Kje si, Gobi? - Dion Leonard

Nova "pasja" knjiga, za vse pasjeljubce. Kje si, Gobi? Zgodba o simpatičnem rjavem mešančku, ki z roba puščave Gobi prispe vse do Edinburga, a vmes se je zgodilo še marsikaj.

Avstralski ultramaratonec Dion Leonard, ki s svojo ženo Lucjo živi v Edinburgu, se odpravi na Kitajsko, na večetapni ultramaraton. 250 kilometrov teka čez gorovje Tian Shan, čez peščene sipine in prostrano puščavo Gobi, ki žari v ognjenih barvah kot površje Marsa. Pogoji so peklenski. Vzpon, tudi do 2700 metrov nadmorske višine, mraz, skale, kamnite poti, a vsaj razgledi so enkratni. Nato pa spust v vročino, ki se dvigne tudi na 55 stopinj i tek po puščavi, ob suhih rečnih strugah in skozi redko posejane vasi, od ene kontrolne točke do druge. Tekači so prenočevali v jurtah, velikih šotorih, kjer se je nekega dne prikazal mali kuža, pravzaprav je bila samička, in spremenila Dionu življenje. Vsekakor na bolje. 😍

Mala psička se je vzpenjala h tekačem in prosila za košček hrane. Čeprav je vsak tekač svojo zalogo hrane nosil s seboj v nahrbtniku, je marsikateri z veseljem prepustil košček tudi kosmatinki. Dion je opazoval dogajanje in si mislil, da on pa že ne bo dajal hrane kužku. A to je bil račun brez krčmarja. Kuža se je odločil drugače. Zastrmela se je v Dionove živo rumene gamaše, nato pa je dvignila glavo in ga pogledala v oči in rodila se je brezmejna ljubezen na prvi pogled. Odtlej ga je vseskozi spremljala. Vztrajna in trdoživa psička je z njim pretekla kar tri etape, to je dobrih 120 kilometrov. Na vsaki kontrolni točki pa je bila prava zvezda tekmovanja.

Še pred koncem tekmovanja se je Dion odločil, da bo kosmatinko, ki mu je tako močno zlezla pod kožo in segla v srce, odpeljal s seboj v Edinburg. Poimenoval jo je Gobi, po puščavi v kateri sta se spoznala. A tu se zgodba močno zaplete. Dion odpotuje na Škotsko, Gobi pa zaupa eni od organizatork ultramaratona v dobri veri, da bo poskrbela za vse potrebne dokumente in cepljenja, ki jih kuža potrebuje za potovanje v drugo državo. A mala Gobi skrivnostno izgine.

Kot se pogosto zgodi, take zgodbe ljudi zelo ganejo in v financiranje iskanja Gobi so se vključili tako mediji kot posamezniki. Dion se je vrnil na Kitajsko, da bi s skupino ljudi poiskal Gobi. Izgubila se je v mestu Urumči na severu Kitajske, ki ima okoli tri milijone prebivalcev. Kot bi iskali iglo v senu. Ali jim bo uspelo? Bo Gobi zopet našla svojega ultramaratonca in z njegovo družino, v kateri domuje tudi maček, končno zaživela na Škotskem.

Dion Leonard
in Craig Borlase
Kje si, Gobi?
Majhen pes z velikim srcem

Naslov originala:
Finding Gobi
A little dog with a very big heart

Prevod:
Živa Hren

Društvo Zaživi življenje, Log pri Brezovici, 2019
267 strani



"Ozrl sem se navzdol in zagledal psa, ki sem ga spoznal sinoči. Stal je pri mojih nogah in strmel v živo rumene gamaše, s katerimi sem imel pokrite copate. Nekaj časa je stal kot uročen in nenehno mahal z repom. Nato je naredil nekaj zelo nenavadnega. Dvignil je pogled; najprej je motril moje noge, nato trup v rumeni majici in nazadnje obraz. Zagledal se mi je naravnost v oči; nisem mogel pogledati stran."
(Odlomek iz knjige, stran 48)

Podobno:

Pes, ki je prečkal džunglo, da bi našel dom

Moje življenje v pasjih šapah

Ernest Hemingway, Pariz - premični praznik

Pariz - premični praznik je zbirka krajših zgodb, ki govori o času, ko je Hemingway živel v Parizu, med leti 1921. do 1926, s svojo prvo ženo Hadley in še ne enoletnim sinom. O času, ko je zapuščal novinarsko delo in se posvečal pisateljevanju. Drobna knjižica je bila po vsej verjetnosti tudi osnova za nastanek romana Pariška žena, pisateljice Paule McLain.

Hemingway je knjigo začel pisati na Kubi leta 1957. in jo dokončal v drugi polovici leta 1960. v Ketchumu,  malo pred smrtjo.

V romanu Pariz - premični praznik, se piše leto 1921. Ernest Hemingway (1899-1961) je pisatelj začetnik. Opušča poročevalsko delo za časopise v Torontu in se popolnoma posveti pisateljevanju. Piše zgodbe in novele, v glavnem o stvareh, ki jih dobro pozna. Trudi se jih prodati a zaenkrat brez večjega uspeha. V Parizu živi z ženo Hadley in sinkom. Rad obiskuje določene restavracije kjer piše, bere, opazuje in uživa ob dobri hrani in vinu.

Rad se sprehaja ob reki Seni kjer so na obrežjih postavljene stojnice s knjigami. Rad stavi na konjskih dirkah. Obožuje smučanje, poleti plavanje in morje. Rad ima boks in bikoborbe. Rad ima svojo ženo in sina. Rad ima ženske. Hadley je zvest mož, a kako dolgo, je samo vprašanje časa. 😎

Hemingway se druži z umetniki, slikarji in pisatelji, eni že uveljavljeni, drugi, tako kot on, v nastajanju. Med njegovimi prijatelji je pisatelj Scott Fitzgerald (1896-1940), ki je pravkar izdal svoj roman Veliki Gatsby. Z njegovo prodajo ni prav zadovoljen, toda obeta se mu tudi pisanje scenarija za film.

Hemingway obiskuje Gertrude Stein (1874-1946). Modernistična pisateljica in zbiralka umetniških slik ter oboževalka Picassa. Marsikaj mu svetuje in marsikaj Hemingway tudi ne upošteva. Njegovo generacijo ameriških umetnikov, ki se znajdejo in ustvarjajo v Parizu, označi za "izgubljeno generacijo".

Pariz - premični praznik je avtobiografska pripoved, kjer nam Hemingway  na odkrit način in včasih tudi z ostrim jezikom pripoveduje o svojih pariških prijateljih, ki danes spadajo med klasike svetovne umetnosti.

Ernest Hemingway
Pariz - premični praznik

Naslov izvirnika:
A moveable feast

Prevod:
Frančišek Mlakar

Založba Obzorja Maribor, 1991
146 strani


"Potem sem se spet lotil pisanja in se poglobil v zgodbo in se v njej izgubil. Zdaj sem jo pisal jaz, nastajala ni več sama, in pogleda nisem več dvignil, nisem se več zavedal časa niti nisem vedel, kje sem, in tudi novega ruma St. James si nisem več naročil. Dovolj mi je bilo ruma St. James in nanj sploh nisem pomislil. Potem je bila zgodba napisana in bil sem zelo utrujen. Prebral sem poslednji odstavek in potem sem dvignil pogled in se ozrl k dekletu, vendar je že odšlo. Upam, da je odšla z dobrim moškim, sem pomislil. Toda bil sem žalosten."
(Odlomek iz knjige, stran 11)

Pariška žena, Paula McLain

Roman Pariška žena je zgodba, ki jo pripoveduje prva žena ameriškega super pisatelja Ernesta Hemingwaya. V dvajsetih letih 20. stoletja sicer še ni bil super pisatelj, vendar so se zametki že kazali in Hadley Richardson jih je prepoznala in spodbujala.

V tistem času si je Ernest Hemingway malo opomogel od grozot prve svetovne vojne v kateri je bil tudi ranjen.  Preživljal se je s pisanjem oglasnih sporočil za različne revije. Pisal je tudi kratke zgodbe, ki so mu jih revije večkrat zavrnile. Njegova velika želja je bila pisati leposlovje, napisati veliki roman in postati slaven pisatelj. Hvala bogu, da je bil vztrajen 😎

Hadley in Ernest Hemingway se kmalu po poroki, ki je bila leta 1921, odpravita v Pariz kjer si v delavski četrti najdeta skromno bivališče. Ernest upa, da bo tu našel navdih in zanos za pisanje. Med tem še vedno piše za revije, poroča tudi z vojnih območjih, kot je bila grško-turška vojna.

Ernest Hemingway se v Parizu srečuje z umetniki in pisatelji, med njimi tudi Scott Fitzgerald, ki v tem času izda novi roman Veliki Gatsby. Pomagajo mu in ga spodbujajo k pisanju. Hadley mu ves čas stoji ob strani in mu pomaga po svojih močeh. Mlada zaljubljenca, kljub bolj žalostnem stanju na računu, kar precej potujeta po Evropi. Zelo rada smučata zato po nekaj mesecev preživita v Švici ali Avstriji. Poleg boksa, se Ernest vse bolj navdušuje za bikoborbe. Španija mu postane drugi dom, bikoborbe v Pamploni in Madridu pa pravi navdih za nove zgodbe in knjigo.

Ernest je bil zaljubljen v Hadley in pisateljevanje. Rad je imel družbo, boks, potovanja, tudi pijača je bila vedno pri roki. Bil je ponosen človek in poln načrtov, bil je pustolovec in zelo zabaven pa tudi vihrav. Marsikdaj je pokazal svoje boksarske veščine tudi, ko ga je kdo razjezil. Oboževal je pohvale. Tudi drugi so ga imeli radi, otroci, moški, kužki, še najbolj pa ženske. Slednje je oboževal tudi sam, saj se je kar štirikrat oženil. Zaradi druge ženske se je velika pariška ljubezen končala. Med njima je ostalo prijateljstvo, ki je trajalo vse do Hemingwayeve prerane smrti.

Paula McLain
Pariška žena

Naslov izvirnika:
The Paris Wife

Prevod:
Vesna Česnik Korošec

Založba KMŠ, Hiša knjig, Maribor, 2019
445 strani


"Montparnasse je bila najboljša četrt za umetnike in pisatelje. Dokler ne bi našla stanovanja, bi morala bivati v Hotel Jacobu na Rue Bonaparte. Bil je čist in ugoden in v bližini je bilo moč najti veliko ameriških intelektualcev. Na koncu se je Anderson usedel za mizo in napisal Ernestu predstavitvena pisma več slavnim izseljencem, ki jih je nedavno spoznal in se z njimi spoprijateljil, vključno z Gertrude Stein, Jamesom Joyceom, Ezro Poundom in Sylvio Beach. Vsi si bili ali bodo kmalu postali velikani umetnosti in literature ...
... Vsako pismo je v bistvu sporočalo isto, da je bil Ernest Hemingway neuveljavljen mladi poročevalec, čigar 'izjemni talent' ga bo ponesel daleč prek novinarskih voda."
(Odlomek iz knjige, stran 109/110)

Paula McLain se je rodila leta 1965. v Kaliforniji. Piše knjige leposlovja, ki jih izdaja New York Times. Pariška žena je postala mednarodna uspešnica, prevedena je v štiriindvajset jezikov. V mladosti sta njo in sestri zapustila oba starša, tako so več let preživele v rejniških družinah. Danes je uspešna pisateljica. S svojo družino živi v Clevelandu. (paulamclain.com)

Bill Clinton in James Patterson: Kje je predsednik?

Ko združita moči zelo plodovit ameriški pisatelj kriminalnih romanov James Patterson in bivši ameriški predsednik, ki je obiskal tudi Ljubljano, Bill Clinton, nastane berljiv in napet roman.

Avtorja sta ustvarila sodobno fikcijo, ki ni daleč od resnice. V glavni vlogi so sovražni hekerji, ki načrtujejo  kibernetski napad na državo, v tem primeru na Ameriko.

Krutih dejanj alla Patterson, zaradi katerih ga ne berem več, v romanu ni, a že misel na to kako zelo smo postali odvisni od računalnikov in, da lahko nekdo na daljavo z računalniškim virusom spravi državo v srednji vek in kaotično stanje pa tudi ni daleč od grozljivke.

Mlada hekerja, fant in dekle iz ene od vzhodno evropskih držav, ustvarita in namestita računalniški virus, ki bi ob sprožitvi Ameriko prestavil v srednji vek. Ko se zavesta kaj sta storila, se odločita stopiti v stik z ameriškim predsednikom. Onemogočila bosta virus v zameno za amnestijo, za katero naj bi posredoval predsednik. Uspe jima priti do predsednika. Ločeno. Vsak od njiju pozna polovico ključa za odstranitev virusa. Predsednik jima verjame in informacijo vzame zelo resno.

Predsednik je vdovec. Pred kratkim mu je umrla žena. Ima hčer, ki študira v Parizu. Sodeloval je v iraški vojni kjer je bil tudi ujetnik in doživel ter preživel mučenje. Vse je prestal in postal ameriški heroj.

Zelo resno je bolan toda kljub temu se junaško, kot se za heroja spodobi, vrže v boj s sovražnim virusom. Domovina je na prvem mestu. Obda se s peščico zanesljivih strokovnjakov. Dekle, ki je ustvarilo virus, ubijejo plačani morilci s hribovitega Balkana. Ostane mu še fant, ki je virus razširil. Nemčija in Izrael pošljeta na pomoč svoje strokovnjake, prav tako Rusija, čeprav jo sumijo, da je tudi sama vpletena v zaroto. Na žalost pa je zarotnik oziroma izdajalec tudi v Beli hiši.

Začne se bitka s časom, virus lahko izbruhne vsak čas. Ugotoviti morajo geslo s katerim lahko ustavijo virus. Računalniškim veleumom nikakor ne uspe odkriti gesla in izbrisati virusa. Hvala bogu, da herojski predsednik uporablja zdravo kmečko pamet, s katero se lahko rešijo tudi zelo zapletene stvari. Mu bo uspelo?

Bill Clinton
James Patterson
Kje je predsednik?

Naslov originala:
The President is Missing

Prevod:
Teja Mejak

Mladinska knjiga, Ljubljana, 2018
Zbirka Krimi
525 strani


"Demokratično udeležbo žene svet takojšnjega zadoščenja - Twitter, Snapchat, Facebook in štiriindvajseturne novice. Sodobno tehnologijo uporabljamo za povrnitev k primitivnim oblikam medčloveških odnosov. Mediji vedo, kaj se prodaja - razprtije in razdvajanja. To je tudi hitro in lahko. Jeza vse prepogosto obrodi več sadov kot odgovori; zamere več kot razum; čustva prevladajo nad dokazi. Licemerska posmehljiva opazka, pa naj bo še tako za lase privlečena, velja za odkrito. medtem ko se umirjen, utemeljen odziv zdi zrežiran in zlagan. To me spominja na staro politično šalo: Zakaj ti ljudje že na prvi pogled niso všeč? To človeku prihrani veliko časa.
Kam je izginilo objektivno poročanje?"
(Odlomek iz knjige, stran 69)

Peter James, Na smrt preprosto

Michael Harrison, mlad in uspešen podjetnik, je bil že od nekdaj vodja šestih prijateljev, s katerimi so marsikaj ušpičili. Bil je idejni vodja vseh nenavadnih potegavščin. Ko je druščina odrasla in so se prijatelji drug za drugim poročali, je vsakemu od njih priredil fantovščino, ki so jo še dolgo pomnili, saj je bila bolj kruta kot ne.

Končno je prišla na vrsto tudi Michaelova fantovščina. Prijatelji so pripravljeni na kruto maščevanje. Kako kruto bo, se niti ne zavedajo. Po obisku nekaj pivnic in ko so bili že dobro okajeni, so pijanega Michaela zaprli v krsto, mu dali voki-toki in ga živega zakopali v grob. Za dihanje so mu v majhno luknjico vtaknili cev. Je lahko še bolj kruto? Lahko.

Štirje pijani prijatelji, peti, ki je tudi Michaelov poslovni partner, je zaradi zamude letala odsoten, se s kombijem odpeljejo. Alkohol, objestnost in prehitra vožnja botrujejo hudi prometni nesreči v kateri umrejo trije prijatelji, četrti pa umre v bolnišnici, nekaj dni kasneje.

Sorodniki in prijatelji so zaradi nesreče pretreseni in v šoku. Toda kje je Michael? Njegova nevesta Ashley Harper je prepričana, da se mu je nekaj zgodilo, saj bi se v nasprotnem gotovo oglasil po telefonu ali kako drugače sporočil, da je z njim vse v redu.

Glede na to kakšen sloves ima Michael, so policisti sprva prepričani, da je to zopet ena njegovih potegavščin in se bo že pojavil, takoj ko bo izvedel za hudo nesrečo. Vse bolj pa je jasno, da je zadeva zrela za komisarja Roya Gracea. Mu bo uspelo pravočasno najti Michaela? Kako to, da Mark, ki je organizator fantovščine, nima pojma kje bi lahko bil prijatelj. In lepa, prijazna zaročenka Ashley, ki se vsem takoj prikupi, je tudi v resnici takšna? S takimi in podobnimi vprašanji se ukvarja komisar Grace. Pisatelj Peter James, nas skozi napeto zgodbo, z mnogimi preobrati, pripelje do zadnje strani, ko smo tudi bralci prav tako izmučeni kot komisar s svojo ekipo. 😎


Peter James
Na smrt preprosto

Prvi primer komisarja Roya Gracea

Naslov izvirnika:
Dead simple

Prevod:
Darja Divjak Jurca

Založba Učila, Tržič, 2016
398 strani




Grace je prikimal. "Tale Michael Harrison je ambiciozen in zaposlen poslovnež. Jutri zjutraj naj bi se poročil z žensko, ki se vsem po vrsti zdi nepopisno lepa. Dvajset minut pred usodno prometno nesrečo, v kateri so življenje izgubili štirje njegovi prijatelji, je njegov telefon crknil. V preteklem letu je na skrivaj preusmerjal denar iz svojega podjetja na bančni račun na Kajmanskih otokih - vemo vsaj za milijon funtov. Njegov poslovni partner, ki bi ravno tako moral biti na fantovščini, je bil iz določenih razlogov odsoten. Do zdaj vsa dejstva držijo?"
(Odlomek iz knjige, stran 134)

Britanski pisatelj Peter James se je rodil 22. avgusta 1948. v mestu Brighton in Hove, v Veliki Britaniji. Najbolj znan je po kriminalkah, v katerih nastopa v glavni vlogi pronicljivi štiridesetletni komisar Roy Grace. Njegove knjige so bile prevedene v 37 jezikov. Po marsikaterem pa so posneli tudi film. (peterjames.com)

Viewegh Michal, Primer nezveste Klare

Roman češkega pisatelja Michala Viewegha, Primer nezveste Klare, govori predvsem o nezvestobi, kot nam pove že naslov pa tudi o prijateljstvu in medsebojnih odnosih.

V detektivsko agencijo, v Pragi, ki je najboljša za raziskovanje nezvestobe, pride uspešen pisatelj Norbert Černy. Pod pretvezo, da želi raziskovati za svoj najnovejši roman o nezvestobi. Kaj kmalu se izkaže, da je bil to samo izgovor. Norbert je bolestno ljubosumen na svojo dvajset let mlajšo partnerko Klaro in želi, da detektiv Denis razišče ali ga dekle res vara.

Po nekaj srečanjih in pogovorih, ko izpraznita kar nekaj steklenic kvalitetnega vina, postaneta moška, ki mimogrede varata na veliko, prijatelja. Denis in sodelavka Nina se lotita dela. Sprva nič ne kaže, da je Klara, dvajsetletna študentka sinologije, nezvesta. Toda, samo sprva. V nekem motelu jo zalotita s svojim profesorjem. V želji, da bi obvaroval svojega novega prijatelja, mu Denis dogodek prikrije. Njegovo poročilo govori, da je Klara ena sama zvestoba. 😊

Zadovoljen, a kot vedno malce sumničav, Norbert Klari podari potovanje na Kitajsko, ki jo tako zelo obožuje. Prav tako nagrado da tudi Denisu, ki rad potuje. Mimogrede pa bo še malo popazil na Klaro, drugače povedano, še vedno bo vohunil za njo in poročal. A zadeve se zapletejo, ko se opazovalec in opazovanka zbližata in ko tudi detektive zasledujejo detektivi, ki niso prav nič sočutni.  😎

Michal Viewegh
Primer nezveste Klare

Naslov izvirnika:
Pripad neverne Klary

Prevod:
Nives Vidrih

Založba Sanje, Ljubljana, 2010
207 strani





"Veste, koliko danes stane poroka, kot se šika? Obleka iz Pariza, briljantna prstana, pojedina za dvesto ljudi? Enih štirideset jurjev je v primerjavi s tem mala malica."
Prvotno sem ga nameraval vprašati, tako kot vprašam vsakega klienta, če ve, kako bo ukrepal, ko bo zvedel resnico - ampak s svojo pripombo mi je v bistvu posredno odgovoril.
Če se bo izkazalo, da ga Klara vara, se ne bo poročil z njo.
(Odlomek iz romana, stran 57)

Michal Viewegh, češki pisatelj, se je rodil 31. marca 1962. v Pragi. Nekoč učitelj, danes uspešen pisatelj leposlovja. V svojih romanih se na duhovit pa tudi ironičen način loteva medsebojnih odnosov.

Umor v angleškem dvorcu, Sabine de la Brosse

Dogodek, ki se je zgodil leta 1983. v Westwycombu, na idiličnem angleškem podeželju, kjer so staro kmetijo preuredili v pravi mali dvorec, je pretresel Veliko Britanijo, Kalifornijo in velik del Amerike. Novinarka in pisateljica Sabine de la Brosse je o dogodku napisala pravo aristokratsko kriminalko in resničnosti dodala nekaj fikcije. Kljub temu je Umor v angleškem dvorcu, pretresljiva in grozna zgodba. Toliko bolj, ker vemo, da se je v resnici zgodila.

Michael Telling je boječ, neroden in vedno v nekakšnem krču. A pred drugimi vse to uspešno prikrije bogastvo, ki ga ima, saj je član ene najbogatejših družin na Otoku, družine Vestey. Ukvarjajo se z govedorejo in pridelavo hrane, svoja posestva imajo od Avstralije pa vse do Venezuele. Klan za svoje družinske člane skrbi več kot odlično. Kljub temu, da Michael ne dela nič, ima visoko rento, ki jo velikodušno deli med "prijatelje", ki mu na ta način ostajajo zvesti.

Monika Zumstag je njegovo pravo nasprotje. Močna, živahna in precej stremuška. Živi s starši v Kaliforniji in tu se z Michaelom spoznata.

Kmalu se poročita in preselita na bogataško angleško podeželje, v njun razkošen dom. Monika je navdušena nad tovrstnim življenjem. Z denarjem, ki ji ga Michael velikodušno daje, si lahko kupi karkoli si zaželi. Našla si je tudi prijatelje in vse se ji je zdelo čudovito. A ne za dolgo. Monica spozna, da je njen mož impotenten in to sproži pravi plaz zaničevanja in poniževanja. Tudi pred prijatelji mu ne prizanaša. Njena stalna mantra je, da se bo ločila in se vrnila v Kalifornijo. Michaela to zelo prizadene saj je noro ljubosumen, poudarek je na noro. Vohuni za njo in ji grozi: "Poskrbel bom, da me ne boš mogla zapustiti."

To se tudi zgodi. Na najbolj krut način, z umorom. Za dinastijo Vestey je to škandal in sramota, ki škoduje njihovemu imenu. Na vsak način morajo dokazati, da je Michael bolnik, ki se ne zaveda svojih dejanj. Samo tako si bodo lahko oprali svoje ime. Jim bo uspelo 😎

Sabine de la Brosse
Umor v angleškem dvorcu

Naslov izvirnika:
Meurtre dans un manoir

Prevod:
Stane Ivanc

Založba Prešernova družba Ljubljana, 1987
253 strani

"Začenjam se navajati na napetost, ki je med nama. Mogoče je tvegano, toda ravno zaradi te razdraženosti čutim, da živim. To je kot mamilo ... kot kokain, ki ga kdaj pa kdaj vzamem. Moram vibrirati, obstajati. Nikar ne misli, da nisem spoznala pravega Michaela. Celo bojim se ga, vendar čutim, da mi nič ne more. Kadar ni v krizi, vedno na koncu zmagam jaz."

(Odlomek iz knjige, Umor v angleškem dvorcu, stran 68)

Francozinja Sabine de la Brosse je bila novinarka in poročevalka časopisa Paris-Match. Pisala je članke o zdravju. Bila je lepa, elegantna, vedno brezhibno naličena in nikoli ni marala kavbojk. Primerjali so jo z Audreuy Hepburn. Vanjo je bil zaljubljen angleški igralec Peter O'Toole, vendar ga ni uslišala. Poročila se je s francoskim kirurgom. Umrla je maja 2017. v starosti 78 let. (parismatch.com)

Doris Dorrie: Kaj pa zdaj?

Fred in Claudia živita s svojo najstnico Franko v Nemčiji. Njihovo mesto je Munchen, prestolnica Bavarske. Živijo dobro, če ... Ja, če ne bi bilo če in nergave, zagrenjene najstnice. Zagrenjenost lahko razumemo. Franka je pri 16-ih letih zanosila, nadobudni, nesojeni očka se je najverjetneje skril v mišjo luknjo, tako da Franki ostaneta samo še starša. Odločijo se, da bo splavila in tako še vedno razumemo zagrenjenost in sočustvujemo s Franko.

Starša skušata z njo ravnati kot prijatelja, Franka se temu upira in pravi: "Starši so starši, ne prijatelji."

Da bi si Franka opomogla, jo je mama, ki je bolj duhovno naravnana, odpeljala v budistični kamp na jugu Francije. Tam se je malo sprostila, pridobila nekaj duhovnih izkušenj, za dobro mero pa se je še zaljubila v mladega lamo. Po vrnitvi domov, se je njeno nerganje in zagrenjenost nista kaj dosti zmanjšala. Pogrešala je svojega lamo.

Tokrat se na pot proti kampu s Franko odpravi oče kljub temu, da je do duhovnosti precej skeptičen. Toda pot spremeni tudi njega. Spozna kako si lahko srečen, tudi če nisi in, da je včasih dovolj, če samo prisluhneš svojemu dihanju in preprosto molčiš ter se ne sprašuješ preveč, kaj pa zdaj? 😎

Doris Dorrie
Kaj pa zdaj?

Naslov izvirnika:
Was machen wir jetzt?

Prevod:
Tina Stanek

Založba Mladinska knjiga, Ljubljana, 2005
Zbirka Kapučino
217 strani

'Jaz sem še kar strmel v čevlje. Tri dni, preden se je Franka vrnila iz Prage, sem si prvič v življenju kupil čevlje za štiristo evrov, v trgovini Church's na Bond Streetu. Pri svojih petinštiridesetih sem se končno počutil resnično odraslega. Najbrž je ravno v tistem trenutku moja hči zanosila. Ravno takrat, jasno. Ravno ko bi si človek rad privoščil malce počitka, malce zadremal, otroci kakšno ušpičijo.'
(Odlomek iz knjige, stran 14)

Isabel Allende, Otok pod morjem

Zgodba romana Otok pod morjem, pisateljice Isabel Allende, se dogaja v 18. stoletju in je ena sama žalost. Dogaja se v času, ko si je ena rasa vzela pravico, da izkorišča druge rase. V času suženjstva, enem izmed najbolj krutih obdobjih človeštva.

Prvi del obsežnega romana se dogaja na otoku Saint-Domingue, v Karibskem morju, nedaleč od Kube, med leti 1770. do 1793. Takrat je bila to francoska kolonija, danes se del tega ozemlja imenuje Haiti.

Mladi Parižan Valmorain Toulouse, se odpravi na dolgo potovanje z ladjo, na obisk k očetu, ki ima plantažo sladkornega trsa na otoku Saint-Domingue. Upa, da bo obisk kratek. Očetu posel ne gre prav dobro in potrebuje njegov nasvet. Toda ne samo posel, tudi zdravje mu hitro peša. Oče je na smrtni postelji in kmalu po snidenju s sinom, umre.

Valmorainu ne preostane drugega kot, da prevzame plantažo. Njegov načrt je, da plantažo obnovi, poišče dobrega upravnika in se vrne v ljubljeni Pariz. Obrnilo se je drugače. Valmorain je ostal na otoku, se poročil in dobil sina. Zanju je skrbela sužnja Zarite ali kot so jo  klicali Tete in je ena izmed osrednjih likov romana. Kot devetletno deklico so jo kupili in jo izučili za hišno sužnjo. Obstajali so tudi zunanji, poljski sužnji, ki so sekali sladkorni trs in ti so tudi najbolj trpeli. Poznali so samo delo, bič in lakoto. Po mnenju belih plantažnikov, črnci niso bili ljudje, temveč njihova lastnina, s katero lahko počnejo  kar hočejo.

Eugenia, Valmorainova žena, duševno zboli in Tete mora še bolj skrbeti zanjo in njenega sina. Na razpolago mora biti tudi gospodarju, saj je vendar njegova lastnina in z njo lahko počne kar mu je volja. Tako se jima rodi sin, kar ni po gospodarjevi volji in takoj ga oddajo. Čez čas se rodi še deklica. Ko ji jo hočejo vzeti, se Tete odločno upre in uspe ji deklico obdrži. Na otoku počasi a vztrajno vre. Grozote, ki jih počnejo s črnci, le te čedalje bolj spodbujajo k uporu. In ta se tudi zgodi. Povračilni udarec je prav tako krut, družine belcev ubijajo, prav tako kot so ti mučili in ubijali črnske družine. Eugenia je umrla, Valmoraina in njegovega sina pa na varno odpeljeta Tete in njegov nekdanji suženj. Uspe jim priti na čoln in se odpeljati na bližnjo Kubo. Otok Saint-Domingue postane prva samostojna črnska republika.

V drugem delu romana se Valmorain, Tete in otroka, s Kube, preselita v Louisiano. Zelo hitro pozabi kdo ga je rešil. Zopet ima plantažo in sužnje. V dobro mu lahko štejemo, da je izbral bolj človeškega delovodjo pa tudi s sužnji ni delal tako kruto kot večina plantažnikov. Tudi poročil se je. Žena pa ni imela prav nobenega razumevanja za zvesto Tete in to ji je tudi jasno pokazala. Le kako se bo to končalo. 😎

Isabel Allende
Otok pod morjem

Naslov izvirnika:
La isla bajo el mar

Prevod:
Veronika Rot

Mladinska knjiga, Ljubljana, 2012
Zbirka Roman
545 strani


'Slepil je čas z branjem ali pa z igranjem kart s Tete. To so bili edini trenutki, ko je ona podrla svoj obrambni zid in se navdušeno prepustila igri. Na začetku, ko jo je naučil igrati, je vedno zmagoval, toda uganil je, da namerno izgublja iz strahu, da ga ne bi razjezila.
"Tako ni zame prav nič zabavno. Poskušaj me premagati," ji je ukazal in nato začel po vrsti izgubljati. Osuplo se je spraševal, kako se lahko ta mulatka enakovredno meri z njim v igri logike, pretkanosti in računanja. Tete ni nihče naučil aritmetike, vendar je štela karte nagonsko, enako, kot je vodila stroške gospodinjstva. Možnost, da bi bila enako bistra kot on, ga je vznemirjala in begala.'
(Odlomek iz knjige, stran 132)

Isabel Allende - Japonski ljubimec

Robert Galbraith, Smrtonosna belina

Karizmatični detektiv Cormoran Strike, je v svoji mali detektivski agenciji sam in čemeren. Odpustil je svojo zvesto pomočnico Robin, ker ni upoštevala njegovih napotkov. Ko sta skupaj lovila serijskega morilca, se je kljub prepovedi sama odpravila za njim in napako skoraj plačala z življenjem.

Zdaj je Striku žal, pogreša Robin. Dobro sta sodelovala pa tudi drugače sta se dobro razumela. Da je njegova čemernost še večja, se je Robin poročila s svojim dolgoletnim fantom.

Cormoranovo kujanje prekine mlad fant, ki je očitno zmeden in prestrašen. Pove zgodbo o majhni deklici, ki so jo zadavili in zakopali, zavito v roza odejico. Fantu je ime Billy in dogodek, ki mu je bil priča v zgodnjem otroštvu, ga mori že vrsto let. Prepričan je, da mu lahko pomaga samo Strike. Toda tako kot je prišel, je fant tudi izginil v strahu, da bodo ubili tudi njega.

Robin se že na poroki zave, da je storila veliko napako. Matthew pokaže svoj pravi obraz, je manipulator in prešuštnik, kar je sodu izbilo dno in Robin ga zapusti.

Robin in Strike začneta novo sodelovanje, ko ju najame sam minister za kulturo. Želi, da raziščeta in najdeta osebo, ki mu grozi in ga izsiljuje. Zakaj? To se ministru svita, a ne želi razkriti. Za dobra detektiva je to pravi izziv pa še plačilo je super.

Četrta zgodba o detektivu Striku je dolga a ne dolgočasna. Ogromno oseb je vpletenih in prepletenih. Izkaže se, da je tudi zgodba, ki jo je povedal zmedeni in prestrašeni Billy, del zarote z grožnjami. Ko najdejo ministra za kulturo Jasperja Chiswella mrtvega na njegovem lastnem posestvu, se preiskovanje izsiljevanja in grožnje, spremeni v preiskavo umora. Kaj iz preteklosti je ministra tako bremenilo, da nihče od družinskih članov noče tega razkriti. Nekaj kar je bilo takrat zakonito, danes pa ni več. Strike in Robin tudi tokrat uspešno rešita primer 😎

Robert Galbraith (psevdonim)
J. K. Rowling
Smrtonosna belina

Naslov izvirnika:
Lethal White

Prevod:
Tina Stanek

Mladinska knjiga, Ljubljana, 2019
Zbirka Krimi
620 strani



'Ne eden ne drugi ne bi znal povedati, kdo se je zganil prvi in ali nista morda tega oba naredila hkrati. Preden sta se zavedela, kaj se dogaja, sta se že tesno objemala. Robinina brada je pristala na Strikovi rami, njegov obraz na njenih laseh. Zaudarjal je po potu, pivu in bolnišničnih razkužilih, ona pa je dišala po vrtnicah in nežnem parfumu, ki ga je pogrešal, ko je ni bilo več v pisarno. V objemu jo je občutil kot nekaj novega in hkrati znanega, kot bi jo objemal že pred davnimi časi in bi jo leta pogrešal, ne da bi se tega zavedal.'
(Odlomek iz knjige, stran 30)

Robert Galbraith je psevdonim zelo znane britanske pisateljice Joanne K. Rowling, ki je avtorica serije knjižnih uspešnic o Harryju Potterju. 53-letna pisateljica se je zdaj lotila tudi pisanja kriminalk, kjer v glavni vlogi nastopa karizmatični detektiv Cormoran Strike. In tudi tu je zelo uspešna. Eni pač znajo 😎

Jonas Jonasson - Nove prigode stoletnika, ki je zlezel skozi okno in izginil

Tam kjer se je prvi del zgodbe o stoletniku končal, se je drugi del začel. Na slikovitem otoku Bali, v Indoneziji. Prijatelja, Allan Karlsson, ki je postal stoenoletnik in šestinšestdesetletni Julius Jonson uživata morje, sonce, dobro hrano in precej pijače. Toda znameniti kovček z milijoni, ki je vse to omogočil, postaja vse bolj prazen. Tudi drugi del stoletnikovih dogodivščin je zelo zabavno branje, kot bi rekel pisateljev ded: "Če kdo govori samo po resnici, se ga sploh ne splača poslušati." 😎

Julius se je odločil, da bo prijatelju za rojstni dan podaril veliko torto s stoeno svečko, za kar je porabil kar nekaj denarja iz kovčka. Ker pa Allan ni preveč navdušen nad torto, se bosta še z balonom malce popeljala naokoli. Ampak kot smo že navajeni, tam kjer je Alan Karlsson, tam so težave, ki pa jih sam z lahkoto in nasmehom ter obilico humorja, tudi sam razreši.

Prva nezgoda med mnogimi se zgodi, ko po nesreči z balonom odletita sama in mimogrede odlomita še ročico za krmiljenje. Ko zmanjka pogonskega goriva, se znajdeta v košari, sredi oceana. Allan se prav nič ne  razburja. Vesel je, da mu je uspelo rešiti njegovo črno tablico, ki mu pove vse kar se dogaja po svetu, ostalo pa se bo tudi nekako rešilo ali pa se ne bo. Tudi novodobna socialna omrežja, kot sta facebook in twitter, mu nista tuja. Iz zagate ju reši ladja, za katero se izkaže, da je severno korejska.

Prijatelja se nehote znajdeta sredi diplomatskega preigravanja svetovnih sil in velesil. Srečujeta se z državniki in ministri. Od Kim Džong Una do Trumpa in Merklove. Tudi Putin je vpleten, njega sicer ne srečata, je pa itak za vse kar se na naši ljubi Zemljici zgodi, kriv on 😎

Mimogrede se spoznata še s simpatično pogrebnico Sabine, ki se piše enako kot Julius. Nista v sorodu, glede na to, da sta si zelo simpatična, mogoče še bosta. Pred mafijcem zbežijo v Kenijo in se znajdejo v safari parku, kjer lahko opazujejo leve, slone in druge afriške živali. Tu bi bilo še meni všeč.

Kakorkoli obrneš, ekipa je lahko zelo vesela, da ima Allana Karlssona, strokovnjaka za skoraj vse, ki je s svojo tablico že rahlo nadležen a kljub temu zabaven in nepogrešljiv. Vse najboljše za stoprvi rojstni dan. 🎂

Jonas Jonasson

Nove prigode stoletnika,
ki je zlezel skozi okno in izginil

Naslov izvirnika:
Hundraettaringen som tankte han tankte for mycket

Prevod iz angleščine: Andrej Hiti Ožinger

Založba Mladinska knjiga, Ljubljana, 2018
430 strani

"V resnici bi krivdo za svoj neuspeh najrajši pripisala Allanu Karlssonu, ki mu je uspelo v pičlih nekaj mesecih premešati štrene na štirih celinah. Že nekaj časa ni bilo o njem ne duha ne sluha. Se pripravlja na peto celino?
Toda globoko v sebi se je zavedala, da Karlsson ni prav nič kriv. Očitno ima samo dar za to, da se ob napačnem času znajde na napačnem kraju.
Že stoprvo leto zapovrstjo. " 😎
(Odlomek iz knjige, stran 423)

Švedski pisatelj Jonas Jonasson se je rodil 6. julija 1961, na jugu Švedske, v mestu Vaxjo. Sprva je bil novinar in lastnik medijske hiše, ki jo je po dvajsetih letih dela, zaradi pregorelosti prodal in se posvetil pisateljevanju. Za to dejanje smo mu hvaležni. Vsaj večina. 😊 (goodreads.com)

Viveca Sten, Tiha voda

Sandhamn je otok na Švedskem, nedaleč stran od glavnega mesta Stockholma. Na idiličnem otoku, z lesenimi hiškami, se ljudje ukvarjajo z ribolovom in turizmom. Na njem živijo tudi ljudje z drugimi poklici, ki sta jim ribolov in jadranje zgolj hobi. Pa tudi takšni in drugačni bogataši, ki so na otoku kupili posestvo in tu počitnikujejo. V tak idiličen kraj je, švedska pisateljica in nekdanja odvetnica Viveca Sten, umestila dogajanje v seriji knjig s skupnim imenom, Umori na Sandhamnu. Prva med njimi ima naslov, Tiha voda.

Nekega jutra prebivalce otoka presune novica, da je jutranji sprehajalec s svojim kužkom, na obali našel moško truplo zapleteno v ribiško mrežo.

Na prizorišče stopi inšpektor Thomas Andreasson. Štiridesetletnik, ki je odraščal in živel na sosednjem otoku. Tja zdaj hodi občasno saj je doživel nekaj najhujšega kar se lahko zgodi človeku. V spanju mu je umrla komaj tri mesece stara hči. Tega ne preboliš zlahka. Ko sta se ločila z ženo pa se je Thomas zakopal v delo, da bi vsaj malo pozabil na vse gorje, ki ga je doletelo.

Očitno je bil moški kar nekaj časa v morju. Nihče ne ve kdo je. Vsi so si edini, da ni domačin. Čez nekaj dni najdejo še eno truplo. Tokrat je to ženska, srednjih let. Tudi ona ni z otoka. Thomas ugotovi, da sta umrla v sorodstvu. Sta bratranec in sestrična. Kaj sta iskala na otoku, kdo in zakaj ju je umoril? Vprašanj ogromno, odgovorov premalo. Da je zmešnjava še večja, na nekoč miren otok, naplavi še eno truplo. Tokrat ga prepoznajo. Gre za domačina, ki je opravljal priložnostna dela in je veljal za zelo umirjenega človeka.

Inšpektor Thomas Andreasson bo seveda razvozlal vse vozle in nam razkril presenetljiv konec. Pri tem mu pomagajo sodelavci in prijateljica Nora, ki je odvetnica in z družino živi na otoku. Thomas in Nora sta zelo dobra prijatelja še iz otroških let.

Viveca Sten
Tiha voda
Umori na Sandhamnu

Naslov izvirnika:
I de lugnaste vatten

Prevod:
Irena Modrijan

Založba Didakta, Radovljica, 2016
353 strani

'Pred oči si je naslikala podobe več družin, ki so v preteklih letih prišle na Sandhamn. Kot vsi drugi, le da imajo več denarja. Nekateri od njih se skušajo kar najbolj vključiti v skupnost, drugi pa zanjo sploh nimajo občutka. Nekateri zapravijo celo premoženje za obnovo posestva, ki so ga kupili, drugi pa hišo uničijo s tem, da vse zmečejo ven in jo prenovijo po najnovejših trendih, ali pa zgradijo strahotno grde prizidke, ki niso za nikamor.'
(Odlomek iz knjige, stran 170)

Viveca Sten se je rodila 18. junija 1959. v Stockholmu na Švedskem. Delala je kot odvetnica, leta 2011. pa se je posvetila pisateljevanju. Njena družina ima že sto let hiško na otoku Standhamn, kamor je postavila dogajanja v svojih kriminalkah. Z možem in tremi otroci živi severno od Stockholma. (Vir: vivecasten.com)

Nenavadno romanje Harolda Frya - Rachel Joyce

Harold Fry je upokojenec, star 65 let in z ženo Maureen živi v hiši na jugu Anglije, v mestu South Devon. Sta umirjen a zelo razdvojen par. Nekoč sta se imela zelo rada, toda po tragični smrti njunega edinega sina sta se medsebojno obtoževala za njegovo smrt in se odtujila. Od takrat sta živela vsak v svoji sobi in pogovarjala sta se samo še o nujnih zadevah.

Nekega dne Harold prejme kratko pismo od nekdanje sodelavke Queenie Hennessy, s katero se nista videla ne slišala vse od kar je ona pred kar nekaj leti nenadoma odšla iz podjetja. Sporočilo je zelo žalostno. Queenie je hudo bolna, ima raka in leži v hospicu, na severu Anglije, v mestu Berwick na Tweedu. S tem sporočilom se je želela posloviti od sodelavca in prijatelja.

Harolda je novica zelo potrla. Napisal je Queenie kratko pismo in se odpravil do poštnega nabiralnika. Ko je prišel do njega pa ni bil prepričan, da bi rad pismo odposlal. Sprehodi se do naslednjega nabiralnika pa še do enega, ko dobi preblisk, kaj pa, če se do Queenie odpravi kar peš in ji pismo osebno izroči. Tako bo prisiljena počakati in ne bo umrla. Take misli so se mu podile po glavi. Želel je videti prijateljico in jo ohraniti pri življenju pa tudi domov, v samoto svoje sobe, se mu ni dalo.

Telefoniral je v hospic in pustil sporočilo za Queenie ter se odpravil na dobrih tisoč kilometrov dolgo pot. Romanje je bilo, milo rečeno, res nenavadno. Nevajen dolge hoje, v neprimerni obutvi, brez telefona. Kljub vsemu, Harold gre naprej. Kar je obljubil, bo storil pa naj stane kolikor hoče. Romanje se je na momente spreminjalo v pot kesanja in sprejemanja drugih ljudi. Hodil je po poti kjer ga je spremljala slikovita narava in razmišljal je o svojem odnosu do sina, s katerim se nikakor nista uspela zbližati. Razmišljal je o svoji ženi, ki jo je imel zelo rad in kako se je lahko zgodilo, da sta se tako odtujila.

Harold je hodil kljub poškodbam, ki jih je dobil in kljub razbolelim nogam. Spoznaval je različne ljudi, lepoto svoje države, razmišljal in hodil, hodil ... Mu bo uspelo doseči zastavljeni cilj, bo Queenie zdržala do njegovega prihoda, kaj pa njegova žena Maureen?
Zanimivo in berljivo do zadnje strani. 😎

Rachel Joyce
Nenavadno romanje Harolda Frya

Naslov originala:
The UnlikelyPilgrimage of Harold Fry

Prevod:
Neža Božič

Založba Mladinska knjiga, Ljubljana, 2016
Zbirka Kapučino
327 strani

"Konec dežja je prinesel obdobje bujne rasti. Zdelo se je, da drevesa in rože buhtijo od barv in vonjev. Tresoče se veje divjega kostanja so nosile nove stožce cvetov. Ob cestnem robu so na gosto rasli beli dežniki gozdne krebuljice. Vrtnice vzpenjavke so se dvigale ob vrtnih zidovih in prve temno rdeče potonike so se odprle kot stvaritve iz papirnatih robčkov."

(Odlomek iz knjige, stran 159)

Rachel Joyce se je rodila leta 1962. v Londonu. Roman "Nenavadno romanje Harolda Frya" je njen prvi roman. Napisala ga je, ko je izvedela, da je njen oče zbolel za rakom. Tako kot je Harold s svojim pešačenjem želel ohraniti Queenie živo, tako je želela Rachel Joyce, s pisanjem ohraniti pri življenju svojega očeta. (Vir: dailymail.co.uk)

Pogrešana - Anna Katharine Green

Pogrešana je zanimiva kriminalka, v stilu priljubljene Agathe Christie. Oziroma ravno obratno, saj se je Anna Katharine Green rodila štiriinštirideset let prej kot Agatha Christie. Kakorkoli že obe sta mi super. Agatha Christie je na vrhu moje lestvice priljubljenih pisateljev detektivk, zdaj pa sem po zaslugi založbe LYNX, odkrila še Greenovo. 😎

In kakšna je detektivska zgodba.
V detektivsko pisarno pride starejša, razburjena ženska in prijavi ugrabitev mladega dekleta. Ugrabljena naj bi bila iz bogate meščanske hiše v kateri je nekaj časa živela, ne da bi o tem karkoli vedel lastnik hiše. Prijaviteljica je gospodinja v omenjeni hiši, vendar mlademu detektivu, ki jo je sprejel, ne ve povedati kaj dosti. Ne ve, ali noče! Vztraja, da je bilo dekle ugrabljeno in da jo mora policija poiskati.

Mladi detektiv je, od slišanega, malce zmeden in za pomoč zaprosi izkušenega detektiva Gryca. Ebenezer Gryce je glavna zvezda detektivskih romanov Anne K. Green. Razumevajoč, empatičen in s pravim občutkom za podrejene, ki jih zna tudi nesebično pohvaliti za njihovo delo in po potrebi tudi prepustiti zasluge za uspešno rešen primer.

Gryce zelo resno vzame primer pogrešane mladenke. Pogovori se z lastnikom hiše, gospodom Blakom, ki zanika prav vse namige, da je dekle poznal in da je vedel, da prebiva pod njegovo streho. A klobčič je načet in vse bolj in bolj se odvija. Izkaže se, da je gospod Blake zelo dobro poznal mlado žensko. Le kam je izginila 😎                           

Anna Katharine Gree
Pogrešana

Naslov izvirnika:
A strange disappearance

Prevod:
Matejka Križan

Založba LYNX, Juršinci, 2017
178 strani



"Poizvedba je razkrila še nekaj zanimivih dejstev. Kot prvo, tega gospoda, ki je imel vse pogoje za to, da bi sijal v družbi dam, tam niso nikoli opazili, ampak je svoj prosti čas zapolnil z dolgimi sprehodi po mestnih ulicah, kjer so ga več kot enkrat videli govoriti z ubogimi dekleti na vogalih ulic ali v slepih ulicah. Zadnja, s katero je govoril in ki na podlagi opisa ustreza dekletu, ki je bilo ugrabljeno iz te hiše ..."
(Odlomek iz knjige, stran 90)

Anna Katharine Green se je rodila 11. novembra 1846. v Brooklynu, New York. Umrla je 11. aprila 1935. v Buffalu, New York. Je ena prvih ameriških pisateljic detektivskih zgodb, ki so postale prava uspešnica. Za verodostojnost zgodb ji je bil v pomoč oče, ki je bil odvetnik. (britannica.com) 

Čisto običajna družina, Mattias Edvardsson

Čisto običajna družina, oče Adam Sandell je pastor, mama Ulrike je uspešna odvetnica in hči Stella je bolj ali manj uspešna najstnica, vse dokler je ne obtožijo umora prijatelja in ljubimca, ki ga označijo tudi za psihopata, tridesetletnega Chrisa Olsena.

Švedski pisatelj Mattias Edvardsson je tudi profesor psihologije. V svojem romanu 'Čisto običajna družina', se loti tudi psihološke obravnave medsebojnih odnosov družinskih članov.

Družina Sandell živi v idiličnem mestu Lund, na skrajnem jugu Švedske. Koliko se med seboj poznajo! Mama se posveča svoji advokatski karieri, zaradi katere je večino časa v Stockholmu. Za Stello v glavnem skrbi oče. V mlajših letih je čas preživljala z očetom pastorjem, v cerkvi.

Stella je bila od nekdaj nenavaden otrok. Čeprav ji učenje ni delalo težav pa se je težko sprijaznila s pravili strogega reda, ki niso dopuščala nobene samostojnosti. Tudi z drugimi otroci se je težko spoprijateljila. Njena edina prijateljica, ki jo je razumela in sprejela tako kot je, je bila Amina. Skupaj sta trenirali rokomet in bili zelo uspešni. Toda Stella se je naveličala trenerjevih ukazov in je igranje rokometa opustila.

Dekleti se še vedno družita. Zdaj sta stari devetnajst let in skupaj pohajkujeta tudi po lokalih in diskotekah. Zabava mora bit. Pogovarjata se o fantih in se nedolžno spogledujeta. Vse dokler v nekem lokalu ne naletita na nekoliko starejšega šarmerja Chrisa. Ta v svoje osvajalske mreže uspešno zapelje obe. Nekega dne pa ga najdejo zabodenega. Nekdo ga je umoril in vse sledi kažejo na Stello, ki jo aretirajo in zaprejo.

Starša sta pretresena, ne moreta verjeti, da se jim kaj takega dogaja, saj oni so ja čisto običajna družina. Toda sodni mlini so se zagnali in potrebno je rešiti kar se rešiti da.

Izredno napet in berljiv psihološko, kriminalni roman, kjer lahko bralci samo molimo, da dekleti nimata nič z umorom psihopata. 😎

Mattias Edvardsson
Čisto običajna družina

Naslov originala:
En helt vanligfamilj

Prevod:
Danni Stražar

Založba Učila, Tržič, 2019
447 strani





"Stella Sandell je utemeljeno osumljena umora."
'Noben starš ne verjame, da bo kdaj slišal ime svojega otroka, izgovorjeno v takem kontekstu. Nihče, ki mu je otrok ležal na prsih in brcal z miniaturnimi nožicami ter z brbotajočim smehom, si tega ne bi mogel predstavljati. Zgodi se drugim. Ne nama. 
Nimava težav z zasvojenostjo, sva akademika z visokimi prihodki. Dobrega zdravja sva, telesno in duševno. Nismo neurejena družina z obrobja in finančnimi težavami.
Bili smo čisto običajna družina. Ne bi smela sedeti tukaj. A sva vseeno sedela.'
(Odlomek iz knjige, stran 70.)

Mattias Edvardsson se je rodil leta 1977. Živi v bližini mesta Lund, kamor je postavil dogajanje svojega romana Čisto običajna družina. Je švedski pisatelj in profesor psihologije in švedskega jezika na srednji šoli. Ukvarja se tudi s petjem v punk skupini in treniranjem nogometa. (Vir: mattiasedvardsson.se)

Sodni dnevi, Peter Čeferin in Vasja Jager

Pozabite na Grishama, prihaja Čeferin. 😎 Slovenski odvetnik Peter Čeferin je v preteklosti napisal in izdal odlične anekdote iz svoje odvetniške prakse. Tokrat pa se je lotil kriminalke, ki je prav tako odlična in napeta do zadnje strani. Pri nastajanju romana je sodeloval tudi novinar Vasja Jager. Dogaja se v Ljubljani, na sodišču, v Budvi in v Beogradu. Nekakšna "balkanska posla" bi lahko rekli. Ampak, kaj pa če je vse res!

Edvard Melik je odličen in uspešen odvetnik. Ima odraslega sina in pravkar mu je umrla žena. Čeprav je bilo njegovo odvetniško delo vedno na prvem mestu pa ga je ženina smrt zelo pretresla. Zapre se v svojo razkošno vilo in se utaplja v svoji žalosti in viskiju. Da bi se zaprl v hišo skupaj z ženo, ko je bila ta še živa in zdrava, mu ni nikoli prišlo na misel. Vse je bilo podrejeno reševanju obtoženih za različna kriminalna dejanja pri čemur so mu pomagala tudi ženska bitja in s kakšno se je zbližal tudi drugače.

Kakor koli že, Edvard Melik se le odloči zapustiti svoje žalostno domovanje in se odpravi v pisarno kjer ga že nestrpno pričakujejo. Za pomoč ga zaprosi zaskrbljena mama čigar sina so obtožili umora. Melik se odloči, da bo primer sprejel in vsaj malo preusmeril svoje misli drugam.

Tomi Klajn je tridesetletni mladenič s paleto težav. Največja je obtožba, da je v Budvi umoril svojega partnerja Karla Marona, ko je ta bival v svoji obmorski vili. Maron je bil novopečeni bogataš. Kako je obogatel ne ve niti sam bog. Preprodaja orožja, mamil, poceni odkupljeni certifikati ...? Zdaj mu vse to nagrabljeno bogastvo ne pomaga prav nič pa tudi Klajnu ne. Država, sodišče, tožilstvo, skorumpirani politiki, stric iz ozadja, ki vpletene drži v šahu in zahteva obsodbo. Odvetnik Melik je prepričan v nedolžnost svojega klienta in zanj se bori kot lev. Postopoma mu je postajalo vse bolj jasno, da tu ne more zmagati. Potrditev je dobil, ko so ga zvabili v Beograd in ga tam skoraj ubili. Obsodili bojo nedolžnega.

Po končanem sojenju, po čistem naključju ali pa niti ne, Melik sreča na pokopališču strica iz ozadja. Ta mu mirno razkrije vso resnico o primeru Maron in nato mirno odide. Njegovi resnici je bilo zadoščeno. Ni važno kako in na kakšen način 😎

Peter Čeferin
Vasja Jager

Sodni dnevi


Cankarjeva založba, Ljubljana, 2019
231 strani



"Melik je gledal skozi okno v gostilni As. Videl je obrise nogometnih kibicev, ki so na drugi strani pri Cutty Sarku pred zasloni spremljali neko tekmo in mahali natakarici za novo rundo. Slišal je smeh in radostne klice. Kozarci so žvenketali, ko so trkali skupaj. Najpomembnejša tekma v življenju. Vsak teden znova.
Razredni prepad je pot, ki teče med dvorišči skozi Knafljev prehod. Nič posebnega, siva in prašna, golobji iztrebki in pozabljen kovanec na tlaku. Dobra dva metra širine. Pa vendar ločuje svetove."
(Odlomek, stran 118/119)

Če še niste vedeli, zdaj veste, ko boste šli skozi Knafljev prehod, da se boste lahko pravilno odločili 😎

Gail Honeyman, Eleanor Oliphant je povsem v redu

Eleanor Oliphant je tridesetletna mladenka, je zaposlena in živi sama v socialnem stanovanju. Prijazna je in družabna ženska, a kljub temu se počuti odrinjeno in osamljeno. Berljiv roman nas do zadnje strani drži v negotovosti in vseskozi se sprašujemo ali je Eleanor res povsem v redu?

Tako Eleanor spoznamo že na začetku romana. Je nekoliko posebna, drugačna, nevešča socialnih veščin, sodelavci se ji posmehujejo in jo odrivajo. Prepričala se je, da jo vse to ne moti preveč. Že od otroštva, ki ga je preživela večinoma v rejniških družinah in domovih, je vajena tega. Sprijazni se in sprejme vsako odklonitev okolice. Kaj vse se je z Eleanor dogajalo pred tridesetim letom spoznavamo počasi in po delčkih, ki jih izvemo skozi njena razmišljanja, spomine in terapijo, ki jo končno pripelje na pot ozdravitve in drugačnega življenja.

Eleanor je odkrita, ne pretvarja se in pove točno tako kot misli. V stilu Sheldona iz moje priljubljene nadaljevanke Veliki pokovci. Ko jo v salonu za manikiro vprašajo ali želi njihovo kartico zvestobe, jim odgovori: "Ne, hvala. Nikdar več ne pridem na manikiro. Enako stvar lahko naredim sama doma, še boljšo, zastonj."

Eleanor se resnično ni znala pretvarjati. Ko jo na plesu soplesalec povabi na pijačo, mu iskreno odgovori: "Ne želim sprejeti pijače od tebe, ker ti bom potem primorana kupiti še eno v zameno, bojim pa se, da si s tabo ne želim preživeti časa, potrebnega za dve pijači."  😎

Ves čas se druži z Raymondom, prijaznim računalničarjem in sodelavcem. Ob tem se niti ne zaveda v kako veliko pomoč in oporo ji je. On je tisti, ki spozna, da ima Eleanor resne težave. Prepriča jo, da poišče zdravniško pomoč, kjer ji postavijo diagnozo: depresija. Na terapijah se tudi njej sami razkrije kaj vse je doživljala, kaj je potlačila in kaj si je samo domišljala. In tega ni bilo malo.

Gail Honeyman
Eleanor Oliphant je povsem v redu

Naslov izvirnika:
Eleanor Oliphant is cpmpletely fine

Prevod:
Katarina Žakelj

Založba Učila, Tržič, 2017
352 strani


"Opazila sem, da je pogledoval proti meni in nato upočasnil korak, da sva hodila z enako hitrostjo. Ugotovila sen, da takšne majhne geste - kako mi je njegova mama skuhala čaj po obroku, ne da bi me vprašala, se spomnila, da pijem nesladkanega, kako je Laura dala na krožnik dva majhna piškota, ko mi je v salonu prinesla kavo - takšne reči lahko veliko pomenijo."
(Odlomek iz knjige, stran 176)

"Priljubljeni ljudje se morajo včasih smejati rečem, ki se jim ne zdijo zelo smešne, počno stvari, ki si jih ne želijo zares, v družbi ljudi, ki jim zares ne ustreza. A ne jaz. Že pred leti sem se odločila, da če bom izbirala med tem ali samoto, bom izbrala samoto."
(Odlomek iz knjige, stran 217)

Gail Honeyman se je rodila leta 1972, na Škotskem. Odličen roman 'Eleanor Oliphant je povsem v redu', je njen prvenec in prejemnik številnih literarnih nagrad.