne površine med stopnicami, je rasla trta. Na roke zgrajene kamnite zidove je bilo mogoče videti, kolikor daleč je neslo oko.' (Odlomek iz knjige, stran 189)

Berljiv in napet roman španske pisateljice Dolores Redondo, ravno pravšnji za posedanje ob morju s knjigo v roki. 😎

O Indijcu, ki se je s kolesom peljal vse do Švedske, da bi tam znova našel svojo veliko ljubezen, Per J. Andersson

Naslov pričujočega romana je, v prevodu, dolg kot pot, ki jo je opravil Indijec Pikej, ko se je s kolesom odpravil iz New Delhija do Borasa, na jugu Švedske. Tam živi Lotta, njegova velika ljubezen. In ja, za vse je bila "kriva" astrološka napoved. 😎

Vsebinsko je roman razdeljen na tri dele. V prvem delu spoznamo Pikeja in njegovo družino. Živijo sredi džungle, ob reki, na vzhodu Indije. Družina spada na dno kastnega sistema in kaj to pomeni, je mali Pikej spoznal, ko je začel hoditi v šolo. V učilnici ni smel sedeti med ostalimi učenci, sedel je na verandi in skozi odprta vrata poslušal učitelja. Če se je koga dotaknil, se je ta takoj odpravil do bližnjega zajetja vode in se začel mrzlično umivati. Tudi učitelj je imel zanj poseben način kaznovanja. Da se ne bi umazal z dotikom nižje kaste, je vanj od daleč metal ostre kamne. Adijo pamet. Kaj lahko naredi človek človeku 😟

Kljub ponižanju in trpljenju, ali pa ravno zaradi tega, se je odpravil v dobrih 1000 km oddaljen New Delhi, na Visoko šolo za umetnost. Dobil je štipendijo, kajti v tistem času je Gandi prepovedal diskriminacijo ljudi, ki so do tedaj spadali v nižjo kasto in ti so se lahko vpisali tudi na višje šole. Tudi tu ni šlo tako kot bi moralo. Nekaj časa je dobival štipendijo, nato pa je poniknila kot, da si jo je nekdo prisvojil. Pikej je bil odličen risar portretov. Risal je s svinčnikom in zelo hiter je bil. Tako je zaslužil nekaj denarja za preživetje.

Pikeju se je življenje spremenilo, ko je spoznal Švedinjo Lotto. Lotta je vedno sanjala o obisku Indije, kamor se je končno odpravila z bratom in dvema prijateljema ter z njunim majhnim otrokom. Na več tisoč kilometrov dolgo pot so se odpravili kar z avtom. Pikej je bil navdušen nad Lotto in spraševal se je ali je to tisto dekle, ki so jo omenili vedeževalci ob njegovem rojstvu. Napovedali so, da se bo poročil z belopolto žensko, ki ne bo iz njegovega kraja pa tudi iz njegove države ne in živela bo v velikem gozdu. To zadnje je bilo skupno obema. 😎

Lotta se je s svojo družbo vrnila na Švedsko, Pikej pa je čedalje bolj hrepenel po njej. Čez eno leto se je odločil, da se bo odpravil na Švedsko in to kar s kolesom. To popotovanje je popisano v zadnjem delu knjige. Spoznamo tako imenovano hipijevsko pot, kajti v sedemdesetih letih 20. stoletja je bil obisk Indije za mlade ljudi, skoraj obvezen. Na tej poti se je marsikaj zgodilo, toda Pikej je vse težave premagoval z dobroto, srčnostjo, z veseljem je pomagal drugim in zelo hitro je znal navezati stik s tujci. Njegov svinčnik in skicirka pa sta tudi delala čudeže. Vse to je pripomoglo, da mu ni bilo treba celotne poti prekolesariti. Našli so se dobri ljudje in mu podarili vozovnice za vlak.

Per J. Andersson
O Indijcu, ki se je s kolesom peljal vse do Švedske, da bi tam znova našel svojo veliko ljubezen

Naslov izvirnika: New Delhi-Boras
Prevod iz nemščine: Petra Anžlovar

Založba Učila, Tržič, 2017
299 strani

Odlomek, stran 55:
'Kadar so učenci prekršili šolski red, jih je učitelj tepel z bambusovo palico, toda Pikej ni bil nikoli tepen, saj učitelj ni hotel omadeževati palice, s katero bi lahko nečistost prenesel na druge učence. Za Pikeja si je izmislil drugačno kazen. Postaviti se je moral na verando in zapreti oči. Potem se je učitelj umaknil nekoliko stran od njega in ga obmetaval z manjšimi, ostrimi kamni, ki so na koži zapekli in puščali za seboj grde modrice. 
Pikej je učitelja preklinjal, hkrati pa vdan v usodo razmišljal, kar mu je povedala mama, da je življenje zunaj doma pač takšno. Tako ravnajo z ljudmi kot je on. Proti temu se ne da nič narediti.'

Pozitivne misli iz knjige:

'Veseli bi morali biti,da nam je uspelo priti do tu, in se ne vznemirjati zaradi stvari, ki so se že zgodile. Kaj pa lahko pri tem spremenimo?' (str. 80)

'Poskušaj uživati življenje.'

'Postaneš lahko kar hočeš, če si le želiš.'


Per J. Andersson se je rodil 29. marca 1962. na Švedskem. Je novinar, pisatelj in bloger. Zaljubljen je v Indijo in večkrar tudi obišče. (wikipedija)

Paulo Coelho, Vohunka

V Braziliji rojeni pisatelj, Paulo Coelho, je v drobnem romanu Vohunka, opisal predvsem zadnji del življenja Mate Hari, ki jo skoraj vsi poznamo kot vohunko. Pa je bila res?

Coelhov roman Vohunka se začne na koncu. Mata Hari, plesalka in kurtizana, je obsojena na smrt. Obtožili so jo vohunstva, celo dvojnega vohunstva. Vohunila naj bi za Nemčijo in za svojo novo domovino Francijo, v kateri je preživela večino svojega odraslega življenja.

Mata Hari se je rodila 7. avgusta 1876, kot Margaretha Zelle, v nizozemskem mestu Leeuwardn. Želela si je bolj svobodnega življenja in zdelo se ji je, da ga lahko dobi samo s poroko. Leta 1895. se je poročila s precej starejšim častnikom in z njim živela v takratni nizozemski koloniji Vzhodna Indija, ki je bila pod nizozemsko oblastjo od leta 1800. Od leta 1942. je to Indonezija z otokom Java, ki je eden najbolj poseljenih otokov na svetu. Tu je kasnejša Mata Hari rodila dva otroka, deklico in dečka. Oba sta končala zelo žalostno. Dečka je umorila ljubosumna "prijateljica", ko je imel samo nekaj let. Deklica, ki je kasneje živela z očetom pa je pri 21-ih letih umrla za posledicami možganske kapi.

Življenje na otoku je bilo za Margaretho prava katastrofa. Tako družinsko kot tudi družabno. Ko se je družina preselila na Nizozemsko, je izkoristila prvo priložnost, zapustila hčer in moža ter pobegnila v Francijo.

Pariz ji je prinesel novo, drugačno življenje in novo ime. Rodila se je Mata Hari. Postala je plesalka, bila je kurtizana, živela je na visoki nogi, kot temu rečemo. Vse za lepe obleke, denar in moč. Živela je življenje kot si ga je vedno želela.

Toda, marsikatero življenje ima tudi svojo kruto in temačno stran in Mata Hari jo je doživela v najhujši obliki. Obtožili so jo vohunstva in jo obsodili na smrt. Ves čas, ko je bila zaprta v pariškem zaporu je zatrjevala, da je nedolžna in upala na pomilostitev. Priznala je, da je od Nemcev dobila denar, vendar jim ni nikoli izdala prav nobene zaupne informacije. Žal pa pravica v času vojne ni enaka pravici v času, ko vlada ljubi mir. Obsodba je bila izvršena 15. oktobra 1917.

Paulo Coelho
Vohunka

Naslov izvirnika: A espia
Prevedla: Katja Mikelj

Založba Učila, Tržič, 2016
188 strani

Kraj in čas dogajanja:
Nizozemska vzhodna Indija (Indonezija), Pariz, Berlin
konec 19. stoletja do leta 1917





Odlomek iz knjige Vohunka:

'Vitka in visoka nas z elegantno gibkostjo divje zveri in vihrajočimi črnimi lasmi zapelje v čarovnijo.
Najbolj ženstvena med vsemi ženskami, ki s svojim telesom piše stihe neznane tragedije.
Na tisoče oblin in gibov, ki se do potankosti zlijejo s tisoč različnimi ritmi.'

Odlomek iz knjige Vohunka:

'Potem bom spregovorila o svojem plesanju - še dobro, da imam nekaj fotografij, na katerih je razvidna večina plesnih figur in oblačil, ki sem jih nosila. V nasprotju s tem, kar so govorili kritiki, ki me na odru nikoli niso zares razumeli, sem se med plesom preprosto osvobodila ženske, kakršna sem bila običajno, in vse, kar sem imela, ponudila Bogu. Prav zato sem se tako zlahka razgaljala, saj v tistem trenutku nisem bila nič, ne jaz, ne moje telo; bila sem le gibi, ki govorijo z vesoljem.'


Počitniško branje: In dobila je krila, Sue Monk Kidd

Jean-Luc Bannalec, Na koncu sveta

Kriminalka francoskega pisatelja Jeana-Luca Bannaleca, je na momente tudi turistično - kulinarični vodnik po čudoviti francoski Bretanji.

Jean-Luc Bannalec
Na koncu sveta
Komisar Dupin razreši četrti primer

Naslov izvirnika:
Bretonischer Stolz
Prevod: Maruša Mugerli Lavrenčič

Založba Učila, Tržič, 2017
344 strani


Roman Na koncu sveta lahko beremo, v prvi vrsti, kot kriminalko, lahko pa je tudi turistično, kulinarični vodnik 😃
Odlomek iz knjige: "Pot je tu prešla v strmo stezo med grčavimi hrasti, ki so ravno začenjali brsteti. Ozki, kamniti poti sta čez čeri vodili do morja, videti je bilo nagnjene glogove grme in posamezne pinije, predvsem pa živo rumeno košeničico. V teh dneh se je bujno razcvetela, pokrajina je bila posuta z velikimi, sršečimi, košatimi pikami. Za košeničico pa se je raztezal širok, živo modro zelen pas, Atlantski ocean, niti sto metrov stran. In nad njim kristalna modrina. Svetloba je bila malone nenaravna."

In v tej idilični, mirni pokrajini, se na parkirišču znajde moško truplo. Odkrije ga starejša gospa, ki se tu vedno sprehaja s svojim kužkom. Če smo bolj natančni, je truplo odkril kuža. Toda, medtem ko gre gospa Bandol obvestit policijo, truplo skrivnostno izgine. Da je skrivnost še večja poskrbi dež, ki odplakne morebitne sledi. Komisar Georges Dupin, ki so ga pred petimi leti nagnali iz Pariza, na konec sveta, pod čemer je bila mišljena slikovita, idilična Bretanja, kljub vsemu verjame, da je gospa res našla truplo. Pričnejo s preiskavo in kaj hitro odkrijejo še eno truplo. Identiteta moškega jih pripelje na Škotsko. Kasneje ugotovijo, da sta oba prišla skupaj od tam.

Kaj sta Škota počela v Bretanji? Je šlo za vojno med lastniki gojišč ostrig? Bretonske ostrige so najboljše in jedli so jih po vsem svetu. Dupin jih ni maral. Mogoče pa ni šlo za ostrige, mogoče je šlo za čisto nekaj drugega. Komisar Dupin se stalno vrača h gospe Bandol, ki se vsakokrat spomni kakšne nove podrobnosti. Njun pogovor ponavadi spremlja kakšna kulinarična pojedina, kot so veliki koščki svežih pokrovač z malo smetane in finimi drobtinami v veliki školjčni lupini. Poleg sodi tudi obvezen kozarček dobrega bretonskega vina.
"Pitje vode v Bretanji ni uživalo dobrega slovesa, iz zdravstvenih razlogov. Bretonci so govorili, da povzroča rjo" 😎 (citat iz knjige)
Ni dvoma, da bo komisar Dupin uspešno rešil tudi svoj četrti primer. Razplet je zelo zanimiv. Če koga zanima, naj prebere knjigo, jaz sem že pošteno lačna 😉


Prvi trije primeri komisarja Dupina

Jean-Luc Bannalec, Neznani Gauguin in Nemirno morje in Belo zlato

Tri kriminalke, francoskega pisatelja Jean-Luc Bannaleca, Neznani Gauguin in Nemirno morje pa še Belo zlato, so ravno pravšnji za počitniško branje. Dogajanje je umeščeno na slikoviti polotok Bretanja, na severozahodu Francije, ob Atlantskem oceanu. Sledimo komisarju Dupinu, ki je bil "izgnan" iz Pariza, v to oddaljeno provinco, bogu za hrbtom. Tako vsaj mislijo Parižani, Dupin pa vse bolj spoznava to čudovito pokrajino ob morju in vse bolj uživa v njenih naravnih lepotah in v vseh morsko, kulinaričnih dobrotah, ki jih nudi.

Jean-Luc Bannalec
Neznani Gauguin

Založba Učila, 2015
272 strani

Prvi primer komisarja Dupina.

V idiličnem, slikarskem mestecu Pont Aven, v Bretanji, najdejo umorjenega lastnika butičnega hotela. Hotel in mesto sta znana meka slikarskih navdušencev. Še posebej pa slikovita pokrajina, s svojimi griči, polji, travniki in gozdovi. Prednica starega hotelirja, je gostila številne slavne slikarje, med njimi tudi Paula Gauguina.

Kdo bi lahko umoril 91-letnega hotelirja? Komisar Dupin izloči štiri možne storilce. Pokojnikov sin, neuspešen podjetnik, ki trguje z medom pa upokojeni učitelj in predsednik turističnega društva, kateremu je umorjeni kar precej doniral. Tu je še prijatelj in prijateljica, že dolga leta zaposlena v hotelu, s katero je imel tajno razmerje. Vsi so omenjeni v oporoki in prav vsak od njih bi lahko bil morilec.

Ob opisih idilične pokrajine in slastne kulinarike, bi se človek z največjim veseljem takoj odpravil v Bretanjo. Toda še prej moramo najti morilca. Je eden izmed štirih naštetih ali je kdo povsem drugi? In kaj ima pri vsem tem znameniti francoski slikar, Paul Gauguin, ki je v tem mestecu, konec 19. stoletja ustanovil tudi slikarsko šolo, Ecole de Pont-Aven?

Jean-Luc Bannalec
Nemirno morje

Naslov izvirnika: 

Bretonische Brandung
Založba Učila, 2015
316 strani

Drugi primer komisarja Dupina

Na otočju Glenan, natančneje, na največjem otoku arhipelaga, z imenom Le Loc'h, najdejo tri trupla. Na nenaseljenem otoku je samo staro pokopališče, razvaline nekdanjega samostana in ostanki tovarne. Kako so se trupla znašla tu, saj ni nobenih ostankov barke ali jadralnih desk?

Komisar Dupin, ne more prav dolgo uživati v tem morskem raju, s kristalno čistim morjem in plažami, obloženimi s koralnim peskom pa ob slastnem jastogu, da o okusnih škampih, niti ne govorimo. Čaka ga težko delo, ki ga je potrebno opraviti, v morskih sladkostih bo užival pozneje.

Komisar Dupin izve za velika trenja, ki so se dogajala na otokih, med tistimi, ki so hoteli otoke spremeniti v množičen turizem in tistimi, ki so hoteli ta morski raj ohraniti neokrnjenega tudi za naslednje rodove. Med akterji drastičnih sprememb je bila tudi trojica umorjenih. Jih je hotel kdo na tak način ustaviti in kdo?

Na otočju, se je zaradi neugodnih vetrov in vremenskih razmer, že od nekdaj zgodilo kar nekaj brodolomov in na dnu morja so se skrivali številni zakladi, ki so jih iskali potapljači. Je bil to razlog umorov? Je trojica našla zaklad, ki ga je hotel še nekdo drug? Kaj pa Pomorski inštitut in raziskovalci, ki so svoje izsledke prodajali? Pa korupcija, napihnjeni turistični načrti, pogoltnih posameznikov! Vprašanj več kot dovolj. Komisar Dupin še nekaj časa ne bo užival ob jastogu in drugih morskih sadežih, toda na koncu bo tudi to prišlo in užitek bo še večji.

Jean-Luc Bannalec
Belo zlato

Naslov izvirnika: Bretonisches Gold
Založba Učila, 2015
304 strani

Komisar Georges Dupin, se na prošnjo prijateljice in novinarke Lilou Breval, odpravi v soline, kjer naj bi si ogledal sumljive modre sode. Soline sicer niso v njegovem delovnem območju, toda za prijatelje se je treba potruditi. Med vožnjo je razmišljal o bretonskem morskem listu, zlato zapečenem na soljenem maslu in kozarcu hladnega belega vina. Na hitro si bo ogledal sode, potem pa se bo odpravil na morsko pojedino, ki si jo je zamislil.


Načrt je dober, toda do uresničitve bo preteklo kar nekaj časa. V solinah je nekdo streljal na komisarja, ga ranil v ramo in ušel. Čez nekaj časa najdejo truplo novinarke, ki je očitno pri svojem raziskovanju modrih sodov, naletela na nekaj, kar jo je stalo življenja.

Sol ali belo zlato je od nekdaj strateškega pomena. Tudi tu se bijejo bitke med solinarji, kooperanti in upravljavci solin. Po vseh dogodkih, za komisarja Dupina, postane preiskava osebna. Ker ni na svojem območju, preiskujeta skupaj s komisarko Rose. Morata odkriti kje so ti modri sodi in kaj je v njih. Morata najti tudi morilca, saj novinarka ni edina žrtev.

Kaj pa če sodi in umori niso povezani s soljo, s čim pa so!

Michel Bussi, Letalo brez nje

Prizorišče letalske nesreče je gora Terrible, v pogorju Jura, na francosko švicarski meji. Zgodilo se je 23. decembra 1980. Na letalu sta bili dve dojenčici in eno najdejo živo ...

Michel Bussi
Letalo brez nje

Naslov izvirnika:
Un avion sanselle
Prevajalka: Maja Lihtenvalner

Založba Učila, 2016
428 strani

Kraj dogajanja: Diepp (obmorsko mesto na severu Francije), Pariz, gora Terrible (francosko švicarska meja), Turčija


Letalo, polno potnikov, ki so se vračali s počitnic v Turčiji je, 23. decembra 1980, strmoglavilo na gori Terrible, v pogorju Jura, na francosko švicarski meji.

V hudi nesreči, so vsi potniki umrli, skoraj vsi, saj je eden od gasilcev, nedaleč stran od razbitin letala, našel dojenčka oziroma dojenčico. Bila je podhlajena, a po nekem čudežu, je bila vendarle živa. Prepeljali so jo v bolnišnico in ji tako rešili življenje.

Dokaj hitro se je v bolnišnici pojavil bogati industrialec Leonce de Carville, ki je trdil, da je mala dojenčica njegova vnukinja, Lyse-Rose, hčerka njegovega edinega sina. O tem ni nihče dvomil, vse dokler se ni oglasil še en dedek, Pierr Vitral, ki se je s svojo ženo preživljal s potujočo trgovino z vaflji in je tudi želel videti svojo vnukinjo Emile Vitral. In tu se zadeva začne zapletati. Kdo je preživela dojenčica? Izkaže se, da sta bili v letalu dve družini z dojenčkom, toda iz katere družine je preživela dojenčica!

Med družinama se prične pravi boj, medijsko podprt in odmeven. Da bi bilo vse skupaj še bolj brano, so ga mediji predstavljali kot boj bogatih proti revnim. France Prešeren bi rekel, ne boj, mesarsko klanje. Sodnik je razsodil, da je dojenčica Emilie Vitral.

Mathilde de Carville se s sodbo ne more sprijazniti. Najame zasebnega detektiva Grand Duca, ki naj bi za bogato plačilo, natančno raziskal in našel kakšen dokaz, ki bi potrdil, da je mala deklica njihova. Časa ima na pretek, do dekličine polnoletnosti. In prav na zadnji dan, ko njegova bogato plačana pogodba poteče, Gran Duc, ob pogledu na objavo v starem časopisu, reši primer. Zdaj ve čigava je deklica.

Odlomek iz knjige, Letalo brez nje:
"Pred kratkim je bral zgodbo o nekem tipu, enem najuglednejših violinistov na svetu, imel je rusko ime, ki si ga ni zapomnil; nekega lepega dne je prišel v dvorano podzemne železnice, se namestil in več ur igral violino. Brez reklame, brez uradne napovedi si je meni nič tebi nič izbral mesto na hodniku in vzel violino v roke. Vsak večer je polnil dvorane po vsem svetu, ljudje so se pulili za vstopnice, ki so se prodajale po več sto frankov, da bi ga prišli poslušat, tistega dne na hodniku podzemne železnice pa se skoraj nihče ni ustavil in mu prisluhnil." (str.231)

Michel Bussi je francoski pisatelj detektivskih romanov. Rodil se je 29. aprila 1965. v mestu Louviers, Eure, na severu Normandije. (Wikipedia)

Michel Bussi - Črni lokvanji


Lee Child, Rdeča hiša