Kossi Komla Ebri - Neyla

Avtor romana oziroma novele, Neyla, Kossi Komla - Ebri, je danes zdravnik in kirurg. Študiral je v Italiji, kjer še vedno živi in dela. Rodil se je leta 1954. v afriški državi Togo. V svojem delu piše o migracijah, o življenju ljudi v Afriki, o vsakdanjem boju za preživetje in kot dan in noč različnem življenju v Afriki in Evropi.

Kossi Komla Ebri piše, kako Afričani verjamejo, da je Evropa bogata, da v njej ni revnih in izkoriščanih. To jim potrjujejo tudi številni turisti, ki prihajajo v Afriko, zapravljajo in se vozijo v imenitnih avtomobilih. Nihče jim ne pove, da so taisti turisti, leto ali še več, varčevali in trdo delali, da so si lahko privoščili tako potovanje.

Ko afriški družini uspe poslati v Evropo, na študij ali na delo, svojega odraščajočega otroka, pričakujejo, da bo ta poskrbel za svojo družino v Afriki. Pa ne samo za najožjo družino. Ne, poskrbeti mora za širok krog družinskih članov in še za nemalo prisklednikov, ki se skušajo dokopati do dobrin. 

Iz istega razloga se družina boji, da bi se njihov otrok in prihodnji hranilec družine, poročil z Evropejko. To bi bila katastrofa, saj bi ostali brez pričakovane pomoči. Poročiti se mora z Afričanko, zato ga ob obisku domačih, vedno čaka množica deklet. Družina upa, da bo med njimi tista prava. 😎

V noveli spoznavamo življenje Afričanov v mestu in na podeželju, njihovo vraževerstvo, revščina, boj za preživetje. Kljub, za večino, težkemu življenju pa v odnosih med starimi in mladimi, prekašajo Evropo na celi črti. Spoštljiv odnos do starejših je samoumeven. Če se kakšen mladič spozabi, lahko na javnem mestu posreduje vsaka odrasla oseba in mu pove, kar mu gre. Otrok odraslega upošteva, čeprav v sebi tudi "pogodrnja". 😊Red mora bit.

Ocena: 4/5

Surikate v ZOO Ljubljana

Kossi Komla-Ebri

Neyla

Naslov izvirnika:

Neyla

Prevod:

Ingrid Vidmar

Založba Iskanja, Ljubljana, 2021

161 strani

'Dvorišče je bilo ogromno in lepo urejeno. Pri vhodu so bili stričevi prostori, sledile so sobe njegove prve žene in njenih otrok, na drugi strani sta bivali drugi dve ženi. Odprto kuhinjo na dvorišču so uporabljale vse tri, prav tako kabino za prhanje, ki je bil nekako do pasu ograjen kvadraten prostor na ilovnatih tleh.' (Odlomek iz knjige Neyla, Kossi Komla Ebri, stran 106)

Paolo Cognetti - Osem gorá

Pietro je s starši živel v Milanu. Oba sta oboževala gore. Ko je bil Pietro star enajst let, sta najela hiško v manjši vasi, ob vznožju gora. V vasi je bilo malo prebivalcev, med njimi pa je bil pastirček Bruno, ki je bil Pietrovih let.

Sprva bolj plaho in previdno spoznavanje dveh fantičev iz popolnoma različnih okoljih, se je razvilo v prijateljstvo, ki je trajalo več desetletij. 

Roman Osem gorá, italijanskega pisatelja in scenarista Paola Cognettija, ima tri dele. V prvem delu sta Pietro in Bruno mlada najstniška fanta, ki rada raziskujeta bližnji gozd, struge hudournikov in zapuščene in razpadajoče kamnite hiše. Pietro se s svojim očetom udeležuje pohodniških tur v čudoviti alpski svet. Čeprav so poti naporne, je tudi Pietro navdušen nad lepoto gor. Včasih se jima je pridružil tudi Bruno. A počitnic je prehitro konec. Pietro odide s starši v Milano, Bruno pa ostane v zavetju gora. 

Po nekaj letih se prijatelja znova srečata. Zdaj odrasla, tridesetletnika, sta ves čas vedela, kaj se dogaja z drugim. Vezni člen je bila Pietrova mama, ki je kljub zgodnji moževi smrti, še vedno prihajala v svoj drugi dom. Bruno je zidar, Pietro pa ne ve, kaj bi počel. Študij je opustil, mogoče bi pa rad snemal dokumentarce. 

V tretjem delu se Pietro odpravi v Himalajo. Tudi tam ga zasvojijo gore in življenje preprostih ljudi. Mogoče mu bo pa le uspelo posneti kakšen dober dokumentarec. A v Italiji ga potrebuje Bruno. Prijatelj, ki že vse življenje živi v naročju Dolomitov in se je tam vedno odlično počutil, se je znašel v težavah in Pietro se vkrca na prvo letalo proti Italiji.

Zanimiva zgodba o dveh fantih, ki odraščata v različnih okoljih. Kljub temu se spoprijateljita, saj ju druži ljubezen do gora in samotnih poti.

Ocena: 4,5/5

Mangart

Paolo Cognetti

Osem gora

Naslov izvirnika:

Le otto montagne

Prevod:

Luka Novak

Založba Totaliteta, Ljubljana, 2020

235 strani

'Če je bil tam gori tak raj, zakaj potem nismo ostali v gorah in v njih bivali? Zakaj smo hoteli odvleči prijatelja, ki se je tam rodil in odraščal? In če je bilo mesto ogabno, zakaj smo ga silili, naj biva v njem z nami? To je bilo tisto, kar sem hotel vprašati očeta. In mamo, če smo že pri tem. Kako sta lahko tako prepričana, da vesta, kaj je dobro za nekoga drugega? Kako ne pomislita, da morda sam najbolje ve?'  (Odlomek iz knjige, Paolo Cognetti - Osem gora, stran 74)

Kravice na paši

Ilaria Tuti - Cvetje nad peklom

 

Zgodba romana Cvetje nad peklom, italijanske avtorice Ilarie Tuti, je grozljiva in pretresljiva. Dogaja se v idilični alpski vasici, ki leži na meji med Italijo in Avstrijo. To kar se je dogajalo na obeh straneh meje pa ni prav nič idilično.

V gozdu najdejo iznakaženo moško truplo. Izkaže se, da gre za gradbenega inženirja, ki je bil vodja gradbišča nove smučarske proge. Nasprotnikov gradnje, predvsem pa odkupu zemljišč po katerih bo potekala nova smučarska proga, je bilo kar nekaj. Primer dodelijo komisarki Teresi Battaglia.

Šestdesetletna izkušena preiskovalka ima tudi sama velike težave. Živela je z nasilnim možem, zdaj pa jo pesti sladkorna bolezen in kar je še huje ima simptome hude, neozdravljive bolezni. Kljub temu se primera loti zavzeto in z vso vnemo. Njeno ekipo dopolni mladi novinec, inšpektor Massimo Marini. 

Najdejo še dve trupli. Kljub temu, da je vaščane strah pa pri preiskavi neradi sodelujejo. Živijo od smučarskega turizma in strah pred izgubo zaslužka je večji.

Komisarka Teresa Bataglia odkrije, da so za rešitev primera ključni štirje desetletniki. Mathias, Diego, Oliver in Lucia so dobri prijatelji, ki skrbijo drug za drugega. Srečujejo se globoko v gozdu in se pogovarjajo o svojih težavah doma, kjer so namesto ljubezni in varnosti, deležni zanemarjanja in marsikdaj tudi udarcev. Otrokom je v gozdu očitno nekdo prisluškoval, kajti vsi umorjeni so povezani z njimi.

Vzporedna zgodba se dogaja leta 1978. Nekdanjo Šolo so spremenili v avstrijsko sirotišnico. Nič nenavadnega, če ne bi tamkajšnji zdravnik izvajal grozljive poskuse na dojenčkih. V prvem nadstropju, v sobi z imenom Gnezdo, so zaklenili otroke brez imen, imeli so samo številke. Otročki niso imeli nobenih stikov z ljudmi, da o objemih in ljubkovanju niti ne govorimo. Tisti, ki jih je hranil, je imel na glavo poveznjeno kapo in izrez za oči. Osebje se je ravnalo po načelu 'Glej, opazuj in pozabi.' Namen sprijene raziskave je bil ali so družabni stiki bistveni za preživetje človeka. Najhuje je, da so tovrstne raziskave resnično delali in zgodba Ilarie Tuti ni popolna fikcija. 

Ocena: 4/5

Ilaria Tuti

Cvetje nad peklom

Naslov izvirnika:

Fiori sopra l'inferno

Prevod:

Maša Sitar

Založba Učila, Tržič, 2020

336 strani

'Lutka iz blaga jo je gledala. Sedela je na verandi, ki jo je Lucia čistila. Bila je nenavadna, zaradi česar ji je bila všeč. Ni bila kot nobena druga lutka na svetu. Nekdo jo je sešil z vrvico, z robatimi šivi, dobro vidnimi v juti. Lasje so bili iz konjske žime in so imeli enak vonj, kot ga je neznanec pustil v hiši: vonj po živali, močan, a ne neprijeten. Bil je vonj po naravi, po njenem krogu življenja in smrti. Divji, topel. Lucia ga je dolgo duhala in se spraševala, čemu takšno darilo.' (Odlomek iz knjige, stran 137)

Botanični vrt Ljubljana

Paolo Giordano - Raztrgajmo nebo

 

Odličen roman Raztrgajmo nebo, italijanskega pisatelja Paola Giordana, nas popelje na jug Italije, v sončno in vročo Apulijo. V tamkajšnjo vilo se vsak avgust iz Torina pripeljeta Teresa in njen oče. Pri babici preživljata poletje. 

Na sosednji kmetiji sta živela Cesare in Floriana, pobožna človeka, ki sta v tem smislu vzgajala tri najstniške fante. Bern, Tommaso in Nicola, slednji je bil njun sin, druga dva sta bila v nekakšnem rejništvu, so upoštevali Cesarove krščanske nauke in mu v vsem sledili. A bili so le najstniki in na samem so marsikaj ušpičili mimo naukov.

Nekega poznega večera so se odpravili na kopanje v bazen sosednje vile, kjer je bivala Teresa. Fante so zalotili in jih pregnali a Tereso so zaznamovali za celo življenje. Od takrat je šla vsak dan k sosedom in se družila s fanti. Zelo je bila žalostna, ko je prišel čas za vrnitev v Torino in komaj je čakala avgust, ko sta se z očetom zopet odpravila z avtomobilom na dolgo pot čez vso Italijo, vse do Apulije.

Vsako leto sta se Teresa in Bern malo bolj zbližala. Ko sta oba postala polnoletna sta se odločila, da bosta živela skupaj na kmetiji. Teresa je celo pustila šolo kar je njena starša zelo žalostilo. A ljubezen ne pozna meja, tako pravijo in skupaj sta se lotila kmetovanja, pridelovala zelenjavo, gojila oljke in pridobivala oljčno olje ter se tako preživljala.

Odličen in berljiv roman z malce nenavadnim koncem, da ne rečem čudnim. Mogoče pa sledi nadaljevanje. 😎

Ocena: 4,5/5

Oljka v Piranu

Paolo Giordano

Raztrgajmo nebo

Naslov izvirnika:

Divorare il cielo

Prevod:

Anita Jadrič

Založba Mladinska knjiga, Ljubljana, 2019

Zbirka Roman

469 strani

"Veš, kaj sem imel najrajši? Najine sprehode. Ob sončne zahodu, ko sva končala delo. Zmeraj si malo zamujala, ko sem te čakal na klopci. Potem sva jo skupaj mahnila po dovozni poti. Za kovinskim drogom sva običajno zavila desno, ne pa vedno, včasih sva šla tudi levo. A nikoli se nisva obotavljala. Zmeraj sva vedela, kam iti, kot bi se že prej odločila. Nizko sonce naju je bičalo od glave do pete. Verjameš, da ga še vedno čutim. Če so bile fige zrele, sva jih potrgala tudi z dreves, ki niso bila najina. Kajti v resnici je bilo vse najino. A ne, Teresa?"  (Odlomek iz knjige, stran 423/424)

Oljčnik in peš pot v Seči

Otroci z vlaka, Viola Ardone

Leto 1946. Neapelj, mesto na jugu Italije kjer prevladujeta povojna revščina in lakota. Komunistična partija pride na idejo, da bi revne in bolehne otroke z juga, za nekaj mesecev, preselili v bogatejšo osrednjo in severno Italijo. Namestili bi jih h družinam iz Bologne, Modene in Riminija, ki bi jim v teh nekaj mesecih nudile boljše življenje. Partijski agitatorji prepričujejo starše, naj svojim otrokom dovolijo oditi.  Rešili se bodo lakote in revščine ter se vrnili zdravi in debelušni. O tem kako se bodo počutili otroci, ko se bodo vrnili domov, niso kaj dosti razmišljali, če sploh kaj. 

Marsikoga prepričajo in otrok, različnih starosti, se nabere za cel vlak. Zgodbo romana Otroci z vlaka, je italijanska avtorica in gimnazijska profesorica Viola Ardone, napisala po resničnih dogodkih. Spremljamo jo skozi oči osem letnega dečka Ameriga Speranze.

Amerigo je živahen, pogumen, radoveden in zgovoren fant. Živi sam z mamo, ki svojih čustev ne kaže prav pogosto. Nasprotno. Karkoli Amerigo naredi, je deležen graje in zaničevanja. Po mestu pobira zavržene "cunje", ki jih mama očisti in proda na stojnici. Tako se iz dneva v dan prebijata skozi življenje. 

Nič čudnega, da je bil fant vesel, ko je izvedel, da gre tudi on z vlakom v lepše življenje. In res je bilo lepše. Pristal je v Modeni. Njegova gostiteljica je imela v bližini sestro s tremi otroci Amerigove starosti. Veliko časa je preživljal z njimi, hodil v šolo, njihov oče pa mu je izdelal violino na katero se je učil igrati. 

Violina ga je spremljala celo življenje. Postal je znan violinist. Študij na konservatoriju mu je omogočila mama "od zgoraj", potem ko se je mama "od spodaj" strinjala, da ostane v Modeni, kamor je pobegnil nekega dne, ko sta se s pravo mamo skregala in ga je ta udarila. 

Čez nekaj desetletji se priznani violinist, ki sedaj živi v Milanu, vrne v Neapelj na mamin pogreb. Soseska se ni nič spremenila, razen da so jo naselili drugi ljudje, ki jih ni več poznal. Spoznal pa je svojega malega nečaka, ki mu je segel v srce. Mali je prav tak radovednež in zgovoren deček kot je bil nekoč tudi sam. Želi mu pomagati prav tako kot so njemu pomagali drugi. Obljubi mu, da se bo vrnil.

Zanimiva in berljiva zgodba, ki se dogaja v povojnih časih v Italiji. 

Viola Ardone

Otroci z vlaka

Naslov originala: Il treno dei bambini

Prevod: Irena Trenc Frelih

Mladinska knjiga, Ljubljana, 2020

Zbirka Kapučino

229 strani

'Tam piše, da smo mi otroci z juga in da nas sever pričakuje, da nam bo pomagal, in to je solidarnost. Rad bi jo vprašal, kaj pomeni solidarnost, ampak takrat pride fant v ponošenem sivem suknjiču in hlačah in nam ukaže, naj se postavimo za fotografijo. Mama mi položi roke na rame. Obrnem se, da bi jo videl, kaže, da se bo nasmehnila, ampak v zadnjem trenutku si premisli, in ko oni pritisne, ima spet svoj običajni obraz od vedno.'  (Odlomek iz knjige, stran 35/36)

V senci zla, Luca D'Andrea

Jeremiah Salinger je mladi ameriški scenarist. Skupaj s prijateljem in režiserjem Mikom sta uspešna ustvarjalca dokumentarnih serij. Po uspehu v New Yorku se odločita posneti dokumentarec o gorski reševalni službi v italijanskih Dolomitih. Od tam izhaja Salingerjeva žena Annelise in tam še vedno živi njen oče, eden izmed ustanoviteljev tamkajšnje reševalne službe.

Salinger se pridruži reševalcem pri reševanju ženske, ki je v gorah padla v razpoko. Pri tem se zgodi huda nesreča. Sprožil se je snežni plaz in pod seboj pokopal helikopter z vso posadko in rešenko vred. Preživel je samo Salinger.

Za nesrečo krivi sebe, zapade v depresijo in preganjajo ga nočne more. Kot da vse to ni dovolj pa Salingerja razjeda še ena kruta nesreča, ki se je tu zgodila pred petindvajsetimi leti. Nekdo je ubil tri mlade domačine in oskrunil njihova trupla. Večinoma lepa narava visokogorja a včasih tudi kruta, je tekom let odpihnila morebitne sledi. Ničesar niso našli. Ne sledi, ne storilca. Primer je ostal odprt, vse dokler se ni pojavil radovedni in trmasti scenarist Salinger.

Salingerja vse bolj vleče v raziskovanje teh umorov. Kljub temu, da ogroža življenje svoje žene in male hčerkice, ki mu je v veliko pomoč pri premagovanju depresije. Išče, koplje in raziskuje. Ne zaveda se kako blizu je morilec. Nikamor ni šel. Ves čas je tukaj, a kdo je 😎

 Luca D'Andrea
V senci zla

Naslov izvirnika:
La sostanza del male

Prevod:
Vasja Bratina

Mladinska knjiga, Ljubljana, 2017
Zbirka Krimi
500 strani


'Družina Salinger se je že dvesto let rojevala in umirala v eni in isti vasi z dva tisoč dušami v Misisipiju. Moj dedek je bil kmet, moj praded je opravljal isto delo in tako naprej do neznanega prednika, ki je sklenil, da ima Evrope zadosti in se vkrcal na ladjo za Novi svet.'
(Odlomek iz knjige, stran 383)

Kamniško - Savinjske Alpe, nad Logarsko dolino, pri slapu Rinka

Luca D'Andrea, nekdanji učitelj in avtor trilerjev, se je rodil leta 1979. v italijanskem mestu Bolzano, na Južnem Tirolskem kamor je postavljeno tudi dogajanje romana V senci zla.

Nicola Lecca, Hotel Borg

Italijanski avtor Nicola Lecca (1976. Cagliari, Sardinija) je svoje navdušenje nad Pergolesijevo Stabat Mater, ki jo je slednji uglasbil tik pred svojo smrtjo, leta 1736, prelil v malce nenavaden a zanimiv roman, z naslovom Hotel Borg.

Alexander Norberg je slavni dirigent. Obeta se mu stalna zaposlitev dirigenta Berlinskega filharmoničnega orkestra. Toda veliki maestro se odloči, na veliko žalost mnogih oboževalcev, da ponudbe ne sprejme in, da bo zaključil svojo dirigentsko kariero. Pripravil bo še zadnji, poslovilni koncert, toda ne v veliki koncertni dvorani, kot je to v navadi, temveč v mali cerkvici v mrzlem islandskem Reykjaviku. Da ne bo absurden samo prostor, se je Norberg odločil, da bo dobrih petdeset poslušalcev, kolikor jih gre v malo cerkev, določil naključni žreb imen, ki so v telefonskem imeniku Reykjavika. Koncerta se bodo lahko udeležili samo s posebnimi vabili. 😎

Za Oscarja, mladega vratarja londonskega hotela in velikega navdušenca nad klasično glasbo, je to nepojmljivo. Vabila bodo dobili tudi ljudje, ki jim je klasična glasba španska vas in ki na tak koncert ne bi nikoli šli. Odloči se, da bo tudi on dobil vabilo pa naj stane kolikor hoče. Odpravi se v ledeni Reykjavik kjer se na vse načine trudi priti do vstopnice, vendar vse zaman. Ko mu že skoraj uspe pa se zanj ne izide prav dobro, pravzaprav se izide zelo žalostno.

Kot gosta je Alexander povabil pevko Rebecco in otroško zvezdo, dečka Marcela. Rebecca je večno nezadovoljna ženska, ki čuti, da njen glas peša in da se bo počasi morala posloviti od glasbenih odrov. Živi v Švici pa tudi na Madžarskem, kjer ima odraslega, posvojenega sina.

Mladi Marcel s starši živi v Italiji. Družina se zaveda, da uspešna kariera otroškega pevca, ne bo več dolgo trajala, kajti fant bo kmalu mutiral in spremenil svoj glas. Prej posesivna starša, ki sta vsepovsod spremljala svojega sina, sta ga tokrat prepustila maestru, sama pa ga nista spremljala, saj je na Islandiji zanju preveč mrzlo. 😎

Vsi protagonisti nenavadnega koncerta, so se nastanili v reykjaviškem hotelu Borg in kmalu so začeli z mukotrpnimi vajami v hladni in nič kaj prijetni cerkvici. Spraševali so se, kako bodo ljudje sprejeli njihov nastop. Vsak med njimi pa se je spraševal, ali bo to tudi njegov oziroma njen zadnji nastop.

Zanimiva in berljiva zgodba z obilico različnih likov, ki se med seboj prepletajo. Tudi v različnih državah, od Anglije, Italije, Nemčije, Madžarske pa vse do Islandije, kjer se zgodba zaključi. Tako kot je to v življenju za nekatere dobro, za druge spet ne.

Klavir na gradu Tuštanj

Nicola Lecca
Hotel Borg

Naslov izvirnika:
Hotel Borg

Prevod:
Irena Trenc Frelih

Mladinska knjiga Založba
Zbirka Roman
230 strani


Žena (zamišljeno):"Ne vem: ti ljudje, ki imajo vse, nazadnje ne vedo več, kako najti srečo. Blaženi mi, ki smo polni dolgov."

Vratar (dvigne svoj okrušeni kozarec in pomigne ženi, naj nazdravita): "Torej na najine dolgove: in na najino srečo!" 😊
(Odlomek iz knjige, stran 164)

Čudoviti rebrasto obokan in poslikan strop gotske cerkve sv. Ruperta v Šentrupertu na Dolenjskem

Pieta - Žalostna Mati Božja

Stabat Mater - Žalostna Mati 
Pergolesi Giovanni Battista 
(4.1.1710. Jesi pri Anconi - 
16.3.1736. Pozzuoli pri Neaplju)

Mati žalostna je stala
in ob križu se jokala,
   ko na njem je Sin visel;
skoz nje dušo vzdihajočo,
razbolelo, žalujočo,
   skozinskozi meč je šel.

Prva kitica pesnitve Stabat Mater, ki jo je napisal Jacopono iz Todija, okoli 1230-1306.

Prevod pesnitve: Primož Simoniti
(Hotel Borg, stran 217)

Stabat mater je uglasbil italijanski skladatelj Giovanni Battista Pergolesi, leta 1736. Je njegovo zadnje delo. Umrl je istega leta star komaj 26 let.