Žena med nama

Ko misliš, da si končno našla srečo v življenju pa se znajdeš v peklu iz katerega se težko rešiš. Toda upanje vedno obstaja. Prav o tem govori malce razvlečena zgodba romana Žena med nama, ki sta jo napisali ameriški avtorici Greer Hendricks in Sarah Pekkanen.

Vanessa je sedemindvajsetletna vzgojiteljica v vrtcu. Zelo rada ima otroke in uživa v svojem delu. Za povečanje svojih dohodkov dela nekajkrat na teden tudi kot natakarica. Gostje jo imajo radi pa tudi s sodelavci se dobro razume. Stanovanje si deli s sostanovalko, s katero sta tudi zelo dobri prijateljici in sodelavki v vrtcu.

Vanessa živi skromno a izpolnjeno življenje s katerim je zadovoljna. Vse dokler ne spozna Richarda Thompsona. Nekaj let je starejši, prijazen, vljuden in zelo bogat. Vanessi se zdi, da je v sedmih nebesih in njuna ljubezen ju pripelje do poroke. Prvi tedni so sanjski. Richard Vanessi izpolnjuje želje kot po tekočem traku. Kupi ji hišo, vendar ne v mestu, temveč na obrobju, kjer je po njegovem bolj mirno kot v mestu. Tudi v službo ji ni treba hoditi. V hiši se počuti čedalje bolj osamljena, zato za darilo dobi dresiranega nemškega ovčarja Duka. Velikana se sprva boji a se kasneje zelo naveže nanj.

Vanessi je vse bolj jasno, da jo je Richard postopoma osamil. Ko je videl kako zelo rada ima Duka, je ta nenadoma izginil. Vanessa je neutolažljiva in upa, da ga je Richard odpeljal na varno. Zdaj ji je že povsem jasno, da za vsem stoji njen mož. Njegovo ljubosumje in želja po nadzoru sta vsak dan hujša. Postane grob, jo pretepa, v družbi jo osramoti, takoj ko se pokaže priložnost. Po vsakem izpadu pa nastopi kesanje in Vanessa dobi nakit kot darilo in opravičilo.

Njuna zveza traja kar nekaj let. Vanessa se na vso moč trudi, da bi zapustila moža, a ta o tem noče nič slišati. Vse dokler ne pride nova mlada in lepa tajnica Emma. Richarda je popolnoma obsedla in zdaj tudi on želi ločitev. Vanessa je presrečna. Toda Richard se želi takoj poročiti z Emmo, ki se s poroko tudi strinja. Zdaj je Vanessina nova naloga, kako rešiti Emmo in ji povedati kakšen je v resnici njen bodoči mož. Ji bo uspelo? In od kod se ji zdi Emma tako znana?

Greer Hendricks in
Sarah Pekkanen

Naslov izvirnika:
The wife between us

Prevod:
Anja Bakan

Založba KMŠ
Hiša knjig Maribor, 2019
477 strani




"Človeško telo se pogosto enako odzove na dve izraziti čustveni stanji - vzburjenje in strah," je pojasnjeval znanstvenik. Zaprem oči in se poskušam spomniti strokovnjakovih točnih besed. "Pomislite na tolčenje v prsih, na oženje zenic, povišan krvni tlak. Ta občutja se pojavijo tako pri strahu kot pri vzburjenju."
Strokovnjak je obenem povedal še nekaj o tem, kako se ob obeh stanjih spremenijo naši miselni procesi. Kadar smo denimo do ušes zaljubljeni, lahko živčni ustroj, odgovoren za kritično presojo drugih ljudi, tudi odpove.
(Odlomek iz knjige, stran 250)

O koncu žalosti, Benedict Wells

Roman nemškega pisatelja mlajše generacije Benedicta Wellsa, O koncu žalosti, pripoveduje eno tistih zgodb, ko se skoraj idilično življenje pet članske družine Moreau, v trenutku spremeni v nočno moro.

Dokaj brezskrbno družinsko življenje se konča s prometno nesrečo v kateri umreta oba starša. Trije najstniki, najstarejša Liz in brata Marty ter Jules, postanejo sirote. Imajo sicer teto, po materini strani, a ta zanje izbere šolo z internatom kamor se nastani trojica čustveno prizadetih najstnikov. Zgodbo vseskozi pripoveduje najmlajši med njimi, Jules.

Vsak od njih se s svojo nesrečo spopada drugače. Jules se zapira vase, Marty se posveča knjigam in učenju, lepa Liz pa se posveča družbi, še najraje fantovski, kjer je vedno v središču pozornosti.

Za Julesa je bila edina dobra stran internata sošolka Alva. Zelo dobro sta se razumela in njune poti so se v življenju kar nekajkrat prekrižale. Na koncu sta se celo poročila in dobila dvojčka, fantka in punčko. A njuna, na novo pridobljena sreča je trajala le osem let. Alva je zbolela za levkemijo. Prvič je bolezen premagala, a ko je bolezen z vso močjo udarila še drugič, ji ni bilo več pomoči. Jules je ostal sam z dvojčkoma, ki sta komaj začela hoditi v šolo.

Tokrat mu ob strani stoji brat s svojo ženo in razigranim kužkom, pasme haski, ki je prav tako v veliko pomoč. Tudi sestra Liz pride večkrat na obisk in trojica se ob Julesovi nesreči znova zbliža. Jim bo uspelo skupaj premagati žalost? Naslov knjige obeta in daje slutiti, da so na pravi poti.

Benedict Wells
O koncu žalosti

Naslov izvirnika:
Vom Ende der Einsamkeit

Prevod:
Neža Božič

Zbirka Roman
Mladinska knjiga Ljubljana, 2019
335 strani




"Omotičen sem pogledal Alvo. Naj bi ji povedal, kar sem samo slutil in še sam sebi komaj priznal? Da sem zaradi nezavednih občutkov krivde zapravil svoja najboljša leta, se zatekel v napačen študij in začel znova fotografirati? Da sem se vsa leta odrekal pisanju, čeprav sem ga oboževal?"
(Odlomek, stran 201)

353. člen kazenskega zakonika, Tanguy Viel

Moderni roman, 353. člen kazenskega zakonika, ki ga je napisal francoski pisatelj Tanguy Viel, ima zelo moderno, novodobno in tudi aktualno zgodbo. V ospredju je velika gradbena prevara, v kateri so opeharili male ljudi, jim vzeli denar za stanovanja, ki jih niso nikoli zgradili pa tudi denar so veselo zapravili za svoje luksuzne potrebe. In kar je najhujše, tem sleparjem se je zdelo, da ne delajo nič narobe. 😎

Zgodba je napisana večplastno in s časovnimi preskoki. Začne se z najdbo trupla v morju. Gre za Antoina Lazeneca, ki je opetnajstil številne prebivalce Bresta in jih pahnil v revščino. Pripoveduje jo osumljenec umora, ki je z utopljencem skupaj ribaril, Martial Kermeur, sodniku, ki ga zaslišuje. Kermeur je bil oskrbnik starega gradu in parka, s čudovitim pogledom na morje, v francoski Bretanji. Pred vhodom v park je bila manjša hiša v kateri je živel z ženo in sinom. Ko je ta odšla, sta v hiški ostala sama s sinom. 

Na ta čudoviti a zanemarjeni in zapuščeni stari grad, je vrgel oko nepremičninar, gradbenik in bog vedi kaj še vse, Antoin Lazenec. Ljudem je pompozno predstavil veliki projekt s stanovanji in kopališkim centrom, parkom, da o razgledu na morje niti ne govorim. Izkaže se, da je podli slepar. Od obljubljenega je ostal samo pogled na morje. Opeharjeni so bili delavci arzenala, ki so jih odpustili in so dobili kar lepo odpravnino. Nekateri so si kupili čoln in z njim ribarili, precej pa jih je nasedlo Lazenecu. Tudi naš osumljenec Kermeur. Še najslabše pa se je zgodilo županu, ki je mrhovinarja tudi pripeljal do gradu in mu za velikopotezni načrt namenil kar nekaj milijonov frankov. Da je nesreča še večja, denar ni bil njegov, vzel ga je iz mestne blagajne, v upanju, da bo mestu pomagal do blaginje. Nesreče in sramote ni prenesel, storil je samomor.

Kermeur se je pred sodnikom razgovoril kot pri spovedi. Številni so bili prizadeti, tudi njegov sedemnajstletni sin Erwan, ki je hotel maščevati očeta in pristal v zaporu.

Kako se bo odločil sodnik! Bo Kermeurja obtožil umora in ga poslal v zapor ali pa bo uporabil 353. člen kazenskega zakonika, ki mu omogoča, da v zadevi odloči po zdravi kmečki pameti!

Tanguy Viel
353. člen kazenskega zakonika

Naslov originala:
Article 353 du Code penal

Prevod:
Aleš Berger

Cankarjeva založba Ljubljana, 2019
Moderni klasiki
122 strani

'353. člen kazenskega postopka: zakon ne zahteva od sodnikov, da pojasnijo, kaj jih je prepričalo, ne predpisuje pravil, od katerih bi bili odvisni zanesljivost in neizpodbitnost pričevanja, predpisuje pa jim, da se v tihi zbranosti vprašajo in skušajo s čisto vestjo dognati, kakšen vtis so na njih naredili dokazi, predloženi zoper obtoženca, in tisti v njegovo obrambo. Zakon jim nalaga le to vprašanje, ki zaobsega vse njihove dolžnosti; Ste v sebi globoko prepričani?'
(Roman, 353. člen kazenskega zakonika, stran 110)

Francoski pisatelj Tanguy Viel, se je rodil 27. decembra 1973. v mestecu Brest, kamor je tudi umestil dogajanje zgoraj omenjenega romana 353. člen ...

Pariška žena, Paula McLain

Roman Pariška žena je zgodba, ki jo pripoveduje prva žena ameriškega super pisatelja Ernesta Hemingwaya. V dvajsetih letih 20. stoletja sicer še ni bil super pisatelj, vendar so se zametki že kazali in Hadley Richardson jih je prepoznala in spodbujala.

V tistem času si je Ernest Hemingway malo opomogel od grozot prve svetovne vojne v kateri je bil tudi ranjen.  Preživljal se je s pisanjem oglasnih sporočil za različne revije. Pisal je tudi kratke zgodbe, ki so mu jih revije večkrat zavrnile. Njegova velika želja je bila pisati leposlovje, napisati veliki roman in postati slaven pisatelj. Hvala bogu, da je bil vztrajen 😎

Hadley in Ernest Hemingway se kmalu po poroki, ki je bila leta 1921, odpravita v Pariz kjer si v delavski četrti najdeta skromno bivališče. Ernest upa, da bo tu našel navdih in zanos za pisanje. Med tem še vedno piše za revije, poroča tudi z vojnih območjih, kot je bila grško-turška vojna.

Ernest Hemingway se v Parizu srečuje z umetniki in pisatelji, med njimi tudi Scott Fitzgerald, ki v tem času izda novi roman Veliki Gatsby. Pomagajo mu in ga spodbujajo k pisanju. Hadley mu ves čas stoji ob strani in mu pomaga po svojih močeh. Mlada zaljubljenca, kljub bolj žalostnem stanju na računu, kar precej potujeta po Evropi. Zelo rada smučata zato po nekaj mesecev preživita v Švici ali Avstriji. Poleg boksa, se Ernest vse bolj navdušuje za bikoborbe. Španija mu postane drugi dom, bikoborbe v Pamploni in Madridu pa pravi navdih za nove zgodbe in knjigo.

Ernest je bil zaljubljen v Hadley in pisateljevanje. Rad je imel družbo, boks, potovanja, tudi pijača je bila vedno pri roki. Bil je ponosen človek in poln načrtov, bil je pustolovec in zelo zabaven pa tudi vihrav. Marsikdaj je pokazal svoje boksarske veščine tudi, ko ga je kdo razjezil. Oboževal je pohvale. Tudi drugi so ga imeli radi, otroci, moški, kužki, še najbolj pa ženske. Slednje je oboževal tudi sam, saj se je kar štirikrat oženil. Zaradi druge ženske se je velika pariška ljubezen končala. Med njima je ostalo prijateljstvo, ki je trajalo vse do Hemingwayeve prerane smrti.

Paula McLain
Pariška žena

Naslov izvirnika:
The Paris Wife

Prevod:
Vesna Česnik Korošec

Založba KMŠ, Hiša knjig, Maribor, 2019
445 strani


"Montparnasse je bila najboljša četrt za umetnike in pisatelje. Dokler ne bi našla stanovanja, bi morala bivati v Hotel Jacobu na Rue Bonaparte. Bil je čist in ugoden in v bližini je bilo moč najti veliko ameriških intelektualcev. Na koncu se je Anderson usedel za mizo in napisal Ernestu predstavitvena pisma več slavnim izseljencem, ki jih je nedavno spoznal in se z njimi spoprijateljil, vključno z Gertrude Stein, Jamesom Joyceom, Ezro Poundom in Sylvio Beach. Vsi si bili ali bodo kmalu postali velikani umetnosti in literature ...
... Vsako pismo je v bistvu sporočalo isto, da je bil Ernest Hemingway neuveljavljen mladi poročevalec, čigar 'izjemni talent' ga bo ponesel daleč prek novinarskih voda."
(Odlomek iz knjige, stran 109/110)

Paula McLain se je rodila leta 1965. v Kaliforniji. Piše knjige leposlovja, ki jih izdaja New York Times. Pariška žena je postala mednarodna uspešnica, prevedena je v štiriindvajset jezikov. V mladosti sta njo in sestri zapustila oba starša, tako so več let preživele v rejniških družinah. Danes je uspešna pisateljica. S svojo družino živi v Clevelandu. (paulamclain.com)

Thrity Umrigar, Skrivnosti med nama

Roman, indijsko-ameriške pisateljice Thrity Umrigar, Skrivnosti med nama, je nadaljevanje romana Razdalja med nama. Glavna junakinja je Bhima. Dobila je odpoved pri bogati družini za katero je delala kar dvajset let.

Bhima je brez dela. S svojo vnukinjo Majo živi v revnem predelu Mumbaja. Na vso moč se trudi najti delo pri kakšni družini. Ne more razumeti, da je gospodarica Sera zaščitila svojega pokvarjenega zeta, njej pa odpovedala službo, ker je povedala resnico o njem.

Bhima je revna a ponosna ženska. Ne bo prosila odpuščanja, saj je pravilno ravnala in se postavila na stran svoje vnukinje. Bhima je iznajdljiva in pridna delavka. Najde si delo gospodinje, nenačrtovano pa se znajde v poslu s prodajo sadja na trgu.

Na tržnici spozna Parvati. Vse kar ta ima je majhen prostor na pločniku kjer čepi in prodaja cvetačo. Je starejša, nergava ženska, tudi psovke ji niso tuje in Bhima je zgrožena, da lahko take besede pridejo iz ženskih ust. Kljub temu najame ta ubogi Parvatin prostor in ženski se vsak dan bolj spoznavata in zbližujeta, čeprav sta po obnašanju svetlobna leta narazen. Parvati je nekoč imela družino, mlajše brate, mamo in očeta, ki ga je oboževala. Bili so revni in na dnu kastnega sistema. Ko mama zboli in njihova majhna njiva že dve leti ni videla niti kaplje dežja, se oče s težkim srcem odloči in mlado Parvati proda. Deklica pristane v bordelu. Sreča v nesreči je, da se je prikupila lastnici in jo je ta vzela pod svojo zaščito. Naučila jo je brati, pisati in računati. Pri slednjem je bila tako dobra, da je kasneje vodila poslovne knjige. A to ni dolgo trajalo.

Kljub vsemu je v življenju prestala pravo kalvarijo. Spoznala je dno sprevrženosti in nasilja. Prav nič ni čudno, da je v ženski toliko zagrenjenosti in sovraštva, predvsem do moškega spola. Žarek sonca posije v njeno življenje, ko spozna Bhimo. Njun odnos se počasi a zanesljivo spremeni v navezanost in prijateljstvo. Revni ženski, obe na dnu kastnega sistema, a tako različni po obnašanju in življenjskih izkušnjah.

Pretresljiva zgodba o ženskah v najbolj revnem predelu Mumbaja v Indiji, kjer so dekleta in žene zelo malo vredne. So zgolj delovna sila v moževem ali očetovem domu in z njimi lahko počnejo kar se jim zljubi. Žalostno. Upam, da danes ni več tako.

Thrity Umrigar
Skrivnosti med nama

Naslov izvirnika:
The Secrets Between Us

Prevod:
Ljubica Karim Rodošek

Hiša knjig
Založba KMŠ, Maribor, 2019
413 strani



"Nenadoma Bhima spregleda. Vidi, kako težko se Parvati trudi. Vse to je fasada, igranje - trdoživost, cinizem, žaljenje svojega očeta. Dejansko pa pred njo sedi prestrašeno, strto človeško bitje, ženska, ki ima celo manj nadzora nad svojim življenjem kot ona sama. Še enkrat začuti globoko hvaležnost za Majo, ki usmerja njeno življenje. Toda za razliko od nje Parvati nič ne priklepa na zemljo."
(Odlomek iz knjige, stran 264)

Thrity Umrigar se je rodila v Mumbaju, v Indiji, leta 1961. Tam je tudi diplomirala. Pri enaindvajsetih letih se je preselila v Ameriko in postala profesorica angleščine. Poleg pisateljevanja se ukvarja tudi z novinarstvom. (umrigar.com)

Doris Dorrie: Kaj pa zdaj?

Fred in Claudia živita s svojo najstnico Franko v Nemčiji. Njihovo mesto je Munchen, prestolnica Bavarske. Živijo dobro, če ... Ja, če ne bi bilo če in nergave, zagrenjene najstnice. Zagrenjenost lahko razumemo. Franka je pri 16-ih letih zanosila, nadobudni, nesojeni očka se je najverjetneje skril v mišjo luknjo, tako da Franki ostaneta samo še starša. Odločijo se, da bo splavila in tako še vedno razumemo zagrenjenost in sočustvujemo s Franko.

Starša skušata z njo ravnati kot prijatelja, Franka se temu upira in pravi: "Starši so starši, ne prijatelji."

Da bi si Franka opomogla, jo je mama, ki je bolj duhovno naravnana, odpeljala v budistični kamp na jugu Francije. Tam se je malo sprostila, pridobila nekaj duhovnih izkušenj, za dobro mero pa se je še zaljubila v mladega lamo. Po vrnitvi domov, se je njeno nerganje in zagrenjenost nista kaj dosti zmanjšala. Pogrešala je svojega lamo.

Tokrat se na pot proti kampu s Franko odpravi oče kljub temu, da je do duhovnosti precej skeptičen. Toda pot spremeni tudi njega. Spozna kako si lahko srečen, tudi če nisi in, da je včasih dovolj, če samo prisluhneš svojemu dihanju in preprosto molčiš ter se ne sprašuješ preveč, kaj pa zdaj? 😎

Doris Dorrie
Kaj pa zdaj?

Naslov izvirnika:
Was machen wir jetzt?

Prevod:
Tina Stanek

Založba Mladinska knjiga, Ljubljana, 2005
Zbirka Kapučino
217 strani

'Jaz sem še kar strmel v čevlje. Tri dni, preden se je Franka vrnila iz Prage, sem si prvič v življenju kupil čevlje za štiristo evrov, v trgovini Church's na Bond Streetu. Pri svojih petinštiridesetih sem se končno počutil resnično odraslega. Najbrž je ravno v tistem trenutku moja hči zanosila. Ravno takrat, jasno. Ravno ko bi si človek rad privoščil malce počitka, malce zadremal, otroci kakšno ušpičijo.'
(Odlomek iz knjige, stran 14)

Isabel Allende, Otok pod morjem

Zgodba romana Otok pod morjem, pisateljice Isabel Allende, se dogaja v 18. stoletju in je ena sama žalost. Dogaja se v času, ko si je ena rasa vzela pravico, da izkorišča druge rase. V času suženjstva, enem izmed najbolj krutih obdobjih človeštva.

Prvi del obsežnega romana se dogaja na otoku Saint-Domingue, v Karibskem morju, nedaleč od Kube, med leti 1770. do 1793. Takrat je bila to francoska kolonija, danes se del tega ozemlja imenuje Haiti.

Mladi Parižan Valmorain Toulouse, se odpravi na dolgo potovanje z ladjo, na obisk k očetu, ki ima plantažo sladkornega trsa na otoku Saint-Domingue. Upa, da bo obisk kratek. Očetu posel ne gre prav dobro in potrebuje njegov nasvet. Toda ne samo posel, tudi zdravje mu hitro peša. Oče je na smrtni postelji in kmalu po snidenju s sinom, umre.

Valmorainu ne preostane drugega kot, da prevzame plantažo. Njegov načrt je, da plantažo obnovi, poišče dobrega upravnika in se vrne v ljubljeni Pariz. Obrnilo se je drugače. Valmorain je ostal na otoku, se poročil in dobil sina. Zanju je skrbela sužnja Zarite ali kot so jo  klicali Tete in je ena izmed osrednjih likov romana. Kot devetletno deklico so jo kupili in jo izučili za hišno sužnjo. Obstajali so tudi zunanji, poljski sužnji, ki so sekali sladkorni trs in ti so tudi najbolj trpeli. Poznali so samo delo, bič in lakoto. Po mnenju belih plantažnikov, črnci niso bili ljudje, temveč njihova lastnina, s katero lahko počnejo  kar hočejo.

Eugenia, Valmorainova žena, duševno zboli in Tete mora še bolj skrbeti zanjo in njenega sina. Na razpolago mora biti tudi gospodarju, saj je vendar njegova lastnina in z njo lahko počne kar mu je volja. Tako se jima rodi sin, kar ni po gospodarjevi volji in takoj ga oddajo. Čez čas se rodi še deklica. Ko ji jo hočejo vzeti, se Tete odločno upre in uspe ji deklico obdrži. Na otoku počasi a vztrajno vre. Grozote, ki jih počnejo s črnci, le te čedalje bolj spodbujajo k uporu. In ta se tudi zgodi. Povračilni udarec je prav tako krut, družine belcev ubijajo, prav tako kot so ti mučili in ubijali črnske družine. Eugenia je umrla, Valmoraina in njegovega sina pa na varno odpeljeta Tete in njegov nekdanji suženj. Uspe jim priti na čoln in se odpeljati na bližnjo Kubo. Otok Saint-Domingue postane prva samostojna črnska republika.

V drugem delu romana se Valmorain, Tete in otroka, s Kube, preselita v Louisiano. Zelo hitro pozabi kdo ga je rešil. Zopet ima plantažo in sužnje. V dobro mu lahko štejemo, da je izbral bolj človeškega delovodjo pa tudi s sužnji ni delal tako kruto kot večina plantažnikov. Tudi poročil se je. Žena pa ni imela prav nobenega razumevanja za zvesto Tete in to ji je tudi jasno pokazala. Le kako se bo to končalo. 😎

Isabel Allende
Otok pod morjem

Naslov izvirnika:
La isla bajo el mar

Prevod:
Veronika Rot

Mladinska knjiga, Ljubljana, 2012
Zbirka Roman
545 strani


'Slepil je čas z branjem ali pa z igranjem kart s Tete. To so bili edini trenutki, ko je ona podrla svoj obrambni zid in se navdušeno prepustila igri. Na začetku, ko jo je naučil igrati, je vedno zmagoval, toda uganil je, da namerno izgublja iz strahu, da ga ne bi razjezila.
"Tako ni zame prav nič zabavno. Poskušaj me premagati," ji je ukazal in nato začel po vrsti izgubljati. Osuplo se je spraševal, kako se lahko ta mulatka enakovredno meri z njim v igri logike, pretkanosti in računanja. Tete ni nihče naučil aritmetike, vendar je štela karte nagonsko, enako, kot je vodila stroške gospodinjstva. Možnost, da bi bila enako bistra kot on, ga je vznemirjala in begala.'
(Odlomek iz knjige, stran 132)

Isabel Allende - Japonski ljubimec

Nenavadno romanje Harolda Frya - Rachel Joyce

Harold Fry je upokojenec, star 65 let in z ženo Maureen živi v hiši na jugu Anglije, v mestu South Devon. Sta umirjen a zelo razdvojen par. Nekoč sta se imela zelo rada, toda po tragični smrti njunega edinega sina sta se medsebojno obtoževala za njegovo smrt in se odtujila. Od takrat sta živela vsak v svoji sobi in pogovarjala sta se samo še o nujnih zadevah.

Nekega dne Harold prejme kratko pismo od nekdanje sodelavke Queenie Hennessy, s katero se nista videla ne slišala vse od kar je ona pred kar nekaj leti nenadoma odšla iz podjetja. Sporočilo je zelo žalostno. Queenie je hudo bolna, ima raka in leži v hospicu, na severu Anglije, v mestu Berwick na Tweedu. S tem sporočilom se je želela posloviti od sodelavca in prijatelja.

Harolda je novica zelo potrla. Napisal je Queenie kratko pismo in se odpravil do poštnega nabiralnika. Ko je prišel do njega pa ni bil prepričan, da bi rad pismo odposlal. Sprehodi se do naslednjega nabiralnika pa še do enega, ko dobi preblisk, kaj pa, če se do Queenie odpravi kar peš in ji pismo osebno izroči. Tako bo prisiljena počakati in ne bo umrla. Take misli so se mu podile po glavi. Želel je videti prijateljico in jo ohraniti pri življenju pa tudi domov, v samoto svoje sobe, se mu ni dalo.

Telefoniral je v hospic in pustil sporočilo za Queenie ter se odpravil na dobrih tisoč kilometrov dolgo pot. Romanje je bilo, milo rečeno, res nenavadno. Nevajen dolge hoje, v neprimerni obutvi, brez telefona. Kljub vsemu, Harold gre naprej. Kar je obljubil, bo storil pa naj stane kolikor hoče. Romanje se je na momente spreminjalo v pot kesanja in sprejemanja drugih ljudi. Hodil je po poti kjer ga je spremljala slikovita narava in razmišljal je o svojem odnosu do sina, s katerim se nikakor nista uspela zbližati. Razmišljal je o svoji ženi, ki jo je imel zelo rad in kako se je lahko zgodilo, da sta se tako odtujila.

Harold je hodil kljub poškodbam, ki jih je dobil in kljub razbolelim nogam. Spoznaval je različne ljudi, lepoto svoje države, razmišljal in hodil, hodil ... Mu bo uspelo doseči zastavljeni cilj, bo Queenie zdržala do njegovega prihoda, kaj pa njegova žena Maureen?
Zanimivo in berljivo do zadnje strani. 😎

Rachel Joyce
Nenavadno romanje Harolda Frya

Naslov originala:
The UnlikelyPilgrimage of Harold Fry

Prevod:
Neža Božič

Založba Mladinska knjiga, Ljubljana, 2016
Zbirka Kapučino
327 strani

"Konec dežja je prinesel obdobje bujne rasti. Zdelo se je, da drevesa in rože buhtijo od barv in vonjev. Tresoče se veje divjega kostanja so nosile nove stožce cvetov. Ob cestnem robu so na gosto rasli beli dežniki gozdne krebuljice. Vrtnice vzpenjavke so se dvigale ob vrtnih zidovih in prve temno rdeče potonike so se odprle kot stvaritve iz papirnatih robčkov."

(Odlomek iz knjige, stran 159)

Rachel Joyce se je rodila leta 1962. v Londonu. Roman "Nenavadno romanje Harolda Frya" je njen prvi roman. Napisala ga je, ko je izvedela, da je njen oče zbolel za rakom. Tako kot je Harold s svojim pešačenjem želel ohraniti Queenie živo, tako je želela Rachel Joyce, s pisanjem ohraniti pri življenju svojega očeta. (Vir: dailymail.co.uk)

Aleksej Ivanov, Geograf je zapil globus

Zgodba iz daljne Rusije, ki se dogaja v času perestrojke. Malce ironična, malce duhovita, na momente tudi smešna, čeprav v resnici tu ni prav veliko smešnega. 😎

Aleksej Ivanov
Geograf je zapil globus

Naslov izvirnika:
Geograf globus propil

Prevedla: Lijana Dejak
Prevod verzov: Milan Jesih

Zbirka Sto slovanskih romanov
Društvo slovenskih pisateljev, 2007
451 strani


Perm je mesto na Uralu. To je tisto mogočno gorovje, ki deli Evropo in Azijo. In na obrobju tega mesta oziroma permskega kraja leži majhno mestece kjer s svojo družino živi Viktor Sergejevič Služkin. Služkin je mladi učitelj, ki na šoli poučuje geografijo. Pa ne zato, ker bi bil za to izšolan, temveč ker je bilo na šoli prosto samo še mesto učitelja geografije.

Mladi učitelj Služkin se je na vso moč trudil obvladovati svoje učence, ki jim je bila šola in izobrazba deveta skrb, če jim je sploh bila kakšna skrb. Kako naj jih navduši za učenje, kako naj jim razloži osnove lepega vedenja, kako naj doseže vsaj kanček njihovega spoštovanja! Cel kup vprašanj a nobenega pametnega odgovora.

Končno pa le najdejo nekaj kar je zanimivo za vse. Učenci odkrijejo, da gre njihov učitelj vsako leto na daljše popotovanje. Njihova velika želja je, da gredo tokrat z njim tudi oni. Sprva se Služkin otepa te velike odgovornosti, na koncu pa se le dogovorijo. Če se bodo pridno učili in lepo obnašali, bodo šli skupaj na končni izlet in tako v živo spoznavali geografijo pa tudi zgodovino velike Rusije.

Skupaj izdelajo splav s katerim se odpravijo na adrenalinsko plovbo po divji reki. Marsikaj doživijo in vidijo. Kaj vse pa naj si vsak prebere knjigo in izve še kaj o življenju na ruskem podeželju. Zanimivo in berljivo 😎

"Vidim, da ste živahen razred," je pripomnil Služkin. "No, pa se predstavimo. Jaz sem Viktor Sergejevič. Vse leto vas bom učil zemljepis ..."
"Kaj pa Presta?" se je zaslišal krik iz ene od zadnjih klopi. "Presta je boljša! ..."
"Komentarje zadržite zase," jih je opozoril Služkin. "Sicer bodo komentatorji leteli ven."
Grožnja na komentatorje ni naredila nobenega vtisa.
"Za pouk boste potrebovali navaden zvezek ..."
"Zveeezek?" so se družno razburile punce v prvih klopeh.
"Ja, navaden zvezek," je potrdil Služkin. "Zato, da boste vanj zapisovali svoje modre misli. Ali butaste. Kakršne pač imate."
"Nobenih nimamo! ..."
"Prej pa nismo potrebovali zvezkov! ..."
"Fak, jaz ga ne bom imel in konec!" je izjavil majhen rdečelas nosat fant
"Ne bomo ga imeli!" so se drli v zadnjih klopeh. "Pojdite v maloro! ..."
"Ti-ho!" je bevsknil Služkin. "Zaprite usta!"  
(Odlomek iz knjige, Geograf je zapil globus, Aleksej Ivanov)
V takem slogu je potekalo Služkinovo izobraževanje nadobudne mladine, željne znanja 😏